Jazz Cerkno 2025 in najini neglasbeni dodatki

Jubilejni 30. festival od 23. do 25. maja sva obogatila z novo spominsko potjo ter s še eno grapo in še enim hribom.

 

Pot partizanskih smučin

V osvobojenem Cerknem so 20. in 21. januarja 1945 priredili partizansko smučarsko tekmovanje: 44 partizanov se je pomerilo v patruljnem teku (zmagala je trojka Prešernove brigade), veleslalomu (zmagal je Janez Štefe) in smučarskih skokih (zmagal je Rudi Finžgar, Štefe je bil drugi). V spomin na te dogodke vsako leto od 1975 pripravljajo Partizanske smučine Cerkno '45. Ob 80. obletnici so odprli še spominsko pot, posvečeno temu za vojne čase edinstvenemu dogodku. Lahka krožna pot poteka približno po trasi takratnega patruljnega teka, vendar je prilagojena sedanjim potem in skrajšana na 3,7 km. Glavni razcepi so označeni s smernimi tablicami. To novost sva preizkusila že prvi dan.

Pred cerkljanskim muzejem sva si najprej ogledala začasno razstavo panojev na to temo, nato pa sva se odpravila k osrednjemu spomeniku NOB na Platiševi ulici (S 46.129048, V 13.987618), kjer je začetek poti. Prva razlagalna tabla v besedi in sliki predstavi pot in dogajanje, ki mu je posvečena. Od tam sva sledila smerni tablici  levo med bloke v smeri vasi Zakriž, kamor vodi tudi Bevkova pot.

 

 

Pri tabli o patruljnem teku nasproti Platiševe ulice 21 je bilo konec asfalta. Po peščeni stezi sva se povzpela mimo hiš in kozolcev, nato pa po travnatem kolovozu mimo vrtičkov, značilnega toplarja in stare sušilnice po pobočju Gradišča v gozd. Kjer razcepi niso bili označeni, sva se držala glavnega kolovoza. Potem ko sva na levem ovinku prečkala potok in šla mimo še komaj opazne podrtije, se je za desnim ovinkom gozd razmaknil. Drobcen potoček je tekel čez tam že bolj kamnit kolovoz. Strmina ni popuščala. Čez čas sva levo onstran travnika zagledala hiše in na električnem drogu tablico pohodniške poti 3 s puščicama v obe smeri. Pot se je spet povzpela proti gozdu.

 

Kakih 25 minut od izhodišča sva se ustavila pri klopci ter smernih tablicah Smučin, Bevkove poti in trimske steze. Tam sva dosegla kolovoz, ki je vodil levo k domačiji Makaton (na Makatah; Cesta na Plužne 38). Veliki stavbi sta bili videti zapuščeni, vrtiček pri eni od dveh lesenih lop pa je bil obdelan. Od domačije sva se vrnila h klopci in nadaljevala po označeni poti v gozd. Na blagem desnem ovinku čez 5 minut je bilo več oznak: levo se je odcepila široka Bevkova pot in se ločila od najinih Smučin, ki so se odtlej blago spuščale ali tekle po ravnem v smeri Trebenč. Tamkajšnja tablica trimske steze je bila že zelo uboga (tudi na naslednjih so bili slike in besedila večinoma že slabo razločni), zraven kažipotov pa je stal drog, ostanek »fitnesa v naravi«.

 

 

Poslej sva se držala trimske steze. Čeznjo je dvakrat tekel potoček. Po kake četrt ure sva stopila skozi leso navzdol na travnik, posejan s črnimi deteljami, zlaticami, ivanjščicami, po katerem sva šla mimo podrte hiške in table o veleslalomu. Od nje sva se spustila mimo lesene lope spet v gozd, kjer so ob kolovozu cveteli tudi navadni kukovičniki in dvolistni vimenjaki. Čezenj se je zlival živahen potok, naslednje srečanje z njim pa je bilo manj mokro in blatno, saj je tekel pod kolovozom. Sledila sta še »asfaltiran« in z zdrobljeno opeko posut odsek.

