Poljanska baba, planina Obranca in Snežna jama

Ker se spet spopadam s težavami s kolenom, se je Jani 7. junija sam odpravil na potep po vzhodnih obronkih Mežakle. Tam sva že hodila tudi skupaj, ko tegale bloga še ni bilo, a malce drugače in v snegu. Jani je pohod v že pravi poletni vročini doživel takole.

 

Avto sem pustil na kar velikem parkirišču za cesto pred krajevno tablo za Kočno na severnem koncu vasi. Markirana planinska pot se začne kakih 20 m nazaj proti dolini onstran ceste. Njen začetek označuje zelena tabla z napisom Pohodniška pot 6, kar je dejansko oznaka jeseniške poti, imenovane Potep po Mežakli, ki obišče njene najbolj zanimive točke. Takoj po vstopu v gozd sem se znašel na razcepu treh poti, a številni knafelčki in velikanski možici niso puščali dvoma: treba je navzgor po srednji, najbolj strmi poti. Zasukala se je v levo in se kmalu celo malce spustila med balvane. V 10 minutah me je pripeljala do prvih kažipotov (730 m), 
kjer se mi je z druge strani pridružila pot iz središča vasi, označena z rumenimi pikami. Družno sta zavili desno in me povedli do kratkega skalnega odseka, ki ga je mogoče tudi obhoditi po desni. Sledilo je 15-minutno prečenje pobočja v levo do novih kažipotov (822 m), ki sta kazala naprej Obranca 40min in desno Poljanska Baba 5min.

 

Seveda sem najprej zavil k Babi, ki sem jo doslej vedno gledal le iz doline. Ker sem bolj počasen, sem pred njeno obličje (okoli 840 m) stopil šele čez 10 minut. To je slikovit osamelec iz anizijskega dolomita, se pravi starega kakih 245 milijonov let, ki je prepereval znatno počasneje kot njegova okolica. Proti pobočju je visok 4 m, in proti dolini 8 m. O takih pojavih krožijo med ljudmi številne pripovedi. O Poljanski babi je menda najbolj znana tista, ki pravi, da je to trdosrčna grajska gospodična, ki je okamenela, ker je na lovu pustila zveri raztrgati nemočnega gonjača. Tamkajšnji vpisni zvezek priča, da mnoge domačine kljub tolikšni krutosti premaga njena privlačnost. To jutro na primer se je neki Denis D. do pol sedme ure že štirikrat vzpel do nje, letos pa celo 835-krat. Turistični delavci so podnjo postavili lično razlagalno tablo in prijetno klopco za oddih z razgledom.

  

 

Če sem že splezal do zanimive skala, pa poglejmo še na vrh Babe, tudi Kres imenovane, na pobočju katere skala stoji, sem si misli. Rečeno, storjeno. Nad klopco sem mimo markantne, a žal že umirajoče bukve zavil desno. Pot, sitno viseča po strmem pobočju, se je malo dvigala in malo spuščala. Ko se je po 10 minutah povzpela na greben, sem zavil desno nanj in vijugajoč med skalami v minutki ali dveh stopil na vrh (889 m). Označujeta ga geodetski kamen in srčasti knafelc. Prav veliko prostora na njem ni, razgled na Deželo pa je kar širok, a tisti dan žal ne najlepši. Malo prostora je najbrž botrovalo tudi temu, da so lesen križ postavili v skale nekaj metrov niže.

 

