Partizanski snežniški gozdovi četrtič

Leta 2022 sva raziskovala snežniške gozdove, ki so med drugo svetovno vojno dajali zavetje partizanskim bolnišnicam. Začela sva na dan zmage, nato pa nadaljevala še konec maja in novembra. Raziskovanje 7. novembra sem že popisala, ostal pa mi je še 11. Na Martinovo sva se odpravila na hrvaško stran meje, saj je bila ena izmed snežniških partizanskih bolnišnic, Stari trg, na Hrvaškem.

Državno mejo sva prečkala na mejnem prehodu Babno Polje/Prezid. V Kozjem Vrhu sva takoj za avtobusnim postajališčem in pred gostiščem Tajči zavila desno, kjer je pod sliko jelena in opozorilom na medvede pisalo MILANOV VRH 5 km. Skozi gozd in mimo še nekaj hiš sva se pripeljala do table MILANOV VRH 1011 mnv. ter nekaj metrov 
za njo parkirala (S 45.601865, V 14.556791). Nekdaj je bil Milanov Vrh delavsko naselje, ki je leta 1908 zraslo zaradi žage. Ta je leta 1938 pogorela in je niso obnovili, naselje pa so požgali med drugo svetovno vojno. Ohranil se je le vodni zbiralnik (žaga je bila parna). Zdaj je tam samo lovski dom Dobra kob (Dober znak – kob je hrvaški izraz za znamenje, ki napoveduje srečo, usodo) in nekaj stavb okrog njega. V bližini je velika ograda za jelenjad in ob njej spomenik prvi stavki delavcev na žagi 1. maja 1928.

Sprehodila sva se na travnat grič nad zaselkom (S 45.601865, V 14.556791), kjer je na betonski ploščadi, ograjeni z visoko žično ograjo, stal votel obelisk iz črne pločevine. Rdečo peterokrako zvezdo pod njegovim vrhom v obliki titovke je že načela rja,  bronasti relief s partizanskim motivom pod ploščo s podatki o postavitvi spomenika pa še vedno pripoveduje o vojnih časih. Nagrobna plošča z imeni 25 žrtev (16 je neznanih), ki počivajo v spominski kostnici XI. bataljona in partizanske bolnišnice Broj 7, je že nečitljiva. Med žrtvami so bili tudi Slovenci.

 

Nato sva se po markirani asfaltni cesti mimo lovskega doma odpravila v gozd. Poleg redkih knafelčkov (Goranski planinski put) sva videvala črno-bele črte in kvadrate. Na drevesih so bile številne rdeče črke in številke, po tleh pa rdeči trikotniki in krogi s pikami na sredi. Po slabih 10 minutah se je asfaltna cesta križala z gozdno in se prekucnila navzdol, nato se je nadaljevala gor in dol mimo še nekaj odcepov. Čez 20 minut sva se ustavila pri ograjenem rastišču (S 45.59780, V 14.53432) množice navadnih ognjic (hrvaško ime za ognjico je kolotoč). Na žalost so se vse razen ene že posušile. Spomnila sem se, kako lepe sva občudovala med potjo na Pristovški Storžič.

 

 

Mimo sta se pripeljala gozdarja. Ustavila sva ju, da bi ju vprašala za pot k barakam bolnišnice Stari trg. Na najinem (Jeričevem) zemljevidu ta del ni bil pravilen, zato se Hrvata na njem nista znašla. A k sreči sta tiste kraje dovolj dobro poznala, da sta naju znala usmeriti: cesto morava zapustiti po kolovozu nasproti rastišča ognjic in se spustiti levo na drugo (te pri Jeriču ni bilo), nato pa desno z nje. Ker pa sva se zanimala za partizanske bolnišnice, sta nama svetovala, naj najprej nadaljujeva v dotedanji smeri in bova videla še en spomenik. V četrt ure sva res prišla do križišča 3,5 km od Milanovega Vrha, kjer sta se z asfaltne ceste (asfalta je bilo tam konec) levo in desno odcepila kolovoza. Ob desnem odcepu je v ščavju tičal ograjen spomenik partizanski bolnišnici XI. korpusa Broj 7 (S 45.58837, V 14.53862), ki je bil prav tako v zelo slabem stanju. Ta bolnišnica je bila sicer hrvaška, v sili pa so jo uporabljali tudi slovenski partizani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V približno četrt ure sva se vrnila k ognjicam in nasproti njih se je s ceste res odcepil kolovoz. Ob njem sva »dogradila« podrtega možica. Na desni so bile črno-bele oznake 16b, na levi pa 6a. Čez 10 minut sva sestopila na gozdno cesto in zavila levo. Začela sva oprezati, ali se s ceste vidi kaka baraka. Po četrt ure je z leve pritekla vlaka in malo pred njo je bila pod cesto neznatna klopca. Na razcepu dveh gozdnih cest takoj zatem sva krenila na desno, ki je bila verjetno nova ali razširjena, saj je bila brežina precej sveže izklesana. Na skali na desni je bila oznaka 9a, na drevesu na levi pa 9b. Precej sva se spustila, na koncu spusta pa zavila ostro levo in poslej se je cesta vzpenjala.

 

V dobrih 10 minutah sva se znašla na velikem delovišču ali obračališču, s katerega se je cesta nadaljevala s slabim kolovozom v levo. Zdelo se nama je, da sva že predaleč, zato sva se nekoliko vrnila po cesti in se z nje povzpela zdaj levo po vlaki. Po dobrih 5 minutah sva zavila desno navzgor na prečni kolovoz in kmalu stopila na cesto proti Sloveniji. V levo sva bila v minuti, dveh na državni meji. Tamkajšnjo zapornico sva že poznala. Kje so barake, nama je tedaj približno opisal hrvaški drvar. Tako sva pred zapornico zavila levo, precej časa neuspešno tavala po vlakah, nazadnje pa odnehala.

 

  

Od meje se nisva spustila nazaj na delovišče ali obračališče, ampak sva ostala kar na tisti gozdni cesti. Ta naju je pripeljala nazaj na asfaltno in v 50 minutah sva bila spet na Milanovem Vrhu. To pot »izplen« ni bil popoln, a se nisva nameravala vdati: partizansko bolnišnico Stari trg bova še iskala.