Partizanski snežniški gozdovi petič

Kot sem napovedala, sva vztrajala pri iskanju snežniške partizanske bolnišnice Stari trg in 3. aprila 2023 poskusila znova. Takrat je bila Hrvaška že podpisnica Schengenskega sporazuma in vsaj težav s prehajanjem meje na »neuradnih« mestih sredi ničesar ni bilo več.

 

Skozi zdaj že kar domače Babno Polje sva se odpeljala na Županov laz, pri spomeniku zavila levo in na prvem razcepu spet levo (kažipot S.B.-ŠIMEN.DOL. = Šimenove doline). Parkirala sva ob gozdni cesti pri leseni krmilnici (S 45.612716, V 14.525512).

 

Na križišču pred parkiriščem je rdeča lesena puščica na drevesu kazala na kolovoz desno s ceste in tako sva po slabem letu spet »obiskala« Antona Avsca. Povzpela sva se po kolovozu mimo njegove spominske plošče. Za njo sva se spuščala, pozorna na stare rdeče-rumene puščice ali zgolj na svoj občutek, saj niso bili označeni vsi razcepi in odcepi. Ko naju je na desnem ovinku 10 minut od izhodišča puščica usmerila levo, sva domnevala, da sva že na hrvaški strani. Za daljšim spustom se je pot zravnala, a le za nekaj metrov. Nato sva nadaljevala strmo naravnost navzdol in v 10 minutah pristala na prečni slabi gozdni cesti. Vlaka, po kateri sva se spustila nanjo, je imela hrvaško oznako V3. Po kakih 50 m vzpona v levo se je pri drevesu s črno-belim znakom ter z napisoma V4 s puščico naprej in B (bolnica?) s puščico levo tja odcepila vlaka, ki naju je že čez kakih 40 m pripeljala k barakam. Pa sva le našla bolnišnico Stari trg!

 

 

Slovenska vojna partizanska bolnišnica Stari trg je delovala od konca decembra 1943 do konca vojne. Od treh rekonstruiranih barak je bila ena precej sesuta, ker je po besedah hrvaških gozdarjev nanjo padlo drevo. V veliki baraki z napisno ploščo sva našla na levi osem enojnih postelj, na desni pa štiri dvojne in dve enojni. Čeznje je ležalo nekaj desk in lestev – ni bilo ravno pospravljeno. Nekaj okenskih šip je bilo razbitih. Ni bilo videti, da bi za te zgodovinske priče kdo skrbel.

 

Barake sva hotela zapustiti po drugi poti, po vlaki proti Sloveniji, a nama ni uspelo. Vlaka se je namreč kar končala in na nekem drevesu je pisalo KRAJ, zato sva se vrnila k odcepu in se vračala po poti prihoda. Spotoma sva iskala še en logor, namenjen zaščiti civilnih prebivalcev, predvsem družin z otroki, katerih svojci so bili v partizanih; civilni Slivniški bataljon je deloval od 2. septembra 1942 do 14. maja 1943. Nisva bila uspešna in sva se v slabih 40 minutah vrnila k avtu.

 

 

Od avta sva šla nato naprej po cesti iskat še eno tablo v spomin na snežniške partizanske bolnišnice. Cesta se je hitro končala in nadaljevala sva po desnem kolovozu; ob njem so bile črno-bele oznake. Zapornica za prestop na hrvaško stran je bila po schengensko dvignjena. Po 20 minutah sva prečkala drugo gozdno cesto in nadaljevala po nama že znanem kolovozu. Po slabe četrt ure sva dosegla prečno asfaltno cesto. Tudi tamkajšnje ograjeno rastišče ognjic sva že poznala (napisa in slike ni bilo več). V desno sva po četrt ure prikoračila k spomeniku partizanski bolnišnici Broj 7. Okrog njega še ni bilo toliko ščavja kot prejšnjič, ga je pa narava okrasila z belimi repuhi.

