Velika planina spet v vijoličnem

Prva polovica aprila je čas, ko po travnikih Velike planine zacvetijo nepregledne množice spomladanskih žafranov in planino odenejo v vijolično. Midva sva jih šla prvič občudovat pred 12 leti in Jani je sklenil, da je čas za osvežitev čudovitih spominov. Na Veliko planino se je tokrat odpravil 12. aprila, žal spet sam.

 

Ker so me drugi načrti zvabil najprej v Petkov graben, je bila ura že več kot deset, ko sem se tokrat s savinjske strani pripeljal na preval Volovljek (1020 m). Čezenj je nekdaj tekla meja med deželama Kranjska in Štajerska. Območje je takrat obvladovala družina Rak, ki je imela posesti obakraj meje. Zato se je domačije na vrhu prevala, kjer je zdaj znana okrepčevalnica, prijelo ime Kranjski Rak (Krivčevo 22), tiste onstran meje pa Štajerski Rak (Podvolovljek 49). Pri slednji se še svoj živi dan nisem ustavil, zato sem sklenil, da »napako« popravim. Zavil sem torej za smerokazom Velika planina, na prvem odcepu desno in parkiral ob dovozu k domačiji. Ravno v tistem trenutku se je mimo pripeljala gospodinja in me nezaupljiva zaslišala, kaj počnem tam. Očitno sem jo prepričal, da bi samo rad pogledal, kaj sploh je Štajerski Rak, in se je odpeljala. Od nje sem še izvedel, da z možem tam zares živita, ne le počitnikujeta. Potem sem z avtom nadaljeval do velikega parkirišča v nekdanjem kamnolomu na Rakovih ravneh. Že vso pot do njega sem se zgražal nad avtomobili, ki so parkirali na slehernem prostorčku ob cesti, kjer je bil kak meter prostora. To ravnanje sem bolje razumel, ko sem se pripeljal na zatrpano parkirišče, čeprav je verjetno marsikdo s tem tudi privarčeval 12 evrov dnevne parkirnine. Z obilo sreče sem le našel prostorček za svoj avto; očitno ga je nekdo pravkar izpraznil.

 

Ob taki poplavi obiskovalcev sem si kar oddahnil, da sem si že doma zamislil vzpon na planino čez Seliški rob. A zato sem se moral vrniti kakih 800 metrov navzdol po cesti in jo na ostrem desnem ovinku zapustil v levo. Tudi tam je bilo vse zaparkirano. Prestopil sem dvojnega električnega pastirja – na srečo je prehod urejen – in se še naprej spuščal po gozdni cesti. Samo nekaj minut naprej je čez hudourniški potok, ki je bil zdaj suh, zavila desno. Tam je postavljena zapornica, vendar je bila dvignjena. Cesta me je pripeljala tik pod prve okrajke Seliškega roba, kjer me je očaral divji skalni stolp, ozaljšan z živo rumenimi  cvetovi avrikljev. Mikalo me je, da bi jim splezal bliže, a se mi je zdelo preveč izpostavljeno. Četrt ure, kar sem zapustil asfaltno cesto, so mojo pot prekrižali knafelci, ki so se sem vzpeli od Selišnika v Podvolovljeku.

 

 

Markirani poti sem se pridružil levo čez malce siten skalni rob. Strma stezica je najprej naredila nekaj ključev, potem pa se usmerila kar naravnost po hrbtu navzgor. Po njej ne morejo prav dosti hoditi, saj se je na več mestih povsem izgubila v iglicah in podrastju. Na srečo je dobro markirana, le oči je treba imeti ves čas na pecljih. Po slabe pol ure mi je korak ustavila bodeča žica, napeljana čez pot. Nobenega prehoda, nobenega opozorila; če bi prišel tja v temi, bi se gotovo nabodel. Poiskal sem mesto, kjer sem se lahko splazil pod žico, in stopil na Seliško planino. V travi je steza izginila, markacij pa pri nas na travnikih po pravilu ni. Ko sem le opazil kolovoz (pride z moje ceste izpod Seliškega roba), sem se z njim povzpel do štirih koč, ki jih planina premore. Bolj so podobne počitniškim hišicam kot stanovom, a nekaj kravjekov je pričalo, da se krave kdaj le pasejo tam. Na lepem mestu sta postavljena razpelo, okrašeno s pobarvanimi glinenimi kipci, in zasilna klopca. V travi sem prvič letos opazil spomladanske svišče. Videti je, da je Seliška planina krog in krog obdana z bodečo žico, lésa pa je bila zaklenjena z debelo verigo in ključavnico.

