Macna ‒ čista petka

Na Macno (Matzen, 1627 m) sva se odpravila ali vsaj odpravljala že štirikrat; iz Bajdiš in Zavrha sva zaradi preobilice snega prišla komaj kaj dlje od sedla Koce, dvakrat pa je bil kriv dež: prvič je začelo deževati na senčni strani Alp, zato sva se preusmerila pod Obir, drugič pa je lilo že v Ljubljani. Predzadnjega oktobra nama je peti poskus vendarle uspel, in to po najdaljši poti.

 

Začetek poti v Borovljah (Ferlachu), natančneje v naselju Dolje (Dollich; na zemljevidu PZS je napisano, na Kompassu 65 ne), naj bi bil po avstrijskem zemljevidu pri gostišču Schneerose, po našem pa bolj vzhodno. Našla sva ga, a si tam nisva upala parkirati: pred gostiščem je prostor za goste, s praznega parkirišča in obračališča bližnjega podjetja pri prvih markacijah pa naju je odgnal svarilni znak. Tako sva se odpravila na edini opaženi kraj, kjer je bil prostor in nobene prepovedi: na pokopališko parkirišče dobrih 10 minut od izhodišča na Josef Ogris Gasse (tudi Avstrijci imajo pravopisne težave: Josef Ogrisgasse, Josef-Ogrisgasse, Josef-Ogris Gasse, Josef-Ogris-Gasse, JosefOgrisGasse, celo Josefogrisgasse).

 

Po omenjeni ulici sva se napotila med hiše in pri št. 12 je bilo asfalta konec. Mimo nagrobnika in spuščene zapornice sva prišla na stezo, ki vodi v gozd. Po letos obnovljenem Jožefovem mostu sva prečkala Bajdiško Borovnico (Waidischbach), zavila desno ob njej in pred klopco v gozd, nato levo na gozdno cesto in čez približno 20 m na gruščnat kolovoz z zapornico. Po še kakih 20 m sva se povzpela levo čez skalnat prag na koreninasto gozdno stezo. Pri kapelici naju je pripeljala na gozdno cesto. Prečkala sva jo in se povzpela desno na greben. Po nekaj metrih sva se spustila levo z njega in tam se je najina pot staknila s tisto s Trate (Tratten).

 

Sledila sva markacijam naravnost navzgor in ko sva se spet znašla na gozdni cesti, naju je skoraj zavedla odlomljena veja z markacijo na desni. K sreči sva raje verjela zemljevidu in cesto prečkala. Vzpenjala sva se po kolovozu in skozi drevje na desni so se bleščali Borovski vrh (Sechter), Sopotniški Grintovec (Loibler Grintoutz) in Grlovec (Ferlacher Horn), ki so se že otresli jutranje megle. Markacij je bilo bore malo. Pri studencu na levem ovinku so se nad nama že dvigale skale. Bilo je precej podrtega drevja, ponekod tudi čez pot. Iznad skal sva lepo videla Borovlje. Za tretjo serpentino sva se pretaknila skozi kovinska mrežasta vrata, prečkala zaraščen kolovoz in nadaljevala onkraj njega v breg. Tam je bil kažipot Rosentalmarsch, kakršnih sva tisti dan videla še več. Pot je postala zelo skalnata in okolica tudi.

Od stičišča bolj ko ne zapuščenih gozdnih cest sva se povzpela po desni in kmalu zatem so se pokazale hiše. Ugibala sva, ali sva pri Korenjaku. Dostop k obnovljeni domačiji Rauth (Borovniške Rute) 4 z letnico 1490 je prepovedan. Pri vhodu je pod sliko lovca, ki se mu je prikazal jelen s križem med rogovi, gotski zapis o 400 letih tukajšnjega domovanja, krčenja gozda, obdelovanja zemlje in divjega lova ter o prvem izprašanem lovcu Sigfriedu. Na gospodarskem poslopju je stara kovinska tabla, na kateri med drugim piše, da je naselje Raut, 939 m, na carinskem mejnem območju.

