Kjer se srečata zima in pomlad ‒ planine in rovti pod Golico

Plavški Rovt

Ko sva konec aprila prebrala Ambrožičev spletni dnevnik (ki to res je, ne kot moj s trimesečnim zaostankom), sva se kar na hitro odločila za Plavški Rovt in njegove cvetoče travnike. Pred (sedemnajstimi!) leti sva sicer že obiskala majsko Golico, a sva bila kar malo razočarana, ko ni bila tako pobeljena z narcisami, kakor jo razkazujejo na fotografijah. Upala sva, da bo tokrat res vse belo.

Z Jesenic sva sledila smerokazom za Plavški Rovt. Po slabi in ovinkasti asfaltni cesti sva se pripeljala do nekoliko posebne kapelice, kjer sva parkirala. Na leseni hiški poleg urejenega parkirišča (premore tudi kemično stranišče) je bil pritrjen plakat z vabilom na prireditev Miss narcis. Na travniku poleg hiške je nekaj ličnih lesenih tablic z verzi opozarjalo na skrb za ohranjanje narave, predvsem seveda narcis ali ključavnic. Ljudski glas ve povedati, da so marljive čebele nabirale med tudi ob nedeljah, čeprav je nedelja Gospodov dan. Zato jih je Bog kaznoval, tako da je cvetove zaklenil (narcise so vetrocvetke). Stanko Klinar pa v svoji imenitni knjigi Sto slovenskih vrhov (Prešernova družba, 1991) piše, da je njihovo ime »porojeno iz njihovih kljukastih stebelc /.../ in globoko vsajeno v zavest domačinov. Četudi ga tujci ne razumejo /.../ in četudi turistično društvo fremdenferkersko voli 'Miss narcis' namesto 'kraljico ključavnic', je v njem pravi stari zven simbola Golice in Rovt.«

Po cesti sva se vrnila na začetek Plavškega Rovta (860 ali 890 m, na spletni strani TD Golica le 750 m) in se pri obvestilni tabli o narcisah ali ključavnicah kot naravnih vrednotah povzpela po stezici v travnati breg, razkošno posut z belimi cvetovi. Desno zgoraj nad škarpo sta za ograjo tičala brunarica Karin in čebelnjak. Obli griček na levi je bil prav tako ves bel od narcis, med njimi pa je skrbna roka s koso napravila ozko stezico, ki je vabila k razgledu (predvsem na Mežaklo) in obenem sporočala, naj hodimo le po njej in ne mendramo po cvetju. Kmalu za kozolcem sva stopila v gozd. Ponekod so se »družili« narcise in regrat, a druženje menda ni čisto enakopravno, ker gnojenje pospešuje rast trave in regrata na škodo belih lepotic.

Hodila sva skozi gozd in čez travnike s pogledi na okoliške gore, mimo lesene hiške z zarjavelo pločevinasto streho, klopce in razpadajočega lesenega korita, predvsem pa med tisoči belih cvetov z rumeno-rdečimi kronicami – brez markacij in kažipotov, dobesedno za nosom, ki so ga vodile nebeške vonjave. Na Golici se je še belil sneg, tu pa je bilo vse belo od narcis in tudi popkov je bilo še veliko. Povsod so bile, tudi v senci, celo sredi zvoženega traktorskega kolovoza. Kljub temu nisva prezrla še drugih cvetic: na močvirnem svetu so cvetele špajke in kalužnice, po travnikih rumene in vijolične bezgove prstaste kukavice, regrat in še kaj. Na enem posebno cvetočih pobočij sva naletela na možaka, ki se je lotil fotografiranja precej temeljito, kljub temu pa ni bil nejevoljen, ko sva ga zmotila s prošnjo, da naju v tem raju fotografira skupaj. Potem sva videla, da naju je postavil v kot in dal narcisam glavno besedo. Saj – navsezadnje smo bili tam zaradi njih!

