Slapovi Reklanske in Železne doline – drugi dan

Zjutraj sva po obilnem zajtrku zapustila hotel s prav posebnim zemljevidom, ki nama ga je hotelir narisal na list papirja. Ko je namreč izvedel, da je najin cilj slap Macile, naju je posvaril, da ni dostopen, kaj je narobe z njim, pa nisva razumela, razen da tam mrgoli klopov. Kljub temu nama je narisal pot, za vsak primer pa še rezervno, po kateri bi si lahko ogledala slap vsaj od daleč. Od njega sva dobila tudi zadnji prospekt o slapovih, ki ga je še imel (žal obstaja le v italijanščini, angleška različica je na spletu). Ta nama naj bi pomagal najti tudi nekaj slapov, ki jih Šmigoc ni opisal.

 

Cascate Macile

Zapeljala sva se na drugo stran Kluž in parkirala pri križišču ob izteku doline Reklanice (S 46.406332, V 13.315877). Po glavni cesti sva šla čez reko in čez 10 minut pri kažipotih (med njimi »RIO MACILE«; ta potok ima še eno ime, Rio Brussine) desno s ceste na CAI 632 in 638. Kar nekaj časa sva porabila, da sva našla domnevno pravo pot. Prečkala je hudourniško strugo in se združila s stezo z desne od spodaj, označeno z rdečimi »packami«. Ob poti je bilo tudi kar nekaj oznak za Cammino celeste, pešpot od Višarij do Ogleja, modro piko pa sva od začetne tablice videla le eno. Desno spodaj sva skozi drevje videla Kluže in zaslišala šum potoka. Kmalu zatem je po stezi stala ali celo tekla voda, ki se je pocejala s skalovja na levi. Za razpelom je pot postala skalnata. Na desni so bile nad pogosto prepadnim pobočjem napete vrvi. Po 20 minutah sva končno zagledala kažipot z modro piko in napisom Rio Macile, ki je kazal desno navzdol. Po ozki strmi stezici sva prišla do grape, po kateri bi se bilo treba spustiti, a je bila videti tako »grozna«, da je Jani sklenil odnehati. Nič nisem ugovarjala. Morda je imel najin »kartograf« v mislih prav to, da (pri svojih letih) ne bova kos taki plezariji. Šele ko sva doma razvozlala italijanski prospekt, sva ugotovila, da nisva hodila po tam opisani poti.

 

Misli na ta slap pa nisva opustila in sva sklenila poskusiti še drugo možnost s hotelirjevega zemljevida. Odpeljala sva se na majhno parkirišče ob Via Centro sportivo (S 46.404733, V 13.304406) v bližini podjetja Agri verde. Šla sva čez njegovo dvorišče, kjer nama je eden od delavcev kljub jezikovnim težavam dopovedal, skozi katera vrata v njihovi ograji morava, da bova prišla do podhoda pod avtocesto. Na drugi strani sva se znašla ob rokavu reke Bele in nadaljevala po prodišču do mesta, od koder sva res lepo videla 50-metrski slap. Vendarle!

 

 

Cascata Belepeit

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V zaselku Villanova/Vilegnove sva parkirala na majhnem urejenem parkirišču (S 46.404480, V 13.292184) ob tabli, posvečeni spominu na deset ameriških letalcev, ki »so se med drugo svetovno vojno žrtvovali za svobodno Evropo«. Že od tam se je visoko zgoraj videl slap. Kažipot Cascata Rio Belepeit naju je usmeril v ozko uličico, potem pa sva med številnimi ograjami kar težko zadela pravo pot (edina modra pika na tleh je bila še komaj vidna). V minuti, dveh sva se pod mostom, po katerem teče kolesarska steza, približala 140-metrskemu tridelnemu slapu (70, 40 in 30 m) potoka Belepeit (po tistem, kar sem prebrala pri Tumi, se mi zdi precej verjetno, da gre za Belo peč). Po stopnicah sva se povzpela še na kolesarsko stezo, od koder je bil slap kot na dlani.

 

Cascate Rio Animis

Po Železni dolini sva se peljala po magistralni cesti proti Vidmu (Udine/Udin) in zavila z nje desno za smerokazom Roveredo. Čez 150 m sva avto pustila ob cesti (S 46.396403, V 13.270603) in sledila modrim pikam na drugi strani cestišča, kjer je bila tudi tabla z napisom »ANIMIS«. Spustila sva se pod most k strugi in tam zagledala spodnji del slapa, padajoč v smaragden tolmun. Nato sva se povzpela še na most, po katerem teče kolesarska steza, od koder je bil viden tudi zgornji del. Skupna višina Animisovih slapov je kar 200 m.

 

Cascata Rio Simon

Nadaljevala sva kak kilometer proti Roveredu in nekaj metrov za mostom čez Rio Simon zapeljala levo s ceste v senco dreves (S 46.398267, V 13.263142). Na drugi strani ceste sva se podala ob strugi pod prostorom za piknike, sledeč tabli »RIO SIMON« in modrim pikam. Pred nama naj bi bilo 20 minut zahtevne poti do 20 m visokega slapu. A ko je bilo po slabih 10 minutah treba prečkati reko, si zaradi pregloboke vode in prevelikih razdalj med skalami (v vodo pa nisem hotela zabresti) nisem upala čez reko, zato sva obrnila. Tokrat nisva imela nadomestne rešitve kot za Macile, tako da Simonovega slapa žal nisva videla. Na prostoru za piknike sva si privoščila malico, nato sva se podala še proti zadnjemu cilju.

 

Cascata della Regina

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po vožnji skozi Roveredo sva avto »odložila« pri tabli za konec občine Kluže (S 46.399714, V 13.242659) in sledila oznakam za slap »della REGINA« (Kraljičin slap). Na tablo je nekdo dorisal puščico za smer in dopisal čas 20'. Tam je tekla tudi pot CAI 424. Prijetna gozdna steza se je sčasoma začela strmeje vzpenjati. Na razcepu čez slabe četrt ure sva se držala desno, kmalu zatem pa je šlo navzdol in spodaj sva zaslišala šum vode. Stopala sva tik nad potokom Rio Brezzi in ga nato dvakrat prečkala. Stezica se je zožila ter se izmenično vzpenjala in spuščala. Res sva 20 minut od izhodišča prispela k 10-metrskemu slapu, ki je oblival polkrožno steno, majčken »amfiteater«.

 

 

V dveh dneh sva tako obiskala trinajst slapov – vse prej kot nesrečna številka.