 

Po slabi gozdni cesti sva prikorakala do počitniške hišice (Rauth 3) in se od nje povzpela na gozdno cesto s travnatim grebenom po sredini. Na levi sva videla še eno hišo in gospodarsko poslopje, midva pa sva zavila desno. Cesta se je izboljšala in naju pripeljala na glavnejšo; prečkala sva jo, se povzpela po stezi ob potoku in ga prestopila. Kljub odmaknjenosti je bilo z gozdne ceste slišati kar nekaj prometa. Naslednjič sva jo prečkala ravno pri zapornici. Kamnita stezica se je vzpenjala med pobočjema, poraslima s smrekovim gozdom. Čez cesto sva morala še trikrat. Steza se je razširila v pravcati kolovoz in tudi cesta je bila ob vsakem prečkanju boljša. Kmalu za zadnjim sva stopila na uravnavo s kapelico, razpelom in hiško. Ta je bila odprta in v njej so bile ob mizi s svečo še polne steklenice piva in bolj ali manj polne žganic. Tako je tudi ostalo.

 

Mimo kapelice sva vstopila v gozd ter se po stopnicah povzpela na gozdno cesto in čeznjo. Po tleh je ležalo na debelo listja, čeprav so vsenaokrog stale same smreke; naneslo ga je od zgoraj. Skozi drevje sva precej blizu videla teči široko Dravo. V treh dolgih serpentinah sva dosegla zaraščeno gozdno cesto in zavila levo nanjo. Podrt možic je »nadomeščal« zanesljivejše oznake. Cesta je prešla v lepo stezo. Iz listnatega gozda sva prav na hitro prestopila v iglastega. Pri tablici, ki obvešča, da je nazaj v Borovlje dve uri hoda, sva  zavila pravokotno desno na neizrazit greben. Ko sva že lep čas pošteno grizla kolena naravnost navzgor, markacij pa ni bilo, sva začela sumiti, da sva jih zgrešila. Tik pod kapelico je z desne res pritekla markirana pot. Pokazale so se prve zaplate snega. Nad kapelico naju je na prijetni jasi pozdravila romarska cerkvica sv. Ane (po Janši Annakreutz, 1536 m), okrog nje pa številne klopce, razpelo in zanimivo ognjišče. Imela sva lep razgled. Do sem sva hodila dve uri in pol. 

 

 

Nad cerkvijo se stikata dve poti; odločila sva se napraviti krog: po zgornji gor in po spodnji nazaj. Povzpela sva se skozi razdejan gozd na oster greben. Potka je bila zelo ozka, na več krajih speljana po prepadnem robu in ponekod sva morala poplezati čez skale. Po 20 minutah sva se ustavila med jeklenicama na desni in levi. Najprej sva se mimo pločevinaste posode in avtomobilskih okrasnih pokrovov (!) pod skalnim »nadstreškom« povzpela desno na stranski vrh, s katerega je lep razgled. Križ na sosednjem vršiču se je zdel na dosegu roke. Na rastišču lepih jegličev (avrikljev) je eden v (pre)topli jeseni zacvetel, zdaj pa ga je zeblo. Družbo so mu delali osamljen klinček in še nekaj rožic.

 

 

 

 

Nato sva se spustila nazaj k drugi jeklenici. Malo sva poplezala in   že sva bila pri križu, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica; to naj bi bil severni predvrh. Tudi ta je razgleden. Precej na tesnem sva pomalicala in nadaljevala po ozkem grebenu proti najvišji točki, do katere je le kakih pet minut. Tam je geodetski kamen. Z nje je šlo strmo navzdol po precej »zobatem« grebenu pod navpično steno v gozd. Iz njega sva zlezla na še en vršiček, s katerega se vidi že naslednji (ali pa se skupaj štejeta za enega), na katerem je prav tako skrinjica. To naj bi bil južni predvrh. Vpisni zvezek je poln navdušenja. Te vrhove domačini imenujejo Turni (Türme).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se nazaj v gozd in pot so nama pretekli trije gamsi. Naslednji turn (?) je bil gozdnat in neizrazit. Strma steza se je ponekod spuščala tik prepada, a ni bila tako zelo ozka kot tista na vrh in tudi plezati ni bilo treba. Pod steno, ki prepereva, se je nabralo precej grušča, po katerem nama je drselo. Tudi tu sva splašila gamse. Pol ure od vrha je z leve pritekla spodnja pot in po nekaj minutah sva pristala na sedlu Koce (Hansenruhe, Herperschnigsattel, 1356 m). Privoščila sva si kratek počitek in čokolado. Strinjala sva se, da je tu v snegu dosti lepše. 

