14 marec, 2025

Vijoličen dan na Murjevki in Lazarjevem vrhu

Zaradi težav s kolenom slabih pet mesecev nisem mogla v hribe; z njimi so me povezovali le pripravljanje malice za Janija, čiščenje njegovih gojzarjev, njegova poročila s »solo vzponov« in objavljanje njegovih opisov v spletnem dnevniku ter pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe med sprehodi ob Savi, ko sem pridno »trenirala« koleno. Po ortopedovih spodbudnih besedah na kontrolnem pregledu pa se je Jani potrudil, našel dva hrib(čk)a, ki naj bi ju takale rekonvalescentka zmogla, in 7. marca je bilo nadležne »abstinence« konec.

 

Jani je »odkril« Murjevko in Lazarjev vrh, za katera dotlej še nisva slišala. To sta vzpetini vzhodno nad dolino potoka Besnica, čisto blizu Ljubljane. Parkirala sva pri avtobusni postaji v Podgradu za podjetjem Arbo (Podgrajska cesta 15) nasproti table Ostrovrharjeve poti. Pod tablo so postavili še mlinski kamen (zame je bil nov, Jani pa ga je pred kratkim že videl), saj je ena zanimivejših točk te poti kamnolom takih kamnov.
 

 

Ob tabli se desno s ceste odcepi kolovoz. Po njem sva po brvi prečkala kanal Besnice in se blago povzpela v gozd. Ko me je v bregu nad potjo razveselila velika zaplata spomladanskih žafranov, še nisem vedela, da je to šele začetek navduševanja nad mojo najljubšo barvo. Zahodni del Ostrovrharjeve poti je kmalu zavil ostro
desno, naravnost se je odcepila še bližnjica, midva pa sva sledila oznaki za Pot ob Besnici levo. S pobočja na desni se je proti Besnici stekalo več potočkov, zato je bil kolovoz precej moker. Da bi se ognila blatu, sva zavila levo iz gozda. Tam je čez stezo ležala debela veja, ki sva jo razumela kot lastnikov namig, naj ne hodimo čez travnik, zato sva se držala njegovega desnega roba. K sreči se je takoj po vrnitvi na kolovoz z njega levo odcepila steza, označena s kažipotom POT OB BESNICI.



Steza, ob kateri je bilo vse belo kronic, naju je slabe četrt ure od izhodišča pripeljala na Brv Rjavega brega, onkraj katere so stale miza in klopi. Pot ob Besnici se je nadaljevala desno ob potoku proti kamnolomu mlinskih kamnov, od koder sta pritekli tudi Ostrovrharjeva in Merjaščeva pot (opazila sva črno-rumene markacije
slednje). Skupaj z njima sva šla naravnost naprej čez majčkeno brv in prečkala asfaltno cesto. Na drugi strani ceste sva se povzpela v breg in tedaj mi je zaprlo sapo: v življenju še nisem videla tolikšnih rastišč resja (spomladanske rese) – vse vijolično! Pot je bila zelo koreninasta, zato sem morala ves čas gledati pod noge, da bi koleno obvarovala pred morebitnim nenadnim ali nerodnim gibom.




 

Dobrih 25 minut od Brvi Rjavega brega sva sledila rumeni puščici levo in se v nekaj korakih povzpela na greben. Ta kraj se imenuje Pri puščavniku. Tam je Merjaščeva pot zavila v desno proti Grmadniku in Jančam, iz tiste smeri pa je pritekla Borovničeva. Po kolovozu levo po grebenu sva brž prišla do mize, klopi in infotable o
naravnih znamenitostih Ostrovrharjeve poti: sotočju Save, Ljubljanice, Kamniške Bistrice in Besnice, geoloških in hidroloških značilnostih, krajini, rastlinstvu (jeseni mora biti prav tako lepo, saj tam raste tudi jesenska vresa) in živalstvu. Takoj je sledil razcep: po levem kolovozu se pride na razgledišče, po desnem naj bi kasneje nadaljevala, med njima pa se je v breg pognala stezica na vrh Murjevke.
 