Pri lesi sem se prekobalil na sosednjo planino Marjanine njive. Tudi ta premore svoje razpelo, a starejše in skromnejše. Čeznjo vodi slaba cesta, po kateri so se kljub pozni uri še vedno prašili avtomobili proti Ušivcu. Zato sem jo čim hitreje prečkal in se za šopkom kažipotov, med njimi JARŠKI, ČRNUŠKI, DOMŽALSKI DOM, vzpel na širok kolovoz v levo. Šele na njem sem ta dan srečal prve pohodnike, če seveda ne štejem množice na parkirišču. Ob njem pa se je letošnjemu planinskemu cvetju pridružil še navadni volčin. Slabih 20 minut nad cesto sem se ustavil pri vodnem zbiralniku in praznem betonskem koritu. Kolovozu se je z leve pridružila najkrajša pot z Rakovih ravni. Pohodnica z nje mi je od daleč mahala, ali teče voda. Ne, tam žejne ni pričakala odrešitev. Še četrt ure in nas je kolono vzpenjajočih se pričakal prvi cilj – suha rogovila z napisom GOJŠKI STAN ob kalu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Gojški planini smo dočakali prizor, zaradi katerega se nas je večina to nedeljo odpravila na Veliko planino – prvo vijolično polje žafrana v vsem njegovem sijaju. Vsi smo iz nahrbtnikov privlekli telefone in fotoaparate ter se postavili v čim lepše položaje. Večina je spoštljivo ostala na robu rastišča, nekaj pa jih je za pravi selfi brez pomislekov zagazilo med cvetlice. Više je bilo preprog žafrana še vse polno, ampak nikjer ni bilo niti približno takšne gneče kot tam. Neučakanost pač! Na planini se je pojavilo tudi nekaj zaplat snega, celo na poti. Ponekod skalnata me je v nadaljnje četrt ure zložno dvignila do dobrodošlice na sosednji Mali planini. Velika planina je velikanska gorska planota, razdeljena na okroglo deset planin. Upam, da nisem katere izpustil. Ime je planota prevzela od največje, na Mali pa so vsi trije domovi, kjer si je mogoče potešiti lakoto in žejo: Jarški, Črnuški in Domžalski. Jaz sem sklenil, da bo Jarški moj končni cilj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jarški dom (1520 m, Žaga 14) ni pravi planinski dom, saj ga ni zgradilo nobeno planinsko društvo in ni bilo nobeno nikoli njegov lastnik. Leta 1955 ga je za počitnikovanje svojih delavcev postavila jarška tovarna Induplati. Po njenem propadu je prešel v zasebne roke, dobil ime Nežkin in nazadnje Jarški dom. Julija lani ga je kupil mlad par iz okolice Ljubljane. Med obiskom sem izvedel le, da se oskrbnik imenuje Anže, in videl, da je res mlad. Za kosilo doma nisem izbral zaradi kuhinje, ampak zato, ker v jedilnici visijo štiri fotografije Janka Urbanca iz vojnih dni. Urbanc je takrat vodil reševanje posadke ameriške leteče trdnjave, ki je 29. maja 1944 s padali izskočila iz bombnika, medtem ko je ta usodno zadet strmoglavil na Malo planino. Posadka je štela deset mož. Dva sta zgorela v letalu, dva so ujeli Nemci, šest pa so jih rešili domačini in partizani; eden od rešenih je dva meseca kasneje umrl v bolnišnici Kamniška Bela. Na te dogodke spominja tudi marmorna plošča na skali med stanovi pod domom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kosilu sem v sončku še malo pohajkoval okrog doma in užival v pogledih na planino v vseh mogočih vijoličnih odtenkih, tudi skozi namišljena kamnita vrata. A slej ko prej je bilo treba nazaj v dolino. Do vodnega zbiralnika sem se v 20 minutah vrnil po poti vzpona. Tam sem zdaj zavil desno, kot vsi, ki so jih čakali jekleni konjički na Rakovih ravneh. Po kažipotu je bilo do njih nadaljnjih 20 minut. Pot, ki se tam spusti v gozd čez Sončno gričo, je kar strma in nedolgo tega je bila v vlažnem tudi zoprno zdrsljiva. No, pred štirimi leti so jo domžalski markacisti temeljito prenovili ter ublažili s planinskimi stopnicami in oporami. Na maPZS je malo pod začetkom odseka označena točka Jefino korito. Dejansko na tistem mestu ni ničesar. Kolikor je meni znano, je Jefino korito tisto, ki stoji kraj prej omenjenega vodnega zbiralnika. Ko se je pot izvila iz gozda na spodnji del Marjaninih njiv, pa se je poleg obnovljenega pastirskega stana  pokazal še drugi vodni zbiralnik. Temu pravijo Krivčeva voda. Nato sem se spustil na cesto, po kateri je bilo do parkirišča le še nekaj prahu.