Na Krvavico in Stari grad v spomin na Veroniko Deseniško

Za jesensko hribovsko druženje s Tomažem smo imeli v načrtu 17. oktober, dan, ko se je pred 601 letom domnevno kruto končalo življenje Veronike Deseniške*. Sprva lepa vremenska napoved je bila vsak dan slabša, a ker vsaj do popoldneva ni grozil dež, smo se sklenili držati pravega datuma, če smo že zamudili lansko okroglo obletnico. Pri Vranskem smo zapustili avtocesto in se skozi Tabor odpeljali v Loke, nato pa skozi gozd ob Suhem potoku do table o naravnem spomeniku Krvavici (sokolu selcu, tisi in bodiki) pod njenim skalovjem. Parkirali smo ob cesti nasproti table (S 46.208141, V 14.991563).

     

S parkirišča smo sledili kažipotu KRVAVICA levo na strmo koreninasto in kamnito stezo. Izmenjevale so se stare in nove markacije. Kar hitro so nas pričakale prve stopnice. V ključih smo se vzpenjali pod skalami, nato pa naravnost v desno pošev po pobočju. Ker je bilo le 5 ºC, smo bili toplo oblečeni, a strmina nas je hitro ogrela – nama je postalo vroče, Tomaža pa je vsaj nehalo zebsti. Čez pol ure so se za tablico PD Tabor s prošnjo, naj zaradi gnezdenja redkih vrst ptic ne zapuščamo označene poti, spet začeli koreninasti ovinki. Tudi stopnice so se še pojavljale ali vsaj njihovi ostanki. Manj kot 10 minut za tablico se je pri podrtem drevju in skalah na neizrazitem sedelcu pot na kratko zravnala in zavila desno, nato smo se dalje vzpenjali in vijugali. Tla so bila posuta z jesenskim zlatom. Po slabih 20 minutah smo na nekem kamnu opazili napis NAJLEPŠA POT JE VEDNO PRED TABO!. Svet je bil čedalje bolj skalnat.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem ko smo se nekaj časa vzpenjali precej položno, smo četrt ure od kamna z napisom zagrizli v zelo strm odsek. Z leve se je ravno takrat spuščal mlad domačin, ki nas je pred časom prehitel, in nas opozoril, da moramo zaviti levo. Sicer bi prišli na vrh tudi po tisti strmini, toda ne po označeni poti in ne skozi naravno okno, je povedal. V pravo smer je kazala zelo razločna rdeča puščica, a smo jo prezrli. Res smo imeli srečo, da smo na mladeniča naleteli pravi čas, da nismo zgrešili okna. Ob poti je bil na skali z odlomljenim klinom še en napis o najlepši poti.

 

Čez 10 minut so nas markacije pripeljale pod skalovje in v njem smo zagledali odprtino. Kmalu smo vstopili v naravno okno (840 m), široko 4 m in visoko 2 m. Ker sem najpočasnejša, sem začela plezati prva, fanta pa za menoj. Najprej je bilo treba nekoliko poprijeti za skalo, izplezati pa so nam pomagale jeklenica in skobe. V nekaj minutah smo izplezali na travnat in gozdnat greben. Kmalu se je zelo zožil in pobočji sta bili strmi, levo kar prepadno.

 

Slabih 10 minut nad oknom smo dosegli prvi cilj: Krvavico (909 m). To je precej obiskana gora v Posavskem hribovju. Imenuje se po rdeče obarvani prepadni steni, ki je taka zaradi visoke vsebnosti železa v kamnini. Legenda pa pravi, da so čez steno pahnili Veroniko Deseniško in je gori dala ime njena kri. Na vrhu so vpisna skrinjica, zvonček z nerazumljivim »okraskom« (hiškama z napisom Amsterdam), kažipotom, na katerem je nekoč pisalo Zajčeva koča 30min, piramido (bolj kupom kamenja) in zarjavelo železno palico, ki štrli iz kamnitih tal. Če smo že zamudili okroglo obletnico Veronikine smrti, pa smo bili priče zelo živi šeststotici: to je bil Tomažev 600. vrh!

