Reklanska dolina, tudi kar Reklanica (Val Raccolana/Cjanâl
di Racolane*) je Janija začela zanimati, ko je v Planinskem vestniku 5/24 (str.
26–32) prebral prispevek Štefana Šmigoca Dolina trinajstih slapov. Reklanska
dolina. Zato sva se za dva dni (29. in 30. aprila)
odpravila v Italijo, da bi si ogledala predvsem kar največ slapov na pritokih
reke, ki je dolini dala ime. Potepala sva se »oborožena« s Šmigočevim pisanjem,
z zemljevidom Tabacco 027, s pripomočki na pametnem telefonu ter z nekaj sreče.
Cascate Cjalderon

Odpeljala sva se čez mejni prehod Rateče, mimo Trbiža
(Tarvisio/Tarvis) in čez sedlo Na/V Žlebeh (Sella
Nevea/Nevee), danes že bolj znano kot Nevejsko sedlo. Onstran njega sva se
spustila do samotne hiške (Baita »Lo Raoul«) z zapornico in parkirala ob cesti
nasproti nje (S 46.395480, V 13.437867). Začetek poti k prvemu slapu je bil
označen s tablo, ki naju je seznanila s smerjo (dorisana puščica), markacijo
(modra pika), zahtevnostjo poti (samo za izurjene; a tako piše na
vseh takih tablah,
ki sva jih našla na izhodiščih poti, naj bo pot lahka ali zahtevna) in seveda
imenom slapa: »AL CJALDERON« (Calderone/Kotel).
Spustila sva se pod cesto skozi gozd k živahni Reklanici. Kjer je ozka stezica
tekla tik nad strugo, sva se lahko oprijela jeklenice, ki je gotovo koristna,
kadar je veliko vode. Skale nad njo so krasile mesojede alpske mastnice,
cvetočo podrast pa je žal kazila zavržena guma. Po kakih 150 m ob strugi
navzgor se je pokazal 30 m visok slap, zgoraj razdeljen v dva pramena, ki sta
nato združena prišumela v čudovito turkizen tolmun. Do njega sva hodila četrt
ure. Bil je lep uvod v dan slapov. Izpod vlažnega skalovja sva se brž vrnila k
avtu novim dogodivščinam naproti. 

Il Fontanon di Goriuda



Vožnjo sva nadaljevala manj kot pol kilometra proti Klužam (Chiusaforte/Sclûse)
na Ravan pri žagi (Pian della Sega) in se ustavila
na velikem praznem parkirišču (S 46.395342, V 13.434691), sicer namenjenem
gostilniškim gostom (Trattoria Al Fontanon di Goriuda). V bližini je začetek
udobne poti k dvema slapoma s kažipotom,
razlagalno tablo ter spomenikom
»orlom« v Reklanski dolini – skoznjo so namreč 14. maja 2013 kolesarili na Giru
d'Italia, kar opeva pesnitev Loredane d'Ambrosio v italijanščini in furlanščini
na bližnjem drevesu. Po nekaj stopnicah sva se povzpela v gozdnat breg in mimo
table tematske poti, povezane s prvo svetovno
vojno. Kmalu po tistem, ko sva se
znova podala v gozd, sva skozi drevje že zagledala mogočno vodo Gorjudovega
vodometa (Gorjuda naj bi bil po furlanski legendi zloben velikan, ki je
živel v bližnji votlini). Do zgornjega slapa (Cascata alta Goriuda) sva prišla
že v slabih 10 minutah. Prosto pada kar 50 m, za njim pa je votlina s sifoni,
ki s te strani ni dostopna. Da je največji in najbolj znan v teh krajih, je
pričal kar živahen obisk, temu pa je prilagojena tudi okolica: miza in klopi,
številni kažipoti, kičast okrasek.


