Zaradi težav s kolenom slabih pet mesecev nisem mogla
v hribe; z njimi so me povezovali le pripravljanje malice za Janija, čiščenje
njegovih gojzarjev, njegova poročila s »solo vzponov« in objavljanje njegovih
opisov v spletnem dnevniku ter pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe med sprehodi
ob Savi, ko sem pridno »trenirala« koleno. Po ortopedovih spodbudnih besedah na
kontrolnem pregledu pa se je Jani potrudil, našel dva hrib(čk)a, ki naj bi ju
takale rekonvalescentka zmogla, in 7. marca je bilo nadležne »abstinence«
konec.
Jani je »odkril«
Murjevko in Lazarjev vrh, za katera dotlej še nisva slišala. To sta vzpetini vzhodno
nad dolino potoka Besnica, čisto blizu Ljubljane. Parkirala sva pri avtobusni
postaji v Podgradu za podjetjem Arbo (Podgrajska cesta 15) nasproti table Ostrovrharjeve poti. Pod tablo so postavili še mlinski
kamen (zame je bil nov, Jani pa ga je pred kratkim
že videl), saj je
ena zanimivejših točk te poti kamnolom takih kamnov.

Ob tabli se desno
s ceste odcepi kolovoz. Po njem sva po brvi prečkala kanal Besnice in se blago
povzpela v gozd. Ko me je v bregu nad potjo razveselila velika zaplata
spomladanskih žafranov, še nisem vedela, da je to šele začetek navduševanja nad
mojo najljubšo barvo. Zahodni del Ostrovrharjeve poti
je kmalu zavil ostro
desno, naravnost se je odcepila še bližnjica, midva pa sva
sledila oznaki za Pot ob Besnici levo. S pobočja na desni se je proti
Besnici stekalo več potočkov, zato je bil kolovoz precej moker. Da bi se ognila
blatu, sva zavila levo iz gozda. Tam je čez stezo ležala debela veja, ki sva jo
razumela kot lastnikov namig, naj ne hodimo čez travnik, zato sva se držala
njegovega desnega roba. K sreči se je takoj po vrnitvi na kolovoz z njega levo
odcepila steza, označena s kažipotom POT OB BESNICI.
Steza, ob kateri
je bilo vse belo kronic, naju je slabe četrt ure od izhodišča pripeljala na Brv
Rjavega brega, onkraj katere so stale miza in klopi. Pot ob Besnici se je nadaljevala
desno ob potoku proti kamnolomu mlinskih kamnov, od
koder sta pritekli tudi Ostrovrharjeva in Merjaščeva pot (opazila sva črno-rumene
markacije
slednje). Skupaj z njima sva šla
naravnost naprej čez majčkeno brv in prečkala asfaltno cesto. Na drugi strani
ceste sva se povzpela v breg in tedaj mi je zaprlo sapo: v življenju še nisem
videla tolikšnih rastišč resja (spomladanske rese) – vse vijolično! Pot je bila
zelo koreninasta, zato sem morala ves čas gledati pod noge, da bi koleno
obvarovala pred morebitnim nenadnim ali nerodnim gibom. 



Dobrih 25 minut od
Brvi Rjavega brega sva sledila rumeni puščici levo in se v nekaj korakih povzpela
na greben. Ta kraj se imenuje Pri puščavniku. Tam je Merjaščeva
pot zavila v desno proti Grmadniku in Jančam, iz tiste smeri pa je pritekla
Borovničeva. Po kolovozu levo po grebenu sva brž prišla do mize, klopi in
infotable o
naravnih znamenitostih Ostrovrharjeve poti: sotočju Save,
Ljubljanice, Kamniške Bistrice in Besnice, geoloških in hidroloških
značilnostih, krajini, rastlinstvu (jeseni mora biti prav tako lepo, saj tam
raste tudi jesenska vresa) in živalstvu. Takoj je sledil razcep: po levem kolovozu se
pride na razgledišče, po desnem naj bi kasneje
nadaljevala, med njima pa se je v breg pognala stezica na vrh Murjevke.
Najprej sva šla na
slabih 5 minut oddaljeno razgledišče. Pri električnem daljnovodu, ki je z
žicami motil sicer res lep razgled, sva posedela na klopci (S 46.063545, V 14.639757). Z nje sva lepo videla
Kamniško-Savinjske Alpe in
Julijce (posebno posrečen se nama je zdel pogled na
Šmarno goro pod Triglavom), počitniško vilo zakoncev Kansky nad Podgradom pa tudi
nadaljevanje najine poti: cesto proti Lazarjevi domačiji. Nad klopco sva
opazila nekaj stezici podobnega proti vrhu Murjevke in namesto da bi se vrnila
na razcep, sva poskusila
po njej. Tu in tam je bila bolj podobna stečini ali je sploh izginila, a ker sva
videla vrh, je šlo. Morda ni bilo najbolj umno, a zelo počasi in previdno je v
slabih 10 minutah uspelo tudi meni.