 

 

Sestopili smo na južno stran in posedeli na razgledni klopci. Pred nami se je dvigal začetek grebena Čemšeniške planine, okoliški hribi in naselja so žareli v jesenskih barvah, v daljavi smo videli del Kamniško-Savinjskih Alp (prepoznali smo Planjavo in Ojstrico), daleč na zahodu pa za silo razločili celo Julijce s Triglavom. Spust je bil sprva zelo strm. Pod skalnimi stenami, tudi tam deloma rdečimi, so se vrstile stopnice; od nekaterih so ostali le še trhel les in zarjaveli železni količki. Sčasoma je postala steza manj strma in naporna, tudi širša. Ob njej so rasle raznovrstne gob(ic)e. Po 20 minutah nas je pri mizi, klopcah, tabli o naravnem spomeniku Krvavici (o ogroženih pticah), 
razglasnem kozolčku s seznamom dežurstev v Zajčevi koči in kažipotih odložila na gozdno cesto. Rdeč kažipot je usmerjal nazaj na Krvavico, modra kolesarska brez napisov pa eden desno, drugi naprej čez cesto proti Čemšeniški planini. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakoračili smo levo po cesti proti naslednjim kažipotom in sledili tistemu navzdol ZAJČEVA KOČA (desno navzgor ČEMŠENIŠKA PLANINA). Tudi dalje so nas vodili kažipoti in markacije. Tla so bila nastlana s kostanjevimi ježicami, mnogimi še polnimi, a so bili plodovi zelo drobni. Nekoliko nas je zaposlila majcena miška, ki se nam je skušala skriti v suhem listju. Po 5 minutah se je desno odcepila steza proti Zajčevi koči, označena z zelenimi puščicami in knafelčki. Prečkali smo komaj zaznaven potoček. Pot se je večinoma vzpenjala in napravila nekaj ovinkov. Prestopili smo suho grapico, čez kaj je bilo položenih nekaj brunc, pa ni bilo videti (morda je tam kdaj mokrotno, saj je tudi kasneje čez pot nekajkrat tekla voda). Čez čas je z desne pritekel kolovoz (nazaj KRVAVICA, malo naprej pa levo ZAJČEVA KOČA). Veliko dreves je bilo »podpisanih«, kar ni čudno, saj sta Krvavica in Zajčeva koča zelo priljubljeni, lepo pa ni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četrt ure od odcepa smo prispeli k Zajčevi koči (Tabor 43, 742 m). Tam je bila do leta 1960 Zajčeva domačija. Mladinski odsek PD Vransko-Tabor jo je leta 1974 kupil ter obnovil in uredil kot planinsko postojanko. Obnovo je dokončalo samostojno PD Tabor, ki je ohranilo značilno arhitekturo in ime domačije ter kočo odprlo 3. avgusta 1980. Stoji sredi gozda med Krvavico na zahodu in Brložnom na vzhodu nad Tesen grabnom. To je slikovita hudourniška soteska, po kateri vodi kar zahtevna planinska pot, ki smo si jo izbrali za vrnitev. Koča je odprta od konca aprila do konca oktobra od sobote popoldne do nedelje zvečer. Ponuja tudi prenočišča, kuhajo pa ne, so nama povedali po telefonu, zato smo imeli »kosilo« iz nahrbtnika. Nad kočo so gugalnice in tobogan, ob njej po­kri­to ognjišče, pod njim studenček. Ko sva bila tam leta 2005, še ni bilo toplarčka, leta 2009 je bil nov, zdaj pa je že nekoliko postaran. Tudi na tamkajšnjem razglasnem kozolčku je bil seznam dežurstev in ta dan opoldne bi morala biti koča odprta (tako so rekli tudi po telefonu), pa še ob našem odhodu ob 12.27 ni bilo nikogar.