 

 

Pri spomeniku sva na koncu asfalta zavila na levi kolovoz proti gozdarski koči v upanju, da bo tam kdo, ki ga bova lahko vprašala za pot k tabli na kraju, kjer je stala partizanska bolnišnica Podob. Delovala je od konca maja 1944 do konca vojne na bližnjem Jermanovcu. Skozi drevje sva kmalu zagledala kočo, poleg nje pa še nekaj, zaradi česar sva obstala kot vkopana: medveda. Imenitno priložnost, da bi ga vsaj slikala, sem zapravila, saj sem bila tako vznemirjena, da sem naredila same zmazke. Medved naju je najverjetneje začutil, saj se je počasi obrnil in odhlačal od koče v gozd za njo. Vrnila sva se na cesto in se povzpela po desnem kolovozu. Ko sva po krajšem neuspešnem raziskovanju prišla nazaj k Broju 7, sva naletela na revirnega gozdarja, ki je tablo poznal, a je bil pri njej že davno, zato ni vedel, v kakšnem stanju je. Tisti kraj je opisal enako kot Dimitrij Jerič (Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, samozaložba, Logatec 2014), po čigar napotkih pa ga žal nisva našla. Da sva videla medveda, se je gozdarju zdelo (seveda) čisto nekaj vsakdanjega. Tričetrturno pot nazaj k avtu nama je polepšal pogled na Snežnik.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Zapeljala sva se še na Hrvaško v Prezid in parkirala pred nekdanjim Finvestom (Goranska 129; S 45.640812, V 14.572426), da bi poiskala še eno izmed spominskih tabel, na tabli učne poti okrog Prezida pa nama je pritegnila pozornost tudi omemba rimskega obrambnega zidu. Napotila sva se v smer proti cerkvi in zavila v prvo ulico levo. Med hišami se je vzpenjala proti hribu z nenavadnim imenom Deuce. Na prvem razcepu sva se povzpela levo, nato pa pri Goranski 12 zapustila asfalt po kolovozu desno. Z njega se je brž odcepila desno travnata steza, na katero je usmerjal rumen kažipot RIMSKI ZID CLAUSTRA. Markacij ni bilo. Zvrstilo se je še nekaj rumenih kažipotov (drugi je bil edini samo z napisom CLAUSTRA) in po slabe pol ure sva zagledala tabli o rimskem zidu in o sovi kozači. Ostankov rimskega zidu, o katerem je pisalo na tabli (tudi v slovenščini), ni bilo videti. Vrnila sva se k drugemu kažipotu, zavila prečno navzgor in po približno 40 m zagledala plošči v spomin na Jožeta Mlakarja, intendanta enote Vojske državne varnosti, ki so ga 27. februarja 1945 tam umorili domobranci.

 

 

 

Sicer nisva obiskala vseh krajev, kjer so bile partizanske bolnišnice, opisane v Jeričevem vodničku, a dvomiva, da obstajajo še kake sledi preostalih, zato sva raziskovanje končala.

Partizanski snežniški gozdovi četrtič

Leta 2022 sva raziskovala snežniške gozdove, ki so med drugo svetovno vojno dajali zavetje partizanskim bolnišnicam. Začela sva na dan zmage, nato pa nadaljevala še konec maja in novembra. Raziskovanje 7. novembra sem že popisala, ostal pa mi je še 11. Na Martinovo sva se odpravila na hrvaško stran meje, saj je bila ena izmed snežniških partizanskih bolnišnic, Stari trg, na Hrvaškem.

Državno mejo sva prečkala na mejnem prehodu Babno Polje/Prezid. V Kozjem Vrhu sva takoj za avtobusnim postajališčem in pred gostiščem Tajči zavila desno, kjer je pod sliko jelena in opozorilom na medvede pisalo MILANOV VRH 5 km. Skozi gozd in mimo še nekaj hiš sva se pripeljala do table MILANOV VRH 1011 mnv. ter nekaj metrov 
za njo parkirala (S 45.601865, V 14.556791). Nekdaj je bil Milanov Vrh delavsko naselje, ki je leta 1908 zraslo zaradi žage. Ta je leta 1938 pogorela in je niso obnovili, naselje pa so požgali med drugo svetovno vojno. Ohranil se je le vodni zbiralnik (žaga je bila parna). Zdaj je tam samo lovski dom Dobra kob (Dober znak – kob je hrvaški izraz za znamenje, ki napoveduje srečo, usodo) in nekaj stavb okrog njega. V bližini je velika ograda za jelenjad in ob njej spomenik prvi stavki delavcev na žagi 1. maja 1928.