Med 5-minutnim spuščanjem k spodnjemu slapu (Cascata bassa
Goriuda) sva šla mimo kamnitih rož, srčkov z imeni dreves, kamnov z napisi,
prostora za piknike. Manjši spodnji slap (15 m) mi je bil še skoraj bolj všeč
kot njegov veliki brat, ker je bil bolj razgiban. Mimo še ene table o prvi
vojni, sva se prej kot v 5 minutah vrnila na cesto in parkirišče.
Cascate Rio Montasio


Za cerkvico v kraju Piani di Sotto/Sot il Plan (Spodnje
Ravni) in mostom sva zavila desno in pustila avto na parkirišču (S
46.403003, V 13.417368) pred zaselkom Piani di Qua/Plan di Ca (Tukajšnje
Ravni). Med visokimi okoliškimi gorami naju je najbolj pritegnila koničasta
Baba (Monte Baba). Že s ceste pred vasjo sva opazila visoko zgoraj tanek, a
visok slap. Po betonski poti sva se odpravila proti zaselku Piani di Là/Plan di
Là (Tamkajšnje Ravni) in zavila levo po stopnicah proti
slapu. Do njega
je bilo le 5 minut lahke poti. Tudi ta je bila označena s tablico in modrimi
pikami. Slap na Montasiu ni tako mogočen kot zgornji Gorjudov, je pa
višji: 150 m. Jani se je povzpel še »nadstropje« više in slikal lepotca od blizu. Od njega
sva se v dobrih 5 minutah sprehodila še do slikovitega zaselka z ozkimi
uličicami in lepimi razgledi Piani di Là. Na hiši 43 sva opazila fotografije
Giuseppeja Piussija, prvega gorskega vodnika v dolini, in njegovega pravnuka
Ignazia, med drugim alpinista in vsestranskega smučarja, ki sta živela tam. Iz te družine je bil tudi Kugyjev in Tumov
vodnik Osvaldo Pesamosca. Po vrnitvi k parkirišču sva si ogledala še spodnji
zaselek, kjer imajo navado posrečeno okraševati okna.
Cascata Rio Livinal
di Vandul
Tega slapa ni v prospektu, zanj
sva izvedela od Šmigoca. Nedaleč od Piani di Sotto sva za pokopališčem, transformatorjem in
mostičkom parkirala na zasilnem
parkirišču ob cesti (S 46.402367, V 13.410144). »Pot« je bila skalnata,
prerasla s posušeno travo in zametana s
polomljenimi vejami, a kljub slabi sledljivosti ne težka. Prej kot v 5 minutah
sva zagledala slap v slikoviti soteski potoka Livinal di Vandul in se mu še
nekoliko približala. Više bi bila morala po strugi, česar pa nisva storila.
Cascate Rio di
Plis

Potem ko sva zavila desno mimo
kraja Saletto/Salet in še enkrat desno čez most proti vasi Chiout Cali/Cju Cali, sva se
ustavila na parkirišču ob levem ovinku pod kamnitim mostom (S 46.405036, V
13.376140). Povzpela sva se po cesti in vrh klanca zavila ostro desno na
mulatjero, ki je svojo »prometnost« dokazovala z
množico ogorkov. Nad mostom
čez grapo sva videla bunker iz prve vojne, v grmovju tik pred naslednjim mostom
pa še enega dolgega in enega majhnega. Do tega drugega mostu bi se dalo
pripeljati po mulatjeri. Od njega sva že zagledala slap in tam, 10 minut od
izhodišča, se je začela strma označena potka k njemu. Kažipota
nisva razumela,
po najdenem na spletu in v slovarjih sodeč pa sta kazala k bunkerju in slapu. Strmino nama
je pomagala premagati jeklenica. Če ne bi bila stikala po bunkerju, bi bila že
v kaki minuti ob tolmunu pod slapom na potoku Plis (tudi Pliz – Tuma je menil,
da ime izvira iz slovenskega Plaz), visokim 80 m. Morda sva bila že nekoliko
razvajena, ko sva jih
videla že toliko, in sva bolj kot ob pogledu na vodo, ki
je padala v tolmun, uživala ob opazovanju para kozorogov. Nič ju nisva motila –
mirno sta se pasla in si naju ogledovala. Od slapa do avta sva se vrnila v
četrt ure.
Cascate Rio Chiout
Odpeljala sva se v Chiout Cali
ter parkirala med mostom čez potok Rio Malimberg in transformatorjem (S 46.405609, V 13.371181). Skozi vas sva šla do zadnje hiše št. 34 in
tam se je ob brunarici spustila potka čez suho strugo, nato pa sva zavila
desno ob potoku Chiout. Mimo dveh podrtih objektov je bilo že treba
tu in tam čez vodo, nato sva prišla do strmejšega odseka, kjer so naju čakali lestvena klina in jeklenica, in
po 25 minutah priplezala v zatrep k 35-metrskemu slapu.
Zapeljala sva se nazaj v Saletto, parkirala pri
cerkvi Marijinega obiskanja in si ogledala spomenik žrtvam vélike vojne, kakor Italijani
imenujejo prvo svetovno vojno. Nad vasjo sva poiskala ostanke naselja Chiout degli Uomini, ki ga je leta 1976 razdejal
potres stopnje 6,4 po Richterju in ga niso obnovili.