 
 
 

 

Najprej sva šla na slabih 5 minut oddaljeno razgledišče. Pri električnem daljnovodu, ki je z žicami motil sicer res lep razgled, sva posedela na klopci (S 46.063545, V 14.639757). Z nje sva lepo videla Kamniško-Savinjske Alpe in Julijce (posebno posrečen se nama je zdel pogled na Šmarno goro pod Triglavom), počitniško vilo zakoncev Kansky nad Podgradom pa tudi nadaljevanje najine poti: cesto proti Lazarjevi domačiji. Nad klopco sva opazila nekaj stezici podobnega proti vrhu Murjevke in namesto da bi se vrnila na razcep, sva poskusila po njej. Tu in tam je bila bolj podobna stečini ali je sploh izginila, a ker sva videla vrh, je šlo. Morda ni bilo najbolj umno, a zelo počasi in previdno je v slabih 10 minutah uspelo tudi meni.

 
 

 


Murjevka (po maPZS 450 m) je poraščen in zato nerazgleden neoznačen vrh. Z njega sva se odločila vrniti na razcep, saj je bila stezica k njemu manj strma kot tista »stečina« in zato tudi primernejša za sestopanje. V dobrih 5 minutah sva po tej »normalki« pristala na razcepu in zdaj ubrala desni kolovoz. Po dobrih 10 minutah sva prišla do klopce in še čez dobrih 5 minut na križišču s smernima tablicama in klopco (S 46.06954, V 14.64546) nadaljevala po desnem kraku proti Lazarjevemu vrhu. Na koncu vzpona naju je pričakal živobarven daljnovod, pri katerem se je servisna cesta končala, od klopce s pogledom na Podgrad pa sva se vzpenjala po stezi. Nad klopco je bil spet razcep: levi krak se je spustil proti Lazarju, desni pa je vodil na Lazarjev vrh. V 10 minutah sva ga dosegla (po maPZS 451 m) in tudi z njega ni bilo razgleda. Na najvišji točki je rasel »šopek« brez.
 
 
 
 
 
 
 
 



Z vrha sva se vrnila na križišče in se spustila po levem kolovozu. Bil je ilovnat, zato sva bila kar zadovoljna, da je bilo suho. Začele so se ograje, najbrž zaradi živine; na travniku pod Lazarjevo domačijo se je res paslo nekaj ovc. Cveteli so spomladanski žafrani in lapuhi. Mimo odcepa levo, zaprtega z zapornico, in pod pisanim
čebelnjakom sva po 15 minutah prispela k turistični kmetiji Pri Lazarju. Pred gospodarskim poslopjem sva zavila levo mimo lipovega drevoreda slovenskih evropskih poslancev 2014–2019, lesenega stolpiča z igrali in stanovanjske hiše. Gospa, ki je sedela pred njo, naju je usmerila še naprej na razgledišče. Od Lazarja je res kaj videti: dolino z Ljubljanico, Savo in Kamniško Bistrico, naselja med njimi, bližnje hribe, zadaj pa Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe (velika panoramska tabla je bogata s slikami in podatki). Le daljnovodi so nama že spet kazili razgled. K Lazarju hodijo gostje iz vsega sveta, nekateri že več let, sva izvedela.





 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Od domačije sva se spustila po slabi asfaltni cesti mimo Lazarjeve kapelice. Po 10 minutah sva pred kozolcem zavila levo na kolovoz. Čez »pestro« pobočje naju je pripeljal na asfaltno cesto med hišami Podgrada. Pri nekaterih imajo tako kot pri Lazarju tablice z domačimi imeni in Ostrovrharjeve zastavice. Čez 10 minut sva pri Ostrovrharjevem obelisku sestopila na glavno cesto skozi vas. Zavila sva levo po njej in čez Besnico. Pred mostom sva si ogledala skulpturo S. Kresnika Sožitje (betonsko repliko lesenega izvirnika), za mostom in tovarno Arbo – 5 minut od obeliska – pa naju je že čakal avto. Moje koleno je zmoglo!

Ni komentarjev: