S škrati na Kum

Kadar kdo omeni Kum, vedno pomislim na isto: Kum, kum, le pogum, slišal sem od juga šum. Čeprav že (zelo!) dolgo vem, da je ta kum "oseba" iz Žabje svatbe, Kum v mislih še vedno – tako kot v otroštvu – najprej povežem z napovedjo dežja. Tudi tokrat, čeprav je bil prejšnjo soboto "šum" napovedan od severa in sva upala, da bo Kum dovolj južno.

Tokrat sva se odpeljala v Hrastnik in ostala na desnem bregu Save, čeprav sva brala, da je treba po levem in prečkati reko z ročno žičnico ali pa se po levem peljati do Radeč, tam čez most in nazaj ob Savi do izhodišča. Le zakaj, saj je cesta narisana tudi po desnem bregu?! Kmalu sva videla, zakaj. Pod parkiriščem Steklarne Hrastnik, PE Special, sva zapeljala na tako ozko in ponekod prav slabo asfaltno cesto, da so mi šli kar lasje pokonci, čeprav odmikališč ni malo. Odcepi k domačijam pričajo, da je cesta potrebna. Na nekem dvorišču je stal tolikšen tovornjak, da res ne vem, kako je prišel tja. Srečati takega ... Parkirala sva na prostoru za dva, največ tri avtomobile pod omenjeno žičnico.

Začetno strmino sva premagala po stopnicah, ki se končajo pri žičniški "postaji", in nadaljevala levo najprej med orlicami, kaduljami in jagodnimi cvetovi, pozneje pa še med množico kobulnic z belimi cvetovi, trpežnih srebrenk, zlatic, dišečih lakot z ljubkimi zelenimi "krilci", krvomočnic, mrtvih kopriv, spominčic ... Nad domačijo z majhnim mlinom, katerega kolo se je veselo vrtelo, in ograjenim sadovnjakom sva petkrat prestopila potok (le prvič po mostičku) in enkrat njegov pritok. V gozdu samevajo razvaline mlina in hiše. Pojavile so se naglavke, brstične konopnice s črnimi bunčicami (brstiči), kalužnice. Toliko jelenovih jezikov še nisva videla nikjer; iznad poleglih lanskih listov so se strumno dvigali letošnji, nekateri še z zvitimi vršički. Veliko je bilo tudi skrečnikov in preslic, povsod so se belile dišeče lakote. Žuborenje vode je sčasoma potihnilo in stopila sva desno na gozdno cesto v Škratovi dolini. Pripeljala naju je na križišče z znamenjem in kažipotom Kum, ki kaže na razrit in zaraščen kolovoz, obrobljen z jetičniki, katerih modrina je poslej barvala čedalje večje površine. Rastlinski svet je postal bogatejši za volčje jagode in salomonove pečate. Kar se tiče praproti, se je stanje "normaliziralo": vedno več je bilo glistovnic, jelenovih jezikov pa komaj še kaj. Pri veliki košenici je razcep: levi krak je markiran, desni pa ne. Držeč se markacij sva stopala nekoliko nad dolino, po njenem levem robu. Onkraj ozkega pasu gozda, v katerem je cvetel čemaž, sva prišla na travnik, kjer se izteče tudi neoznačeni krak. Do tu sva skoraj ves čas hodila po senci. S pisanim travniškim cvetjem (novo: kukavice in njivska grabljišča) šopki blagodišečih telohov po barvi sicer niso mogli tekmovati, po množičnosti pa prav lahko. Travnik se žal zarašča; iz gozda se širita grmovje in druga podrast. Mimo Cemkove domačije sva se povzpela do Kovačka. Tam sva dosegla asfaltno cesto, ob kateri stojita drug poleg drugega drogova s kažipoti; eni "trdijo", da stojijo 820 m nad morjem, drugi pa 800 m.

 

