Partizanski snežniški gozdovi petič

Kot sem napovedala, sva vztrajala pri iskanju snežniške partizanske bolnišnice Stari trg in 3. aprila 2023 poskusila znova. Takrat je bila Hrvaška že podpisnica Schengenskega sporazuma in vsaj težav s prehajanjem meje na »neuradnih« mestih sredi ničesar ni bilo več.

 

Skozi zdaj že kar domače Babno Polje sva se odpeljala na Županov laz, pri spomeniku zavila levo in na prvem razcepu spet levo (kažipot S.B.-ŠIMEN.DOL. = Šimenove doline). Parkirala sva ob gozdni cesti pri leseni krmilnici (S 45.612716, V 14.525512).

 

Na križišču pred parkiriščem je rdeča lesena puščica na drevesu kazala na kolovoz desno s ceste in tako sva po slabem letu spet »obiskala« Antona Avsca. Povzpela sva se po kolovozu mimo njegove spominske plošče. Za njo sva se spuščala, pozorna na stare rdeče-rumene puščice ali zgolj na svoj občutek, saj niso bili označeni vsi razcepi in odcepi. Ko naju je na desnem ovinku 10 minut od izhodišča puščica usmerila levo, sva domnevala, da sva že na hrvaški strani. Za daljšim spustom se je pot zravnala, a le za nekaj metrov. Nato sva nadaljevala strmo naravnost navzdol in v 10 minutah pristala na prečni slabi gozdni cesti. Vlaka, po kateri sva se spustila nanjo, je imela hrvaško oznako V3. Po kakih 50 m vzpona v levo se je pri drevesu s črno-belim znakom ter z napisoma V4 s puščico naprej in B (bolnica?) s puščico levo tja odcepila vlaka, ki naju je že čez kakih 40 m pripeljala k barakam. Pa sva le našla bolnišnico Stari trg!

 

 

Slovenska vojna partizanska bolnišnica Stari trg je delovala od konca decembra 1943 do konca vojne. Od treh rekonstruiranih barak je bila ena precej sesuta, ker je po besedah hrvaških gozdarjev nanjo padlo drevo. V veliki baraki z napisno ploščo sva našla na levi osem enojnih postelj, na desni pa štiri dvojne in dve enojni. Čeznje je ležalo nekaj desk in lestev – ni bilo ravno pospravljeno. Nekaj okenskih šip je bilo razbitih. Ni bilo videti, da bi za te zgodovinske priče kdo skrbel.

 

Barake sva hotela zapustiti po drugi poti, po vlaki proti Sloveniji, a nama ni uspelo. Vlaka se je namreč kar končala in na nekem drevesu je pisalo KRAJ, zato sva se vrnila k odcepu in se vračala po poti prihoda. Spotoma sva iskala še en logor, namenjen zaščiti civilnih prebivalcev, predvsem družin z otroki, katerih svojci so bili v partizanih; civilni Slivniški bataljon je deloval od 2. septembra 1942 do 14. maja 1943. Nisva bila uspešna in sva se v slabih 40 minutah vrnila k avtu.

 

 

Od avta sva šla nato naprej po cesti iskat še eno tablo v spomin na snežniške partizanske bolnišnice. Cesta se je hitro končala in nadaljevala sva po desnem kolovozu; ob njem so bile črno-bele oznake. Zapornica za prestop na hrvaško stran je bila po schengensko dvignjena. Po 20 minutah sva prečkala drugo gozdno cesto in nadaljevala po nama že znanem kolovozu. Po slabe četrt ure sva dosegla prečno asfaltno cesto. Tudi tamkajšnje ograjeno rastišče ognjic sva že poznala (napisa in slike ni bilo več). V desno sva po četrt ure prikoračila k spomeniku partizanski bolnišnici Broj 7. Okrog njega še ni bilo toliko ščavja kot prejšnjič, ga je pa narava okrasila z belimi repuhi.