Obhod sva končala z vrnitvijo v vas pr Martinc. Tudi v naselju je bilo vse v znamenju ključavnic – njihove slike so krasile hiše, kažipote, zaboj s peskom za posipanje ceste. Nad počivališčem z mizo in klopcama pred nekim gospodarskim poslopjem naju je pozdravil napis Dobrodošel popotnik! Izvoli počij – naberi si novih moči! Ko sva se vrnila k avtu (najina krožna pot je trajala slabi dve uri), je bilo parkirišče polno. Kar nisva ga mogla zapustiti, saj nama je zgovoren možakar neumorno razlagal svoje poglede na vse mogoče, tudi na trganje narcis, ki da sploh ni škodljivo. Rad jih nabira za na grob in tudi za domov, pravkar se je odpravljal ponje; po njegovem je prepoved nabiranja nepotrebno pretiravanje, saj narcisam škoduje samó gnojenje.

Hruška planina

Po tem sprehodu se nama je zahotelo še malo »prave« hoje, zato sva se namenila na Hruško planino. Ta se »ponaša« ne le z več podatki o nadmorski višini (od okoli 1300 m v Janševem vodniku Karavanke prek 1350, 1378 do ‒ spet pri Janši ‒ 1670 in celo 1776 m na spletni strani TIC Jesenice, kar pa je le površnost, saj je to nadmorske višina Hruškega vrha, kjer sva že bila), ampak tudi z več različicami imena: Hruška (zemljevidi in atlas), Hruščanska (kažipoti, napis na koči in več virov na spletu), Hrušanska (nekaj spletnih virov), Hrušenska (vpisna knjiga).

Odpeljala sva se navzgor skozi Plavški Rovt. Kmalu za krajevno tablo za konec naselja se je cesta prekucnila navzdol in postala makadamska. Ob njej sva videla spomenik ultramaratonskemu kolesarju Juretu Robiču (1965‒2010), ki je tam trčil v avtomobil in se smrtno ponesrečil. Po dobrih 2 km sva se ustavila pri turistični kmetiji Zakamnik (Janša 1002 m, Jeseniški zbornik in TD Golica 1100 m), kjer je bila baje včasih karavla. To je zgornja hiša, spodaj ob cesti pa je počitniška hiša možaka, ki je ravno tedaj pospravljal po žganjekuhi. Povprašala sva ga po Zakamnikovi stari hruški in povedal je, da še vedno vsako leto rodi. To 300‒400 let staro drevo z obsegom 460 cm je uvrščeno v Enciklopedijo naravne in kulturne dediščine na Slovenskem.

Pri Zakamniku sva zavila levo, kamor je kazal kažipot Dovje 9 km (desno Jeklovo sedlo 6 km). Do Rogárjevega rovta (okrog 1100 m) je bilo še kakih 10 minut vožnje. Prostora za parkiranje je bilo kljub številnim avtomobilom še dovolj. Tam so bili kažipoti nazaj Plavški Rovt 1 h, naprej Dovje 2 h 45 min, levo Hrušica 1 h, desno Hruščanska planina 45 min. Rogarjevega rovta razen na pespoti.si ni na zemljevidih.

Odpravila sva se desno po ozki gozdni cesti proti majhnemu seniku, počitniški hišici (v okolici jih je še nekaj) in gozdu. Narcis je bilo malo, pa še tiste večinoma v popkih, bilo pa je precej zaspančkov in še nekaj drugih rož. Iz rovta sva se povzpela v gozd. Vrh prvega vzpona se je levo odcepil travnat kolovoz, naprej pa se je nadaljevala najina gozdna cesta z odprto zapornico. V tla zabiti kosi traverz so bili verjetno ostanek ograje. Železni kanalčki in jaški so skrbeli za odvodnjavanje; da je tam dosti mokrote, so pričale kalužnice. Pod seboj sva slišala šum vode, najbrž Dobršnika. Pojavile so se prve zaplate snega. Beli repuhi so že odcveteli, lapuhi pa še ne. Srečala sva nekaj ljudi, ki so se že vračali.