Nad Kovačkom se cesta začne vzpenjati in zavijati desno. Na tem blagem ovinku (tu pa na 801 m!) se levo odcepi kolovoz proti Nebeški gori (ta pot na zemljevidu ni markirana). Gorski glavinci, mračice, grebenuše in lepo pisane dlakave relike so naju pospremile na Ključevico. Na križišču s številnimi kažipoti se nama nobeden ni zdel pravi, pa naju je dvomov rešila markacija na tablici, ki usmerja levo navzgor proti hiši Ključevica 2, na katere vogalu je že naslednja markacija. Pot vodi pod nadstreškom in gospodar ne le ni bil nejevoljen, ker sva hodila po njegovem, ampak nama je celo ponudil žganje. Mimo še ene markacije na tablici sva kmalu nad hišo stopila v senčnat gozd, iz njega pa pri gospodarskem poslopju hiše št. 3, ki jo obnavljajo. Kolovoz ali že kar gozdna cesta vodi čez njeno dvorišče, mimo vrta, garaž, skale z obledelima markacijo in napisom Kum spet v gozd. Nekoliko vznemirjena, ker sva skoraj pohodila slepca, bi bila kmalu prezrla sled očitno zbrisane markacije pri naslednjem izhodu iz gozda. Nad skrbno obdelano njivico v globoki vrtači (svet je prav kraško skalnat) pri tamkajšnji domačiji so se pasle koze. Nad kmetijo se spet začneta strmina in gozd. Ko sva prisopihala iz njega, se je pred nama zleknil ves greben Nebeške gore. Strmina je kar vztrajala. Markacij od tiste zbrisane nisva več videla, le med naslednjimi hišami (Ključevica je res strašno raztresena vas) sva opazila dve.

 

Pri hiši št. 10b sva stopila levo na makadamsko cesto in se takoj povzpela desno z nje na travnik ob gostem smrekovem gozdu. Čakale so naju tri poti, o katerih vodnik ne reče nič določnega: leva čez travnik, srednja ob gozdu in desna skozi gozd – oznake pa nobene. Izkazalo se je, da je prava leva, komaj opazna stezica čez travnik, ki tudi vodi v temen gozd, tam pa naju je čakala markacija. Kmalu se je z desne od zadaj priključila še ena pot, morda tista ob gozdu ali skozenj. Ko sva prišla do naslednjih ključevskih hiš, sva prvič zagledala Kum z oddajnikom na vrhu. Mimo Ključevice 17 sva prišla do stika z markirano potjo z desne (od tam sva videla priti več planincev). Pozdravili so naju najini prvi letošnji lučniki. Od križišča s kapelico sva se vzpenjala po razdrapanem "kolovozu", ne oziraje se na neoznačene bližnjice. Cilj sva dosegla po dveh urah in tričetrt čiste hoje. To pot sva si imela prvič priložnost ogledati notranjost cerkve sv. Neže; posebno všeč nama je bila prižnica.

 

Na vrhu (1220 m) je bilo precej živahno, saj nanj vodijo številne poti, kakor navadno pa midva nisva imela družbe (če ne štejem nevidnih sopotnikov v Škratovi dolini). Dol grede sva sklenila preveriti, zakaj. Pred hišo št. 17 sva se na razcepu podala na levi, markirani krak (gor sva prišla po desnem, nemarkiranem), kratko skozi gozd, nato pa sva se spustila po travnatem kolovozu mimo hiše na peščenega. Domačin nama je povedal, da zdaj večinoma hodijo po tej poti, tako da naju je še bolj zanimalo, kje, šmenta, sva jo zgrešila. Ob stiku kolovozov stoji posrečena tabla. Bližala sva se hribu z Marijino cerkvijo; oba vodnika (Pergarjev Posavsko hribovje in Rozinov V 3 krasne) ga imenujeta Ključevica, na planinskem zemljevidu Posavsko hribovje – zahodni del pa poleg kote 1076 m ni imena. Mimo kapelice in klopce sva za kažipotom Cerkev sv. Marije zakoračila po travi med grmovje, kjer sva našla neoznačeno pot na vrh, do kamor je od vznožja manj kot 5 minut. Vrnila sva se na cesto in dalje sledila redkim markacijam. Odcep desno navzdol (nasut, skoraj kolovoz) je zastavljen s skalo (zoper motorizirane "pohodnike"?). Pripelje na travnik in nato spet v gozd. Strmina naju je pri zanimivem znamenju stresla na asfaltno cesto, kažipot Radeče – Zid. Most pa usmeril desno po njej. Pri tabli krajinskega parka s sliko opojne zlatice, endemita Zasavja, sem – ne prvič ta dan – pomislila, da sicer lepemu pohodu manjka pika na i: opojna zlatica. Žal tokrat nisva videla nobene. Na križišču v Ključevici sva končno odkrila, kje sva "zgrešila": ne bi bila smela slediti markacijam (!), ampak bi bila morala kažipotu cesta Kum. Po že znani poti sva se spustila do Cemka, pod njim pa ne po markirani stezi, ampak po vzporedni, opaženi zjutraj. Kmalu se je staknila z markirano. Na križišču pri razpelu sva se pomudila pri dveh pisanih metuljih – tigrčkih (hvala Dušanu Klenovšku, ki mi prijazno pomaga z imeni in drugimi podatki o živalih). Kmalu zatem so padle prve kaplje. Ko sva se po dobrih dveh urah hoje spuščala k avtu, se je na pot z žičnico čez Savo pripravljal par, ki sva ga videla nabirati preslice za čaj. Sploh se nama ni več zdelo nevarno. Morda naslednjič.