Vrnila sva se na stičišče zgornje in spodnje poti ter nadaljevala po spodnji. Stezica se je skrivala pod listjem in ponekod visela. Naletela sva še na nekaj ostankov snega. Kar nekaj časa ni bilo markacij in tam nekje sva pozimi odnehala. Šlo je rahlo gor in dol, vzporedno s pobočjem. Desno spodaj sva tu in tam ujela pogled na dolino z Dravo. Pri cerkvi sv. Ane sva sklenila krog in pod njo zavila levo za markacijami, ki sva jih gor grede zgrešila. Po dobrih petih minutah sva odkrila, kje se je to zgodilo: na mestu, kjer sva zagrizla naravnost v strmino, se markirana steza nadaljuje položno v desno, a ker je markacija nekoliko oddaljena in slaba, gozd pa temen, sva jo prezrla. Od tu sva se vračala po poti vzpona. Pogled na dolino in Dobrač v večernih meglicah je bil prav romantičen. Ko sva stopala čez Jožefov most, je nad Bajdiško Bistrico že svetil prvi krajec. »Prepovedano« parkirišče je še vedno samevalo in tudi na pokopališkem sva bila skoraj sama.

Med jutranjimi in večernimi meglicami sva preživela devet večinoma sončnih ur (dobrih šest hoje), ki so si zaslužile oceno odlično, s čisto petko pa se lepo ujema tudi peti ‒ končno uspešni ‒ poskus sprehoditi se po razglednih turnih Macne.

Brda ‒ letos sva »obirala« Karnjuko

Zadnjo oktobrsko soboto sva si privoščila koncert na krminskem festivalu (Jazz & Wine of Peace Festival, Cormòns 2014). V takih primerih prenočujeva na naši strani, tokrat pri Bužinelu na Plešivem. V Brdih tako in tako vsi pridelujejo vino, Bužinelovim pa se je doslej edinim na Primorskem posrečilo pridelati ledeno. Preden sva se odpeljala čez mejo poslušat prikupno džezovsko pevko Jun San Na, sva se sprehodila po vasi. Vsepovsod že obrani vinogradi, bogato obloženi kakiji, grmički rožmarina.

Naslednje jutro sva se odpeljala na Hum in parkirala pod pavlovnijo (Paulownia tomentosa; zdaj že veste, da mi take stvari pove Alenka) pri zadružnem domu. Ob parkirišču stoji tabla z zemljevidom poti, ki sem jo izbrala; po eni izmed starih sort češenj se imenuje Karnjuka. Dolga je 11 km in naj bi jo prehodili v treh urah in pol. Kažipot s številko 9 naju je usmeril na ozko asfaltno cesto med škarpama. Tudi ta pot je – tako kot Trcinka, ki sva jo že prehodila – markirana samo v eno smer.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva se odpravila po polovično zabetoniranem kolovozu. Vodile so naju belo-rumene markacije. Povzpela sva se med vinograde. Če sva se ozrla, sva lepo videla Gonjače z razglednim stolpom in druge briške vasi. Za Goranjim Humom je šlo kratek čas po kolovozu, potem pa spet po asfaltu. Sprehod med sončnimi vinogradi in sadovnjaki je bil nadvse prijeten. Izmed zelenih listov so žarela granatna jabolka. Ta del Huma se imenuje Na Vrhu. Kmalu za ogrado s konji naju je kažipot napotil levo. Ko je bilo asfalta naposled konec, sva stala na razcepu kolovozov; Karnjuka se je nadaljevala po desnem kraku. Na levi sta se zvrstila griča Počivalo in Špik. Prvega sva komaj opazila, drugi pa se nama je zdel kar slikovit. Šele ko sva se mu približala in se ozrla, se je pokazalo tudi Počivalo.

