Na izletu z roželjubci

V soboto so naju z Janijem vzeli s seboj na izlet roželjubci. Prepoznate jih po sklanjanju, čepenju, klečanju ali celo ležanju na mestih, kjer kaj cveti. Tej dejavnosti se poljudnostrokovno reče pritlehno zviranje ter služi preštevanju dlačic, zobcev in drugih delčkov rož, razločevanju barvnih in oblikovnih odtenkov, razpoznavanju ((pod(pod))vrst ter seveda fotografiranju najlepših, največjih, najnenavadnejših, najredkejših ... primerkov. Roželjubci potlačijo nekaj več trave kot mi navadni pohodniki in planinci, drugače pa niso nevarni. Nasprotno: kot večina ljudi, ki ljubijo lepo, so zelo prijetni in prijazni. Tega ne rečem, ker nas je vodil Ivan, v čigar spletnem dnevniku gostujem, ampak ker je res. Nekaj teh nagnjenj kažem tudi jaz (vsaj zviralnih) in pri Janiju žanjejo le zmerno navdušenje, saj raje hodi kot postaja, a ker je bil važen del sobotnega programa ogled spodmolov in naravnega mostu, Ivanove fotografije pa so mu naredile skomine, je tvegal.

Že na začetku me je razveselil Rafko (tudi njega že poznate) z galantno potezo − prinesel mi je (seveda narisan) šopek: navadni kukavici. Kukavice so mu menda posebno pri srcu in še nikoli jih nisem videla toliko in tako različnih kot v tej družbi. Spozna pa se tudi na fosile in pokazal nam je prav lepe primerke numulitov. In prikupno praprot slatinko; takale čedna "zelenjava" me ne navduši nič manj kot kaj cvetočega. Alenka je glavna; venomer so jo klicali, kaj je to in kaj ono. Vse ve, še preden pogleda; ta izjava se mi je sprva zdela malo nagajiva, potem pa sem se vsaj na primeru krvavordeče krvomočnice prepričala, da drži. Ko sta z Anko stresali latinska imena, je bilo slišati strašno znanstveno, ampak tudi rožice z najbolj resnimi imeni so bile pisane in lepe. Anka prekipeva od energije, zato je bila navdušena, da je bila pot od naravnega mostu nova tudi za Ivana in je bila tako deležna svoje doze brezpotja. Tam sta se nadvse izkazala Florijan (Cveto – imenitno ime za roželjubca!) in psička Libra; skozi na prvi pogled neprehodno goščavo sta nas kot kaka stezosledca nezmotljivo pripeljala na pravo pot. Od Darje in Cveta sva z Janijem izvedela marsikaj o vzgoji psov. Posebno všeč mi je bil Branko, ker se stvari ne loteva tako strokovnjaško, ampak se je izkazal s precej domišljije in hudomušnosti − "prepoznal" ali "določil" je kar nekaj dolgolistnih kratkopecljatih malocvetnih svetlordečih in podobnih rožic; ob njem se v tej družbi znalcev nisem počutila kot brezupna nevednica. Pridno je fotografiral, kar mu je naročila Tinka, ona pa je venomer nekaj zavzeto zapisovala v beležnico.

Spodmoli so osupljivi in tako so se tudi Janiju zdeli vredni potrpljenja z roželjubci. Poleg brezpotja je sicer precej sprehajalen izlet začinilo še nekaj plezanja ob jeklenici in po skobah. Seveda pa so bile najimenitnejše rože; Alenka mi je poslala svoj čudoviti album. Končalo se je tako, kot je bilo "zaukazano" že v vabilu: s slastnimi fuži. In seveda s prijetnim klepetom ob polni mizi. Ivanu in njegovi družbi hvala za lep dan.

Naporna Dobrča

Moji zadnji napovedi se nista uresničili: ni se mi sanjalo o avrikljih, ker sem po celodnevnem kolovratenju spala kot ubita, in namesto čez kak dan se oglašam šele po enem tednu. Bilo je preveč tistega, kar sem morala, pa je zmanjkalo časa za tisto, kar bi raje.

Na Dobrčo sva se odpravila zaradi »obljubljenih« avrikljev. Parkirala sva na koncu Podljubelja pri (zaprtem) gostišču, kjer se je nekoč trlo Avstrijcev, ki so prihajali čez Ljubelj veliko in poceni jest (na zemljevidu Lajb). Po mostu čez glavno cesto sva se napotila mimo tablice z napisi Preval 1.30 h, Begunjščica 3.30 h in Dobrča 4 h ter mimo Potočnika navzgor ob potoku. Kjer cesta zavije skoraj pravokotno čezenj, sva jo zapustila po široki, a zaraščeni in zagruščeni poti brez oznak. Zemljevidi pravijo, da se po Potočnikovem grabnu pride na Preval. Toda večino poti je odnesla voda. Prebijala sva se zdaj po enem, zdaj po drugem bregu in šele tik pod cesto so tri markacije iz boljših časov. Vstop navzdol v graben ni markiran in od tod (nepotrjena) domneva, da je mišljeno, naj bi do tu prišli po cesti. Onkraj nje je pot dobro označena in naju je pripeljala na Preval.

