Sprehod do Vrat

Sreda je bila prekisla za kak podvig, za sprehod pa čisto dobra. Ker še vedno zbiram žige Komendske planinske poti (KPP), sva se odpravila po tistega k Sv. Lenartu. V Sidražu nad Tunjicami ni kje parkirati, zato sva pustila avto nasproti igrišča ob križišču med Sidražem in Šenturško Goro. Ko sva se vračala v vas, sva se nazobala gozdnih jagod. Nobenega znaka ni, da je treba zaviti na kolovoz nasproti hiše Sidraž 3, in tega ni vedela niti tamkajšnja stanovalka. Šele čez čas so se pojavile markacije, pa so se kmalu nehale in znašla sva se pred zaprto ograjo. Odprla sva jo; na leseni hiški onkraj nje piše Pri Smrečniku. Ob kolovozu desno od hiške sva opazila markacijo v nasprotno smer. Lepki osati so nama kimali, a ker nisva vedela, ali pritrjujejo najini izbiri poti ali kimajo kar iz navade, sva povprašala pri hiši Prapretno-Zakal 9, na kateri sta celo markacija in puščica. Menda pot že dolgo ne teče tu in bi bila morala zaviti levo za Smrečnikom. Kljub temu sva nadaljevala po kolovozu med cvetočimi in pojočimi travniki in prisopla do Zakala 5 ob gozdni cesti. Po klepetu z zadovoljnim gospodarjem, ki se je pravkar vrnil s planine, kamor je odpeljal živino za čez poletje, sva se napotila levo po cesti v zaselek Sv. Lenart in do žiga pri Špruku (št. 4 – tega podatka v knjižici Komendska planinska pot ni).

Nadaljevala sva po ponekod blatni gozdni cesti in pripeljala naju je med zelene griče, po katerih so se pasle krave, izza enega pa je pokukal križ na zvoniku cerkvice sv. Lenarta na Rebri. Čedno obnovljena stoji čisto na samem, da jo najbrž le malokdo občuduje. Sicer se je že kisalo, a sva le potegnila še do Jagodica, od tam pa po slabi gozdni cesti, ob kateri cvetijo lučniki, na preval Vrata. Sploh nisva imela občutka, da sva skoraj na 1000 m (933). Bil je lep sprehod, tudi zaradi slapov nagnoja in obilice medenik. In zaradi travnikov, kakršne imam najraje: ivanjščice, kukavičje lučce in zlatice ne smejo manjkati na travnikih, ki me spominjajo na otroštvo.

Vračala sva se po cesti; četrt ure asfalta in droben dežek nama nista pokvarila prijetnega razpoloženja. Ko sva bila že v avtu, pa se je neusmiljeno ulilo – še en razlog za dobro voljo. Slaba poldruga ura gor, slabe tričetrt ure dol. Sprehod, izvedljiv tudi z dežnikom.

Veliki in mali

Ta konec tedna tičim doma in se spominjam prve junijske nedelje, ko so po nenehnem prelaganju le prišla na vrsto Stegovnikova okna, o katerih sva že večkrat brala. Za začetek sva se pregrešila zoper prometni znak in se tako kot mnogi drugi pripeljala po gozdni cesti do Doma pod Storžičem. Čez Javorniški preval (čemaž pod njim se je ravno razcvetal in doslej sploh nisva vedela, kako lepe popke ima!) sva bila v slabi poldrugi uri na planini Javornik, ki sva jo spoznala že takrat, ko sva se povzpela na Ženiklovec (ta nama je bil bolj všeč v zimski podobi, pot pa je zaradi razkošnih velecvetnih mrtvih kopriv, alpskih mastnic, sviščev, visokih jegličev, dvocvetnih vijolic ... lepša zdaj). Z nje sva se spustila v desno na markirano gozdno cesto, ki pelje mimo številnih počitniških hišic. Na levi sva skozi drevje kmalu opazila veliko skalno gmoto Stegovnika, ki se nama je zdela s te strani čisto neosvojljiva. Pa vendar sva bila v uri in četrt že pri oknih. Ta so presegla najina pričakovanja: večja in manjša, skozi nekatera lahko pogledamo na eno ali drugo stran gore, nekatera pa so znotraj med njenimi kamricami. Kakor že kdo šteje, ampak »sklenila« sva, da jih je (vsaj?) šest. Vmes so jeklenice (če bi bile napete, bi bile v večjo pomoč) in lesena lestev.

