Merjaščeva pot devetič

Preden se je ortoped še tretjič lotil mojega kolena, sva se 30. maja odpravila na nekaj lažjega – del Merjaščeve poti. Parkirala sva pred šolo v Besnici 21 (S 46.035342, V 14.658451), še eno podružnico sostrske osnovne šole, ustanoviteljice Merjaščeve poti. Po asfaltni cesti sva prej kot v 5 minutah prišla k domačiji Pr Prek. Na propadajoči, a nekoč lepi hiši Sp. Besnica 23 ni več plošče v spomin Jožetu Ostrežu, ki je tam padel 21. maja 1942 ob prehodu II. grupe odredov čez Besnico. K sreči se je tedaj pripeljal s traktorjem gospodar in nama pokazal, kje je zdaj plošča: na obnovljeni kašči iz leta 1930, ker prenova hiše z letnico 1920 (takrat je bila obnovljena), kulturnega spomenika lokalnega pomena, nikakor ne pride na vrsto (predvsem nima časa, je potožil). Povedal je še, da so tam padli trije borci, a le Ostrež je bil domačin.

 

 

Glavno cesto sva zapustila po ožji betonski med hišo 22 in novo Prekovo 22a. Desno pod cesto je tekel Prekov graben. Med gozdnatima bregoma obakraj poti je vladala prijetna senca. Dišalo je po bezgu. Markacij ni bilo. »Srečala« sva betonskega pujska in žive osličke. Za travnikom z ograjenim okroglim zajetjem se je na levem ovinku desno odcepil kolovoz proti Vnajnarjem, a sva ostala na cesti. Ta je postala strma in naju pripeljala v gozd. Po 10 minutah sva zagledala nadstrešek z avtodomom. Tam se je cesta obrnila levo navzdol, midva pa sva jo zapustila v desno (tja je kazala tudi zmazana puščica na asfaltu) na travnik s čebelnjakom. Pot od tam dalje sva našla le na Mapy in na OpenStreetMap.

 

 

 

 

 

Mimo zaraščenega kamnoloma sva se povzpela po kolovozu ali vlaki v gozd. Strma in erodirana pot bi bila v deževnem vremenu gotovo sila blatna. Čez 10 minut jo je prečkal kolovoz, zatem se je desno odcepila zaraščena in zametana stezica, a midva sva vztrajala na glavni poti, še naprej zemljati, strmina pa se je nekoliko unesla. Nato sva na razcepu izbrala desni krak. Takoj je sledil še en razcep; desni krak se je spuščal, levi vzpenjal in izbrala sva slednjega. Nastlanega je bilo toliko suhega listja, da sva kar gazila po njem. Pri naslednjih odcepih sva ostala na glavni poti. Na razcepu čez 10 minut sva jo ubrala po levem kraku, ki je obšel grapo. Čedalje ožji naju je med malinovjem in praprotjo pripeljal iz gozda na travnike, kjer so cveteli grintovci, zvončice, ivanjščice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po popolnoma zatravljenem kolovozu med gozdom na levi, kjer so se pod kostanji rumenile pikaste pijavčnice, in nepokošenim travnikom na desni sva se vzpenjala proti domačiji na vrhu. Za gozdom sva čez travnike na levi zagledala Kamniško-Savinjske Alpe od Kočne do Planjave, bolj levo nazaj pa tudi Julijce s Triglavom. Šele tik pod domačijo je bila trava pokošena. V 5 minutah sva prispela k Zajcu (Vnajnarje 14). Po vodničku naj bi se prišlo na asfalt više, pri Bernardinu (Vnajnarje 13). Zavila sva levo okrog vogala na makadamsko cesto, a jo takoj zapustila v desno po kolovozu navzgor. Ob njem sva si privoščila nekaj gozdnih jagod. Od tam je bil lep pogled na Ljubljano s Šmarno goro in Triglavom. Kolovoz naju je pripeljal v gozd in pri hiši na levi na asfaltno cesto, ta pa pri Vnajnarjah 26 takoj na glavno. Mimo parkirnega nadstreška sva prišla do odcepa k hišam na levi, nasproti katerega sva zagledala šele prvo Merjaščevo markacijo. Ob odcepu je skromen lesen kažipot JANČE kazal naprej po cesti, ki naju je vodila mimo Bernardinove domačije, kjer je bila na kozolcu še ena črno-rumena markacija.