Vrnil sem se h kažipotoma (822 m). Tokrat sem nadaljeval naravnost proti Obranci. Čeprav je to srednjegorski svet, strmina ni popuščala, nasprotno, pojavili so se celo prvi ključi. Skoraj 40 minut je trajalo, da se je gozd malo razmaknil in se je pokazal travnat rob. Tam je bilo urejeno vzletišče za jadralne padalce (1036 m) z vpisno knjigo, na katero je opozarjala kričeče rdeča tablica. Zasilni klopi sta vabili k počitku s še lepšim pogledom na Deželo in Stol. Kljub mrču se mu nisem mogel upreti. Ko sem nadaljeval spet v gozd, se je strmina vendarle unesla, iz česar sem sklepal, da sem dosegel vršno planoto. Kažipota (1052 m) 10 minut naprej sta me spravila v dvom. Čeprav je tisti v levo že v 5 minutah napovedoval Obranco, sem se na srečo odločil za desni krak, ki naj bi vodil na Planski vrh. Bom takoj razložil, zakaj na srečo. V nekaj minutah sem namreč dosegel kolovoz, zavil levo nanj in minutko naprej levo ob njem presenečen zagledal spominsko ploščo Ferdu Korenu in Viktorju Arzenšku. Prejšnji dan sem prebrskal kar nekaj zemljevidov (zdaj vem, da sem iskal napačno lokacijo – Gonžov rovt) in zavrtel več telefonov, da bi izvedel, kje ta plošča je, a zaman. Nihče ni vedel nič uporabnega, nekateri so mi celo napovedali, da mi je ne bo uspelo najti. Prazne marnje. Koren in Arzenšek sta bila mladeniča, ki sta padla 1. avgusta 1941 v prvem oboroženem spopadu jeseniških partizanov z Nemci. Na ta dan imajo Jeseničani zdaj občinski praznik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolovoz se je mimo plošče in slikovitega debelušnega štora nadaljeval do gozdne ceste in naslednjih kažipotov (1079 m). Po cesti se gre desno na Planski vrh in levo na planino. Pot na slednjo je samo 30 m naprej zapustila cesto ter se v 5 minutah iztekla pred leso in kopico kažipotov (1048 m). S tamkajšnje razlagalne table sem se poučil, da je bil večji del Obrance nekdaj v lasti Marovtovih iz Podhoma, da je nekdanja kmetija obnovljena v pastirsko kočo in da se danes na planini še vedno pase nekaj krav. Razsežen travnik je bil poln cvetja. Ob poti skozi senčni gozd sem dotlej opazil le precej kokoševcev in medenik, tu pa so me je med običajnim travniškim cvetjem najbolj razveselili nekaj primerkov redkejše pikastocvetne kukavice in imenitno razcvetela bleda naglavka. V gozdičku sredi planine se skriva spomenik trinajstim partizanom in aktivistom (tudi Korenu in Arzenšku), ki so med vojno na tem koncu Mežakle izgubili življenje. V bližini so ob stezi proti Gorjam vidni skromni ostanki zidanega pastirskega stanu. Na najbolj južnem in najvišjem robu planine (1035 m) se odpre lep pogled proti Bledu, bolj desno sem v daljavi prepoznal Viševnik in Debelo peč, ali se morda vidi tudi Triglav, pa mi zaradi oblakov ni uspelo ugotoviti. Na razgledišču raste samotna smreka. Nekdaj je bil v njeno deblo menda vrezan križ, a je narava rano že zacelila, za njo pa pustila le nekaj smolenih solzic.

 

 

Čeprav sem se na Obranci zadržal kar uro in pol, se mi je zdelo še prezgodaj za vrnitev. Če že stikam za mežakelskim krasom, je pa res nujno obiskati še Snežno jamo. Po planinskih kažipotih je do nje tako in tako samo 20 minut. Od lese na začetku planine sem krenil po gozdni cesti proti zahodu. Po 5 minutah sem se po stezici v desno prestavil na cesto više. Tam me je sicer pričakal kažipot (1088 m), ki me je usmeril levo, potem pa kar dolgo ni bilo nobene markacije, niti na odcepu ceste v levo, ki bi lahko koga zavedla, ne. 10 minut naprej me je še zadnji kažipot (1093 m) opozoril, da moram desno na kolovoz, po katerem sem v nekaj minutah dosegel Snežno jamo (1109 m). Čeprav sem o njej že nekaj vedel s spleta, sem prebral vse s tamkajšnje razlagalne table. Medtem je iz smeri Planskega vrha prišel par, ki se je izkazal za očeta Janeza in hčer Uršo. Glasno sta ugotavljala, da s seboj nimata svetilk, ker nista vedela, da si je mogoče ogledati tudi notranjost jame. Predlagal sem, da grem jaz s čelko naprej, onadva pa mi bosta sledila s pomočjo telefonov. In smo šli. Previdno smo se spustili v vhodno udorno jamo in šele od znotraj se je res razločno videlo, da ima jama pravzaprav dva vhoda, ki ju ločuje naravni most. Vzhodni je navpičen in tako za navadne smrtnike neuporaben. Iz vhodnega dela zavije rahlo v desno 70 m dolg rov, ki je na dveh mestih tako ozek, da mora obiskovalec na vse štiri. Najtežji mesti sta opremljeni s klini in eno celo s kratko jekleno lestvijo. Kljub zelo spolzkemu terenu smo se vsi srečno prebili do končne dvoranice, popackane z nekaj grafiti. S pravimi kapniki se jama ne more pohvaliti, premore pa več prav čednih sigastih tvorb. Ker v vhodnem delu dolgo obleži sneg, so menda nekdaj pastirji in gozdarji iz njega pridobivali vodo, med vojno pa je partizanom jama služila za shrambo hrane.

 

Po izstopu iz jame sem malce okleval, ali naj podaljšam še do Planskega vrha. A ker sva tudi tam z Mojco bila že dvakrat, sem se odločil, da se s prijetno družbo vrnem v dolino. Prej kot v poldrugi uri smo bili spet pri avtih.