 

 

 

 

 

 

 

Na vseh razcepih so kažipoti, markacije pa niso zelo pogoste in zaradi barve večkrat tudi ne posebno opazne. Včasih je kaka rumena črta tudi na tleh. Začela sva se spuščati; markacija na zračniku naju je usmerila desno okrog kupa zemlje (morda zajetja), v katerem tiči. Velika mizasta skala in klopca na drugi strani najbrž služita za počitek med delom v vinogradu.
 

 

Kolovoz navzdol je bil sila razrit in skalnat. Ko se je na koncu vinograda zravnal, nama je kažipot pokazal levo v zaraščen gozd. Takrat še nisva vedela, da je to uvod v nepričakovane orientacijske težave. Po nekaj tavanja se je »pot« končala in izkazalo se je, da kažipot ne kaže v pravo smer; v resnici je treba zaviti še bolj levo, ob vinogradu. Po nekaj minutah sva se ustavila pri naslednjem kažipotu, ki je odločno kazal desno v gozd, kjer pa skozi gosto podrast ni bilo prehoda in je najine poskuse hitro ustavilo trnje. Nadaljevala sva po dotedanjem kolovozu, na katerem so bili razločni sledovi srnic, in čez čas desno pod njim opazila še enega. Spustila sva se tja, misleč, da se bova po njem vrnila pod omenjeni kažipot in odkrila pot. Zaman, spet naju je zaustavila neprehodna goščava. Vrnila sva se in se pri kažipotu vendarle nekako prebila v notranjost gozda. Tam ni bilo niti sledu o kaki poti. Obrnila sva se proti jugovzhodu (uporabila sva kompas, da bi se znala vrniti, če nama ne bi uspelo) in čez kako minuto zagledala pot pod kamnito škarpo. Z desne je od zgoraj pošev po pobočju pritekla široka razdrapana steza ali celo kolovoz in ob njenem izteku na pot, ki sva jo pravkar odkrila, sva zagledala markacijo. Usmerila naju je levo.

 

Precej zanemarjena pot naju je po dobrih 10 minutah pripeljala do zaselka, kjer se začne asfaltna cesta. Možak iz prve hiše naju je z očitno radovednostjo zaslišal, kako sva prišla do tja in ali je bilo kaj robidovja. Povedal je, da se lastnik gozda ne strinja s pohodniško potjo in da so se pred časom kolesarji, ki so se spuščali po njej, pritoževali nad prebodenimi zračnicami. Lahko razumem, da na svojem svetu ne mara kolesarjev, pešci pa mu najbrž niso delali škode. Skrbniki poti bi se bili morali tako ali drugače pogoditi z njim ali pa jo speljati drugje. Pripeljati pohodnika do kažipota, ki kaže »nikamor«, vsaj posebno prijazno ni. Po asfaltni cesti sva med travniki, vinogradi in sadovnjaki odvijugala v dolino. Na desni je pod Sabotinom tičala vasica Podsabotin.

Po mostu čez Pevmico sva stopila na glavno cesto Kojsko-Solkan in nadaljevala levo po njej. Zapustila sva jo pred domom starejših in se povzpela na slab kolovoz. Z njega sva takoj zavila levo na drugega, lapornatega in zelo razdejanega. Postal je tudi precej skalnat, imeniten izziv za udeležence 20. mednarodnega srečanja terenskih vozil, ki ga je prav ta dan organiziral Jeep Club Brda. V valovih so naju prehitevali terenci, enoprostorci, štirikolesniki. Kakih 20 minut nad domom v bližini nekaj hiš je postal kolovoz dosti lepši, z leve od spodaj pa je pritekel še eden, slabši. Zavila sva čezenj in se na drugi strani povzpela za kažipotom v breg. Ko sva nad križiščem malicala, sva z olajšanjem ugotovila, da se »dirka« nadaljuje po spodnjem kolovozu, le eno vozilo se je zmotilo, a sva ga brž z veseljem preusmerila na pravo pot. 

