»Odprava Činkelman« – drugi dan: malo znani vrhovi nad Konjsko planino

 

 

 

 

 

 

 

 

Drugi dan so se po prenočitvi v Vodnikovem domu naše poti začasno razšle. Mojco sva pustila v domu, midva s Tomažem pa sva se odpravila proti Konjskemu sedlu, se pravi v smeri Triglava. Uradno velja pot za zahtevno, a ker je odlično zavarovana, pohodnik kakšnim resnejšim nevarnostim ni izpostavljen. Sprva naju je vodila ob vznožju Vernarja. Že po četrt ure se je pred naju postavila mogočna gmota skrotovičenih pečin, v katero sta se s tiste strani neločljivo zlivali podobi Cesarja in Okla. Ko se ji je steza čisto približala, so se klini in jeklenice zgostili, prav posebno občudovanje pa so si nadelavci poti zaslužili s kakima dvema ducatoma stopnic, ki so jih vklesali ali vzidali v živo skalo. Ravno nasprotna občutja je budil neuravnovešenec, ki je z divje zelenim napisom popackal skale ob njih. No, že precej prej mi je pritisk dvignilo spoznanje, da človek niti v visokogorju ne more uiti vsiljivim jezusom. Po dobri uri se je pot zravnala in sva se od varoval poslovila. Hitro sva se zedinila, da je čas za slovo tudi od markacij, in sva zavila desno v brezpotje proti Konjski planini. Na tistem mestu je telefonska navigacija pokazala koordinate S 46.36550 in V 13.85610.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Blago sva se vzpenjala s Cesarjem na desni, katerega pobočje je bilo s te strani prav pohlevno. Kratek čas sva sledila njegovemu vznožju in oprezala, ali bova opazila kako znamenje uhojenosti proti vrhu. Nič. Zato sva se kar na pamet obrnila proti njemu. Prijeten vzpon po travnatih jezikih med skalami in nizkim rušjem naju je v nekaj minutah privedel na teme, od koder so se odprli veličastni pogledi. Glavno pozornost si je – tako kot vedno – prisvojil Očak. Šele ko sva očarana spet zaprla usta in sem pospravil fotoaparat, sva se vprašala, kje je pravzaprav vrh (2093 m). S pomočjo navigacije sva hitro odkrila možica, ki ga je označeval. Čeprav je Cesar pokazal svojo skromno čeladasto podobo šele kasneje s planine, se najbrž marsikdo že tu vpraša, kako je v neposredni bližini Triglava lahko dobil ime Cesar, ko je vendar videti kvečjemu njegov podložnik. Ime nima nič opraviti s cesarjem, ampak s kmetom Cesarjem, ki je bil nekdaj doma nekje v Blejskem kotu. Posedoval je kos planine pod vrhom, na katerega se je preneslo njegovo ime. Brskanje po portalu Hisnaimena.si me je pripeljalo do kar treh Cesarjev v tistem koncu: v blejskem zaselku Zagorice, na Poljšici pri Gorjah in v Mevkužu. Kateri je pravi, mi ni uspelo ugotoviti, a nagibam se k tistemu z Bleda. Pred časom sem tudi obiskal tam navedeni naslov Ribenska cesta 8, kjer zdaj stoji novejša hiša, na pročelju katere pa je pritrjena tablica z napisom Pr Cesárjo. Kakorkoli, Cesar je poleg pašnika na Konjski planini imel bliže domu še rovt, ki sem ga tudi že poiskal. Ni prav daleč od Hotunjskega vrha, Blejci pa ga danes bolj poznajo pod imenom Gače in se z njega spuščajo z jadralnimi padali v dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

S Cesarja sva se kar strmo spustila proti jugu na 20 m nižje sedelce in se vzpela na sosednji vršič, ki menda sliši na ime Oklo (tudi Okel). Izvor njegovega imena je videti bolj očiten. Meni se je sicer s planine zdel še najbolj podoben nosorogovemu rogu, a nosorogov pri nas seveda ni niti v živalskem vrtu. Torej se skoraj gotovo imenuje po koničastem delu cepinove glave. Tudi na njegovem vrhu (2082 m) so predhodniki postavili možica. Z vrha so pravo strahospoštovanje vzbujale prepadne stene Vernarja, vrtoglav pa je bil tudi pogled na Velo polje globoko pod nama.

 

Zdaj sva se začela ozirati po Činkelmanu. S pomočjo zemljevidov in na pogled sva določila, kaj naj bi bil njegov vrh. Ima namreč dve glavici, ki ju ločuje ozka škrbina. Odločila sva se za levo. Jaz sem podvomil, da bom sposoben splezati nanjo, ampak treba je bilo poskusiti. Spustila sva se nazaj na sedelce in z njega v dno Konjske planine. V starih zapisih sem našel, da je prav pod Oklom vsaj še pred pol stoletja stala zanemarjena, a trdna pastirska koča. Zdaj ni o njej ne duha ne sluha. Je pa majhen kos zemljišča očitno bolj ilovnat in bi lahko ob dežju zadržal kal za živino. Opazila sva tudi kar nekaj kravjakov. Pri najboljši veri si ne znam predstavljati, po kateri poti jim uspe govedo prignati na planino. Z nje se je Oklo pokazalo bolj kot stranski vrh Cesarja.