 

 

Čez 10 minut sva pristala na gozdni cesti. Smerna tablica je kazala ostro desno, nazaj proti Cerknu, kjer so se pojavile markacije Slovenske turnokolesarske poti. Tudi pod cesto je tekel potok, njegov pritok pa kar čeznjo. Mimo odcepa desno in drvarnice na levi sva čez dobrih 5 minut izstopila iz gozda, zagledala prve hiše in že sva bila Pr' Padkejc (Pri podkvi, Platiševa ulica 70). Množica parkiranih avtomobilov je pričala o priljubljenosti te okrepčevalnice. Privoščila sva si žlikrofe in se sestala z Brankom. 

 

 

Od Podkve sva se po Platiševi ulici mimo Mostanije (po Krajevnem leksikonu Slovenije Mastanija) v 20 minutah vrnila na izhodišče. Sprehodila sva se še do Poti na Zavrte 26, kjer je pred ograjo zadružne trgovine še tabla o smučarskih skokih, ki so pritegnili največ gledalcev (tam je bil tudi cilj veleslaloma). Tako sva »prismučala« do konca.

 

 

 

Divji svet  Kozarske grape

Grape so imenitna značilnost Cerkljanskega (kar vprašajte Rafka Terpina!) in za drugi dan sva izbrala Kozarsko (po domače Kazarska grapa, na maPZS Bukovska grapa). Parkirala sva ob cesti Idrija–Most na Soči nasproti mizarstva Masiva (Reka 30) pred mostom čez potok Kozarska grapa (S 46.118410, V 13.917286). Takoj za mostom sva zavila desno na kolovoz ob desnem bregu potoka. Mimo velikega čebelnjaka (zaradi množice čebel na panjih sva tablico s svarilom vzela kar resno) sva prej kot v 10 minutah prišla do počitniške hišice. Od tam sva imela dve možnosti: naravnost mimo hišice po grapi ali tik pred hišico levo v breg po bližnjici, omenjeni na Hribi.net.

 

  

Izbrala sva grapo. Obšla sva hišico in skozi slikovit prehod pod naslonjenim skalnim stolpom nadaljevala mimo nekdanje elektrarne, sledeč trasi opuščenega cevovoda. Po zaraščeni stezi, čez katero je na več mestih tekla voda in se izlivala v Kozarsko grapo, sva se prebijala skozi malinovje in koprive, v katerih so se skrivali za zdrs »pripravni« vlažni kamni, skale in gnijoč les. »Steza« se je kmalu čisto približala živahnemu potoku. Slabih 20 minut od počitniške hišice se je grapa zožila v sotesko. Tam bi bila morala čez potok na levi breg (brvi seveda ni), a zaradi pregloboke (mrrrzzzle!) vode ter preredko posejanih večjih (spolzkih!) skal za prehod čez strugo sva obrnila.

  

 

Vrnila sva se k hišici in sklenila poskusiti še po bližnjici. Pri kurišču sva se povzpela v gozdnat breg in tam je bila celo markacija (poslej nisva videla nobene več). V levo sva prestopila drobcen potoček. Pobočje je bilo zelo strmo. Bližnjica naj bi se kmalu razcepila, a kje in kaj je razcep, je bilo tako rekoč nerešljiva uganka. Po slabih 10 minutah sva dosegla prepaden rob nad grapo na desni, 5 minut zatem pa se nama je zdelo, da je poti konec. Nekaj sva slutila na levi, a ker bi bila morala na razcepu desno, tam pa ni bilo ničesar, sva pač zavila levo. Po nekaj korakih sva vendarle zagledala razcep. Toda ker je desni krak brž izginil, sva spet zavila levo. V naslednjih 10 minutah se je na še enem razcepu zgodba ponovila, nato je sledil dotlej najizrazitejši razcep in nad seboj sva zagledala skalovje. Tam sva končno zavila desno, čeprav je bilo to vse prej kot kmalu nad počitniško hišico, kakor piše na Hribi.net.