Planinski pravopis

"Vsi, ki tudi zgolj ljubiteljsko zahajajo v hribe ali po planinskih poteh, so nadvse veseli vsake pomoči, kar oznake planinskih poti nedvomno so," sem pretekli teden prebrala na gore-ljudje.net v zapisu o financiranju označevanja planinskih poti.

Ne le tudi, ampak predvsem tisti, ki to počnemo "ljubiteljsko" (domnevam, da smo mišljeni "navadni" planinci, ne "pravi" gorniki), smo po moje taki. Markacistom sem zares hvaležna za njihovo delo, seveda pa imam tudi pripombe. A to pot, ko je beseda o usmerjevalnih tablah, bi rada napisala nekaj s svojega strokovnega področja, kot jezikoslovka, ne kot "amaterska šodrovka".

Najpomembnejše je gotovo, da tabla je in da so podatki na njej pravilni (če sta na istem kraju ali celo na istem drogu dve tabli in je na vsaki druga nadmorska višina, je ne le "zabavno", ampak vsaj ena ni prava; če je čas do cilja na prvi tabli krajši kot na naslednji, tudi nekaj ni v redu), biti mora seveda čitljiva, potem pa pridejo še druge stvari, med njimi jezikovna pravilnost.

Najpogostejše pravopisne napake so podatki brez presledkov (1h namesto 1 h, n.m. namesto n. m., kar je po moje v hribih precej odveč). Le od kod ta "razvada", saj 1 h pomeni ena ura (dve besedi) in tega niti najbolj "varčni" menda ne bi zapisali kot enaura.

Ura se lahko zapiše tudi z nadpisano manjšo črko h desno nad številko: 1^h. Nekateri potem napačno pišejo tako še minute: 30^min (s 30' pa seveda ni nič narobe). Niso redki celo zapisi 1^h30min, še skrajnejšim (k sreči res ne pogostim) primerom pa "tehnično" sploh ne morem slediti, namreč že nadpisani številki ne morem še nadpisati min.

Težave so tudi s pikami. Oznaka za meter je m, ne m. (najde se celo 997.m.), minute pa se po slovenskem pravopisu krajšajo v min., ne min. Šolsko "znanost", da pika za številko označuje vrstilni števnik, seveda pozabljajo tudi drugi, ne le markacisti ...

V hribih so posebno poglavje zemljepisna imena. Pri tem ne mislim toliko na neenotnost, katere pravcata simbola sta Prisank : Prisojnik (po mojem mnenju lahko brez škode sobivata na zemljevidih, na tablah in v glavah) in Mangart : Mangrt (o tem sem brala že tako strokovnjaške in goreče

razprave, da si ne upam trditi ničesar, se pa držim pravopisa, zlasti ker o uradnosti imena vasi Log pod Mangartom ni dvoma), ampak me bolj motijo primeri tipa Rogatec : Rogac. Sicer narečne in drugače domače različice niso nič "hudega", celo zanimive utegnejo biti, a menim, da bi se morale vsaj "uradne" table PZS in planinskih društev držati norme (pravopisa, Atlasa Slovenije – čeprav tudi taki priročniki seveda niso čisto brez hib). Ravno tako glede velikih začetnic; sploh v primerih, ko se vzpetina ali po kakem objektu imenovan kraj (Bukov vrh, Sveti Trije kralji) in naselje (Bukov Vrh, Sveti Trije Kralji) imenujeta enako, se ni mogoče vedno zanesti, kaj je mišljeno.

Zaradi naštetih in drugih jezikovnih napak in malomarnosti se ne bo nihče izgubil ali ponesrečil. Toda nič ne bi bilo narobe, če bi Priročnik za markaciste, ki ga je izdala PZS in natanko določa vsebino, velikost, barve, snov, opremo in druge podrobnosti smernih tabel (obvestilo, ki me je spodbudilo k temule pisanju, uporablja izraz usmerjevalne table), bodoče markaciste tudi posvaril pred najpogostejšimi jezikovnimi napakami oziroma jih poučil, kako je prav. Moj namen je bil opozoriti na napake, seveda pa to ne pomeni, da je narobe vse – tudi prav zgledni primeri so.

