Zaradi rapontike v Dolino Triglavskih jezer – prvi dan

Dolino Triglavskih jezer sva že prehodila, a 3. junija sva se tja odpravila zaradi redke rože rapontike, saj je njeno pri nas morda najbolj znano rastišče na melišču ob poti na Štapce nad Dvojnim jezerom.

 

Od Savice do Dvojnega jezera

Odpeljala sva se v Bohinj. Od cerkve sv. Janeza Krstnika ob jezeru do izhodišča je bilo še približno 8 km. Parkirala sva pri Koči pri Savici (653 m; S 46.289926, V 13.802577), kjer celodnevno parkiranje stane 10 evrov (plača se s kartico). Tam so številni kažipoti, razlagalne table o Voglu, slapu Savica, TNP, Železni poti, Komni, Oskrbovalnem zaledju za krnsko bojišče, spominkarna, Planinski dom Savica. Na skalo ob parkirišču je pritrjena marmorna plošča UMRLEMU PARTIZANU 1945. Vse to sva poznala že od prej. Sledila sva kažipotu (653 m) Črno jezero 1h 40min z znakom za zahtevno pot. Mimo table Komarča o Dolini Triglavskih jezer in dr. Franu Jesenku (1875–1932), soustvarjalcu narodnega parka (malo naprej spominja nanj tudi plošča Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani), sva po mostu čez Savico vstopila v gozd.

 

Sicer prijetno mehka steza (v tisti suši se nama je kar kadilo izpod nog) je kmalu za tablo z napotki za obiskovalce gora in kažipotom (660 m, zdaj pa Črno jezero 1h 45min) postala strma. Prečkala je nekaj bolj kamnitih in sčasoma tudi sama postala kamnita, celo skalnata. Vrstili so se veliki ovinki. Čez dobrih 25 minut so naju pričakale prve stopnice in odtlej jih je bilo še veliko. Na majhni uravnavi pod visoko steno Komarče sva zavila pravokotno levo. Pod seboj sva zaslišala šum vode in po 10 minutah na desnem ovinku pri stopnicah zapustila markirano pot. Neoznačen odcep levo (nekdaj je bil tam kažipot) naju je v slabih 10 minutah mimo plošč 16-letni dijakinji iz Kranja Boži Jenko in 27-letnemu strojnemu tehniku iz Velenja Dragu Ostruhu, ki sta se tam leta 1976 oziroma 1986 smrtno ponesrečila, pripeljal k Savici. Končni spust se nama je zdel prestrm, zato nisva nadaljevala prav do struge, ampak sva si izvir Velike Savice ogledala od zgoraj.

Vrnila sva se na markirano pot. Pot čez Komarčo, strmo skalno steno nad slapom Savica, sva prehodila že dvakrat: s Tomažem in sama. Dobrih 5 minut po vrnitvi na markirano pot sta naju pričakala prva stopna klina, kmalu nad njima pa prva jeklenica. Ob nekaterih markacijah je bila številka 1, znak SPP. Nad nama so se pogosto dvigale stene in pod nama zevali prepadi, a strmi ali ozki odseki so bili dobro zavarovani s klini in jeklenicami. Ne vem, ali bi bila lahko nevarna majhna črna kača, ki se je umaknila Janiju desno pod pot – jaz sem jo žal (?) zamudila.

 

 

Čez dobrih 20 minut sva dosegla 1000 m. Niže so rože zaradi vročine že skoraj vse zvenele, poslej pa jih je le bilo nekaj: vijolice, lepljivi lani, gorski glavinci. Srečala sva dobro opremljena mlada tujca. Štirje prijazni fantje so nama dali prednost, čeprav so sestopali. Kmalu za leseno tablico VINKO DROZG / 1997 (po Malešičevem Spominu in opominu gora je slabo obut 51-letnik iz Lucije zdrsnil 50 m globoko in podlegel poškodbam) čez dobrih 10 minut sva na 1200 m na tehnično nekoliko zahtevnejšem mestu s pomočjo stopnih klinov in jeklenice obšla skalno steno nad grapo (S 46.29535, V 13.80034). Srečevala sva same tujce, večinoma mlade. Cvetenje mogočnih svečnikov sva že skoraj zamudila in na kraju, kjer sva drugikrat občudovala rumene svišče ali košutnike, je bilo le še nekaj odcvetajočih.

 

Po slabe tričetrt ure poplezavanja in razgledovanja sva dosegla rob Komarče (1267 m). Skozi gozd, v katerem je cvetelo veliko navadnih gorskih ločik in pokončnih srobotov, sva v 10 minutah prispela k Črnemu jezeru (o njem sem že pisala). Za nama je bila približno polovica poti.

