Partizanski snežniški gozdovi petič

Kot sem napovedala, sva vztrajala pri iskanju snežniške partizanske bolnišnice Stari trg in 3. aprila 2023 poskusila znova. Takrat je bila Hrvaška že podpisnica Schengenskega sporazuma in vsaj težav s prehajanjem meje na »neuradnih« mestih sredi ničesar ni bilo več.

 

Skozi zdaj že kar domače Babno Polje sva se odpeljala na Županov laz, pri spomeniku zavila levo in na prvem razcepu spet levo (kažipot S.B.-ŠIMEN.DOL. = Šimenove doline). Parkirala sva ob gozdni cesti pri leseni krmilnici (S 45.612716, V 14.525512).

 

Na križišču pred parkiriščem je rdeča lesena puščica na drevesu kazala na kolovoz desno s ceste in tako sva po slabem letu spet »obiskala« Antona Avsca. Povzpela sva se po kolovozu mimo njegove spominske plošče. Za njo sva se spuščala, pozorna na stare rdeče-rumene puščice ali zgolj na svoj občutek, saj niso bili označeni vsi razcepi in odcepi. Ko naju je na desnem ovinku 10 minut od izhodišča puščica usmerila levo, sva domnevala, da sva že na hrvaški strani. Za daljšim spustom se je pot zravnala, a le za nekaj metrov. Nato sva nadaljevala strmo naravnost navzdol in v 10 minutah pristala na prečni slabi gozdni cesti. Vlaka, po kateri sva se spustila nanjo, je imela hrvaško oznako V3. Po kakih 50 m vzpona v levo se je pri drevesu s črno-belim znakom ter z napisoma V4 s puščico naprej in B (bolnica?) s puščico levo tja odcepila vlaka, ki naju je že čez kakih 40 m pripeljala k barakam. Pa sva le našla bolnišnico Stari trg!

 

 

Slovenska vojna partizanska bolnišnica Stari trg je delovala od konca decembra 1943 do konca vojne. Od treh rekonstruiranih barak je bila ena precej sesuta, ker je po besedah hrvaških gozdarjev nanjo padlo drevo. V veliki baraki z napisno ploščo sva našla na levi osem enojnih postelj, na desni pa štiri dvojne in dve enojni. Čeznje je ležalo nekaj desk in lestev – ni bilo ravno pospravljeno. Nekaj okenskih šip je bilo razbitih. Ni bilo videti, da bi za te zgodovinske priče kdo skrbel.

 

Barake sva hotela zapustiti po drugi poti, po vlaki proti Sloveniji, a nama ni uspelo. Vlaka se je namreč kar končala in na nekem drevesu je pisalo KRAJ, zato sva se vrnila k odcepu in se vračala po poti prihoda. Spotoma sva iskala še en logor, namenjen zaščiti civilnih prebivalcev, predvsem družin z otroki, katerih svojci so bili v partizanih; civilni Slivniški bataljon je deloval od 2. septembra 1942 do 14. maja 1943. Nisva bila uspešna in sva se v slabih 40 minutah vrnila k avtu.

 

 

Od avta sva šla nato naprej po cesti iskat še eno tablo v spomin na snežniške partizanske bolnišnice. Cesta se je hitro končala in nadaljevala sva po desnem kolovozu; ob njem so bile črno-bele oznake. Zapornica za prestop na hrvaško stran je bila po schengensko dvignjena. Po 20 minutah sva prečkala drugo gozdno cesto in nadaljevala po nama že znanem kolovozu. Po slabe četrt ure sva dosegla prečno asfaltno cesto. Tudi tamkajšnje ograjeno rastišče ognjic sva že poznala (napisa in slike ni bilo več). V desno sva po četrt ure prikoračila k spomeniku partizanski bolnišnici Broj 7. Okrog njega še ni bilo toliko ščavja kot prejšnjič, ga je pa narava okrasila z belimi repuhi.