Murjevka (po maPZS 450 m)
je poraščen in zato nerazgleden neoznačen vrh. Z njega sva se odločila vrniti
na razcep, saj je bila stezica k njemu manj
strma kot tista »stečina« in zato tudi primernejša za sestopanje. V dobrih 5
minutah sva po tej »normalki« pristala na razcepu in zdaj ubrala desni kolovoz. Po dobrih 10
minutah
sva prišla do klopce in še čez dobrih 5 minut na križišču s smernima tablicama in klopco (S
46.06954, V 14.64546) nadaljevala po desnem kraku proti Lazarjevemu vrhu. Na koncu
vzpona naju je pričakal živobarven daljnovod, pri katerem se je servisna cesta
končala, od klopce s pogledom na Podgrad pa sva se
vzpenjala po stezi. Nad
klopco je bil spet razcep: levi krak se je spustil proti Lazarju, desni pa je
vodil na Lazarjev vrh. V 10 minutah sva ga dosegla (po maPZS 451 m) in tudi z
njega ni bilo razgleda. Na najvišji točki je rasel »šopek« brez.


Z vrha sva se vrnila
na križišče
in se spustila po levem kolovozu. Bil je ilovnat, zato sva bila kar zadovoljna,
da je bilo suho. Začele so se ograje, najbrž zaradi živine; na travniku pod
Lazarjevo domačijo se je res paslo nekaj ovc. Cveteli so spomladanski žafrani
in lapuhi. Mimo odcepa levo, zaprtega z zapornico, in pod pisanim
čebelnjakom sva
po 15 minutah prispela k turistični kmetiji Pri Lazarju. Pred gospodarskim
poslopjem sva zavila levo mimo lipovega drevoreda slovenskih
evropskih poslancev 2014–2019, lesenega stolpiča z igrali in stanovanjske hiše. Gospa, ki je
sedela pred njo, naju je usmerila še naprej na razgledišče. Od
Lazarja je res
kaj videti: dolino z Ljubljanico, Savo in Kamniško Bistrico, naselja med njimi,
bližnje hribe, zadaj pa Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe (velika
panoramska tabla je bogata s slikami in podatki). Le daljnovodi so nama že spet
kazili razgled. K Lazarju hodijo gostje iz vsega sveta, nekateri že več let,
sva izvedela. 



Od domačije sva se
spustila po slabi asfaltni cesti mimo Lazarjeve kapelice. Po 10 minutah sva
pred kozolcem zavila levo na kolovoz. Čez »pestro« pobočje naju je pripeljal na
asfaltno cesto med hišami Podgrada. Pri nekaterih imajo tako kot pri Lazarju
tablice z domačimi imeni in
Ostrovrharjeve zastavice. Čez 10 minut sva pri Ostrovrharjevem obelisku sestopila na glavno cesto skozi
vas. Zavila sva levo po njej in čez Besnico. Pred mostom sva si ogledala
skulpturo S. Kresnika Sožitje (betonsko repliko lesenega izvirnika), za
mostom in tovarno Arbo – 5 minut od obeliska – pa naju je že čakal avto. Moje
koleno je zmoglo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar