Kurjeki

Potem ko naju je leta 2020 navdušila soteska Kloma, sva sklenila tja peljati še Marjano. Kloma je sicer imenitna, a tako naporna, da je tja in nazaj po njej kar prehuda. To sva Marjani hotela prihraniti, zato sva se najprej odpravila na ogledno turo, da sva »naštudirala« krožno pot. Potem ko smo na Šiji 2 obakrat zavili levo proti Šiji 1, je Janija zanimalo, kam vodi steza, ki tam zavije desno. Preverit sva šla 2. septembra 2022. Odpeljala sva se na Dovje in nad vasjo sledila oznakam za Kepo. Cesto nama je pretekla srna. Na večjem križišču se je levo odcepila cesta proti nama že znanemu rovtu Vrse ali Šurkovemu rovtu, naravnost pa se je nadaljevala proti Erjavčevemu rovtu. Slaba 2 km naprej ob levi cesti sva parkirala (na Brinju pod Vrsami; S 46.477589, V 13.940820).

 

 

Nasproti avta sva se povzpela po strmem kolovozu. V 5 minutah sva prišla do konca kolovoza in mimo vevžlja stopila v desno na Vrse (na hiši piše 1212 m). Poklepetala sva s Karlom, lastnikom počitniške hiše na Vrsah. Posebej je pohvalil razglede s Kurjekov, ki da so še lepši kot pri njem (tam so res lepi, tudi na Triglav). Vprašal naju je, ali imava vodo, saj na najini poti ni nobenega izvira. Po pastirju, ki je hodil po njej, se imenuje Jakova pot, zdaj pa je to lovska pot, je povedal. Bolj avanturistični hribolazci gredo po njej celo na Kepo.

 

 

Z rovta sva se povzpela proti severu v gozd, na koncu po stopničkah. Pot je bila kar strma in ob njej je tekel hudournik. Bil je čedalje širši in globlji. Kakih 10 minut sva se vzpenjala skoraj navpik, nato je steza zavila levo in se razširila. Ko se je spet zožila, je strmina popustila. Po 10 minutah sva dosegla sedelce Šija 1 (po maPZS 1360 m). Sedelce sva zapustila po drugi strani po desnem kraku (levi se je vzpel na Pvaničco). Ozka stezica, sprva obdana z resjem, borovničevjem in navadnimi slečniki, je ponekod visela ali je bila podrta, ko se je razširila, pa se to ni več dogajalo. Spomladi mora biti tam vse belo od telohov, že od rovta pa so naju spremljale smetlike.

 

 

Po daljšem ravnem odseku sva se začela spuščati in čez slabih 10 minut stopila na plano. V daljavi sva uzrla Kepo, pred njo Kurjeke. V peščeni grapi se je dobro videlo, da se je prejšnja pot kljub podpori podrla, nova pa je bila speljana nad njo. Spustila sva se na peščeno območje; prehod je bil kar siten. Podrasti je bilo komaj kaj, rož pa sploh nič. Po 5 minutah sva pristala na sedelcu Šija 2 (po maPZS 1362 m). Nanj je z desne od spodaj pritekla steza od Klome. Tokrat sva sedelce prvič zapustila navzgor. Zagazila sva po poležani mokri travi, nato pa se kmalu znašla med ruševjem. Čez dobrih 5 minut se je levo čez skalnat in peščen odsek odcepila komaj imena vredna stezica proti soteski Sušice, najina pot pa se je nadaljevala naravnost. Levo spodaj so se pokazali trije rovti, Jurčev, Sedučnikov in Železnikov, pogled nazaj pa je razkril Pvaničco.