 

 

Pri spomeniku sva na koncu asfalta zavila na levi kolovoz proti gozdarski koči v upanju, da bo tam kdo, ki ga bova lahko vprašala za pot k tabli na kraju, kjer je stala partizanska bolnišnica Podob. Delovala je od konca maja 1944 do konca vojne na bližnjem Jermanovcu. Skozi drevje sva kmalu zagledala kočo, poleg nje pa še nekaj, zaradi česar sva obstala kot vkopana: medveda. Imenitno priložnost, da bi ga vsaj slikala, sem zapravila, saj sem bila tako vznemirjena, da sem naredila same zmazke. Medved naju je najverjetneje začutil, saj se je počasi obrnil in odhlačal od koče v gozd za njo. Vrnila sva se na cesto in se povzpela po desnem kolovozu. Ko sva po krajšem neuspešnem raziskovanju prišla nazaj k Broju 7, sva naletela na revirnega gozdarja, ki je tablo poznal, a je bil pri njej že davno, zato ni vedel, v kakšnem stanju je. Tisti kraj je opisal enako kot Dimitrij Jerič (Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, samozaložba, Logatec 2014), po čigar napotkih pa ga žal nisva našla. Da sva videla medveda, se je gozdarju zdelo (seveda) čisto nekaj vsakdanjega. Tričetrturno pot nazaj k avtu nama je polepšal pogled na Snežnik.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Zapeljala sva se še na Hrvaško v Prezid in parkirala pred nekdanjim Finvestom (Goranska 129; S 45.640812, V 14.572426), da bi poiskala še eno izmed spominskih tabel, na tabli učne poti okrog Prezida pa nama je pritegnila pozornost tudi omemba rimskega obrambnega zidu. Napotila sva se v smer proti cerkvi in zavila v prvo ulico levo. Med hišami se je vzpenjala proti hribu z nenavadnim imenom Deuce. Na prvem razcepu sva se povzpela levo, nato pa pri Goranski 12 zapustila asfalt po kolovozu desno. Z njega se je brž odcepila desno travnata steza, na katero je usmerjal rumen kažipot RIMSKI ZID CLAUSTRA. Markacij ni bilo. Zvrstilo se je še nekaj rumenih kažipotov (drugi je bil edini samo z napisom CLAUSTRA) in po slabe pol ure sva zagledala tabli o rimskem zidu in o sovi kozači. Ostankov rimskega zidu, o katerem je pisalo na tabli (tudi v slovenščini), ni bilo videti. Vrnila sva se k drugemu kažipotu, zavila prečno navzgor in po približno 40 m zagledala plošči v spomin na Jožeta Mlakarja, intendanta enote Vojske državne varnosti, ki so ga 27. februarja 1945 tam umorili domobranci.

 

 

 

Sicer nisva obiskala vseh krajev, kjer so bile partizanske bolnišnice, opisane v Jeričevem vodničku, a dvomiva, da obstajajo še kake sledi preostalih, zato sva raziskovanje končala.

Lisec bo še stal in možine bodo še cvetele

Čeprav je bilo 15. avgusta že malce pozno in je Janija mučil išias, se je vseeno odločil, da gre gledat, ali na Liscu še ujame cvetoče alpske možine. Tokrat se mu je pridružil Tomaž.

 

Ker sva se v te konce že oba podajala z Raven v Bohinju, sva tokrat za izhodišče izbrala sosednji Žlan. Nenavadno ime vasice eni razlagajo z bavarskim Schlewn za žleb in drugi s predslovanskim Selan za utrjeno postojanko. Cesta med nekaj njegovimi hišami je ozka, a na koncu vasice je prostora za parkiranje (S 46.262479, V 13.917524) več kot dovolj. Takoj za njim nama je začetek poti pokazal kažipot (580 m) Planina Osredki 2h, Orožnova koča 2h 30min, Črna prst 3h 30min. Na bližnjem gozdarskem nakladališču z lesenim koritom (menda ga polni Žlanska voda) pa sva se že znašla pred dilemo: en kažipot je kazal naravnost navzgor in drugi vabil levo k potoku. Izkazalo se je, da se više poti sicer združita, a tukaj sva se rahlo negotova odločila za levo smer. Po mostičku sva prestopila potok in koreninasta pot naju je hitro pripeljala na travnik z manjšo počitniško hišico. Ko sva se spet znašla v gozdu, sva opazila odcep v levo, ki verjetno vodi k izviru Bohinjske Bistrice. Bo treba preveriti! V dobre pol ure naju je najina steza privedla na cesto, natančneje na njen slepi konec.