Po 20 minutah se je cesta prvič zravnala. Na desni sva videla Klek, pred nama se je za drevjem skrival Hruški vrh, med njima pa je bilo sedlo Rožca. Desno od Kleka se je dvigala Golica. Za uravnavo se je pot nekoliko spustila in po 5 minutah sva stopila skozi leso na planino, na kateri so cveteli mali beli žafrani (nunke), podlesne vetrnice, mlečki, regrat, vijolice, kalužnice, narcis pa ni bilo. Prišla sva do razcepa. Preden sva nadaljevala po »svojem« levem kraku, sva šla pogledat, kam se pride desno čez zasnežen in moker mostiček, na katerem je zelo drčalo, in kar sva zagledala, je bilo nepričakovano in zanimivo: hiška na ameriškem vojaškem tovornjaku znamke GMC iz leta 1940. Za 1500 dinarjev (brez prometnega davka) ga je leta 1979 od JLA kupil Janez Tarman s Planine pod Golico (po vpisni knjigi sodeč je v tistih krajih več Janezov Tarmanov). Tam stoji od 25. oktobra 1998. »Bivalni tovornjak« so dopolnjevali miza, klop, korito s tekočo vodo in običajna »depandansa«.

Najina pot se je nadaljevala od razcepa levo navzgor čez potoček. Mimoidoči planinki napisa Voda ni pitna! nista upoštevali. Mimo množice malih sviščev in zardelih telohov sva bila brž pri koči. Planina je bila prav prijazna. Odpočila sva si na zanimivih klopcah in brskala po nenavadni stari vpisni knjigi. Na koči sta bili spominski plošči – ena posvečena mladinski aktivistki NOV Magdi Zupan - Slavi, ki se je 15. avgusta 1945 ponesrečila na Kleku, druga Jožetu Vrhuncu z Bleda, ki so ga 9. aprila 1941 umorili Nemci. V zidan vodnjak je tekla voda, ob bližnjem jezercu je stala preža.

Vrnila sva se po isti poti. Zdaj sva imela levo pred seboj Suhi vrh in ko sva šla mimo odcepa, sva domnevala, da je to druga pot okoli tega hriba (na zemljevidih sta narisani dve). V slabe pol ure sva bila spet pri avtu. Na parkirišču je bil samo še najin. Zdi se, da sva povsod zadnja, a to naju ne moti. Res sva počasna, sva pa tudi radovedna in »temeljita«, kar pač terja svoj čas. Za hribolazenje se nama ga ne zdi nikoli škoda.

Kako na Ptičji vrh čez Fentovo polje

Po treh letih sva sklenila uresničiti namero, da pojdeva na Ptičji vrh (Kotschna, 1550 m) čez Fentovo polje; táko smerno tablico sva namreč videla, ko sva šla nanj prvič. Tudi 1. decembra lani sva parkirala pred propadajočim Belcijanovim hotelom na Planini pod Golico in še vedno je pred njim stala (ista) neregistrirana lada. Nekaj novega pa sva opazila pri Karlovem rovu: pot desno ob potoku, kjer sta bila prejšnjič stara tablica Golica Preko Korlnove jame 1^h 45^min (ta naju je nekoč zvabila na Golico) in obvestilni stebriček, ni bila več označena, pač pa sta novi puščica in markacija kazali levo čez mostič. Sicer je bilo do smerne tablice Križovc preko Fentovega polja vse po starem. 

 

Čez približno 20 minut sva prispela do podrtije in odcepa desno z omenjeno smerno tablico. Na mokrotnem travniku za razvalino sva našla izvir, speljan v žlebič. Puščica naju je usmerila v gozd. Mimo ostankov ograje, lese in še nekega objekta sva se po slabem kolovozu povzpela med smrekami. Na obeh straneh sva skozi drevje videla travnike, med njimi in gozdom pa ostanke ograj. Na razcepu sva zavila desno (levi krak se je kar končal). Kolovoz je ves čas »tekmoval« s potočkom, ko pa se je začel vzpenjati, se je prelevil v stezo in tudi po tej je tekla voda. Na naslednjem razcepu sva prav tako nadaljevala po desnem kraku, ki se je sčasoma spremenil v strugo. Ko sta se voda in pot ločili, je slednja spet postala bolj podobna kolovozu. Povzpela sva se strmeje proti levi.