 

Napake delamo vsi, mnenja so se vedno kresala in se vedno bodo in v hribih tudi nisem tako "pusta" kot pri svojem lektorskem delu, vendar me očitne (in predvsem popolnoma nepotrebne) šlamparije motijo tudi tam. Na jezik, ki je moj poklic in konjiček, gotovo gledam drugače kot večina njegovih "uporabnikov", zato vem, da do njega ne čutijo vsi tolikšne "nežnosti" kot jaz, spoštovanje pa si vendarle zasluži. Navsezadnje je naša domovina – nič manj kot gore, za katere se tako navdušujemo.

Med prvomajskimi prazniki sva hribolazila po Slovaškem, o čemer v mojem dnevniku seveda ne boste brali, zdaj pa se bova nekaj časa spet potepala doma.

Opravičilo bralcem

Ko že kritiziram druge, se moram opravičiti za nemogočo obliko tegale mojega zapisa, predvsem za presledke, odmike in razmike. Ko sem po lanski prenovi Bloggerja po več mesecih končno za silo obvladala to čudo tehnike, so me te dni spet presenetili z novimi izboljšavami, ki to najbrž res so, ampak jaz jih ne obvladam, zato so mi vsaj za zdaj samo v napotje. 

Pomlad na Krasu

V soboto sva napravila velik krog po Krasu: Stepani–Tinjan–Osp–Kastelec–Socerb–Varda–Črni Kal–Stepani. Primorsko avtocesto sva zapustila takoj za črnokalskim viaduktom, nato pa sledila smerokazu desno Stepani. Čez kakih 50 m je v desno asfaltni odcep v Tinjan (smerokaza ni, so pa markacije), še čez 50 m pa na levi veliko parkirišče. Preden sva se odpravila proti Tinjanu, sva se sprehodila do bližnjega Rožárja, katerega del s cerkvijo sv. Jurija se vidi že s parkirišča. Poleg knafelčkov sva opazila rdeče-modre lokalne markacije (nekatere srčaste), in lesene tablice s podobo čarovnice na metli (Slovenska Istra je tudi dežela štrig, to je čarovnic). V obeh vaseh je veliko hiš v ruševinah, nekatere pa obnavljajo.

Iz Stepanov sva namerila korak proti Tinjanu. Istoimenski hrib (374 m) s TV-pretvornikom na vrhu sva imela ves čas pred seboj. Ob asfaltni cesti sva stopala med velikimi zaplatami grebenuš. Potem ko naju je cesta "prepeljala" čez avtocesto, je bilo asfalta k sreči konec. Jeseni (mali?) so razkošno cveteli, žuka (brnistra) pa še ne, a rumeno barvo je več kot dostojno zastopala šmarna detelja. Precej pogosto je tudi nizko hrastičje z drobnimi listi (nekatera drevesca so krasila moška socvetja – "kačice"). Gozdna cesta se zmerno vzpenja. Križišča in odcepi so dobro označeni (zapomnila sva si odcep proti Ospu). Ko sva dosegla glavnejšo gozdno cesto, so se Knafelčevim in rdeče-modrim markacijam pridružile rumene z oznako P9 (proti Dekanom). Nazadnje sva zavila na levo mimo verige, ki "varuje" počitniško prikolico s pritiklinami, k pokopališču v Tinjanu. Od tod ni daleč do cerkve sv. Mihaela in TV-pretvornika. Na malem trgu sredi vasi je obvestilna tabla z zemljevidom Tematske poti (niže opažena P9 je ena izmed njih). Do tja se pride tudi po drugi strani: če ne zavijemo levo mimo počitniške prikolice, ampak nadaljujemo naravnost, gremo mimo razglednega pomola, od koder se res zelo lepo vidijo Osp, Prebeneg (Prebenico) in Socerb nad njim. Nato sledimo markacijam na potko levo v breg mimo suhozida in vodnega zajetja. Z roba pod cerkvijo se vidita Trst in koprsko pristanišče. Med hišami (nekatere se podirajo, nekatere pa so obnovili v prave vile) so naju oznake pripeljale do žiga na hiši št. 28 (ne v njej, kakor trdi vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras iz leta 1997; ali je v hiši res vpisna knjiga, pa nisva preverila).