Cascata Cadramazzo
V Klužah sva zavila desno na
magistralno cesto skozi dolino Bele (Fella/Fele)
ali Železno dolino (Canal del Ferro/Cjanâl dal Fier/Eisental) proti
Trbižu. Kmalu
za predorom sva na levi zagledala ločen pas, kjer sva parkirala (S 46.425563, V
13.316542). Po kakih 200 m hoje ob cesti sva jo prečkala, nato pa po visečem
mostu (smerna tablica CADRAMAZZO/CJADRAMAÇ) še reko Belo (Fella/Fele). Pod
avtocesto sva zavila desno na stezo, ki je bila pravcato smetišče – kakor da
voznikom na avtocestnem počivališču ob njej niso dovolj tamkajšnji smetnjaki.
Mimo dveh opuščenih hiš ter zbledele table o dolini potoka Kodermac (Rio
Cadramazzo/
Cjadremaç) in že drugega kažipota za
Cuel de la Bareta (no, na tem je pisalo napačno Cuel da le Barete) sva po dobre
četrt ure prispela k 85 m visokemu slapu Kodermac, ki mu Šmigoc reče prvak
Železne doline. V njem se združujejo vode hudournikov Rio Fontanis in Rio
Livinale. Do tolmuna nisva mogla, sva pa
poiskala točko, s katere so se
videle tri stopnje slapa. 
To je bilo za prvi dan dovolj in končala sva ga v Klužah. V občini Kluže
sta poleg italijanščine in furlanščine uradno priznana še manjšinska jezika slovenščina
in nemščina, zato imajo tudi nemško ime Klausen. Tam naju je čakalo prenočišče
v Albergu Martina (ne, to ni žensko ime, je priimek rodbine, ki je ustanovila
hotel davnega leta 1866 in ga še vedno vodi). V njem je v začetku 20. stoletja
večkrat prenočeval tudi dr. Henrik Tuma in o tem pohvalno pisal. Kljub
rezervaciji sva se malo ustrašila, saj je bil hotel videti zaprt. Pozvonila sva
in dočakala prijaznega »receptorja«. Na vprašanje, ali bova večerjala, sva
odgovorila, da ne, saj sva imela v mislih bližnjo gostilno. A ker je bila
zaprta, sva se skesano vrnila in dobila odlične njoke. Hotelir si je nadel
kuharsko pokrivalo in predpasnik ter se iz receptorja prelevil v kuharja in
natakarja. Bila sva edina gosta, zato se nama je lahko še bolj posvetil. Čeprav
vešč le italijanščine, nemščine in francoščine, angleščine pa ne, smo se lepo
sporazumeli.
* Imena pred poševnico so italijanska, za njo furlanska.
Pri krajih, rekah, slapovih, ki imajo samo italijansko ali samo furlansko ime,
sem »neuradna« imena ali najine prevode zapisala ležeče. Nekatera imena
so v različnih virih in celo na tablah ob začetkih poti drugačna kot mednaslovi
v mojem zapisu, ampak držala sem se prospekta Chiusaforte, il Comune delle
Cascate: dove l'acqua danza sulle montagne (Kluže, občina slapov, kjer voda pleše pod gorami).
Slovenskih imen ni veliko, a vendar je (bilo) območje dovolj slovensko, da sem
ga uvrstila v Tavanja po slovenskih hribih. Tudi dr. Henrik Tuma je v svojem
Imenoslovju Julijskih Alp (Založba Tuma, 2000, ponatis izdaje iz leta 1929) na
več mestih poudaril slovenskost teh krajev in njihovih imen (Patoc ← Potok,
Palis ← Police, Cladis ← Klade, Vandul ← -dol, Malimbergo ← Malibreg …).
Ni komentarjev:
Objavite komentar