 

Po desnem robu melišča sva se po domnevni stezici začela vzpenjati proti škrbini v Činkelmanovem grebenu. Ko sva jo dosegla, sva po načrtu krenila levo. Od blizu vzpon sploh ni bil tako vratolomen, kot je bil videti od daleč, in sem previdno sledil Tomažu. Presenetljivo hitro sva dosegla vrh, kjer sem si oddahnil. A glej ga zlomka, navigacija je pokazala, da je to kota 2122 m in da je nižja od desnega vrha. Medtem ko sva v vročem dnevu gasila žejo in si od zgoraj ogledovala Konjsko planino, sva tuhtala, kaj storiti. Tomaž je bil odločen, da gre še na pravi vrh, jaz pa spet cagav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V vsakem primeru sva se morala vrniti v škrbino. Tam me je Tomaž spodbudil, da še na desni vrh poskusiva skupaj. Ker je bilo očitno, da nama bodo prišle prav tudi roke, sva odložila palice in prav tako nahrbtnika. Korak za korakom sva zagrizla v strmino. Res je bilo tudi malce plezanja, a nič zahtevnega. En, dva, tri in sva stala na vrhu (2124 m), najvišjem med vsemi, ki obkrožajo Konjsko planino. Bil je tako »kosmat«, da sva morala nanj stopiti vsak posebej, saj za dva ni bilo prostora. Kot sem nekoč že omenil,  mislim, da se je v ime Činkelman na sodobnih zemljevidih skazilo staro ime Čikelman. Kot Čikelman sta ga poznala leta 1928 Henrik Tuma, skrbni popisovalec ledinskih imen v Julijcih, in štiri leta kasneje v skalaškem vodniku Naš alpinizem Mirko Kajzelj. Tuma je še razložil, da je to »bohinjski izgovor za Kikelman«. Temu vsaj delno pritrjuje najstarejši zapis, ki sem ga našel in je še sto let starejši. Takrat je Franz von Rosthorn, ki ni znal slovensko, nad Konjsko planino omenil vrhova Ciclimar in Caesar. Že omenjeni portal Hisnaimena.si je Čikǝlmana našel nedaleč od Cesarjevega doma v blejskih Zagoricah. Tam na Planinski cesti 1 stoji moderna hiša, ki z ničimer ne izdaja katere od svojih prednic. Zanimivo, da je tudi Čikelman imel rovt pod Hotunjskim vrhom, na katerega sva letos pozimi slučajno naletela z Mojco.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ostala nama je še Kurica. Spustila sva se po melišču nazaj na planino. Po njej sva zavila desno na travnato sedlo med dvema neimenovanima dvatisočakoma. Vrh sedla je prijetno travnato podlago zamenjala zdrsljiva kamnita strmina. Se je pa že s sedla pokazala Kurica (s Temenom in Pršivcema v ozadju) v svoji značilni podobi, ki ji je ob ščepcu navihane domišljije najbrž dala ime. V tako »začinjenem« pogledu namreč spominja na zadek kokoši, če jo človek gleda od spredaj in od zgoraj. Na sedlu se je nenadejano pojavila kar razločna stezica, ki se je hitro spustila na Kuričine pašnike. Ja, zares pašnike, saj je bilo za to vsepovsod polno kravjih dokazov. Stezica je zavijugala med tam že mnogo višjim rušjem in naju pol ure od planine privedla na vrh (2028 m). Tudi ta je bil tako zaraščen, da nisva mogla oba hkrati stati na njem. V dno Krme se ni videlo. Ob pogledu nazaj proti Vernarju, Činkelmanu in koti 2096 m pa me je kar rahlo spreletelo. Morda sem se tudi zato in ker je bilo v teh dneh v javnosti večkrat omenjano ime plezalke Martine Čufar Potard, spomnil žalostne zime 2003, ko je med hitenjem na pomoč ponesrečenemu madžarskemu planincu v snežnem plazu prav s Kurice ugasnilo življenje Martininega očeta.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dan je bil sicer še razmeroma mlad, a zastavljeni cilji so bili doseženi. Zato sva sedla k »posvetu«, kako nazaj. Ves čas po isti poti si nisva želela. Ob pregledovanju terena sva opazila slabo razvidno stezico, ki je zavijala okrog najbolj severnega vršiča nad planino (na fotografiji je desni), in sva domnevala, da vodi na Konjsko sedlo. To bo najina pot, sva sklenila. V četrt ure sva jo dosegla. Z nje je bil pogled na Kurico zelo drugačen. Odkar sva zapustila markacije, nisva videla žive duše, le slišala sva nekaj žvižgov svizcev. No, končno pa je eden le zbral toliko poguma, da ga je Tomažu še uspelo za las ujeti v objektiv. Tudi cvetic se v poznem poletju nisva nagledala. Jaz sem si želel, da bi opazila vsaj katero od štirih, ki jim je dal ime Triglav. Pričakovano je bila to tista, ki cveti zadnja – triglavski dimek (Crepis tergluoensis). Marsikdo bi ob skromnem zlatorumenem košku omalovažujoče zamahnil z roko: »Ah, navaden regrat.« Ne, ne spada v isti rod, pri nas raste samo okrog Triglava in tudi drugje po Alpah je zelo redek.

Izbrana stezica naju je z nekaj malega iskanja v 20 minutah pripeljala na markirano pot iz Krme. Zavila sva levo nanjo in se z njo res povzpela na Konjsko sedlo (2020 m). Z njega ni bilo daleč do odcepa, kjer sva zjutraj zavila proti Cesarju, pa tudi Vodnikov dom ni bil prav zelo oddaljen. V jedilnici sva presenetila Mojco, ki je po svoje preživela dan in naju še ni pričakovala. Vsekakor smo si imeli veliko povedati.