Spustila sva se nazaj k odcepu za Osp in dalje po markiranem kolovozu. Nekaj dobro uhojenih neoznačenih bližnjic poti ne skrajša veliko. Na tisto čez slabe četrt ure pa sva le stopila ‒ ne le ker je markirana, ampak tudi ker je postal kolovoz tako zaraščen, kakor da ga je konec. Za izbiro sva bila "nagrajena" s prelepo škrlatnordečo kukavico tik potke. Pristala sva na travniku, polnem kukavic in drugega cvetja (sem priteče tudi kolovoz). Od tam sta kot na dlani Osapska (Velika) stena in Mišja peč. Po silnem navdušenju nad cvetočim travnikom me je streznilo veliko divje odlagališče gradbenega materiala. Pod prvim mostičkom je bila struga Osapske reke popolnoma suha, ko pa sva se bližala drugemu, se je izpod njega razlegalo glasno regljanje žab, ki so se morale zadovoljiti s komaj kaj več kot nekaj lužami vode. Stopila sva na asfalt in mimo kampa Pr stari cerkvi prišla do obvestilne table Kraški rob – domovanje številnih ptic, pred katero so komunalci postavili smetnjak. Tu teče tudi P3. V steni nad vasjo sva že od daleč videla številne plezalce. V križišču pri spomeniku žrtvam fašizma sva zavila desno mimo obvestilne table TD Osp Zaščiteno in urejeno območje stene in vasi Osp do mostu, onkraj njega pa pri hiši št. 9 levo (iz nasprotne smeri kažipot Jama) do velikega prireditvenega prostora s pokritim odrom. Z njega vodijo stopnice. Pot ni označena, a je razločna. Le tega nisva vedela, kdaj morava levo z nje, saj je veliko odcepov, ki jih uporabljajo plezalci, da pridejo pod steno. Nič ne bi bilo narobe, če bi vsaj tistega k jami Grad (Osapski jami) kako označili. Jama je precejšnja in pred njo stojijo ostanki obrambnega zidu iz turških časov. Vhodno dvorano krasijo "zastorčki" iz kapnikov na stropu, nadaljevanje v globino pa je zaprto. Vsenaokrog v steni so viseli plezalci. Vrnila sva se na križišče pri spomeniku in zavila desno navzgor mimo gasilskega doma, stavbe kulturnega društva Domovina in obveščevalne točke GRS (v tej hiši s št. 57 tudi prodajajo razglednice Ospa in hranijo žig). Pri hiši št. 69 nad cerkvijo apostola sv. Tomaža je konec asfalta.

Nad vasjo je razpotje: naravnost po širokem kolovozu kaže napis Socerb (P3; Knafelčeva markacija in 1 najbrž zavajata, saj sva prehodila lep kos poti, ne da bi bila videla kako markacijo, zato sva obrnila), desno po razriti poti pa Kastelec (tudi Knafelčeva markacija). Napotila sva se desno po redkem gozdu med rujem, brinjem in drugim grmičevjem. Večkrat sva naletela na drobljive, skoraj gnetljive flišne plasti, sicer pa je pot precej skalnata. Dotedanjim barvam in dišavam so se pridružile redke perunike. Stopila sva na plano in svet se je zravnal. Na obsežnem travniku so ležale velike bale sena med dvema suhozidoma. Nadaljevala sva ob desnem (markacija je že slaba) do ograje velikega pašnika. Električni pastir je precej visoko (nad in pod žico je bela vrvica, da pastirja ne prezremo), a očitno ga je treba prestopiti, saj je naslednja markacija znotraj ograje. Šele ko je bilo na koncu pašnika treba "manever" ponoviti, sva ugotovila, da je mogoče električno žico začasno odklopiti. Mimo kala, ki ga naseljujejo žabe, ob njem pa stoji obvestilna tabla Omrežje vzdrževanih habitatov (notri so bile tudi zlate ribice ...), sva kmalu prišla do krajevne table Kastelec pod cerkvijo sv. Helene. Po kakih 20 m v levo po asfaltni cesti naju je kažipot usmeril v breg k cerkvi. Markacije so naju vodile levo od nje na asfalt med vaškim domom in hišo št. 19. V sicer skromni vasici je nekaj razkošnih hiš. Do Kastelca sva hodila po Spodnjem Krasu, nad njim pa se začne Zgornji.

Za vasjo sva nadaljevala po neoznačeni gozdni cesti (le na razcepu sta naju markacija in puščica usmerili desno), ki se je prelevila v kolovoz. Mimo še enega kala z obvestilno tablo sva prišla na precej strmo pot in zelo skalnato, kot bi bila tlakovana. Dosegla sva gozdno cesto in križišče s kažipoti, med njimi desno Črni Kal 1.40 (tudi P3) in levo Socerb 0.15. Pred cesto sva zavila levo in – pozor! – tik pred električnim pastirjem še enkrat. Travnik je posut s skalami in cvetovi ptičjega mleka. Ko sva prišla do križišča cest, naju je pričakala obvestilna tabla Sveta jama brez vsakega namiga, v katero smer naj se napotiva. Odločila sva se za asfaltno cesto pred tablo v levo. Kmalu naju je kažipot Sv. jama usmeril desno v gozd. Jama je odprta le ob nedeljah ob 14.00; vstopnine ni. Skozi zamreženi vhod sva si ogledala prostor z oltarno mizo v edini jamski cerkvi v Sloveniji. Vrnila sva se na asfalt in zavila desno po njem do velikega parkirišča pri socerbskem gradu, nekdaj tudi Strmec imenovanem (389 m). Pod njim je vas Socerb, kamor se lahko spustimo po stopnicah (markirano). V gradu je restavracija; s terase je lep razgled (na parkirišču je tudi daljnogled).