 

 

 

Udobna makadamska cesta se je zložno vzpenjala ob v tem času suhem grabnu Pod luknjo. Ob pogledu nazaj se nama je prvič razkril Triglav, pod katerim sta se lepo videli obe koči – Planika na Ledinah in Triglavski dom na Kredarici. Po nadaljnje pol ure se je cesta Na Šopu združila z glavno, ki priteče z Raven in se nadaljuje daleč na zahod vse do Storeče ravni. Nekaj korakov v levo in nov kažipot (brez nadmorske višine) naju je usmeril spet navkreber na poraščen kolovoz. Čez 20 minut se je obrnil levo in od njega se je v desno odcepila stezica. Kažipot (965 m) je povedal, da je to najina smer za Osredke. Možic nekaj naprej pa nama je namignil, da bi si ta del lahko malce skrajšala, če bi Na Šopu cesto preprosto prečkala. Tako sva spet potrebovala pol ure, da sva na Vrtičih dosegla novo cesto. Nekateri ji rečejo zgornja in je speljana daleč od Nemškega Rovta v pobočja Konjskega vrha.
  

 

 

 

 

 

 

 

  

S ceste se proti planini požene kar strma steza, a zanjo ne bi smela potrebovati več kot pol ure. Toda mene je kot odrezalo: ostal sem skoraj brez sape. Debelo uro sem sopel in hropel v breg, da sem končno zagledal odrešujočo leso Osredkov (1395 m). Ob prehod je Planinska zveza postavila navodila, kako varno čez planino, agrarna skupnost Savica pa opozorilo »Hoja na lastno odgovornost«. In res, na planini je počival kak ducat krav. Presenečenje! Devet let star vodnik Julijske Alpe: južni del piše o »nekdanji planini« in enem od stanov, ki »zdaj služi kot skromen, vselej odprt bivak PD Bohinjska Bistrica z vpisno knjigo in pogradom«. Stanova sta na planini res dva in se držita eden drugega. Oskrbnik Orožnove koče nama je kasneje razložil, da je eden pastirski in drugi lovski, da sta zaklenjena in da nobeden ni nikoli služil za bivak. Pod stanoma je ograjen kal. Na eni strani se nad planino pne strmi Lisec, na drugi še strmejši Čétrt. Henrik Tuma ime slednjega razloži s štirimi kraki križa.

 

 

 

 

V stanju, kakršnem sem bil, sem predlagal, da kreneva po najkrajši poti k Orožnovi koči. S spleta sva vedela za »kravjo pot« (tako ji pravi Orožnov oskrbnik), ki po severnih pobočjih obkroži Lisec, le njen začetek je bilo treba ujeti. Izkazalo se je, da isto pot išče domačinka s fantičem. Medtem ko smo se posvetovali, kam, jo je fant že odkril in sva jima kasneje samo sledila. Treba je iti po vzhodnem robu planine ob električnem pastirju navzdol in kmalu se pokaže urejen prehod skozi »ograjo«. Dovolj razločna stezica je valovila gor in dol. Še dobro, da je vodila skozi obilo malinovja, ki je Tomaža toliko zamudilo, da sem mu za silo sledil. Približno na polovici se je z nje pokazal odcep proti vrhu Lisca. Z OpenStreetMap je razvidno, da vodi samo do lovske preže. Še malo naprej sva levo spodaj med drevjem zaslutila večjo kočo. V uri in četrt sva Lisec obkrožila in dosegla načeloma nemarkirano pot nanj. Po njej se je spuščala družina, ki nama je povedala, da so ob poti opazili samo še dve možini. Zato sva se jim midva za letos odpovedala in sestopila naravnost na planino Za Liscem (1346 m).

