»Rezervna« Rakitna

Rakitna sicer ni ravno hrib, je pa zanimiva izletniška točka na okrog 800 m (podatki so precej različni) in kot tako imenovani rezervni cilj v pohodniški akciji 10 vrhov v okolici Ljubljane je 21. januarja 2023 prišla na vrsto tudi pri naju. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vrhnika, se peljala v Borovnico, na Brezovici pri Borovnici pa zavila levo proti Zabočévu. Nad vasjo, kjer se asfalt konča, sva nameravala parkirati pod znamenjem (S 45.909528, V 14.40082) pred odcepom desno s kažipotom (440 m) Vrh Dola 1h 10min, Rakitna 1h 40min. Tako sva že storila, ko sva šla na Krimšček, tokrat pa nama jo je zagodel preobilen sneg (20–25 cm). A imela sva srečo: za nama se je pripeljal lovec in nama z lopato napravil parkirno mesto, da se je sploh lahko odpeljal naprej, opazovat merjasce. Odsvetoval nama je obračanje; naj se raje vzvratno zapeljeva do prve hiše in obrneva pri njej, je predlagal. Povedal je, da po tamkajšnjih gozdovih kolovratijo trije volkovi, ki delajo veliko škodo med srnjadjo, a človeku niso nevarni, ker so preveč plašni. Medvedje pa so druga pesem. Pozneje sva  opazila v grmovju skrito opozorilo.

 

Omenjenemu kažipotu sva sledila po skalnatem jarku, više pa se je pot nekoliko razširila. Po dobrih 10 minutah sva šla pod poseko na desni, zatem naju je pričakala prva markacija. Morda je bila katera že prej pod snegom, zaradi katerega je bila pot, ki sva jo že prehodila pred leti, tudi sicer precej drugačna. Po dobrih 5 minutah sva pri kažipotih (500 m) desno Rakitna 1h 30min, Krim 3h 30min, levo Župenca 15min zavila ostro desno čez omenjeno poseko. Za levim ovinkom se je odprl pogled na dolino (tudi na Zabočevo) in hribe nad njo. Z zasneženega drevja se je že zjutraj usipal sneg, posebno ko je začelo pihati. Opazovala sva sledi parkljarjev in ropotala »zoper« medvede, če bi se kateri morda zbudil in ujezil.

 

 

Dobre pol ure od kažipotov se je najina pot priključila širši z leve od spodaj in po njej sva dosegla gozdno cesto. S tamkajšnjega križišča sva nadaljevala naprej navzgor, kamor je kazal kažipot (Kamnolom, 689 m) Vrh Dola 20min, Rakitna 1h. Pri odcepih so naju markacije obdržale na glavni poti. Veter se je okrepil in naju zasipal s snegom z drevja. Malo so naju zaskrbeli odtisi šap s kremplji, saj so bili za psa kar preveliki. Pol ure od križišča je bilo konec blagega, a vztrajnega vzpona. Po 10 minutah sva prigazila na križišče Vrh Dola s klopco in petimi kažipoti (835 m), med njimi tudi za krožno planinsko pot Pentlja. V bližini stoji spomenik članu rajonskega odbora OF Borovnica Jožetu Kavčiču - Milanu in sekretarju rajonskega odbora ZMS Borovnica Ivanu Debevcu - Peru, ki sta padla 20. junija 1944.

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Vrha Dola sva se spustila levo naprej po cesti (levo nazaj Smrekovec), zapustila gozd in po kakih 5 minutah prikorakala med rakiške hiše. Pri št. 131 sva stopila na asfalt. Ko sva se ozrla, sva zagledala Smrekovec. Pod njim je bila skozi vas speljana tekaška proga in ratrak je ustvarjal še nove. Hiše so bile dobro založene z drvmi. Pod gozdnatim bregom na levi je bil pri dolgi vrsti parkiranih avtomobilov pravi vrvež: številne družine z malimi sankači. Potem ko sva prišla na glavnejšo »ulico«, sva šla mimo lokala Pr' zidanci (Rakitna 11). Na razcepu kake četrt ure od prihoda v vas sta naju markacija in puščica na hrbtni strani prometnega znaka usmerili levo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez 10 minut sva mimo transformatorske in avtobusne postaje prišla do glavne ceste ter jo prečkala pri kažipotih (789 m) nazaj Zabočevo 1h 30min, Borovnica 2h 10min in 1 KM / PR' ZIDANCI / IZLETNIŠKA KMETIJA. Krenila sva levo mimo znamenja in plošče v spomin na tri v različnih časih smrtno ponesrečene na tistem kraju. Mimoidoča domačinka nama je povedala, da je bil prva žrtev sedemletnik, ki ga je zbil motorist, druga gluhonem gospod, ki ga je podrl avto, in tretja starejša kolesarka, o kateri ni vedela, kaj se ji je zgodilo, a je bila odločna, da skozi vas vozijo prehitro, zato je toliko nesreč. Po dobrih 5 minutah sva se ustavila pri cerkvi sv. Križa. Učiteljica verouka je otroke pripravljala na naslednji dan – četrto nedeljo v januarju, dan Svetega pisma, ko ga bodo tri ure glasno brali. Lepo urejeno in vzdrževano cerkev so še vedno krasile jaslice. Z bližnjih razlagalnih tabel sva izvedela marsikaj o kraju, sonaravnem turizmu, mladinskem klimatskem zdravilišču, kmetijstvu, gozdarstvu in lovu, Rakiškem jezeru, učnih poteh, posvečenih rimskemu zidu in slavnemu rakiškemu jamboru, ter bližnjih skulpturah iz Brinarjeve jelke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V vasi sva se zadržala še dobro uro. Najprej sva se vrnila na kraj, kjer sva prišla na glavno cesto, in po njej nadaljevala v nasprotno smer. Pred polnim parkiriščem pri Rakiškem jezeru naju je kažipot usmeril levo k hotelu, kjer naj bi dobila žig. Natakarici se ni niti sanjalo, kaj hočeva; »rešil« naju je njen kolega. Sprehodila sva se ob zaledenelem jezeru in si ogledala repliko 64-metrskega rakiškega jambora. Na panojih z risbami akademskega slikarja Veljka Tomana in kratkimi opisi je predstavljeno osupljivo tovorjenje jambora v tržaško pristanišče.

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Za hišo 131, tik pred gozdom, naju je čakalo neprijetno presenečenje: medtem ko sva se potikala po Rakitni, je nekdo tja pripeljal velik kup odpadkov, med njimi okrašeno novoletno jelko in žimnico. V približno 2 urah sva se vrnila k avtu. Ubogala sva lovca in lep čas vzvratno rila po snegu do prvih hiš. Konec dober – vse dobro.