Kar mimo Svete jame in po skalnatem travniku sva se vrnila na križišče, kjer sva sledila kažipotu Črni Kal 140. Tudi tam sta se nama cedila med (od rož je ves dan lepo dišalo) in (ptičje) mleko, naletela pa sva še na rastišče nekih kukavic, ki jih nisva (s)poznala, ker se še niso razcvetele. Srečala sva več nabiralcev špargljev. Sredi gozda naju je presenetila lipa s klopjo/mizo krog in krog, še bolj pa sva se čudila velikemu parkirišču ob betonski ploščadi takoj zatem – sredi ničesar! Do tu sva hodila po ravnem. Od zadnjega desnega vogala ploščadi sva se spustila do razcepa, kjer se P3 nadaljuje desno navzdol, planinska pot pa levo navzgor proti skalnati gmoti v gozdu. Po njej sva se v nekaj minutah povzpela na Vardo (423 m). Vpisna knjiga v kovinski skrinjici je bila vsa premočena. Razgledni vrh je posejan s perunikami, ki so bile 21. aprila še vse v popkih, zdaj pa so se najbrž že odprli. Potka naprej (dol) ni uhojena, od napisa in markacije na razpokani borovi skorji pa je ostalo le še nekaj sledov barve. Spust je zelo strm in se konča na dobri poti (tudi P3). Pripeljala naju je iz gozda na kolovoz, od koder Varda ni videti skalnata, ampak je le pohlevna poraščena kopica. Onstran podhoda pod magistralno cesto sva zavila levo in splezala k magistralki, od katere se pokaže Varda v vsaj nekoliko "resnejši" podobi.

Sledila sva obojim markacijam in dvakrat prečkala asfaltno cesto. Drugič naju je na drugi strani pričakala makadamska cesta. Pripeljala naju je na parkirišču, kjer parkirajo večinoma plezalci. Nekdo je z vozilom onemogočil dostop do obvestilne table Kraški rob – domovanje številnih ptic. Za ovinkom naju je presenetil pogled na slikovite ostanke gradu, nad katerimi je vihrala slovenska zastava, visoko na skali, ločeni od pobočja. Ker sva jo hotela videti pobliže, sva se po markirani potki pred ovinkom povzpela levo v breg. Po razglednem robu sva se sprehodila do razvaline. Do nje vodi kovinski mostič z visoko mrežasto ograjo in tudi sicer je skrbno ograjena. Z mostiča so se po vrveh spuščali v globino mladi plezalci. Od tu vodita dve poti: levo lahka in desno zelo zahtevna. Odločila sva se za lahko, ker sva bila že utrujena. Nekaj med gozdno cesto in kolovozom naju je pripeljalo do železniške proge. Pri prečkanju sva se počutila nekoliko nelagodno, saj prehod ni zavarovan in je zelo blizu ovinka. Nato sva zavila desno s kolovoza in ko je z desne pritekla zelo zahtevna pot, sva sklepala, da sva kočljivi del obšla. Pot po Kraškem robu pa je še dolga in ker se je že večerilo, sva jo pustila za drugič. Obrnila sva se in se s parkirišča spustila po slabem makadamu (najstrmejši del je betoniran) v Črni Kal. Ob cesti so razpostavljeni leseni reliefi domačega umetnika. Mimo cerkve sv. Valentina z znamenitim privezanim zvonikom (nevarno se je nagibal) sva prišla na magistralno cesto in se pod avtobusno postajo po ožji asfaltni cesti spustila serpentino niže. Za Mihevčevim spomenikom žrtvam okupatorja sva zavila desno (smerokaz Vinska cesta in drugi) proti viaduktu Črni Kal. Namesto po cesti, ki se vzpenja levo ob njem, sva se podala po kolovozu pod njo. Dvakrat naju je presenetil: spremenil se je v asfaltno cesto in pripeljal naju je naravnost na parkirišče.

