Srečno 2026!

Na Viševniku sva bila v preteklih letih šestkrat, prvič pred skoraj 22 leti (takrat še ni bilo tegale dnevnika), zadnjič pa pred več kot šestimi. Tako sva bila prepričana, da bo sedmič gotovo lepo (sedem velja za srečno število), obljubili so tudi lepo vreme pa še prvi dvatisočak to leto se nama je obetal, in to tak s pogledom na Triglav.

 

Parkirišče nasproti vojašnice na Rudnem polju je bilo že zelo polno, na sosednjem plačljivem pa je stalo le nekaj avtov. Negotova, ali smeva parkirati na prvem, sva povprašala redarja, pa nama je »dovolil«. Nekaj planincev se je že vrnilo z Viševnika in ker je imela večina derezice, sva se pozanimala, ali je ledeno. Niti ne, so povedali, a marsikje derezice kljub temu pridejo prav, posebno dol grede. Zato sva si jih nadela že pri avtu in se napotila skozi gozd proti slabih 10 minut oddaljenemu smučišču. Na njem je bilo komaj kaj snega, zato niti nisva zavila za markacijami v gozd, ampak sva se ves čas držala gazi po ostankih shojenega snega ob robu proge.

 

Pri kažipotih na 1445 m (naravnost navzgor Viševnik 1h 45min) sva prečkala gozdno cesto ter po dobrih 10 minutah nad zgornjo postajo žičnice nadaljevala ob naslednjem, bolj strmem in tudi bolj zasneženem smučišču. Po četrt ure sva nad njegovo zgornjo postajo vstopila v gozd. Čez čas so drugi (kar precej nas je bilo) zavili desno ob ograji, midva pa po gazeh naravnost navzgor. No, kmalu smo bili spet skupaj. V 25 minutah sva dosegla uravnavo Avšje, kjer so bili včasih še ostanki preže (klini za stopnice in nekaj drogov). Prvič pa sva opazila lesen kažipot levo PLANINA KONJŠČICA. Zazidani izvir Zlate vode na levi je kukal iz snega. Pri kažipotih na 1715 m nad uravnavo (naprej Viševnik 1h) so se vsi ustavljali, a prej ali slej so naju tudi vsi prehiteli, med njimi možak, starejši od naju, v kratkih rokavih. Brrr!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na sedlu pod Plesiščem čez slabe četrt ure nas je pričakal mrzel in kar močan veter. Odtlej smo se pretikali med ruševjem, kjer pa ga ni bilo, smo imeli prelepe razglede na Karavanke. Kjer so skale in kamni gledali iz snega, je bila hoja z derezami precej neprijetna. Čedalje več planincev se je že vračalo. Fantič, ki je v desnici držal pležuh, levico pa tiščal v žep, ni čakal, da prelezeva nekaj skal na poti, ampak je kar stekel navzdol v brezpotje. Kakih 40 minut nad sedlom sva stopila na greben. Zavila sva levo po njem in uživala v lepih razgledih na Julijce. Do vrha sva sopihala še četrt ure.

Zgoraj je bila precejšnja gneča, a smo se nekako zvrstili. Neka planinka, ki se je trudila s selfijem, naju je prosila, naj jo fotografirava, nato je še ona naju. Potem pa sva zbežala niže v zavetje, ker je na vrhu preveč pihalo. Po malici in čaju je nastopil tradicionalni trenutek za šampanjec. Ko sva si izbrala »žrtev« za fotografiranje, sva nekaj časa čakala, misleč, da se izbrana planinka z nekom pogovarja po telefonu. Pa se je izkazalo, da klepeta s kavko, ki ji je jedla iz roke. Ko je slišala najino prošnjo, tudi potice ni pojedla do konca (jo je pa vtaknila v žep, ker ni zaupala nadvse lačni kavki), ampak se naju je nemudoma lotila kot prava fotografinja (doma sva ugotovila, da je napravila nič maj kot 23 posnetkov!). Hvala, Anka!

Vrnila sva se po isti poti. Po uri in 20 minutah sva imela z vrha spodnjega smučišča kaj videti. Najprej so naju prehiteli trije bežni znanci z Viševnika na lopatah za sankanje, niže pa so kljub skromni snežni odeji uživali mali sankači (pa starši tudi). Do še vedno kar polnih obeh parkirišč je bilo še dobrih 20 minut hoda.

 

Za nama je bil res lep dan in upava, da bo v novem letu še veliko takih. Privoščiva jih tudi vsem vam. Srečno!