Po nekaj minutah vzpona sva pri bogato obloženi nešplji prispela v zaselek Dol, kjer obnavljajo domačijo Podsabotin 21. Več kot obnavljajo, kajti kaže, da bo nastalo nekaj imenitnega. Ker ni bilo videti ne markacij ne kažipota, sva bila nekoliko v zadregi, kam naprej. Odločila sva se za kamnito stezo, ki se je zložno vzpenjala levo nad domačijo v gozd, in šele čez čas zagledala na tleh rumeno črto. Mimo oljk, trte, sadnih dreves in celo palme pri domačiji na desnem bregu sva prišla do lokve, po kateri se zaselek imenuje Mlaka. Na bližnji gozdni cesti naju je pričakal kažipot desno, na levi pa je bila na nekem drevesu Knafelčeva markacija. Zavila sva za kažipotom v gozd in tudi to smer so označevali knafelčki; zdaj sva hodila po planinski poti na Sabotin. Na razcepu sva na drevesu za planinskima kažipotoma opazila bledo rumeno piko in prav tako puščico desno. Le kakih 40 m sva še šla po poti na Sabotin, nato pa pri kažipotu Karnjuka 9 zavila levo na travnat kolovoz. Srečala sva domačina, ki je ime najine poti naglašal Kárnjuka. Svetoval nama je, naj jo ubereva mimo lovske koče, da bova manj hodila po cestah, od koče pa se menda tudi lepo vidi Krn. Mikavno, a midva sva pač hotela prehoditi Karnjuko.

 

Strmi kolovoz je začel zavijati rahlo v desno, gozd se je zgostil in dosegla sva asfaltno cesto. Kažipot naju je usmeril levo nanjo. Rahlo sva se spuščala in prehitelo naju je kaj precej avtomobilov, tudi udeležencev srečanja terenskih vozil, ki sva jih zlahka ločila od »normalnih«: terenci so bili od koles do streh blatni (pokroviteljica srečanja bi bila s pridom kaka avtopralnica). Po rahlem vzponu sva na desnem ovinku, kjer nastaja nova (gozdna?) cesta, zavila levo z asfalta. Po betonskem cestišču sva se spustila mimo antene in na levi se nama je odprl pogled na Sveto goro in Sabotin.

 

Skozi borov gozdiček s skladovnicami drv sva prikorakala v Brestje. Pred prvimi hišami sta se ob vinogradu bleščali dve jekleni cisterni. Klet na prostem? Ob vodnjaku pred apartmaji Valentina stoji kažipot nazaj Sabotin briška pot 1h 45'. Velike, imenitne hiše, a tudi razpadajoče. Markacije so izginile in ko je cesta že zunaj naselja napravila oster desni ovinek, sva se spet znašla med hišami. Zavila sva levo in na škarpi se je prikazala markacija. Očitno sva se nekje v vasi »izgubila«. Markirana cesta naju je pripeljala v drugi del Brestja, v zaselek Figovica. Na zdelani rojstni hiši Jožeta Peršolje - Filipa (Brestje 22) je spominska plošča, na kateri piše, da je utonil v Soči (po Primorskem slovenskem biografskem leksikonu je utonil na poti na konferenco KPS za Slovensko Primorsko), Goriški panterji pa trdijo, da so ga likvidirali na ukaz Vojske državne varnosti, »podaljšane roke srbskega unitarizma«. Cesta teče zelo naokoli. Asfalt je bil popolnoma nov in pod Kojskim, kjer se je prenova cestišča končala, je bilo očitno, da je bila res potrebna.
 