 

Na njej stoji od nekdanjih stanov samo še opuščena sirarna, ponos slovenskega planinstva pa bi morala biti Orožnova koča. Prvotna je bila namreč na istem mestu zgrajena davnega leta 1893 in je bila prva koča komaj poldrugo leto starega Slovenskega planinskega društva. Zato je tudi dobila ime po tedanjem načelniku Franu Orožnu. Med drugo svetovno vojno je pogorela. Običajno rečejo, da v nepojasnjenih okoliščinah, a danes ni skrivnost, da so jo tako kot še marsikatero požgali partizani, da je ne bi mogli Nemci izkoristiti za svojo postojanko. Sedanjo so v podobnih dimenzijah zgradili šele leta 2006. Med okrepčilom je k nama prisedel zgovoren oskrbnik. Za kočo pod »kravjo potjo« je povedal, da je lovska, da je dostopna samo peš, da pa je bolj redko obiskana. Spomnil sem se na pastirja z bližnje planine Poljane, ki se je zaradi podobno prazne koče na Ventijah jezil, da danes lovci hodijo samo še tja, kamor se lahko pripeljejo. No, Orožnov oskrbnik se je najbolj pridušal zaradi neimenovanih, ki od njega terjajo, da odstrani vse, kar bi pohodnike lahko usmerilo na »nemarkirani« Lisec.

 

Ko sva se pošteno najedla in sploh nabrala novih moči, sva se odpravila v dolino. Takoj pod kočo sva zavila levo po poti, ki ji rečejo »po Drči«. Prvi del je zelo strm in brezštevilne korenine so kot nalašč za spotik. Počasi in previdno! Ko se je strmina unesla, sva se znašla med velikimi skalami, pardon, balvani, naju je poučila zame nova infotabla Triglavskega narodnega parka. Razlaga: »Balvane pod Orožnovo kočo je odložil eden od zadnjih ledenikov, ki je ob premikanju povzročil močno erozijo okolice ledenika. Iz sten nad ledenikom so na njegovo površje padli veliki podorni bloki, ki so po umiku ledenika ostali na dnu doline.« Najina pot se je iztekla na kolovoz, ki naju je pol ure od koče privedel na trojni razcep na Kopišču. Sledila sva levemu kažipotu (1205 m) Polje 2h. Steza se je spuščala mimo pečin zelo prizanesljivo in zato toliko bolj počasi. Čez 25 minut je vendarle sestopila na že znano zgornjo cesto in zavila sva levo nanjo. Dobro, da sva bila čez 10 minut pozorna na njen desni rob, kajti tam se je v travi in kamenju skrival podrt kažipot POLJE – JEZERO. Slabše uhojena potka naju je v pol ure pripeljala do razcepa, kjer sva zjutraj zavila proti planini Osredek.

 

Zadnji del sestopa sva opravila po poti vzpona. Toda ko sva se spuščala proti izteku grabna Pod luknjo, je Tomaž desno pod cesto opazil objekt. Napela sva oči in presenečena ugotovila, da so tam ruševine večjega poslopja iz klesanega kamenja, ki sva jih gor grede gladko spregledala. Ko sva prišla do travnika s počitniško hišico, je bilo izza nje slišati živahne glasove. Stopil sem tja v upanju, da bom izvedel, kaj je tista skrivnostna podrtija. Na srečo sem naletel na domačina, ki zdaj živi na Jesenicah in je družinske svisli spremenil v počitniško domovanje. Razkril mi je, da je bilo tisto nekdanja jugoslovanska karavla (rapalska meja je v tem delu tekla po grebenu Bohinjsko-Tolminskih gora), po drugi vojni pa so jo prevzeli lovci. Bila je opremljena z vodo in elektriko, a zdaj nanjo spominja le še nekaj žalostnih sten. Dve uri in tri četrt od koče sva spet stala pred najinim avtom.