 

Čez 5 minut se je pot popolnoma izgubila, zato sva odnehala, ker naju je začelo skrbeti, da ne bova našla nazaj. No, vrnitev se nama je posrečila, le pri čebelnjaku naju je prestrašilo nevarno vršanje, saj so stanovalke zapustile panje. V slabe pol ure sva bila spet pri avtu.

 

 

Razgledni Cilov rob

Že ob lanskem Jazzu Cerkno, ko sva šla na Skopico, sva vrgla oko na Cilov rob: najprej so nama zbudili pozornost nenavadni napisi Cilu rob, potem pa sva iz daljave ugledala skalni pomol, o katerem sva ugibala, da je pravi. A tisti dan nisva imela več časa zanj, saj bi naju bilo iskanje neznane poti gotovo precej zamudilo. Letos pa sva se dogovorila z Andrejem, poznavalcem teh krajev, ki sva ga spoznala med lanskim nesrečnim obiskom Paternollijeve grape. Dobili smo se na koncu Dolenje Trebuše in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti Drnulku. Ozka in ovinkasta cesta iz Dolenje Trebuše je asfaltirana in na nevarnih mestih zavarovana s kovinsko ograjo. Hitro smo se dvigali, razgledi so bili vedno širši. Edina hiša, ki smo jo videli s ceste, je bila domačija v Ščuri. Po 3,8 km se je levo navzdol odcepil makadam v Gorenjo Trebušo in asfalta je bilo konec. Tam sva midva parkirala (tistemu kraju rečejo V rajdi, S 46.069392, V 13.813428) in prisedla k Andreju. Tako smo najbolj zaviti in slikoviti del poti (2,7 km grobega makadama), tudi skozi kratek predor in več usekov v živo skalo, prevozili skupaj – do prevala Drnulk (S 46.067072, V 13.808888) med Vršami in Kobilico. Na tamkajšnjem kažipotu piše CILU ROB (na maPZS Cilev rob). Cesta, po kateri sva se lani pripeljala midva (iz vasi Postaja prek Čepovana), je trenutno zaprta za ves promet.

 

Drnulk smo zapustili po protipožarni preseki (intervencijski prometnici), po dobrih 5 minutah pa na Andrejevo pobudo zavili ostro desno na staro cesto proti Vršam (lani sva šla po novi). Še preden je bilo konec vzpona, se je cesta poslabšala v kolovoz, nato je šlo izmenično dol in gor. Kjer se je gozd razmaknil, je bil kolovoz ponekod poraščen s travo do kolen. Ob njem so cvetele dolgolistne naglavke in medenike. Od lese čez dobrih 20 minut smo na desni že videli Cilov rob. Po 5 minutah smo se vrnili na nama od lani znano cesto. Daleč pred seboj smo zagledali razvalino stare Brezavščkove hiše, desno spodaj pa novo (obnovljeno). Kažipot CILU ROB na debelem drevesu nas je čez 5 minut usmeril desno k njej. Mimo nje smo se skozi »vrata« povzpeli proti gozdu in na njegovem robu nas je pričakala žičnata ograja, ki smo jo uspešno »premagali«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabe četrt ure nad Brezavščkovo hišo smo prilezli do vlak in zavili po desni, na katere začetku je na štoru stal možic. Proti vrhu kuclja pred nami se je pokazala potka, ob kateri smo na skali opazili rdečo puščico. Pripeljala nas na greben, od koder smo že zagledali vpisno skrinjico. Nato smo se strmo spustili in na nekem drevesu je bila še ena puščica. Po zadnjem vzponu smo dobrih 5 minut od možica dosegli cilj. Na razglednem vrhu (860 m) smo se vpisali in Andrej nama je razložil razglede na Šentviško in Vojskarsko planoto.

 

Ko smo se vračali, smo našli celo markirano pot. Gor grede smo zgrešili star lesen kažipot, ki ga od daleč na deblu enake barve nismo videli. Tudi vrnili smo se po stari »cesti«, ker je precej krajša, saj smo imeli še druge načrte. Na Drnulk smo sestopili v tričetrt ure.

 

Preživeli smo lepo dopoldne, kot se za dan mladosti spodobi.