Partizanski snežniški gozdovi petič

Kot sem napovedala, sva vztrajala pri iskanju snežniške partizanske bolnišnice Stari trg in 3. aprila 2023 poskusila znova. Takrat je bila Hrvaška že podpisnica Schengenskega sporazuma in vsaj težav s prehajanjem meje na »neuradnih« mestih sredi ničesar ni bilo več.

 

Skozi zdaj že kar domače Babno Polje sva se odpeljala na Županov laz, pri spomeniku zavila levo in na prvem razcepu spet levo (kažipot S.B.-ŠIMEN.DOL. = Šimenove doline). Parkirala sva ob gozdni cesti pri leseni krmilnici (S 45.612716, V 14.525512).

 

Na križišču pred parkiriščem je rdeča lesena puščica na drevesu kazala na kolovoz desno s ceste in tako sva po slabem letu spet »obiskala« Antona Avsca. Povzpela sva se po kolovozu mimo njegove spominske plošče. Za njo sva se spuščala, pozorna na stare rdeče-rumene puščice ali zgolj na svoj občutek, saj niso bili označeni vsi razcepi in odcepi. Ko naju je na desnem ovinku 10 minut od izhodišča puščica usmerila levo, sva domnevala, da sva že na hrvaški strani. Za daljšim spustom se je pot zravnala, a le za nekaj metrov. Nato sva nadaljevala strmo naravnost navzdol in v 10 minutah pristala na prečni slabi gozdni cesti. Vlaka, po kateri sva se spustila nanjo, je imela hrvaško oznako V3. Po kakih 50 m vzpona v levo se je pri drevesu s črno-belim znakom ter z napisoma V4 s puščico naprej in B (bolnica?) s puščico levo tja odcepila vlaka, ki naju je že čez kakih 40 m pripeljala k barakam. Pa sva le našla bolnišnico Stari trg!

 

 

Slovenska vojna partizanska bolnišnica Stari trg je delovala od konca decembra 1943 do konca vojne. Od treh rekonstruiranih barak je bila ena precej sesuta, ker je po besedah hrvaških gozdarjev nanjo padlo drevo. V veliki baraki z napisno ploščo sva našla na levi osem enojnih postelj, na desni pa štiri dvojne in dve enojni. Čeznje je ležalo nekaj desk in lestev – ni bilo ravno pospravljeno. Nekaj okenskih šip je bilo razbitih. Ni bilo videti, da bi za te zgodovinske priče kdo skrbel.

 

Barake sva hotela zapustiti po drugi poti, po vlaki proti Sloveniji, a nama ni uspelo. Vlaka se je namreč kar končala in na nekem drevesu je pisalo KRAJ, zato sva se vrnila k odcepu in se vračala po poti prihoda. Spotoma sva iskala še en logor, namenjen zaščiti civilnih prebivalcev, predvsem družin z otroki, katerih svojci so bili v partizanih; civilni Slivniški bataljon je deloval od 2. septembra 1942 do 14. maja 1943. Nisva bila uspešna in sva se v slabih 40 minutah vrnila k avtu.

 

 

Od avta sva šla nato naprej po cesti iskat še eno tablo v spomin na snežniške partizanske bolnišnice. Cesta se je hitro končala in nadaljevala sva po desnem kolovozu; ob njem so bile črno-bele oznake. Zapornica za prestop na hrvaško stran je bila po schengensko dvignjena. Po 20 minutah sva prečkala drugo gozdno cesto in nadaljevala po nama že znanem kolovozu. Po slabe četrt ure sva dosegla prečno asfaltno cesto. Tudi tamkajšnje ograjeno rastišče ognjic sva že poznala (napisa in slike ni bilo več). V desno sva po četrt ure prikoračila k spomeniku partizanski bolnišnici Broj 7. Okrog njega še ni bilo toliko ščavja kot prejšnjič, ga je pa narava okrasila z belimi repuhi.

 

 

Pri spomeniku sva na koncu asfalta zavila na levi kolovoz proti gozdarski koči v upanju, da bo tam kdo, ki ga bova lahko vprašala za pot k tabli na kraju, kjer je stala partizanska bolnišnica Podob. Delovala je od konca maja 1944 do konca vojne na bližnjem Jermanovcu. Skozi drevje sva kmalu zagledala kočo, poleg nje pa še nekaj, zaradi česar sva obstala kot vkopana: medveda. Imenitno priložnost, da bi ga vsaj slikala, sem zapravila, saj sem bila tako vznemirjena, da sem naredila same zmazke. Medved naju je najverjetneje začutil, saj se je počasi obrnil in odhlačal od koče v gozd za njo. Vrnila sva se na cesto in se povzpela po desnem kolovozu. Ko sva po krajšem neuspešnem raziskovanju prišla nazaj k Broju 7, sva naletela na revirnega gozdarja, ki je tablo poznal, a je bil pri njej že davno, zato ni vedel, v kakšnem stanju je. Tisti kraj je opisal enako kot Dimitrij Jerič (Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, samozaložba, Logatec 2014), po čigar napotkih pa ga žal nisva našla. Da sva videla medveda, se je gozdarju zdelo (seveda) čisto nekaj vsakdanjega. Tričetrturno pot nazaj k avtu nama je polepšal pogled na Snežnik.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Zapeljala sva se še na Hrvaško v Prezid in parkirala pred nekdanjim Finvestom (Goranska 129; S 45.640812, V 14.572426), da bi poiskala še eno izmed spominskih tabel, na tabli učne poti okrog Prezida pa nama je pritegnila pozornost tudi omemba rimskega obrambnega zidu. Napotila sva se v smer proti cerkvi in zavila v prvo ulico levo. Med hišami se je vzpenjala proti hribu z nenavadnim imenom Deuce. Na prvem razcepu sva se povzpela levo, nato pa pri Goranski 12 zapustila asfalt po kolovozu desno. Z njega se je brž odcepila desno travnata steza, na katero je usmerjal rumen kažipot RIMSKI ZID CLAUSTRA. Markacij ni bilo. Zvrstilo se je še nekaj rumenih kažipotov (drugi je bil edini samo z napisom CLAUSTRA) in po slabe pol ure sva zagledala tabli o rimskem zidu in o sovi kozači. Ostankov rimskega zidu, o katerem je pisalo na tabli (tudi v slovenščini), ni bilo videti. Vrnila sva se k drugemu kažipotu, zavila prečno navzgor in po približno 40 m zagledala plošči v spomin na Jožeta Mlakarja, intendanta enote Vojske državne varnosti, ki so ga 27. februarja 1945 tam umorili domobranci.

 

 

 

Sicer nisva obiskala vseh krajev, kjer so bile partizanske bolnišnice, opisane v Jeričevem vodničku, a dvomiva, da obstajajo še kake sledi preostalih, zato sva raziskovanje končala.