 

 

Pri spomeniku sva na koncu asfalta zavila na levi kolovoz proti gozdarski koči v upanju, da bo tam kdo, ki ga bova lahko vprašala za pot k tabli na kraju, kjer je stala partizanska bolnišnica Podob. Delovala je od konca maja 1944 do konca vojne na bližnjem Jermanovcu. Skozi drevje sva kmalu zagledala kočo, poleg nje pa še nekaj, zaradi česar sva obstala kot vkopana: medveda. Imenitno priložnost, da bi ga vsaj slikala, sem zapravila, saj sem bila tako vznemirjena, da sem naredila same zmazke. Medved naju je najverjetneje začutil, saj se je počasi obrnil in odhlačal od koče v gozd za njo. Vrnila sva se na cesto in se povzpela po desnem kolovozu. Ko sva po krajšem neuspešnem raziskovanju prišla nazaj k Broju 7, sva naletela na revirnega gozdarja, ki je tablo poznal, a je bil pri njej že davno, zato ni vedel, v kakšnem stanju je. Tisti kraj je opisal enako kot Dimitrij Jerič (Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, samozaložba, Logatec 2014), po čigar napotkih pa ga žal nisva našla. Da sva videla medveda, se je gozdarju zdelo (seveda) čisto nekaj vsakdanjega. Tričetrturno pot nazaj k avtu nama je polepšal pogled na Snežnik.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Zapeljala sva se še na Hrvaško v Prezid in parkirala pred nekdanjim Finvestom (Goranska 129; S 45.640812, V 14.572426), da bi poiskala še eno izmed spominskih tabel, na tabli učne poti okrog Prezida pa nama je pritegnila pozornost tudi omemba rimskega obrambnega zidu. Napotila sva se v smer proti cerkvi in zavila v prvo ulico levo. Med hišami se je vzpenjala proti hribu z nenavadnim imenom Deuce. Na prvem razcepu sva se povzpela levo, nato pa pri Goranski 12 zapustila asfalt po kolovozu desno. Z njega se je brž odcepila desno travnata steza, na katero je usmerjal rumen kažipot RIMSKI ZID CLAUSTRA. Markacij ni bilo. Zvrstilo se je še nekaj rumenih kažipotov (drugi je bil edini samo z napisom CLAUSTRA) in po slabe pol ure sva zagledala tabli o rimskem zidu in o sovi kozači. Ostankov rimskega zidu, o katerem je pisalo na tabli (tudi v slovenščini), ni bilo videti. Vrnila sva se k drugemu kažipotu, zavila prečno navzgor in po približno 40 m zagledala plošči v spomin na Jožeta Mlakarja, intendanta enote Vojske državne varnosti, ki so ga 27. februarja 1945 tam umorili domobranci.

 

 

 

Sicer nisva obiskala vseh krajev, kjer so bile partizanske bolnišnice, opisane v Jeričevem vodničku, a dvomiva, da obstajajo še kake sledi preostalih, zato sva raziskovanje končala.

Velik krog po Veliki planini

Po enotedenskem »postu« zaradi kolena sem komaj čakala naslednje hribolazenje. Jani si je zamislil nezahteven krog po Veliki planini, na katero bi se povzpela z žičnico, tako da me je skrb, ali bom zmogla, popadla šele tik pred odhodom. Na Veliki planini sva bila že večkrat po različnih poteh, enkrat tudi v družbi vnukinj. Z nihalno žičnico, ki vozi vsako polno uro od 8.00 do 18.00, sva se 15. junija v 5 minutah pripeljala na zgornjo postajo (1409 m), kjer je tudi okrepčevalnica Skodla. Ko sem vdihnila sveži gorski zrak, so me minile vse skrbi.

 

Od postaje sva se odpravila navzgor mimo zaprte ute za informacije in prav tako zaprtega hotela Šimnovec, poimenovanega po kamniškem alpinistu Milanu Šimnovcu. Prenovo te lepe stavbe, dela arhitekta Vlasta Kopača, je novi lastnik napovedal za pomlad 2024, a dlje kot do bodeče žice okrog stavbe in tabel, ki nas odganjajo od zasebne lastnine, še ni prišel. Tamkajšnji kažipoti usmerjajo naprej proti Mali in Gojški planini, Velikemu stanu, Zelenemu robu ter Jarškemu, Črnuškemu in Domžalskemu domu. Po servisni cesti sva se kar strmo vzpenjala ob novi šestsedežnici (vozi od 8.30 do 17.15; leta 2023 je nadomestila staro dvosedežnico). Levo ob poti sva opazila ploščo v spomin na 27-letnega Antona Brleca iz Zgornjih Palovč, ki je 11. avgusta 1979 padel s sedežnice in podlegel poškodbam. Travniki so bili pisani od zlatic, ivanjščic, brezstebelnih ušivcev, pogačic, platanolistnih zlatic, lučnikov, krvomočnic, materinih dušic, ranjakov, orlic.