 

 

 

 

Od jezera sva se povzpela nazaj v gozd mimo skale z napisoma KOMARČA in SAVICA s puščico desno. Tamkajšnji kažipoti (na starih, med katerimi je še vedno za hotel Zlatorog, ki ga ni več, 1330 m, na novem 1340 m) so kazali desno proti planini Viševnik, Planini pri jezeru in Pršivcu, midva pa sva krenila rahlo levo proti Koči pri Triglavskih jezerih in Domu na Komni (obakrat 1 h 30 min.). Po tej poti še nisva hodila. Ob njej so ležali številni balvani. Po desni sva obhodila Črno jezero, na njegovi drugi strani je pod stenami Stadorja čez dobrih 5 minut z leve pritekla pot od Doma na Komni, midva pa sva po robu Lopučniške doline nadaljevala proti 7J (Sedmerim jezerom). Ob poti so cveteli šipkovi grmi. Skalnata pot je bila za moja kolena kar naporna, sobivanje dreves in skal pa je bilo prav neverjetno. Na neki skali je ležala japonka (!). Pot je bila ponekod slabo prehodna, največkrat zaradi podrtih dreves.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez dobrih 25 minut sva se povzpela po kamnitih stopnicah in pojavili so se prvi grmički dlakavega sleča. Tik poti sta stala skalna čoka; posebno eden je bil kar mogočen. Na ramena, roke, kapi, palice so se nama usedali metulji. Po dobrih 5 minutah sva dosegla 1400 m in zatem se je na levi zvrstilo nekaj manjših melišč. Čedalje več ljudi naju je prehitevalo. Cveteli so rdeči slizki, navadne preobjede, koprivaste zvončice (videla sva tudi lepega albina). Pot je tekla pod mogočno skalno steno na desni ter naju čez 25 minut pripeljala k suhemu studenčku z lesenim koritcem in opozorilom o padajočem kamenju. Pred Belo skalo (1500 m) sva zavila ostro desno, sledeč puščici in napisu 7 Jezer na skali. Od tam je skalnata »steza« vijugala strmo navzgor po gozdu in naju mimo zelo velike markacije po slabe pol ure pripeljala na 1600 m. Kmalu zatem se je strmina nekoliko unesla.

 

 

 

  

 

  

 

 

 

  

 

 

Skoraj 20 minut od studenčka se je najina pot staknila s tisto s planine Blato (1650 m). Zravnala se je, a je bila še vedno skalnata. Z nje sva zagledala Malo Tičarico, kmalu pa tudi Dvojno jezero in za njim Kočo pri Triglavskih jezerih. Razveselile so me turške lilije. Malo pred jezerom sva po 20 minutah kakih 50 m levo našla ruski grob, ki je sicer označen na zemljevidu, poti do njega pa ni. Tam sta pokopana ruska ujetnika, ki sta leta 1916 pobegnila z gradbišča ceste na Bogatin. Avstro-ogrski orožniki so ju ujeli, ju prisilili, da sta si izkopala grob, in ju ustrelili. Leta 1923 so jima na pobudo Rasta Pustoslemška, urednika Slovenskega naroda in rusofila, postavili spomenik. Leta 2015 ga je obnovil posoški gorski reševalec Marko Matajurc.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

Proti koči sva se odpravila po markirani poti desno od jezera, a sva jo na razcepu zapustila v levo proti južnemu jezeru, od koder je najlepši pogled na jezero in kočo. Znašla sva se med množico gorskih drobnjakov in hodila pravzaprav po jezerskem dnu, saj je bilo zelo malo vode. Mrež za odstranjevanje vnesenih rib ni bilo več videti in neznansko so se razbohotile alge. Vrnila sva se na markirano pot mimo Knafelčeve spominske plošče; leta 2022 obnovljeni napis je že spet zbledel. V 15 minutah sva bila pri koči (1685 m), ki stoji med Dvojnim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičaric. Najprej sva šla pogledat prazgodovinskega amonita – še vedno je bil tam. Potem ko sva se prijavila in se nastanila v svoji sobici, se je vreme skisalo, začelo je grmeti in ulilo se je, tako da sva že skoraj prestavila iskanje rapontik na naslednji dan. A imela sva srečo: še za dne se je vreme uneslo.

 

Rapontika

Od koče sva se vrnila k 5 minut oddaljenemu odcepu levo, kjer so kažipoti (1680 m) za zahtevne poti Tičarica 1 h, Zelnarica 3 h, Koča na Planini pri jezeru (čez Štapce)\ (karkoli že ta poševnica pomeni) in še vedno za Hotel Zlatorog 3 h  15 min. Čez kakih 5 minut sva pogledala iz ruševja in v redki travi na gruščnatih pobočjih najprej zagledala kranjske lilije ali zlata jabolka, klinčke, jacquinove čistece, orlice, primožke ... in končno prvo rapontiko (Stemmacantha rhapontica, po novem Rhaponticum scariosum subsp. rhaponticum). Nekaj časa samo po eno, više ob melišču pa končno malo večje rastišče. Rapontika je kar mogočna roža, visoka do poldrugi meter. Cvet, ki je v resnici košek s socvetjem, ima lahko premer celo nad 10 cm, dno koška pa pokrivajo velike luske. Tudi listi so veliki: široki najmanj 10 cm in dolgi do pol metra.

 

Navdušena nad dosego poglavitnega cilja sva se vrnila v kočo. Ta naju je prav tako navdušila: osebje prijazno, hrana dobra, organiziranost odlična – kljub veliki gneči ni bilo čakanja na prijavo, jedačo, pijačo, vse je teklo kot namazano. Le tuša žal nimajo več. Tudi na vsa vprašanja sva dobila odgovore: da se odlov rib v jezeru ni posrečil, kje rastejo rapontike, kako se pride na planino Pri utah, kje je lovska koča. Razen naju in dveh fantov so bili tam sami tujci. Gotovo tudi zato, ker je bilo sredi tedna.