 

Ko je bilo poti naravnost konec, sva z roba zagledala grapo. Zavila sva pravokotno levo navzgor proti nekemu vršiču. Na vrhu se je pri preminulem viharniku steza prekucnila navzdol. Po slabih 10 minutah sva prečkala grapo in si pri tem pomagala s »stopniščem«. Če sva se ozrla, sva videla Borovlje. Po strmem vzponu na naslednji vršič sva se spustila v precej razdejan gozd. Poslej sva hodila po grebenu, nekaj časa po ravnem, nato navzgor. Številne podrte smreke so bile prežagane, da niso zapirale poti. Ob njej so cvetele drobcene zvončice. Pred omenjenim vzponom je nekoč pot zavila bolj položno desno, zdaj pa so jo zaradi podrtega drevja uhodili po travnatem jeziku naravnost navzgor. Trava je bila zelo visoka, ponekod tudi polegla in suha. Zgoraj se je pot zravnala in še vedno tekla po grebenu. V gozdu spet ni bilo skoraj nič podrasti, le precej telohovih listov. Ob številnih podrtih mogočnih drevesih, ki so že propadala, se mi je kar milo storilo.

 

 

 

Dobre četrt ure od »stopnišča« je bilo konec vzpona in greben se je razširil. Po njem sva stopala rahlo gor in dol. Čez slabih 5 minut sva presodila, da sva ob vznožju Kurjekov. Tam sva na nekem kamnu opazila rdeč križ. Vzpetinica za njim je po GPS merila 1471 m. Kurjeki so bili videti zelo strmi. Nadaljevala sva naravnost navzgor po podrtem gozdu, ki ga je popestrilo nekaj ciklam, zvončic, resastih sviščevcev, osatov, piramidastih skrečnikov; z višino je bilo čedalje več (vrst) rož. In mravljišč. V zelenju ob poti so zbujale pozornost živo rdeče brusnice. Po maPZS naj bi bila pot bolj desno, a tam je bil svet neprehoden zaradi podrtega drevja. Ozka viseča stezica naju je po slabe četrt ure pripeljala do roba nad grapo, nato pa zavila desno naprej po gozdu. Zagledala sva dva skalnata štrclja, enega poraščenega, spodaj pa že omenjene tri rovte in na zgornjem  brunarico.

 

Svet je bil kar divji – strm in ruševnat. Še več skalnih konic je začenjalo greben Kurjekov. Ob robu čez približno 20 minut sva zavila levo, v smer grebena. Strmo sva se vzpenjala po njem oziroma ob njem. V nadaljevanju naju je pot še večkrat pripeljala na razgleden rob. Na 1659 m (po GPS) sva se ob skalnem štrclju podričala po gruščnati potki. Na levi sva videla Kepo, na desni Lepo Plevelnico, vmes pa prvi vrh Kurjekov. Za kočljivim zdrsljivim spustom sva desno spodaj zagledala rovte nad Klomo, nato sva spet stopila med drevje in ruševje.

 

 

Čez 15 minut sva prišla do grape, ki si je nisva upala prelesti, zato sva tik pod koto 1666 m sklenila obrniti. To je bilo za prvim vrhom Kurjekov (1666 m); Klemen Janša piše v vodniku Karavanke, da se nazobčani greben Kurjekov, ki se vleče proti severovzhodu, dvigne do 1888 m. Razglede so žal nekoliko skazili oblaki. Vrnila sva se po isti poti. Ko sva se čez slabo uro nad »stopniščem« ozrla, sva videla, do kam sva prišla: med prvi in drugi vrh v grebenu Kurjekov. Čez manj kot četrt ure sva bila na Šiji 2. Do Vrs je bilo še skoraj pol ure. Na rovtu so iz trave že kukali jesenski podleski. V Karlovem vpisnem zvezku sva našla vse mogoče: tuje jezike, celo nelatinične pisave (tale je tajska) in seveda več vpisov upokojenega župnika Juvana. Srečala sva gobarko; ponudila nama je dežnikarice, »da ne bodo oči lačne« (pa niso bile), in pojasnila, da je nabrala samo toliko, »da ne bo narava ranjena«.
V dobrih 5 minutah sva bila pri avtu.