Kočo smo zapustili po kolovozu levo, proti severozahodu (nazaj kažipot KRVAVICA, desno TABOR, v našo smer pa nič). Že po nekaj korakih nas je markacija povabila desno navzdol v Tesen graben. Čeprav sva tam že hodila pred 17 leti, nas je ta pot malo skrbela, ker jo na spletu nekateri opisujejo kot zahtevno in še komaj prehodno, predvsem slabo sledljivo, drugi (zlasti domačini) pa pravijo, da zaiti sploh ni mogoče, saj so bregovi prestrmi, zato se je tako in tako treba držati potoka, ki pa se ga ne da zgrešiti. Začetek spusta je bil zelo strm in zaradi vlažnih korenin tudi sicer težaven. Znova smo se znašli na kolovozu, ki smo ga zapustili, in ga prečkali. Še vedno so nas vodile (obnovljene) markacije. Že kar nekaj časa smo poslušali šum vode, čez približno četrt ure pa pristali pri sotočju dveh izvirov potoka Tesen.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Onstran potoka smo stopili na ozko zaraščeno stezico. Na tleh je ležal rdeč kažipot brez napisa. Nato pa presenečenje: širok kolovoz! V grmovju levo od njega je stala preža. Kolovoz, ki je bil sprva lep, je postal zaraščen, blaten in lužast, čezenj pa so ležala podrta drevesa. Pri rdeči puščici in kažipotu na tleh smo ga zapustili v desno in se spustili k potoku. Večkrat smo ga prestopili in videli tudi majhno slapišče. Steza je bila ponekod čisto lepa, večinoma pa težko prehodna: zaraščena, zasuta z razpadajočim lesom in listjem, čeznjo so ležala debla, tudi zelo debela. Nekatere markacije so se še komaj videle, druge so bile čisto razločne. Da smo na pravi poti, sta nam potrdila tudi dva več kot možica. Na mestu, kjer se je k potoku spustila skoraj previsna stena Brložna, se je pot izgubila. Sledili smo stopinjam predhodnikov in zavili levo v blaten breg. S težavo smo šele onkraj pečine spet sestopili k potoku. Tam smo ugotovili, da ne bi bili smeli riniti v breg, ampak bi se bili morali kar takoj spustiti k steni nad potokom. Nadaljevali smo po njegovi strugi. Pot je bila res naporna, marsikje nevarna za zdrs, a strinjali smo se z domačini, da se izgubiti ne bi mogli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Steza se je razširila v kolovoz in po kaki uri smo skozi drevje zagledali hiše. Šli smo mimo odcepa desno k Hribovšku in čez 5 minut pri Lokah 38a (S 46.211392, V 14.992843) stopili na asfaltno cesto, po kateri smo se zjutraj pripeljali. Po nekaj korakih v desno smo jo med prvima hišama zapustili po kolovozu. Tik pred gozdom smo po brvi stopili na travnik, se vzpeli levo po njem in čez žico električnega pastirja v gozd. Po razritem kolovozu smo brž prišli do nečesa, kar bi bilo morda lahko vodno zajetje (na drugi strani kolovoza je bil majhen ribnik), in tam zavili levo na mehko gozdno stezo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po pobočju Kukenberka smo se vzpenjali ob jarku na levi. Ko se je končal, smo krenili levo in dalje po kolovozu. Cela polja luščkov trpežnih srebrenk so me spomnila na lepe vijolične cvetke, ki so mi tako všeč. Kolovoz, označen z zelenimi puščicami, nas je pripeljal na sedlo s križiščem. Zavili smo desno na slabši kolovoz, z njega pa kmalu levo na stezo. Postajala je čedalje bolj strma in se zelo zožila, ponekod smo jo komaj še slutili. Kake pol ure nad hišami smo dosegli greben, kjer so se pojavili knafelc in zelene puščice, ki so kazale levo. Sledili smo jim. Pripeljale so nas na vlako, jo prečkale in prej kot v 10 minutah smo se znašli pred skromnimi ostanki gradu Ojstrica pod vrhom Starega gradu. Veroniki Deseniški, ki sta jo tam dva viteza po ukazu Hermana Celjskega domnevno 17. oktobra 1425 utopila v čebru z vodo, sem prinesla »šopek« – v barvitem jesenskem gozdu pobran lepo rdeč javorov list.

 

 