Nadaljevala sva po zelo ozki potki, ki sitno visi, ko pa se strmo spusti, je sila drsna in pod debelo plastjo listja se skrivajo različna »presenečenja«. Zaradi grap teče precej naokoli. Spust na sedlo Vrh Luž je kar vratolomen, posebno zaradi divjega pleteža korenin. Ampak ravno tam so naju čakale neverjetne množine avrikljev, zato se nisva pritoževala. Sledili so vzponi na tri hrib(čk)e, seveda tudi spusti z njih, vmes pa nekaj sprehoda po grebenu. Nenadoma ni bilo ne poti ne markacij. Oboje se je skrivalo onkraj nagrmadenega vejevja, le splezati je bilo treba čez. Za ta gozd menda nihče ne skrbi, tako nastlan in razdejan je. S Podgorske planine je na vrh pol urice, do koče (levo po cesti – kažipota ni) pa nekaj minut. Tam sem jedla najboljši segedin vseh časov, Janijevo navdušenje nad ričetom pa je bilo precej manjše.

Da bi se ognila ponovnemu plezanju na Preval, sva po oskrbnikovem nasvetu poskusila po lovski stezi, ki je po njegovih besedah sicer neoznačena, a razločna in po njej hodijo domačini v Podljubelj. Kjer se zavije levo proti Prevalu, sva sledila puščici v desno in napisu Voda na drevesu. Vse je bilo po napovedih: korito z vodo in klopi, nato čez več manjših melišč in pod pečinami Dobrče. Pri preži pa se je pot kar izgubila. Pod njo sva splašila nekaj gamsov. Telefonirala sva oskrbniku in po njegovih napotkih nadaljevala naravnost v breg, na grebenu pa levo. Od preže so naju spremljali gozdarski znaki na drevesih in rdeče črte na kamnih, zabitih v tla. Zelo strm spust se je iztekel pri napisih Cesta (desno) in Reča (naprej). Nama je bolj ustrezala smer Reča (ne zemljevidi ne domačini nama niso znali povedati, kaj je to). Pripeljala naju je na makadamsko cesto in čeznjo. Spet hude strmine, čedalje ožji greben, nazadnje pa konec: prepad. Ni bilo druge rešitve kot spust po obupno strmem levem bregu proti Podljubelju. V ključih in malo plezaje zdaj po poseki, zdaj po gozdu sva se celo večnost »kotalila« do kampa, prečkala Mošenik in ob glavni cesti prikrevsala do avtomobila. Pozneje sem na spletu brala o kolesarjih, ki so tam uživali v snegu in celo v temi. Ne vem, kaj naj si mislim (o sebi in o teh junakih).

Narcise

Zanesljivi viri pravijo, da na pobočjih Golice že cvetijo narcise. Verjetno jih boste te dni najlaže našli v Planini pod Golico ali v Plavškem rovtu (parkirajte v bližini kapelice na začetku vasi).

Nocoj se mi bo najbrž sanjalo o avrikljih

Ne bi se čudila. Toliko naenkrat jih nisem videla še nikoli. Hvala Marjeti Klemenc za namig, kje in kdaj posebno bogato cveto. Na poti iz Podljubelja po Potočnikovem grabnu čez Preval na Dobrčo in po lovski stezi nazaj v Podljubelj sva videla še mnogo drugega cvetja. O napornih vzponih, vratolomnih spustih in vznemirljivih orientacijskih dogodivščinah pa čez kak dan.

Rože na Gori

Prvomajski prazniki so pravi čas za vzpon do Otliškega okna; ob poti vas bodo razveselili avriklji, Clusijevi in spomladanski svišči. Če se boste na izlet odpravili z majhnimi otroci, si raje izberite pot iz Otlice: sredi vasi vas ob cerkvi kažipot usmeri na parkirišče pri pokopališču (tam je navadno dovolj prostora). Sprehod začnete kar po asfaltni cesti mimo pokopališča, kažipoti in markacije pa vas nato v dobre pol ure prijetnega sprehoda po dobro označeni položni stezi pod Otliškim Majem pripeljejo do cilja.

Dragonja

Če se boste te dni vozili mimo Dragonje (ali pa odšli do Svetega Petra), se sprehodite še skozi vinograde nad vinsko kletjo Rebernik do prepadnih spodmolov. Te dni boste na travnikih za vinogradi našli vrtne vetrnice, pod spodmoli laške kačnike, škrlatnordeče kukavice pa rastejo kar ob cesti.

Več fotografij

Prečenje trebuških grap

Pred dobrim tednom je Planinsko društvo Idrija organiziralo že dolgo pričakovan izlet: prečenje grap nad Trebušo, od Vojskega do doline Idrijce. Čeprav nisem ljubitelj množičnega planinstva, sem se tokrat z veseljem priključil večji veseli družbi raziskovalcev (danes menda) nekoristnega sveta, ki jo je vodil Rafael Terpin, odličen poznavalec Idrijskega hribovja. Pot nas je vodila po starih kolovozih, pa tudi po komaj vidnih stezicah, brezpotjih in gamsjih stečinah. Nima smisla, da bi jo opisoval; še sam bi jo komaj spet našel, pa tudi marsikatera podrobnost mi je zaradi prijetnih pogovorov ušla. Če bi se kdo rad odpravil po teh hribih, naj poišče opis poti v Planinskem vestniku, dobi pa lahko tudi zapis poti GPS-sprejemnika; ogledate pa si lahko tudi fotografije s poti.