 

 

Na razpotju čez 10 minut (po maPZS Spodnje vožnje, 1442 m) sva ostala na servisni cesti, ki je zavila levo (desno se je odcepila pot proti Zelenemu robu, po kateri so šli vsi razen naju). Kmalu zatem sva servisno cesto zapustila v levo mimo korit in bajte, kjer sva opazila solnice za govedo, kakršnih še nisva videla. Pri smreki, čepeči na skali (na Veliki planini so smreke avtohtone), sva se držala desno, na razcepu takoj zatem pa so se pojavile markacije, ki sva jim sledila po desnem kraku. Cvetele so vetrovke, bele čmerike, kukavice. Na neki skali je pisalo DOL, kar je bilo za zdaj še najina smer. Povzpela sva se mimo kotanje in se pri kažipotih nad njo slabe četrt ure nad Spodnjimi vožnjami držala tistega desno navzgor proti planini Konjščici.

 

 

Čez minuto sva sledila kažipotu FS, drugačnemu od siceršnjih na Veliki planini, ki je gotovo pomenil Fakulteta za strojništvo, katere koča je bila najin prvi cilj. Na tamkajšnji skali je bila rumeno-rdeča markacija (kasneje sva videla le še eno, bilo pa je več rdečih črt). Svet je bil čedalje bolj skalnat. V majhni lokvi levo ob poti so pritegnili najin pogled živahni prebivalci – paglavci. Pojavile so se nove rože: navadne grebenuše, neki mlečki, bele in rožnate kobulnice, smrdljivke. Pri velikem mravljišču sva vstopila v prijetno hladen gozd (sicer so napovedovali nad 30 ºC), kjer mora biti spomladi vse belo telohov. Dotedanjemu cvetju so se pridružili skrečniki, potočne sretene, živorodne dresni, spominčice, čedalje več ušivcev. Na razcepu sva se držala levo (rdeča črta na kamnu) in kmalu prišla do lese, ki je že napovedovala planino Konjščico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Dobrih 15 minut od kažipota FS se je zaradi poseke gozd razredčil. Ko je Jani menil, da sva že mimo koče, se je nekaj zaraščenega odcepilo desno nazaj, a ker sva malo naprej že zagledala kažipote, sva stopila do njih (nazaj ŠIMNOVEC, naprej KAMNIŠKA BISTRICA, desno VELIKA PLANINA); maPZS to križišče imenuje Jelše (1526 m). Sledila sva kažipotu za Veliko planino in spet uživala v senčnatem gozdu, polnem marjetic, orlic, pogačic, krvomočnic. Čez 5 minut naju je razveselil drugi kažipot FS, ki nama je »kazal hrbet«, in sledila sva mu v desno mimo dveh skromnih klopc in precejšnjega mravljišča (teh sva tisti dan videla res veliko). Ob žičnati ograji je tekla slabo opazna stezica, ki naju je 5 minut od odcepa pripeljala h koči (S 46.30889, V 14.63547) Fakultete za strojništvo Ljubljana, nekdaj lovski koči. Nanjo je 10. marca letos strmoglavilo športno letalo, v katerem je umrl švedski podjetnik (med drugim solastnik zloglasne piratske spletne strani The Pirate Bay) in desničarski politik Carl Lundström. V na pol preklano kočo je vstop prepovedan, saj se utegne vsak čas sesuti vase. Zraven so še dve leseni hiški, ognjišče, miza in klopi. Okrog koče ležijo ostanki opreme in letala, njegov del štrli tudi iz strehe.

 

 

Vrnila sva se h klopcama in kažipotu, kjer sva zdaj zavila desno na skalnato stezo, ki naju je brž pripeljala do lese. Tam sva srečala prva pohodnika tisti dan (očitno tudi na Veliki planini najdeva pot, na kateri sva sama). Poslej sva hodila po slabem markiranem kolovozu. Ponekod je ob njem cvetel alpski srobot. Če sva se ozrla, sva videla Planjavo. Po četrt ure sva stopila na plano pri Veliki jami. Zaradi bujnega rastja sva komaj videla na dno.

