Na Klobuk še iz Stranske vasi

Sobotno dopoldne 13. junija sva bila zasedena z O'glasbeno Loko, kjer je Vesna v šolskem orkestru pihala v trobento. Tako je imel Jani za morebitno hribolazenje na voljo le popoldne. Odločil se je, da bo spet enkrat skočil na Klobuk (uradno menda Veliki vrh), ljubljanski kucelj, za katerega obstoj dolgo sploh ni vedel, čeprav se šteje za »čistokrvnega« Ljubljančana.

 

Ko sem pozimi obiskoval fizioterapijo v Stranski vasi, mi je prišlo na misel, da se da na Klobuk gotovo povzpeti tudi s tiste strani. Po pregledu zemljevidov se mi je zdelo celo zelo preprosto, a po opravljenem pohodu moram priznati, da bi se brez pogostega pogledovanja na maPZS in Mapy prav lahko hitro izgubil. Kakšnih markacij tam namreč ni, poti pa kolikor hočeš oziroma še precej več.

 

Že pri parkiranju se je zataknilo. V Stransko vas sem se pripeljal skozi Podutik. Ko sem hotel zaviti z glavne ceste v vas, pa me je presenetil prometni znak, da je to prepovedano in seveda kaznivo. Kljub temu sem zapeljal mimo in ustavil za cesto samo nekaj deset metrov za znakom (S 46.066173, V 14.422473). Zakoračil sem naprej po cesti in takoj nasproti Stranske vasi 16 zavil levo v breg. Po nekaj korakih sem moral spet levo in takoj zatem desno na kolovoz. Kolovoza sta pravzaprav dva, pravi je desni, ki se vzpenja. V gozdni senci so bile temperature prijetnejše. V 10 minutah sem dosegel manjšo poseko, kjer brez pogleda na telefon ne bi zavil ostro desno. Pot se je dalje zložno vzpenjala, zavila ob električne drogove, se zožila in postala bolj zaraščena. Še 10 minut naprej sem komaj opazil, da se v ščavju na levi skrivajo ruševine nekdanje domačije. Še eno pozabljeno življenje na obrobju Ljubljane.

 

 

Takoj za ruševinami se je gozd odprl v razsežen sončen travnik z lovsko prežo na spodnjem robu in domačijo Tonček (Stranska vas 23) na vrhu. Povzpel sem se do hiše, kjer me opozorilo na hudega psa ni presenetilo. Z nelagodjem sem stopil na dvorišču in zagledal spečega velikega kosmatinca. Skoraj po prstih sem prečil dvorišče, ko je pes nenadoma planil pokonci in se lajajoč divje pognal proti meni. Na srečo je bil pripet na verigo. Onstran travnika sem spet stopil v gozd. Na razcepu sem se po občutku odločil za levi krak. Minuto, dve naprej se mi je z leve pridružil še en kolovoz. Na stičišču sem na levi opazil kažipot Lovska koča, na drugi strani pa stezico, ki je vodila proti nečemu svetlemu. Kaj je to že vrh? Da, res, pripeljala me je na velik nepokošen travnik, najvišjo točko Klobuka (441 m). Vrh ni označen, razgled zelo skromen, omembe vreden je le pogled proti Krimu.

 