Sprehodila sva se na travnat grič nad zaselkom (S 45.601865, V 14.556791), kjer je na betonski ploščadi, ograjeni z visoko žično ograjo, stal votel obelisk iz črne pločevine. Rdečo peterokrako zvezdo pod njegovim vrhom v obliki titovke je že načela rja,  bronasti relief s partizanskim motivom pod ploščo s podatki o postavitvi spomenika pa še vedno pripoveduje o vojnih časih. Nagrobna plošča z imeni 25 žrtev (16 je neznanih), ki počivajo v spominski kostnici XI. bataljona in partizanske bolnišnice Broj 7, je že nečitljiva. Med žrtvami so bili tudi Slovenci.

 

Nato sva se po markirani asfaltni cesti mimo lovskega doma odpravila v gozd. Poleg redkih knafelčkov (Goranski planinski put) sva videvala črno-bele črte in kvadrate. Na drevesih so bile številne rdeče črke in številke, po tleh pa rdeči trikotniki in krogi s pikami na sredi. Po slabih 10 minutah se je asfaltna cesta križala z gozdno in se prekucnila navzdol, nato se je nadaljevala gor in dol mimo še nekaj odcepov. Čez 20 minut sva se ustavila pri ograjenem rastišču (S 45.59780, V 14.53432) množice navadnih ognjic (hrvaško ime za ognjico je kolotoč). Na žalost so se vse razen ene že posušile. Spomnila sem se, kako lepe sva občudovala med potjo na Pristovški Storžič.

 

 

Mimo sta se pripeljala gozdarja. Ustavila sva ju, da bi ju vprašala za pot k barakam bolnišnice Stari trg. Na najinem (Jeričevem) zemljevidu ta del ni bil pravilen, zato se Hrvata na njem nista znašla. A k sreči sta tiste kraje dovolj dobro poznala, da sta naju znala usmeriti: cesto morava zapustiti po kolovozu nasproti rastišča ognjic in se spustiti levo na drugo (te pri Jeriču ni bilo), nato pa desno z nje. Ker pa sva se zanimala za partizanske bolnišnice, sta nama svetovala, naj najprej nadaljujeva v dotedanji smeri in bova videla še en spomenik. V četrt ure sva res prišla do križišča 3,5 km od Milanovega Vrha, kjer sta se z asfaltne ceste (asfalta je bilo tam konec) levo in desno odcepila kolovoza. Ob desnem odcepu je v ščavju tičal ograjen spomenik partizanski bolnišnici XI. korpusa Broj 7 (S 45.58837, V 14.53862), ki je bil prav tako v zelo slabem stanju. Ta bolnišnica je bila sicer hrvaška, v sili pa so jo uporabljali tudi slovenski partizani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V približno četrt ure sva se vrnila k ognjicam in nasproti njih se je s ceste res odcepil kolovoz. Ob njem sva »dogradila« podrtega možica. Na desni so bile črno-bele oznake 16b, na levi pa 6a. Čez 10 minut sva sestopila na gozdno cesto in zavila levo. Začela sva oprezati, ali se s ceste vidi kaka baraka. Po četrt ure je z leve pritekla vlaka in malo pred njo je bila pod cesto neznatna klopca. Na razcepu dveh gozdnih cest takoj zatem sva krenila na desno, ki je bila verjetno nova ali razširjena, saj je bila brežina precej sveže izklesana. Na skali na desni je bila oznaka 9a, na drevesu na levi pa 9b. Precej sva se spustila, na koncu spusta pa zavila ostro levo in poslej se je cesta vzpenjala.

 

V dobrih 10 minutah sva se znašla na velikem delovišču ali obračališču, s katerega se je cesta nadaljevala s slabim kolovozom v levo. Zdelo se nama je, da sva že predaleč, zato sva se nekoliko vrnila po cesti in se z nje povzpela zdaj levo po vlaki. Po dobrih 5 minutah sva zavila desno navzgor na prečni kolovoz in kmalu stopila na cesto proti Sloveniji. V levo sva bila v minuti, dveh na državni meji. Tamkajšnjo zapornico sva že poznala. Kje so barake, nama je tedaj približno opisal hrvaški drvar. Tako sva pred zapornico zavila levo, precej časa neuspešno tavala po vlakah, nazadnje pa odnehala.

 

  

Od meje se nisva spustila nazaj na delovišče ali obračališče, ampak sva ostala kar na tisti gozdni cesti. Ta naju je pripeljala nazaj na asfaltno in v 50 minutah sva bila spet na Milanovem Vrhu. To pot »izplen« ni bil popoln, a se nisva nameravala vdati: partizansko bolnišnico Stari trg bova še iskala.