Kofce (brez štrukljev), Ilovica, Šija in Kačja pot

Na prvi zimski dan si je Jani želel združiti Veliki vrh (zaradi težav z okončinami letos še niti enkrat nisva bila nad 2000 m in to se mu je zdelo za malo) in štruklje na Kofcah. Parkirišče pod Zajmenom (S 46.414573, V 14.300276) sva sicer že poznala, a od takrat se je zgodila še ena – niti ne preveč presenetljiva – sprememba: zapornica in parkirnina 4 evre na dan (plačljiva s kovanci ali kartico). Ko sva prišla, je bil najin avto tretji, ko sva odhajala, jih je bilo že pet, eden pa je pri zapornici obrnil (morda ni hotel ali mogel plačati).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na drugi strani parkirišča sva prestopila suh Gebnov potok, potem pa z gozdne ceste zavila levo na markirano skalnato-koreninasto pot; smerni tablici KOFCE s knafelčkom namesto O so dodali kažipot BLIŽNJICA. Pred prazno Zajmenovo samopostrežno stojnico sva spet stopila na gozdno cesto. Kažipot pod hišo nasproti stojnice naju je usmeril navzgor po cesti, pod katero sva zagledala Zajmenovo domačijo (Podljubelj 230). Naslednja koreninasta bližnjica je tekla ob poseki in se ob ograji povzpela na cesto. Pri Matizovcu 25 minut nad parkiriščem sta naju markacija in puščica na skali usmerili desno nad hišo. Za bližnjo Matizovčevo žago sva vstopila v gozd.

 

 

Dobro označena pot očitno služi za vlako, zato je bila zelo blatna. Čez 10 minut naju je mejna markacija usmerila levo in naju rešila blata. Nadomestili so ga kamni in skale. »Zasledovale« so naju tri zgovorne ženske, za njimi pa so prišli še štirje zgovorni fantje, ki so nas vse prehiteli. Nekaj časa ni bilo videti markacij, toda pot je bila očitno nadelana, zato sva se zanesla, da je prava. Po 25 minutah sva stopila na gruščnato stezo, a jo hitro zapustila v desno proti lesi (S 46.41844, V 14.31715). Pojavili so se prvi ostanki snega. Nekaj časa sva imela na izbiro gruščnat jarek ali korenine. Potem ko sva prečkala manjšo jaso, naju je kolovoz pripeljal na poseko in pojavile so se ograje. Spet sva vstopila v gozd ter nadaljevala po strmi cesti navzgor in čez še nekaj posek. Kjer je ležal sneg, je bila poledica. Tiste tri ženske, ki so naju medtem tudi prehitele, sva ujela, ko so fotografirale razgled nazaj. Pogled na Begunjščico in Triglav v ozadju je bil res lep.

 

 

 

Zdaj smo bili že na planini Kofce in kmalu sta se pokazala Veliki vrh in Dom na Kofcah (1487 m). Slabe pol ure nad leso sva bila pri njem. Tisti štirje fantje so razočarani sloneli na ograji in naju sprejeli s slabo novico: »Zaprto je.« Kako?! Saj sva na spletu prebrala, da je dom odprt (bila je nedelja). Tudi oni so se pozanimali in nikjer ni pisalo, da je zaprt.* Niti na domu ni bilo kakega obvestila o zaprtju. Na Kofcah sva bila že sedemnajstič, pa nikoli dotlej še nisva obstala pred zaprtimi vrati. Z načrtom, da si pred vrnitvijo v dolino privoščiva slavne štruklje, torej ne bo nič. Omenjene planinke so nadaljevale na Veliki vrh, midva pa sva misel nanj opustila, ker so bili zasneženi deli poti že na planini poledeneli. Zaradi opozoril PZS sem imela s seboj dereze, Jani pa ne, zato se nama ni zdelo umno izzivati nesrečo. Na vrsti je bil plan B.

 

 

Odpravila sva se proti planini Šija, ki se je videla že od daleč. S Kofc sva se spustila v gozd na kolovoz, kjer so se pojavile turnokolesarske markacije. Tam teče pot Trans Karavanke. Po delu kolovoza je mezela voda, zato je bil še bolj poledenel. Mimo lesenih kažipotov levo nazaj KOFCE po planinski poti, nazaj po kolovozu KAPELCA, naprej ŠIJA naju je čez 15 minut pripeljal skozi odprto leso na planino Ilovica (1462 m). Nad njo se je dvigal Froncov greben. Slabih 5 minut od lese sva mimo ograjenega vodnega zajetja prikorakala do pastirskega stanu, okrašenega s starimi krpljami in dvema figuricama, nad vrati pa je visela podkev, simbol sreče. Desno pod potjo naprej sva opazila korito, niže v gozdu pod travnikom pa streho (najbrž počitniške hišice). Mimo še enega zajetja sva prišla k naslednjemu stanu, na katerem je pisalo KUJAVN'K 1482 m in poleg napisa je bil narisan pobesnel bik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za drugim stanom sva nadaljevala po stezi v desno, čeprav je GPS kazal, da je pot više. Bil je čudovit sončen dan in zdaj, ko mi ni bilo treba tičati v megli, se mi je tudi megleno morje tam spodaj zdelo zelo lepo. Kmalu za ograjo – k sreči brez žic – sva spoznala, da steza nikakor noče zaviti v pravo smer, zato sva se pred vrsto smrek odločila kar na pamet povzpeti levo navzgor. Ko sva grizla kolena, so naju presenetili trije ali štirje posamični spomladanski svišči, tri majcene marjetice in dva telohova popka. Cikcakala sva po komaj opaznih stezicah, po številnih živalskih iztrebkih sodeč stečinah. Rob, h kateremu sva stremela, se je četrt ure nad Ilovico izkazal za planino Šija. Pri vodnem zajetju in cisterni je z leve pritekla pot, ki sva jo zgrešila na prejšnji planini. S pomočjo mogočnega štora oziroma debele korenine, na katero sva lahko stopila dovolj visoko, sva prelezla ograjo (v primerjavi z izkušnjo z Menine mačji kašelj!) in stopila na planino.