Po desetih urah in pol je bilo lepo videti Črni Kal, zardel od poljubov zahajajočega sonca, in (skoraj tako lepo) sesti, pa čeprav v avto.

Na Lubnik v čast vesni in Vesni

V soboto sva ušla slovenskemu dežju na prijazno osončeni, a vetrovni najzahodnejši hrvaški tisočak Žbevnico (1014 m), ki po nobenih merilih ne spada v tale dnevnik, sicer pa dolgujem še opis poti na Lubnik na velikonočni ponedeljek. Ta spomladanski praznik sva združila še z enim: pod Lubnikom sva tri dni prej dobila drugo vnukinjo. Tako je bila izbira cilja logična, le že prehojene in prekratke poti ne smem izbrati, mi je zabičal Jani. Mislim, da sem se kar dobro odrezala: za izhodišče sem izbrala Poljane nad Škofjo Loko. Tam sva parkirala nasproti pokopališča, od koder sva se vrnila kos poti do kažipota Pohodna pot Gabrška Gora – Lubnik (pri spomeniku NOB in nasproti gasilskemu domu), ki kaže na stransko asfaltno cesto.

Ustavila sva se pri hiši št. 34, pred katero stoji spomenik Ivanu Tavčarju, na pročelju pa je spominska plošča, ki pove, da se je pod slamnato streho te nekdaj skromne kmečke hiše rodil eden velikih Slovencev.

Nato sva se povzpela do zadnje hiše, kjer se asfalt konča, in po kolovozu v breg spet do asfaltne ceste. Zavila sva desno nanjo in na kozolcu zagledala prvo markacijo. Ali kažipot levo s ceste GABRŠKA G. pomeni vas (Gora) ali vzpetino (gora), zaradi velikih tiskanih črk ni jasno. Markacije naj bi se po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje nadaljevale ob cesti, a jih nisva videla (drugod pa se je vodnik izkazal z natančnostjo; na slabo označenih in neoznačenih odsekih bi se bila brez njega nekajkrat težko znašla). Sledila sva kažipotu. Steza se takoj razcepi, oznak pa ni. Izbrala sva levi krak in prečkala gozdno cesto, po kateri bi bila prišli tja, če bi se bila držala ceste. Od tam so naju vodile markacije. Pri prvem dvosmernem kažipotu GABRŠKA G. levo (naprej) ni markacij, desno pa so. Povzpela sva se po stezici desno v breg, a naju je kmalu pripeljala nazaj na "glavno" pot. Takoj zatem sva stopila iz gozda in strmina je popustila. Vrnila sva se v gozd in se rahlo vzpenjala do velikega travnika (markacijo za nazaj je zelo težko opaziti). Kjer se v desno spusti gozdna cesta v Smoldno, sva zavila levo po njej. V tisto smer je lep pogled na Blegoš, Koprivnik in Mladi vrh. Nato sva na dveh razcepih zavila desno. Skozi drevje na desni sva ugledala Gabrško Goro v bregu onkraj doline. Pri razpelu se pot spusti v križišče. Po desnem kolovozu (ali gozdni cesti) se spet pride v Smoldno, po levem pa v Delnice. Nadaljevala sva po srednjem, označenem s kažipotom, mimo vegaste kočice. Drugi dvosmerni kažipot GABRŠA G. sva opazila bolj po sreči, saj se, kot bi se sramoval manjkajoče črke, skriva med smrekovimi vejami. Med levo nemarkirano gozdno cesto in desno markirano ožjo, bolj strmo potjo sva se odločila za slednjo.

Po manj kot 50 m naju je puščica usmerila strmo levo in nedolgo zatem sva stopila iz gozda pri cerkvici sv. Primoža in Felicijana (na zemljevidu samo Primož, 830 m). Levo od glavnega vhoda je tabla v spomin na žrtve druge svetovne vojne iz soseske Gabrovška Gora. "Soseščani" so redek zgled strpnosti: na tabli so imena talcev, borcev NOV, domobrancev, žrtev komunizma in nekoga, ki je padel "kod" nemški vojak. Od cerkvice vodi gozdna cesta v gozd in tam sem že drugič ta dan pomislila, kako slastna mora biti ta pot poleti, ko je toliko borovničevja. S ceste sva kmalu zavila desno na stezo, ki naju je pripeljala na asfaltno. Za nazaj ni nobene oznake in sploh ni videti, da je tam kaka pot – treba je vedeti zanjo.