Hrib Stari grad (636 m) je dobil ime po gradu Ojstrica iz prve polovice 13. stoletja. Bil je last Žovneških in Celjanov, ki pa v njem niso nikoli prebivali. Oskrbniki so se večkrat zamenjali. Dve leti po smrti zadnjega moškega Celjana Ulrika II. je grad pripadel Habsburžanom in postal deželnoknežja posest. Seveda so ga tudi ti dajali v zakup veljakom, ki pa poslopja niso vsi skrbno vzdrževali. Zgodovinarji domnevajo, da je v njem zadnji bival Maksimilijan I. Schrattenbach, ki ga je proti koncu 16. stoletja dokončno opustil. V 17. stoletju se je spremenil v popolno razvalino in njegove ostanke so dolgo uporabljali za gradnjo drugih stavb. Od druge polovice 18. stoletja se grad Ojstrica na zemljevidih ne pojavlja več. Ker je moja kolena čakalo še precej strmih spustov, sta Jani in Tomaž sama zlezla na vrh. Pod njim sta našla nekaj še skromnejših ostankov gradu, na odlomljenem deblu nekega drevesa na cilju pa je pisalo VRH.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Stari grad smo prišli s severa, z njega pa smo se spustili na jug po potki, po kateri sta fanta prišla z vrha, in zelene puščice so nas v četrt ure pripeljale do table o gradu. Levo spodaj smo že videli gozdno cesto ter mimo drevesa z zbledelimi napisi OJSTRICA, VERONIKA in GRAD v minuti sestopili nanjo. Razen tistih napisov tam ni bilo nobene oznake za pot na vrh. Spustili smo se levo po cesti in čez četrt ure desno v gozdu opazili podrtijo. Nekdaj čedno pretežno leseno hišo (Loke 42) je očitno uničil ogenj. Tudi notranjost je bila popolnoma razdejana in že zaraščena. Okrog nje so stali čebelji panji z zamašenimi vhodi, le nekaj je bilo odprtih in tam so se še spreletavale čebele. Imeli smo srečo, da nas je podrtija zvabila v gozd, saj se nam je nekaj metrov naprej od nje odprl pogled na rdečo steno Krvavice. Ko smo nadaljevali po gozdni cesti, smo levo pod njo slišali šum Suhega potoka. Čez 10 minut smo stopili na asfalt in hitro smo bili pri avtu.

 

 

 

Preživeli smo lep jesenski dan, saj se poslabšanje vremena k sreči ni uresničilo, zanimiva pa so bila tudi naša srečanja z zgodovino.

 

* O rodu in mladosti Veronike Deseniške je znanega komaj kaj. Domnevno se je rodila med letoma 1380 in 1400. V preteklosti so jo povezovali z vasjo Desinić južno od Velikega Tabora v Hrvaškem Zagorju, novejše raziskave pa kažejo na kraj Desnice, današnji Dišnik v križevski županiji. Friderik jo je domnevno ugledal med gospodičnami svoje žene Elizabete Modruške (Frankopanske) in si jo izbral za priležnico. Ljubezen se je tako razvnela, da se je odločil za poroko z njo in naj bi bil leta 1422 Elizabeto preprosto umoril. Za to so mu celo sodili, a ga obtožbe oprostili, čeprav so sumi ostali. Leta 1425 sta se z Veroniko res poročila, vendar na skrivaj, saj je njegov oče Herman poroki z nižjo plemkinjo brez koristi za rodbino odločno nasprotoval. Mladoporočenca sta živela na gradu Fridrihštajn na Kočevskem, ki ga je Friderik zgradil za ta namen. Na prošnjo besnega Hermana je ogrski kralj Sigismund Luksemburški, mož njegove mlajše hčere Barbare, Friderika zvabil na svoj dvor, kjer ga je dal prijeti in izročiti Hermanu. Ta je sina najprej zaprl v stolp gradu Ojstrica, kmalu pa so ga premestili v celjski Zgornji grad. Veronika se je s spletičnami skrivala po divjini, dokler ni našla zatočišča pri vitezu Frideriku IX. Ptujskem v Vurberku. Celjani so jo izsledili in odvedli na Ojstrico. Kar nekaj časa je bila zaprta brez hrane in pijače, dokler je ni Herman obtožil, da je Friderika pripravila do poroke s čaranjem, njega pa skušala zastrupiti. Zoper njo se je začel prvi izpričani čarovniški proces na Slovenskem. Čeprav je imela spretnega zagovornika, je vendarle presenetljivo, da jo je sodnik še isti dan oprostil vseh obtožb. Kljub temu so jo Celjani spet odvedli na Ojstrico in jo skušali izstradati, a brez uspeha. Zato je Herman tja poslal dva viteza, ki sta jo domnevno 17. oktobra pod gradom utopila v čebru z vodo. Pokopali so jo v Braslovčah, Friderik pa jo je dal kasneje prekopati v kartuzijo Jurklošter.