Po četrt ure nama je velika skala dozdevno zaprla pot, ki pa se je na drugi strani nadaljevala. Kmalu za skalo sva zavila levo na opuščen kolovoz. Na naslednjem razcepu je bil desni krak, podoben plitvemu jarku, videti glavnejši. Nenadoma naju je presenetila rdeča črta na kamnu, poraslem z mahom, a morda sploh ni bila v zvezi s potjo. Nerazločna stezica se je desno od tega kamna močno vzpela, nato pa se je za kratek čas zravnala. Ko sva že skoraj po brezpotju tipala navzgor ob grapi, sva nad seboj zaslutila cestni rob in 10 minut nad veliko skalo res dosegla dobro gozdno cesto. Z možicema sva si zaznamovala, kje morava nazaj grede z nje.

 

Dotlej sva bila prepričana, da hodiva po kolovozu, ki je označen na zemljevidu in pripelje naravnost na veliko križišče, vendar sva cesto dosegla nekje drugje, tako da nisva vedela, ali morava po njej desno ali levo. Odločila sva se za drugo – rahlo navzgor. Pod cesto je teklo več potočkov in priključilo se ji je nekaj kolovozov ali vlak. Čez čas se je začela spuščati. Na levi sva videla Golico, tudi tamkajšnji planinski dom. Potem sva se spet vzpenjala in po pol ure prispela na Križov(e)c (1222 m) z razvejenim križiščem gozdnih cest. Najprej naju je pričakal stebriček s smernimi tablicami nazaj Črni vrh in Savske jame preko Fentovega polja, desno Prihodi, levo tudi Savske jame in Javorniški Rovt. Sledile so rdeče pločevinaste kolesarske tablice levo Planina pod Golico 5 km, desno Javorniški Rovt 3 km, naprej Pusti rovt 1 km. Nato sta se dve kolesarski tablici ponovili, ena pa je bila nova: desno Prihodi 8 km. Okrog središča križišča je bilo še več tablic in kažipotov za naštete smeri. Nad vsem tem orientacijskim direndajem je bedel Križani v zanimivi izvedbi, zaščiten s pleksi steklom.

Nadaljevala sva za razpelom, sledeč kažipotoma Golica in Pust rovt. Ob cesti je stala pokvarjena zapornica. Cestišče je bilo ponekod poledenelo. Čez četrt ure se je komaj opazno razširila in tam je slabo čitljiva tablica, ki jo je že skoraj »snedlo« drevo, prosila, naj ne parkiramo na obračališču. Ne predstavljam si, kako bi na tistem prostorčku obrnila avto, že tako borno možnost pa je popolnoma izničil nekdo, ki je parkiral natanko tam. Čez nekaj metrov sva skozi odprto leso stopila na Pusti rovt. Z desne je pritekla markirana pot od Pristave. Pod zaprto prežo na levi ter nad napajališčem in mimo kala na desni sva prikorakala do koč in preže. Za njimi se je dvigal zanimiv hrib s prirezanim vrhom – Krvavka, bolj na desni pa je iz gozda gledala pleša Ptičjega vrha. Srečala sva možaka, ki se je vračal s Struške in poročal, da je pot proti Ptičjemu vrhu zgažena, a ni vedel, ali do konca.

Pri lesi na drugi strani rovta je slaba smerna tablica kazala nazaj proti Pristavi in naprej proti Golici. Svarila Pozor bik na paši! se nama v tem letnem času k sreči ni bilo treba ustrašiti. Za nezgaženim odcepom levo (od tam sva pred tremi leti prišla z Markljevega rovta) se je gozdna cesta začela vzpenjati. Po njej je iz smeri Golice pridrsel smučar s pasjim spremstvom, najina pot pa se je odcepila desno navzgor proti Struški. Nad odcepom je na odlomljeni tablici pisalo levo Golica in nazaj Prista (va je manjkalo), midva pa sva se držala desno. Takoj sva dosegla gozdno cesto proti Struški planini, dovoljeno samo za lastnike zemljišč (na desni je bila spuščena zapornica). Za nama se je vzpenjal mlad par s prikupnim psom pasme akita. Cesto smo prečkali v smeri Golice in Stola, po isti poti pa se prav tako pride na Struško planino. 