Ob cesti stojita razpelo in kozolček s kažipoti. Čeprav je naštetih tudi nekaj domačij, Pešar, pomemben za najino smer, ni omenjen. Napotila sva se desno po asfaltu. Vodnik opisuje dve možnosti: po kakih 20 m s ceste levo po travnatem bregu ali naprej po njej mimo Pešarja (oznak ni). Gor grede sva izbrala prvo. Povzpela sva se po travniku mimo anten in veseličnega prostora (s hladilnikom in zamrzovalno skrinjo!) v gozd. Ko sva stopila iz njega na gozdno cesto (tu pa so oznake), sva se namesto po njej mimo Pešarja povzpela levo proti preži v krošnji vrh hriba. Na travnatem pobočju ni oznak, levo od preže pa sva našla ostanek markacije, ki je nekoč označevala vhod v gozd. Poslej je pot (kolovoz) nekaj časa dobro označena.

Čez kakih 5 minut se v desno odcepi neoznačena pot, ki bi lahko vodila na Gabrško goro (963 m). Preverila sva: res vodi na vrh z geodetskim kamnom (tudi na tem pobočju je obilo borovničevja). Vrnila sva se na markirani kolovoz in pripeljal naju je na sedelce, kjer je križišče poti; označena je bila samo najina. Poleg Knafelčevih markacij sva opazila zelene trikotnike z belo črto spodaj in zelen napis D.P. (najverjetneje pomeni Daretova pot). Začela sva se vzpenjati na Plešavnikov vrh (945 m) in na razcepu takoj nad sedelcem so knafelčki zavili desno, belo-zelene oznake pa levo. Povzpela sva se čez vrh. Ko sva se spuščala na drugo stran, je z leve pritekla zeleno označena pot (namenila sva se vrniti po njej). Kmalu za zapornico in napisom Daretova pot sva stopila na gozdno cesto, ki vodi desno k hišam, levo pa sva mimo partizanskega spomenika in napisa na drevesu LDP prispela do glavnejše gozdne ceste, označene z rumeno-rdečo markacijo E7, in zavila desno nanjo. Mimo dozdevno opuščene domačije in dveh partizanskih spomenikov naju je prinesla do prehoda makadama v asfalt, ki se spusti v dolino, v levo pa se odcepi makadamska cesta s kažipotom k Zalubnikarju. Po njej sva se povzpela do križišča na 800 m in od tam desno mimo kažipotov in klopce proti Lubniku.

Po slabi gozdni cesti, ki si sčasoma ne zasluži več tega imena, in treh označenih bližnjicah, ki jo skrajšajo, sva se med cvetočim zimzelenom in podlesnimi vetrnicami mimo odcepov desno v Loko in na grebensko pot povzpela k domu tik pod vrhom z razgledno ploščo (1025 m). Potem ko sva vse dopoldne hodila sama, se je zadnje pol ure promet silno zgostil, saj so ljudje prihajali iz različnih smeri, vseh krajših od najine (to je precej zanesljiv recept, kako na sicer oblegan vrh vsaj večji del poti brez gneče).

Vračala sva se po poti vzpona z nekaj spremembami. Kakih 250 m nad zapornico sva zavila desno na Daretovo pot, ki teče pod Plešavnikovim vrhom, ne čezenj. Približno 10 minut po tistem, ko sva se na zjutraj opaženem razcepu vrnila na planinsko pot, sva jo spet zapustila in zavila levo na neoznačeno stezico. Zgodilo se je, kakor je predvideval Jani: pristala sva na neoznačeni poti, po kateri sva se zjutraj povzpela na Gabrško goro. Torej bi si bila vrnitev z nje na označeno lahko skrajšala po tej bližnjici (malo pod vrhom zavije desno). K preži na robu gozda sva se spustila mimo Pešarja. To je izletniška kmetija z velikim parkiriščem (ne zelo verjetna – moja – etimologija imena: do sem se izletniki pripeljejo, od tu pa se podajo peš v hrib). In še zadnja sprememba: pred cerkvijo sv. Primoža in Felicijana sva se po traktorskem kolovozu spustila desno v gozd (oznak ni). Kolovoz sprva teče v napačno smer, na dnu spusta pa je križišče, na katerem na kažipotu za nazaj piše GABRŠKA G., a v levo, najino smer, ni oznak. Zavila sva tja po nekakšni vlaki in se znašla pri dvosmernem kažipotu GABRŠA G., kjer sva zjutraj zavila desno, zdaj pa sva se vrnila po levem, nemarkiranem kraku. Na koncu sva se še prepričala, ali je cesta markirana: ni.

Čeprav sva nekatere dele te poti že prehodila, je bila za naju v celoti vzeto nova. Čiste hoje sedem ur, gor malo več kot dol. Snega je bilo ravno še toliko, da je obveljalo "zelen božič, bela velika noč".