Po edini stezi, ki je vodila čez vrh, sem se spustil h koči lovske družine Dobrova. V najemu jo ima mlajši par, ki, kot je videti, zgledno skrbi zanjo. Edina obiskovalca sta ob mojem prihodu že odhajala. Posedel sem na eni od številnih klopic, da sem se malo ohladil in nadomestil izgubljeno tekočino. Z vsem »raziskovanjem in dokumentiranjem« vred sem za vzpon porabil kakih 40 minut.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker me je glavno »raziskovanje« še čakalo, sem se kmalu odpravil dalje. Vrnil sem se na vrh. Ko je steza zavila desno, sem jaz krenil kar naravnost. Tam steze ni bilo videti, le trava je bila shojena. V nekaj korakih sem bil spet in na širokem kolovozu, ki se je spuščal v gozd. V 5 minutah sem se znašel na novem travniku ter na levi zagledal vodni zbiralnik in svoj naslednji cilj – razgledni stolp Utik. Dostop do njega je sicer zapirala žica, a nizka, da je ni bilo težko prestopiti. Ko sem se stolpu približal, sem videl, da sta njem že oče in mladoletni sin. Ko sta me opazila, sta hitro sestopila in se začela opravičevati: »Samo malo sva posedela in se razgledala.« »Tudi jaz nameravam storiti enako,« sem ju pomiril. Ko smo izmenjali še nekaj pametnih, sta odšla, jaz pa sem zlezel na nekaj metrov visoki leseni stolpič. Z njega je res lep pogled na Krim in vasi na Ljubljanskem barju pod njim. Domnevam, da je stolp v zasebni lasti (ene od domačij pod njim) in da je lastnik avtor tamkajšnjih okraskov, med katerimi je bil največ mojega čudenja deležen »varuh stolpa«.

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

Gremo dalje! Z nekaj sreče sem se od stolpa obrnil v pravo smer – proti vzhodu. Po nekaj korakih sem namreč zaslutil pot, ki se je hitro spustila v gozd. Na njegovem robu so ležali ostanki polomljenega živalskega kipa. V gozdu sem zavil desno na kolovoz, ki se je hitro spuščal. Na prvem odcepu sem zavil levo in v 5 minutah presenečen zagledal na lesen okvir obešene lončen zvon in glasbene cevi. Pod njimi se je skrivalo knajpišče Jurčkov prug. Jurček je domačija malo niže v bregu, kaj je prug, pa samo ugibam. Mojci je prišlo na misel, da bi to utegnilo priti od nemškega Bruch v pomenu močvirje, barje. Kakorkoli, gre za kotanjo, nastalo z zajezitvijo izvirčka, ob katerega je nekdo postavil nadstrešnico in klop ter dodal navodila za knajpanje. Ob mojem obisku je bilo vode premalo, da bi bilo kaj takega mogoče.

 

Vrnil sem se na glavni kolovoz. Načrtoval sem, da bom po njem sestopil na asfalt in se po cesti vrnil v vas. Malo morgen! Pri prvi hiši (Stranska vas 26) me je ustavila grožnja o prepovedanem prehodu. Da ne bi izzival, sem se vrnil na pot k Jurčkovemu prugu, saj sem prej tam opazil stezico, za katero sem domneval, da negostoljubno kmetijo obide. Ni bilo ravno tako. V nekaj minutah me je pripeljala do znanih teniških igrišč družine Škulj. Pričakoval sem nekaj vsaj rahlo svetovljanskega. Kakšno razočaranje! Tam je samevalo sedem zapuščenih igrišč, po katerih se je že razrasel plevel. Kasneje mi je domačin pojasnil, da je Borut Škulj po upokojitvi center prodal, novega lastnika pa dejavnost ne zanima in je le njihovo stanovanjsko hišo oddal v najem. Po dveh letih nevzdrževanja objekti seveda ne morejo skriti zanemarjenosti.

  

Če sem že bil pri Jurčkovem prugu, sem hotel obiskati še samega Jurčka. Mimo Škuljeve hiše sem se po asfaltu spustil do križišča in zavil po cesti navzgor. V dveh ovinkih sem bil pri Jurčku (Stranska vas 27). Na Mapy je označen kot kmetija odprtih vrat. Meni ni delovala ravno odprta. Stara hiša nosi nad vrati letnico 1926, na nabiralniku pa obledela napisa DOLINAR in »PR'JURČK«. V velikem gospodarskem poslopju domuje t. i. mala craft pivovarna Kralj. To sem s spleta izvedel šele doma.

 

Sestopil sem na cesto v dolini. Pri mojem odcepu je stal kozolček s kažipotom nazaj tako za Jurčka kot za Kralja. Glavna cesta me je v desno odvedla v središče Srednje vasi in skozenj v kilometru in pol do mojega avta. Za vse skupaj sem z zastranitvami in počitki porabil poltretjo uro. Ni slabo za popoldansko razmigavanje nog.