 

 

Na tabli nad vhodom v stan Jelendol 32 sta bila napis Planšarija Šija 1540 in slika kravje glave z rožami v gobcu, obakraj vhoda pa napisa DOBRODOŠLI na planini Šija s šopkoma planinskega cvetja. Tudi tam nista manjkali podkvi. Za še eno hiško sva prišla do lepo vzdrževanih objektov za živino. S pastirskega dela planine sva se povzpela po kolovozu na njen zahodi rob s Taborniškim domom Šija (1528 m; tako piše na stavbi, ki pa je v resnici više kot planšarija), ki je last tabornikov Rodu Kriške gore iz Tržiča. Stavba je bila zgrajena kmalu po vojni kot karavla jugoslovanske vojske. Graničarji so v njej bivali vse leto, saj so bile takrat planinske obmejne stražarnice samooskrbne (v stavbi poleg karavle so vojaki kuhali in pekli kruh). Po letu 1970 so se graničarji umaknili in karavlo so preuredili v Planinski dom Momčilo Marjanac, ki ga je upravljalo PD Planinac iz kranjske vojašnice. Polkovnik Marjanac je bil poveljnik garnizije. V domu so stregli vojaki, večinoma tja premeščeni kazensko. Kuhinjo so preuredili v počitniško hišico, ki so ji rekli Tavčarjev vikend po generalu Francu Tavčarju, ki ga je menda največ uporabljal. Leta 1992 so vse skupaj prevzeli tržiški taborniki, ki so dom preuredili v zavetišče s 34 ležišči v štirih sobah, kuhinjo pa v apartma za šest oseb. Od taborniškega doma sva se mimo prostora, kjer je nekoč stala uta, odpravila še k čedni koči GRS Tržič.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad kočo GRS sva sledila kažipotu KAČJA POT NA FRONCOV GREBEN v smrekov gozd. Ta pot je Janija tako zanimala, da je bila »zaslužna« za že omenjeni plan B. Ozka stezica, ki je tu in tam tudi malo visela, naju je vodila mimo preže in čez melišče, takoj za njim pa sva se na razcepu držala desno (navzgor). Ko sva prišla iz gozda, se je steza skoraj izgubila v travi, po dobrih 20 minutah pa izginila pod snegom. Že sva nameravala obrniti, ko je Jani malo više zagledal ovinek, ki ga je prepoznal po zemljevidu, zato sva se prebila gor in nadaljevala po Kačji poti. Komaj sva se rešila ene težave, že se je pojavila nova: iz doline se je začela naglo dvigati megla. Jadralcu, ki se je prikazal nad nama, ni grozila, k sreči pa se je usmilila tudi naju. Čez slabih 10 minut je pot zavila naravnost navzgor skozi ruševje, potem pa spet po pesku vzporedno s pobočjem. Sneg na srečo ni bil več pomrznjen, razen ponekod v gosti senci ruševja. V naslednjih 20 minutah sva za nekaj manjšimi melišči stopila na res široko, z njega pa zagrizla strmo naravnost proti pečinam. Dosegla sva jih pri klopci (približno 1700 m, S 46.42660, V 14.32732), misleč, da sva na najvišji točki. Sledil je zasnežen odsek, po krajšem spustu pa še en strm vzpon, pretikanje skozi tesen skalni prehod in znova vzpon k skalnim stenam.

 

 

 

 

Slabe četrt ure od klopce sva zagledala v ruševju ležeč podrt kažipot TABORNIŠKI DOM ŠIJA, ki je tam ležal že jeseni 2021, pa ga še vedno nihče (recimo taborniki) ni postavil nazaj. Tam se je desno vzpela pot čez Froncov greben na Kofce goro, midva pa sva sestopila levo h kažipotom (1560 m je »sumljiv« podatek – na maPZS piše 1695) nazaj Kofce gora 40min, Kladivo 1h 40min, levo Dom na Kofcah 15min, Podljubelj 2h (da se desno pride na Veliki vrh, pa ni pisalo). Spustila sva se proti Kofcam. Srečala sva precej planincev in še več se jih je že vračalo z Velikega vrha. Od klopce pri križu (1596 m) čez 25 minut je ostal le še količek, torej še manj kot pred štirimi leti; nazadnje sva jo célo videla konec leta 2019). Do doma je bilo le še 10 minut. Na klopeh pred njim je sedelo precej planincev. Eden je šel naročit nekaj za ženo, pa se je vrnil praznih rok (vsi drugi smo že vedeli ...).

 

 

Od koče sva se vračala po poti vzpona. Čez dobro uro sva pristala na parkirišču, kjer je bilo šestnajst avtomobilov (precej pa sva jih videla še niže kar ob cesti). Čeprav sva pojedla ves študentenfuter, kar sva ga še premogla, sva komaj čakala kočerjo. S Kofc pa res še nikoli nisva prišla lačna.

* Čez tri dni sem znova preverila na spletu in povsod (Dom na Kofcah, PZS, TPIC Tržič) je še vedno pisalo, daj je dom odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih (le pri PD Tržič je bila rubrika o obratovalnem času prazna). Ko sem toliko brskala po spletu, pa me je vsevedni stric Google na telefonu kar sam obvestil, kaj se dogaja (to je bilo objavljeno že dan pred mojo »raziskavo«!).