Čez pol ure sva že uživala razgled s Stegovnikovega južnega vrha. Začelo je rositi in to je bil kar dober izgovor, da se nisva odpravila po grebenu na glavni vrh – zračni grebeni nama niso posebno pri srcu (drugi so vsi nadaljevali po njem, celo družba s prav majhnim fantičem), poleg tega pa sva na najvišjem vrhu že bila. Zaradi tistih 8 m, kolikor je višji, se nama ni zdel nič boljši od »najinega«. Tako sva se spustila nazaj do oken, pod njimi pa ne po poti vzpona, ampak levo ob steni (smer Močnikovo sedlo) do sedelca, ki ga »krasi« zavržen akumulator. Pod sedelcem se gre levo na Močnikovo sedlo, desno pa na Javorniški preval in tja sva se napotila. Kmalu je treba zaviti ostro levo ob skalah navzgor (opozarjam, ker sva midva sprva prezrla ne zelo opazno markacijo in prišla na travnik, kjer se je pot izgubila). Ko sva se vzpenjala po grebenu, sta se nama tu in tam pokazala Veliki in Mali Javornik. Na piko sva vzela Malega, ker na njem še nisva bila. Malo zaradi obiranja, malo pa zaradi orientacijskih težav (na koncu naju je pot kar »zapustila«) je trajalo dobro poldrugo uro, preden sva stala na njegovem vrhu. Ne morem reči, da ima Mali vse, kar imajo veliki, a tedaj jih je v marsičem prekašal: Storžičeva siva glava in še mnoge druge so tičale v oblakih, mi pa smo imeli sonce in prijeten vetrc, zeleno travo in cvetje in na imenitno Stegovnikovo teme smo gledali zviška.

Spustila sva se proti Ženiklovcu – ne preveč desno, kar na pamet, kjer se nama je zdelo, da je med smrekami prehod, in res je nastala prav lepa grebenska potka s pogačicami, kukavicami in drugimi rožami, ki so se jim čez čas z leve pridružile še markacije. Po dobre pol ure sva se znašla na mali planini z leseno stajo, kjer sva nekoč že bila na poti z Ženiklovca. Na kažipotu piše 30. 5. 2006. Kako je to mogoče, ko pa sva midva stala tam vsa izgubljena januarja 2007 in kažipota ni bilo?! Pa še čez Javorniški preval in po že znani poti do izhodišča. Čudovit dan!

Zaplana.net: Kranjski mleček, morska čebulica, Raduha

Med sprehodi po slovenskih gozdovih boste te dni skoraj zagotovo opazili kranjski mleček. S travniško morsko čebulico bo težje; odpraviti se boste morali na Planinsko polje in imeti precej sreče. Obe roži si lahko ogledate med novostmi v galeriji slovenskih rož.

 

Sneg v visokogorju hitro izginja in na južnih pobočjih ga skorajda ni več; ravno pravi čas torej za vzpon na Raduho s planine Loka. Povezavo na izlet meseca boste našli na naši domači strani.

Pohorska sobota

Prejšnjo soboto sva se spet odpravila na Pohorje. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Slovenske Konjice in se skozi Oplotnico zapeljala v vas z nenavadnim imenom Kebelj, za katero dotlej še nisva slišala, pa naju je zelo prijetno presenetila: kar dva gradova ima, gostoljubno parkirišče, svojo transverzalo in naravoslovno učno pot ter druge zanimivosti, ki jih obiskovalcem predstavlja nadvse dejavno turistično društvo. Mimo Zajčevega gradu sva sledila Knafelčevim in domačim (zeleno-rumenim) markacijam ter kažipotom za Tri kralje, Črno jezero in Osankarico skozi Nadgrad (tam cveto posebno lepe navadne kukavice) v Kot na Pohorju. Nekaj odsekov je speljanih po cesti.
Do Treh kraljev je dobra ura. Tamkajšnji dom je Štuhecov le še na starih zemljevidih in v knjigah, spomenik nekdanjemu oskrbniku, čigar ime je nosil in ki so ga pokončali gestapovci, pa tudi ni v najboljšem stanju. Mogočna cerkev in klopce in brunarice so samevale, pa sva jo še midva hitro ucvrla naprej. Po smučiščih sva se povzpela na strmi Veliki vrh. Pobočja so razrita, skoraj brez trave ali pa je vsa suha. Ali smučišča takrat, ko ni snega, res ne morejo biti lepa? Pa vendar sva bila deležna tudi čudovitega presenečenja: še nikoli nisva videla zasavskih konopnic in pod vrhom je cvetelo nekaj zelo lepih. Zgoraj so klopca, žičnica in betonski stebriček, ki označuje najvišjo točko.