 

 

Pri kažipotih se je desno odcepila steza skozi počitniško naselje na Zeleni rob, midva pa sva ostala na kolovozu, obdanem z nokotami, poponi, jetičniki. Knafelci so bili zelo redki. Pogledi nazaj so kazali čedalje več Kamniško-Savinjskih Alp. Pot se je vzpenjala in spuščala, na neki skali je bil napis KONJ s puščico nazaj. V naslednjih 20 minutah sva šla mimo vrtače, polne odpadkov, in kala, v katerem je mrgolelo paglavcev, zagledala bajtarsko naselje, naletela na čedalje več krav in prikoračila k lesi ter takoj zatem pri kažipotih na 1618 m zavila levo na cesto (Domžalski dom 30min, Stahovica 3h). Zdaj je bilo že vsepovsod veliko ljudi in vedno novega cvetja: alpskih veles, kamniških murk, rumenih vijolic, zajčjih deteljic, deveterolistnih konopnic.

 

Kakih 5 minut od lese sva se za tablo 11 Vetrnici poti Po stopinjah pastirjev spustila med zaplatami mračic proti udornima jamama Mali in Veliki Vetrnici (približno 1585 m). Po katastru jam je Mala globoka 20 m in dolga 30, Velika pa globoka 30 m in dolga 70.  Od vhoda so naju stopnice pripeljale v Veliko Vetrnico, kjer je zavel prijeten hlad. Pod razpoko nad njo sva se povzpela k vhodu v Malo in se po še daljših stopnicah spustila vanjo. Tam je bilo še hladneje in globoko spodaj se je belilo nekaj krp snega. Na koncu stopnic sva se ustavila, čeprav sva videla sledi predhodnikov, ki so šli še globlje. Vetrnici sva zapustila po drugi strani, kjer se je pot začela s stopnimi klini. Tam sva »ometla« nekaj rušja, da se je cvetni prah kar pokadil iz njega. Njegove veje je krasil alpski srobot.

 

 

 

 

Ko sva nadaljevala navzdol po cesti, sva na levi videla Rogatec in Lepenatko, v daljavi pa že Domžalski dom. Pri kažipotih čez slabih 5 minut je bila najina smer Veliki stan. Takoj je sledilo še več kažipotov (Pod Gradiščem), kjer sva se držala tistega za Preskarjevo bajto. Travniki so bili vsi rumeni od zlatic. Na neoznačenem razcepu čez slabih 5 minut sva šla levo in na naslednjem desno, kjer so bile markacije. V dobrih 5 minutah sva zakorakala med bajte. Pri Gradišku, kjer imajo tudi klopco ljubezni, sva vprašala, kje je Preskarjev muzej.

 

 

 

Preskarjevo bajto sva našla kakih 10 minut naprej (46.29713, V 14.65086). Pred njo je bila skupina čeških televizijcev z obilico opreme in gospa v pastirskem oblačilu jim je nekaj razlagala v angleščini. Ni nama dovolila vstopiti, češ da ima goste in naj prideva čez pol ure. Ko pa nisva skrivala razočaranja, naju je spustila noter za nekaj minut. Muzej je odprt v pašni sezoni od desetih do treh. Pastir Andrej Močnik, po domače Preskarjev, je leta 1945 obnovil med vojno požgano bajto s tradicionalnim ovalnim tlorisom, takrat edino tako z odprtim ognjiščem. Ob vhodu v pastirsko izbo sva videla stare fotografije in načrt bajte, orodje za delo v njej in okrog nje, pastirske klobuke in še kaj. Na ognjišču in okrog njega so bili razpostavljeni lončeno in pločevinasto posodje, lesen pribor, trniči, pisave (deščice z vzorci za okraševanje trničev), modelčki za maslo, v drugem kotu pa sta bila pograda. Pred muzejem je plošča v spomin arhitektu in konservatorju Vlastu Kopaču (1913–2006), pobudniku zaščite Velike planine in njenemu velikemu ljubitelju.

 

 

 

Čeprav je planina prostrana, sva se sredi dneva znašla že v pravcati gneči, večinoma tujcev, in živžavu. Srečala sva veliko francosko skupino, vsepovsod je bilo precej Hrvatov, slišati je bilo ameriško angleščino, skandinavske in slovanske jezike, italijanščino, nemščino, madžarščino, pri neki bajti je vriskala harmonika. Pravo nasprotje najine jutranje samote. Od muzeja je bilo kakih 10 minut do kapele Marije Snežne iz leta 1938, ki pa so jo leta 1945 požgali domobranci. S prostovoljnimi prispevki in delom stranjskih faranov, planšarjev, bajtarjev in gasilcev je bila obnovljena šele leta 1988. Ob požigu so domačini rešili izvirno sliko Marije Snežne, delo patra Blaža Farčnika iz Ljubljane, in jo po obnovi vrnili v kapelo. Maša je vsako nedeljo ob 14.00.