 

 

 

 

Za Vnajnarjami 22 in 23 ter 12 sva približno 20 minut od Zajca na razcepu pri Petrovcu (Vnajnarje 11) nadaljevala levo navzgor (turistična kažipota za Jožmana in Jakopiča) in zapustila Knafelčeve markacije (pravzaprav sva videla le eno). Številna češnjeva drevesa so bila bogato obložena z rdečimi plodovi. Pri velikem sadovnjaku je bilo konec vzpona in začela sva se spuščati. Jani je posumil, da ne greva prav, sploh ker ni bilo markacij. Ob cesti je cvetelo precej bezgovih grmov. Pod manjšo poseko se je spust nehal in končno naju je pomirila črno-rumena markacija na električni omarici. Zatem sva prišla iz gozda. Dobrih 10 minut od Petrovca se je desno odcepila Borovničeva pot proti Jančam (na drogu table je bila tudi Merjaščeva markacija), a prej je bil na vrsti še Vrhovčev hrib. Tako sva nadaljevala po cesti mimo spomenika pod štirimi košatimi smrekami (S 46.04881, V 14.66965), posvečenega komandantu bataljona II. grupe odredov narodnemu heroju Jožetu Kovačiču, ki je tam padel 20. maja 1942.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu, kjer je bilo konec asfalta, je z leve od Tomaža pritekla bližnjica Merjaščeve poti in poslej sva bila spet deležna njenih markacij. Nadaljevala sva po makadamski cesti. Na naslednjem razcepu je bila na drogu table o prepovedi vožnje po gozdni cesti Merjaščeva markacija, ki naju je usmerila na travnik nad kolovozom desno k Vrhovcu (levo slepa cesta k Jožmanu). Kakih 10 minut od spomenika sva dosegla Vrhovčev hrib (23 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 632 m) ali vrh (v vodničku je vsakič drugače, na tablici pa hrib). Imenuje se po bližnji Vrhovčevi domačiji (Vnajnarje 19). Na vrhu so vodohran s črno-rumeno markacijo, meteorološka postaja in merilnik radioaktivnosti. Na električnem drogu je tablica Merjaščeve poti. Njegov znak je štiriperesna deteljica. Z vrha je bil lep pogled proti Kamniško-Savinjskim Alpam.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Vrhovčevega hriba sva se vrnila k odcepu Borovničeve poti proti Jančam in se povzpela po kolovozu ob gozdu. Stopala sva po drugi strani velikega ograjenega sadovnjaka, za njim pa spet vstopila v gozd, kjer naju je prijeten vetrič odrešil vročine. V suhem listju je nekaj zašumelo: slepec se nama je skušal skriti. Nad manjšo poseko je bila pot razrita od traktorjev in po njej je curljala voda, najbrž povezana s tamkajšnjim vodnim zajetjem. Na razcepu čez 10 minut ni bilo markacije; držala sva se desno. Širok kolovoz se je rahlo vzpenjal po plitvem jarku. Potem ko je z leve od zadaj pritekel slabši kolovoz, se je na desni odprl travnik. Pri Kostevcu (Vnajnarje 7) sva zavila levo, nato pa na križišču sledila Merjaščevim markacijam, ki so jim delali družbo knafelci. Hrib na levi, Tičenca, je bil najin naslednji cilj, zato sva pričakovala odcep nanj. Pri klopci ob odcepu desno sva bila tik pod vrhom, a rumena črta je kazala ne gor, ampak naprej po gozdni cesti. Zato sva se čez minuto kar za nosom povzpela proti vrhu na kraju, kjer je bilo videti, da so že hodili. Manj kot 10 minut od križišča sva stopila na Tičenco (24; 684 m). Tudi na tem vrhu naju je pričakal vodohran, na bližnjem drevesu pa je bila tablica Merjaščeve poti. Znak Tičence je cvet (pričakovala bi kakega ptiča). Vrh ni razgleden, saj je gozdnat.