Približno 20 minut nad Pustim rovtom smo stopili iz gozda in se povzpeli mimo lesene hišice. Na desni, nasproti nje, se je dvigala Struška, ko smo se ozrli, pa nas je razveselil pogled na Triglav. Mlada sta ostala pri hišici in se fotografirala pred Očakom (v supergah ali nizkih pohodnih čevljih sta še daleč prišla). Visoko nad nami je pretekla pobočje gamsja družina. Kala sta bila zamrznjena in zasnežena. S sedla Kočna (1469 m, mejni kamen XXV/261) sva pogledala na avstrijsko stran. Pri skuštranih drevesih sva dosegla greben (kamen 265). Na Triglav in Ptičji vrh ter na dolino v meglicah je sramežljivo, a vendarle posijalo sonce. Sneg je bil ponekod napihan v zamete do kolen, drugod spihan do trave. Tik pod vrhom je na Janija jezno pihnil gams, potem pa oddirjal. Mimo kamna 268 na predvrhu s pogledom na Pusti rovt in čez sedelce s kamnom 269 sva po pol ure dosegla Ptičji vrh s kamnom 270 (o imenih in okolici sem že pisala). Golico/Kahlkogel s planinskim domom sva imela prav pred nosom, daleč levo za njo pa sva videla Dovško Babo/Frauenkogel, Klek/Hahnkogel, Hruški vrh/Rosenkogel in naprej naše Julijce.

Nazaj grede, s Struško pred seboj, se nisva spustila čisto do sedla Kočna, ampak sva že prej zavila navzdol, ker je bilo tam nekaj kopnega, zato je bilo sestopanje lažje. V dobre četrt ure sva bila pri hišici, ki ji nekateri rečejo lovska, a ni bila videti taka; brez oken in z napajalnimi koriti v okolici se je zdela bolj del pašne planine. Na Pustem rovtu čez 40 minut sva srečala starejši par. Ker sta bila domačina, sva se nadejala izvedeti, kaj in kje je Fentovo polje. Za Fentno polje, kakor sta ga imenovala, sta že slišala, kakega uporabnega odgovora pa nisva dobila. Na »obračališču« sta bila tokrat celo dva avta, malo niže pa še eden. No, zunaj pašne sezone najbrž niti niso v posebno napotje, razen morda drug drugemu. Še 40 minut je trajalo, da sva se čez Križov(e)c vrnila k najinima možicema.

 

Slabih 20 minut pod cesto, kjer je bil obakraj poti travnik z ostanki ograj, posebno na desni (dol grede) je bil velik in nato še eden, sva pomislila, da so Fentovo polje morda ti travniki. Ob drugem na desni je bila potka zaradi močvirnih tal utrjena z brunci in po njej sva se povzpela na vrh s prežo. Prestopila sva potoček in v gozdu onkraj njega se je potka nadaljevala. Ni bila posebno razločna, a tudi ne slabša kot tista, po kateri sva hodila zjutraj. Zdi se, da se gre »preko Fentovega polja«, kakor piše na smernih tablicah, tako, da na poti, po kateri sva šla midva gor, na mestu, kjer se pojavijo prvi ostanki ograje, zavijemo levo po desni strani travnika. Vendar nisva našla niti najmanjšega znaka, da bi bila morala ravnati tako. 

Pri podrtiji, ki se nama je zdela premajhna za domačijo, sva se vrnila na gozdno cesto in po dobrih 5 minutah zavila desno nazaj k hišam pod cesto gledat, ali je tam Fent. Ni, domačija se imenuje pr' Ambružk, Planina pod Golico 40. Doma sem pogledala v tisto knjižico Kako se pri vas reče?, v kateri je obravnavana ta vas, in izvedela, da ima Fent številko 40a. Na Googlovem zemljevidu sem jo našla: to je prav tista podrtija, pri kateri je smerna tablica, ki naju je zvabila na opisano pot, in travniki nad njo so Fentovo polje. Od Ambružka do avta je bilo le še četrt ure.

 

Tako na Ptičji vrh sicer nisva šla čez Fentovo polje, vendar zdaj veva, kje je ta pot. Ali se do Križovca morda še kaj izgubi, pa bi bilo treba preveriti. Jani je odločno proti, ampak tudi kak zarečen krajček sva že pojedla ...