Spustila sva se nazaj na pot in mimo Urškinega križa kmalu prišla do prvih mostnic, ki na tem močvirnem območju pomagajo ohraniti obutev suho. Pripeljale so naju do Črnega jezera (tričetrt ure od Treh kraljev). V njem menda živi povodni mož; ti pohorski jezerniki skrbijo, da je na Pohorju dovolj vode. Jezero je res skoraj črno in tudi potok Črnava, ki odteka iz njega, je temne rjasto rjave barve. Tam je lepo in mirno, človek bi kar obsedel in sanjaril. Pa sva le odšla še na sprehod do Osankarice (20 minut). Po kosilu sva si ogledala razstavo in film o Pohorskem bataljonu, potem pa sva se vrnila k jezeru. Od tam sva si izbrala novo pot, desno (kažipot Oplotnica). Tamkajšnji gozd je silno neurejen, pot pa tako razrita, da so ponekod traktorske kolesnice globoke več deset centimetrov; v mokrem je gotovo neprehodno. Rož ni bilo prida, le trilistnih penuš v izobilju. V Kotu na Pohorju nasproti številke 18 sva spet prišla na že znano pot in se mimo Zajčevega gradu v dveh urah in četrt vrnila k avtu.

Zaplana.net: Kamnik in Hom

Ob stalnih jugozahodnih vetrovih je te dni na Štajerskem lepše vreme kot v zahodni Sloveniji; pravi čas torej za še en štajerski izlet. V Zasavskem hribovju se dvigata Kamnik in Hom. Kamnik je precej slikovit hrib; zaradi skalnatega vrha in prepadnih pečin, v katerih se preizkušajo tudi plezalci, si ime kar zasluži. Hom je bolj pohleven, a ponuja lepe razglede.

Obisk pri moji najljubši klopci

Prejšnjo sredo po službi je bilo ravno dovolj časa za ponovitev Kamniškega vrha. Pogrešati ga je že začel Jani, mene pa je vleklo na klopco na planini Osredek, na kateri sem se pred petimi leti počutila tako dobro kot še nikoli na nobeni klopci.

Zapeljala sva se do kamnoloma na koncu Sleva, od tam pa levo po kolovozu ob Ravnih senožetih, kjer so se pasle krave. Pogled na Planjavo in Kamniški vrh je bil v sončnem popoldnevu čudovit. Iz trave ob poti so kukali clusijevi svišči, travnik je bil rumen od zlatic, šmarne hrušice so razkošno cvetele, mračice so bile še posebno košate. Po slabe pol ure sva na razcepu pod hribčkom, na katerem so se jadralni padalci pripravljali na polet, zavila levo v gozd. Nekoliko više zdaj najbrž že cvetijo pogačice, takrat pa so bile še v popkih. Nad grapo, ki ločuje Planjavo in Kamniški vrh, sva našla alpske mastnice in šopke navadnega slečnika. Pri razpelu se pot položi in po kaki uri sva že počivala na planini Osredek. Moja klopca je še vedno tam in že drugič sem sklenila, da moram kdaj priti sem za dalj časa, ko se mi ne bo mudilo, kaj prebrati, napisati, pomalicati, polenariti. Tak ljubi mir je. A da ne prihajajo gor le ljubitelji miru in narave, lahko sklepam po lastnikovih listkih, dodanih napisu Odpadke in ogorke pa odnesi s seboj! Dodal je namreč In jih ne skrivaj pod klopi in v druge luknje. Nadaljevanje poti proti Kamniškemu vrhu je zelo nagnjeno k blatnosti, zato ga v mokrem ne priporočam. Ko pridete na greben, imate na voljo levo markirano pot na severni strani pod grebenom (tam boste uživali v senci) ali desno nemarkirano pot po grebenu in čez Planjavo (tam boste uživali v razgledih). Midva sva se odločila za levo. Letos imajo bukve tukaj posebno veliko mladičkov. Na sedlu med vzpetinama se je najina pot pridružila grebenski. Od Osredka do vrha sva hodila tričetrt ure. Razgled je bil lep, poznopopoldansko sonce kar toplo.

Vrnila sva se po strmi in krušljivi, drsni potki desno ob grapi med Kamniškim vrhom in Planjavo. Zelo počasi je šlo – čeprav navzdol in po krajši poti, je trajalo celo uro. Kamniški vrh toplo priporočam. Na izbiro imate več poti in v različnih zaporedjih. Eno je opisal tudi Ivan na Zaplana.net (v svojem besedilu sem pobarvala mesta, kjer se njegova pot razlikuje od najine).

Zaplana.net: Majske rože, Nanos

Sredi maja na močvirnih travnikih cvetijo poletni veliki zvončki, na suhih tleh pa boste z mnogo sreče našli čmrljeliko mačje uho. Obe roži si lahko ogledate v galeriji slovenskih rož.

  

Obilico pomladnih rož boste našli tudi na kraških travnikih vrh Nanosa, ki ga priporočam kot izlet tega meseca. Povezavo na opis izleta boste našli na naši domači strani.