 

 

S Tičence sva se spustila po drugi strani, nazaj proti naselju, in ugotovila, da od križišča vodi na vrh kolovoz, ki pa ni bil označen, morda zato, ker lastnik z električnim pastirjem ograjenega travnika ne mara hodcev na svoji posesti. Zato sva se vrnila na gozdno cesto ter nadaljevala za markacijami – Merjaščevimi, planinskimi in Borovničeve poti. Hitro naju je pripeljala iz gozda in se spustila v desno. Že bolj po kolovozu kot po gozdni cesti sva prispela k Črnivčevi kapelici iz 19. stoletja. Na kamniti plošči v njej sva prebrala, da je tam 25. aprila 1855 nenadoma umrla Črnivčeva mama Mica Hvala, stara 62 let.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za kapelico sva stopila na makadamsko cesto, pri Črnivcu (Vnajnarje 4) pa na asfaltno. Za naslednjo, Balantovo domačijo (Vnajnarje 5) kakih 20 minut od Tičence so se Vnajnarje končale. Takoj zatem sva na razcepu, zdaj že v Gabrju pri Jančah, cesto zapustila in se povzpela v gozd pri Merjaščevi puščici ter smernih tablicah Borovničeve in Besniške poti. Na slabo opaznem začetku je bila stezica zaraščena, nato je tekla med poraščeno poseko na levi in gozdom na desni. Zavila sva levo na prečni kolovoz in po nekaj korakih na travniku ob robu gozda na desni zagledala leseno hiško na kolesih. Po travniku sva se povzpela levo po zaraščenem kolovozu proti gozdu. Pred njim sva imela dve možnosti: navzgor vanj ali desno ob ograji pod njim, vendar na »razcepu« ni bilo nobene oznake. Podala sva se v gozd in čez čas se je vendarle pojavila rumena črta. Ob poti, ki je nekaj časa tekla po plitvem jarku, so stali ali ležali količki z rumeno pobarvanimi vrhovi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabih 10 minut, odkar sva zapustila cesto, sva kar na pamet zavila desno proti vrhu, ki se je risal zgoraj med drevjem, saj kakega označenega odcepa nisva zasledila. Hitro sva prišla iz gozda na travnik, nato pa se povzpela proti na oko najvišji točki. V minuti sva takoj za rumeno črto na drevesu ob robu gozda zagledala tablico Zavrha (25; 718 m). Njegov znak je smreka. Čeprav je vrh travnat, ni razgleden, saj travnike obdaja drevje.

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Po drugi strani travnika sva sestopila v gozd in naravnost skozi križišče gozdnih cest. Onstran križišča sva šla mimo skromne klopce, nato se je cesta rahlo spustila na asfaltno in zavila sva levo nanjo. Po dobrih 10 minutah sva mimo razpela in Gabrja pri Jančah 15 z reklamo za savinjske žlinkrofe (nekam daleč od Savinjskega, ampak tam domuje živilsko podjetje Zlynkrof) prišla do osnovne šole, še ene sostrske podružnice. Nedaleč za njo sva zavila s ceste levo na Borovničevo pot proti Jančam, označeno s knafelci, Merjaščevih markacij pa ni bilo (tudi ob cesti jih nisva videla). Steza je bila kar strma, a se je že kmalu iztekla nazaj na asfalt pri Gabrski ali Veliki kapeli, ki jo imam v še posebno lepem spominu iz časa, ko se je z nama še potepala vnukinja Ajda.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pod kapelico sv. Miklavža sva krenila levo čez travnik na Janški hrib in četrt ure od šole prispela k Planinskemu domu na Jančah. Janški hrib (26 ; 794 m) je najvišji vrh Mestne občine Ljubljana. Tam sva bila že večkrat, tudi na Merjaščevi poti. Takrat je bila njena tablica še lesena in pritrjena na drog pri igralih. Zdaj je rdeča kovinska kot vse; pritrjena je na bližnji kozolec, najbrž zato, ker so ji dodali še zemljevid poti. Na Jančah so tudi trije spomeniki: na domu plošča v spomin na žrtve druge svetovne vojne z Janč in iz okolice, pred domom pa spomenik Dolenjskemu odredu ter kip v obliki eksplodirane bombe, posvečen svobodi in miru. Zaradi srečanja starih Tomosovih motorjev je bilo okrog doma precej živahno. Najbrž sva bila edina, ki sva prišla gor peš: poleg motoristov so bili nekateri prestari, nekateri pa premladi, da bi »hribolazili«