 

Kmalu za križiščem sredi Kojskega sva sledila kažipotu nasproti hiše št. 22 po ozki asfaltni cesti in nato po kolovozu navzgor. Namesto pričakovanega vzpona k cerkvi sva se začela spuščati. Markacije so bile slabe. Na desni v daljavi sva videla morje in potem na levi oba dela Brestja. Cerkev je ostajala za nama. Pri veliki rumeni hiši št. 80 in vodnjaku sva zavila desno in se povzpela mimo kapelic križevega pota na razgleden grič k cerkvi sv. Križa iz okoli leta 1500. Menda se je temu kraju nekoč reklo Sveti Križ na jezeru (pod njim izvira več studencev ‒ na eni strani Pevmica in na drugi Birša ter njuni pritoki). V 16. stoletju so zaradi turških vpadov na griču zgradili tabor s štirimi trdnjavskimi stolpi. Med francosko zasedbo so bili uničeni trije, četrti pa je današnji cerkveni zvonik. Še vedno ga krasijo kamniti zobci na vrhu, gibelinske cine. Umetnostnih spomenikov v notranjosti žal nisva videla. Poleg cerkve stoji nizek okrogel stolp. Na pokopališču je grob zborovodje in glasbenega pedagoga Srečka Kumarja (1888‒1954).

 

 

Za cerkvijo sva našla markacije, torej sva jih spet nekje zgrešila. Spustila sva se nazaj mimo kapelic križevega pota in zavila desno, še vedno mimo kapelic, ter se vrnila na glavno cesto skozi vas. Mimo spomenika Srečku Kumarju sva se sprehodila še do cerkve Marijinega vnebovzetja; prvotno gotska cerkev je bila barokizirane v drugi polovici 18. stoletja. Na župnišču poleg nje je sončna ura, delo nekdanjega kojščanskega duhovnika Ferjančiča. Od nekoč najlepšega in največjega briškega gradu iz leta 1594, ki je bil v 18. stoletju središče goriške kulture in sedež sodne oblasti v Brdih, ni ostalo skoraj nič. Na pročelju velike stavbe, v kateri je zasebna ambulanta, sta plošči v spomin na delovanje VOS in na partizanskega župnika Edvarda Ferjančiča - Tarasa (1898‒1957). Ko sem ju slikala, me je skozi podstrešno okno opazoval radoveden kuža. Nadaljevala sva naprej po glavni cesti in za hišo št. 14 zavila levo na kolovoz. Sledila sva mu desno in pod cesto odkrila ostanek 300-metrskega predora ozkotirne železnice, ki priča o strateškem pomenu kraja v prvi svetovni vojni. Vhod v predor je zaprt. Ta kraj se imenuje Na Kalehih. Ne bi ga bila našla, če nama poti ne bi bil opisal »priseljeni domačin«, ki pa nama (seveda) ni znal razložiti, kaj pomeni to ime.

 

Zdaj naju je čakala le še vrnitev na Hum. Spotoma sva dognala, kje sva zgrešila pot k sv. Križu. Kakih 5 minut od hiše št. 22 sva zavila desno pri rdeči »packi« na drevesu, čeprav to ni bila ravno markacija, sploh pa ne belo-rumena. Strma kamnita potka z ograjo na desni naju v dveh minutah pripeljala za cerkev (prej sva po »daljšnici« potrebovali kar 20 minut). Spodaj pri  vodnjaku sva prišla spet na glavno cesto. Po zemljevidu s table na začetku poti naj bi jo prečkala, a to »v resničnem svetu« ne gre. Zato sva zavila levo in čez čas na škarpi končno zagledala markacijo. Kažipot naju je poslal desno s ceste. Po strmem spustu čez travnik in skozi ozek pas gozda sva spet stopila na asfalt, tokrat že na Humu. Pogled s parkirišča na vinograde, ki so žareli v poznopopoldanskem soncu, je bil prelep.

 

Na spletu so naštete glavne točke poti; nekaterih med njimi nisva našla ali opazila in jih ni na zemljevidu, tudi na tabli ob začetku poti ne: hiša Rovanca, Kucelj, Stegaršče (na zemljevidu in v Atlasu Slovenije Šteharšče?) in Ančilo (to je čisto drugje, severno od Gonjač). Kljub temu je bila bera »karnjuk« prav lepa in spodbudna ‒ naslednjič se bova lotila kake druge izmed preostalih sedmih briških »sort«.