 

 

Dobrih 5 minut od kapele sva šla mimo Vovkove jame (tabla 4 Vrtača velikanka), ki je nastala, ker se je udrl strop brezna. Ime je baje dobila po volku, ki so ga pastirji ujeli v past na dnu te vrtače. Še čez dobrih 5 minut sva se ustavila nad Jamo v Kofcah. Jani je zlezel dol (videl je le z bodečo žico ograjen šop drevja in sredi njega brezno), jaz pa sem se pomudila nad njo, kjer me je razveselilo rastišče kamniških murk, endemitov Kamniško-Savinjskih Alp in dela Karavank. Čez Poljane z množico kažipotov sva se odpravila proti Domžalskemu domu (1534 m), ki je že na Mali planini. Prej kot v 10 minutah sva sedla za mizo pred domom in si privoščila kosilo.

 

Od doma sva šla nekaj metrov nazaj po kolovozu in ga zapustila v levo proti Poljanskemu robu. Skozi leso sva prestopila ograjo in se podala ob njej proti grebenu. Travnik je bil posejan predvsem z zlaticami in dresnimi, a tudi drugih rož ni manjkalo. Najbolj so nama bile všeč navadne oblaste kukavice, ki pa jih ni bilo veliko. Bolj ko sva se bližala vrhu Poljanskega roba, lepši je bil pogled na Malo planino. V dobrih 10 minutah sva dosegla najvišji točko (1569 m) z geodetskim kamnom in pogledom v dolino, zaradi velike rane – Calcitovega kamnoloma v Stahovici – ne tako lepim, kot bi lahko bil. Nato sva zavila desno po grebenu, ves čas ob ograji, ki jo je tu in tam krasil alpski srobot. Na grebenu je bilo spet precej kamniških murk, nekaj oblastih kukavic in gorskih glavincev ter razkošni šopi pogačic. Te so pozlatile vse pobočje na levi, a so že odcvetale. Ponekod ob ograji se je bohotilo ruševje in če sva se ga le dotaknila, sva mu izdatno pomagala pri opraševanju.

 

 

 

 

 

 

Četrt ure od vrha sva pod seboj zagledala Vovkovo jamo z druge strani. Spuščala sva se proti Žrelu, sedlu med Poljanskim robom in Gradiščem. Kmalu za ograjnimi vrati neznanega namena sva se začela vzpenjati in po 10 minutah sva bila že spet pri Gradišku. Od njega sva se povzpela v levo proti Gradišču mimo table 2 Pastirjev dan. Takoj za njo sva na trojnem razcepu nadaljevala po markiranem srednjem kraku, ki se je hitro združil z levim. Potem ko sva že nekaj časa videla Gradišče, sva dosegla gruščnat kolovoz. Mimo opuščene žičniške postaje sva bila prej kot v 20 minutah pri tabli 1 Na vrhu tik pod vrhom Gradišča (1666 m), najvišje točke Velike planine, ki ima še eno, manj znano ime Njivice. Skupina Američanov se je tako zelo posvetila fotografiranju (samih sebe), da nikakor nisva prišla na vrsto, zato sva pač slikala tudi njih.

 

 

Z Gradišča sva se napotila proti zgornji postaji sedežnice Šimnovec, kjer je bil spet cel šop kažipotov. Najina smer: Zeleni rob. Izpod postaje sva se spustila po gruščnati poti proti bajtam in pred njimi zavila levo. Mimo njih sva sestopala ob sedežnici in njeni vmesni postaji. Nato je pot zavila desno proti Zelenemu robu in po 20 minutah sva tik pred tamkajšnjim gostiščem obrnila ostro levo po servisni cesti navzdol. Preden se je cesta spustila pod žičnico, sva zavila levo z nje na stezo. Po približno 25 minutah, kmalu za eno redkih markacij, sva na Spodnjih vožnjah zašpilila klobaso in v slabih 10 minutah pristala pri zgornji postaji nihalke.

 

Velika planina je raj za ljubitelje cvetja. Pred leti sva jo obiskala zaradi spomladanskih žafranov, po katerih najbolj slovi, a tudi tokrat se je odlično odrezala: nikjer še nisva videla toliko vretenčastih ušivcev, zlatic, pogačic in dresni kot tam. Pa ne le s številčnostjo nekaterih vrst, tudi s pestrostjo cvetlične ponudbe se lahko pohvali.