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Štirje vrhovi so bili za ta dan dovolj in po kosilu sva se odpravila nazaj v dolino. Do pod Zavrha čez 25 minut sva se vračala po poti prihoda, od tam pa ne čez hrib, ampak desno pod njim. Naletela sva na količek, ki je imel pod rumenim vrhom še črn pas, kakor da so ga snovalci Merjaščeve poti uporabili za svojo markacijo. Spuščala sva se po zemljatem kolovozu, ki mora biti v mokrem prava drsalnica. Ko se je od njega odcepil slabši, označen s kažipotom BREZA (tja sva zavila, ko sva hodila po Merjaščevi poti drugič), sva ostala na dotedanjem. Ob njem so bili še vedno količki z rumenim vrhom, med njimi spet eden s črnim dodatkom. Po slabe četrt ure sva v Vnajnarjah nekaj časa opazovala ujedo, ki se je spreletaval nad nama in pristala na drevesu. Čez 10 minut sva si pri Črnivcu »izposodila« klop, da sva se odžejala. Lepa sončna pobočja s sadovnjaki in lepo pokošenimi travniki naju niso odvrnila od želje po senci. Četrt ure od Črnivca sva si jo privoščila na robu gozda, od koder sva opazovala konje na paši (in oni naju), mene pa je navdušil še posebno lep pojalnik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pod Tičenco sva se v 5 minutah vrnila na znano križišče v Vnajnarjah, kjer sva tokrat nadaljevala po levi, spodnji cesti, ob kateri je bilo vse belo ivanjščic. Po nekaj deset metrih sva stopila na asfalt, ki naju je pripeljal k spomeniku padlim 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda in požigu Vnajnarij 6. avgusta 1944. Mimo odcepa desno k zgornjim hišam sva prišla k Maroltu (Vnajnarje 8), kjer so nama razložili, kako se lahko vrneva v Besnico mimo Skakovnika (Vnajnarje 10). Tako sva na razcepu zavila levo (markacije so odšle desno) in pod Tomažinovo domačijo, kjer sva dobila še podrobnejše napotke. Toda bilo je preveč razcepov, odcepov in drugih zagonetk, oznak pa seveda nobenih, zato sva po tričetrt ure odnehala in se vrnila tja, kjer sva za Maroltom zapustila markacije. Zdaj sva jim sledila v desno. Spuščala sva se po asfaltni cesti in na razcepu ostala na glavni, levi, kamor je kazala tudi smerna tablica Sadne ceste med Javorom in Jančami. Mimo zamreženega vodnega zajetja in vezistične markacije (naju so zdaj vodile Knafelčeve) ter odcepa desno z nabiralnikom in svarilom pred psom sva v dobrih 5 minutah prikorakala k Petrovcu. Tam sva zjutraj zavila na levo, spodnjo cesto, zdaj pa sva se vrnila po zgornji. Poslej ni bilo nič novega in čez slabo uro sva bila spet pri šoli.

Preostanek Merjaščeve poti bo moral počakati, da si moje koleno opomore, in tačas bo Jani hribolazil sam, jaz pa bom objavljala njegove zapise in svoje zaostanke.