Brda ‒ letos sva »obirala« Karnjuko

Zadnjo oktobrsko soboto sva si privoščila koncert na krminskem festivalu (Jazz & Wine of Peace Festival, Cormòns 2014). V takih primerih prenočujeva na naši strani, tokrat pri Bužinelu na Plešivem. V Brdih tako in tako vsi pridelujejo vino, Bužinelovim pa se je doslej edinim na Primorskem posrečilo pridelati ledeno. Preden sva se odpeljala čez mejo poslušat prikupno džezovsko pevko Jun San Na, sva se sprehodila po vasi. Vsepovsod že obrani vinogradi, bogato obloženi kakiji, grmički rožmarina.

Naslednje jutro sva se odpeljala na Hum in parkirala pod pavlovnijo (Paulownia tomentosa; zdaj že veste, da mi take stvari pove Alenka) pri zadružnem domu. Ob parkirišču stoji tabla z zemljevidom poti, ki sem jo izbrala; po eni izmed starih sort češenj se imenuje Karnjuka. Dolga je 11 km in naj bi jo prehodili v treh urah in pol. Kažipot s številko 9 naju je usmeril na ozko asfaltno cesto med škarpama. Tudi ta pot je – tako kot Trcinka, ki sva jo že prehodila – markirana samo v eno smer.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva se odpravila po polovično zabetoniranem kolovozu. Vodile so naju belo-rumene markacije. Povzpela sva se med vinograde. Če sva se ozrla, sva lepo videla Gonjače z razglednim stolpom in druge briške vasi. Za Goranjim Humom je šlo kratek čas po kolovozu, potem pa spet po asfaltu. Sprehod med sončnimi vinogradi in sadovnjaki je bil nadvse prijeten. Izmed zelenih listov so žarela granatna jabolka. Ta del Huma se imenuje Na Vrhu. Kmalu za ogrado s konji naju je kažipot napotil levo. Ko je bilo asfalta naposled konec, sva stala na razcepu kolovozov; Karnjuka se je nadaljevala po desnem kraku. Na levi sta se zvrstila griča Počivalo in Špik. Prvega sva komaj opazila, drugi pa se nama je zdel kar slikovit. Šele ko sva se mu približala in se ozrla, se je pokazalo tudi Počivalo.

 

 

 

 

 

 

 

Na vseh razcepih so kažipoti, markacije pa niso zelo pogoste in zaradi barve večkrat tudi ne posebno opazne. Včasih je kaka rumena črta tudi na tleh. Začela sva se spuščati; markacija na zračniku naju je usmerila desno okrog kupa zemlje (morda zajetja), v katerem tiči. Velika mizasta skala in klopca na drugi strani najbrž služita za počitek med delom v vinogradu.
 

 

Kolovoz navzdol je bil sila razrit in skalnat. Ko se je na koncu vinograda zravnal, nama je kažipot pokazal levo v zaraščen gozd. Takrat še nisva vedela, da je to uvod v nepričakovane orientacijske težave. Po nekaj tavanja se je »pot« končala in izkazalo se je, da kažipot ne kaže v pravo smer; v resnici je treba zaviti še bolj levo, ob vinogradu. Po nekaj minutah sva se ustavila pri naslednjem kažipotu, ki je odločno kazal desno v gozd, kjer pa skozi gosto podrast ni bilo prehoda in je najine poskuse hitro ustavilo trnje. Nadaljevala sva po dotedanjem kolovozu, na katerem so bili razločni sledovi srnic, in čez čas desno pod njim opazila še enega. Spustila sva se tja, misleč, da se bova po njem vrnila pod omenjeni kažipot in odkrila pot. Zaman, spet naju je zaustavila neprehodna goščava. Vrnila sva se in se pri kažipotu vendarle nekako prebila v notranjost gozda. Tam ni bilo niti sledu o kaki poti. Obrnila sva se proti jugovzhodu (uporabila sva kompas, da bi se znala vrniti, če nama ne bi uspelo) in čez kako minuto zagledala pot pod kamnito škarpo. Z desne je od zgoraj pošev po pobočju pritekla široka razdrapana steza ali celo kolovoz in ob njenem izteku na pot, ki sva jo pravkar odkrila, sva zagledala markacijo. Usmerila naju je levo.

 

Precej zanemarjena pot naju je po dobrih 10 minutah pripeljala do zaselka, kjer se začne asfaltna cesta. Možak iz prve hiše naju je z očitno radovednostjo zaslišal, kako sva prišla do tja in ali je bilo kaj robidovja. Povedal je, da se lastnik gozda ne strinja s pohodniško potjo in da so se pred časom kolesarji, ki so se spuščali po njej, pritoževali nad prebodenimi zračnicami. Lahko razumem, da na svojem svetu ne mara kolesarjev, pešci pa mu najbrž niso delali škode. Skrbniki poti bi se bili morali tako ali drugače pogoditi z njim ali pa jo speljati drugje. Pripeljati pohodnika do kažipota, ki kaže »nikamor«, vsaj posebno prijazno ni. Po asfaltni cesti sva med travniki, vinogradi in sadovnjaki odvijugala v dolino. Na desni je pod Sabotinom tičala vasica Podsabotin.

Po mostu čez Pevmico sva stopila na glavno cesto Kojsko-Solkan in nadaljevala levo po njej. Zapustila sva jo pred domom starejših in se povzpela na slab kolovoz. Z njega sva takoj zavila levo na drugega, lapornatega in zelo razdejanega. Postal je tudi precej skalnat, imeniten izziv za udeležence 20. mednarodnega srečanja terenskih vozil, ki ga je prav ta dan organiziral Jeep Club Brda. V valovih so naju prehitevali terenci, enoprostorci, štirikolesniki. Kakih 20 minut nad domom v bližini nekaj hiš je postal kolovoz dosti lepši, z leve od spodaj pa je pritekel še eden, slabši. Zavila sva čezenj in se na drugi strani povzpela za kažipotom v breg. Ko sva nad križiščem malicala, sva z olajšanjem ugotovila, da se »dirka« nadaljuje po spodnjem kolovozu, le eno vozilo se je zmotilo, a sva ga brž z veseljem preusmerila na pravo pot. 

Po nekaj minutah vzpona sva pri bogato obloženi nešplji prispela v zaselek Dol, kjer obnavljajo domačijo Podsabotin 21. Več kot obnavljajo, kajti kaže, da bo nastalo nekaj imenitnega. Ker ni bilo videti ne markacij ne kažipota, sva bila nekoliko v zadregi, kam naprej. Odločila sva se za kamnito stezo, ki se je zložno vzpenjala levo nad domačijo v gozd, in šele čez čas zagledala na tleh rumeno črto. Mimo oljk, trte, sadnih dreves in celo palme pri domačiji na desnem bregu sva prišla do lokve, po kateri se zaselek imenuje Mlaka. Na bližnji gozdni cesti naju je pričakal kažipot desno, na levi pa je bila na nekem drevesu Knafelčeva markacija. Zavila sva za kažipotom v gozd in tudi to smer so označevali knafelčki; zdaj sva hodila po planinski poti na Sabotin. Na razcepu sva na drevesu za planinskima kažipotoma opazila bledo rumeno piko in prav tako puščico desno. Le kakih 40 m sva še šla po poti na Sabotin, nato pa pri kažipotu Karnjuka 9 zavila levo na travnat kolovoz. Srečala sva domačina, ki je ime najine poti naglašal Kárnjuka. Svetoval nama je, naj jo ubereva mimo lovske koče, da bova manj hodila po cestah, od koče pa se menda tudi lepo vidi Krn. Mikavno, a midva sva pač hotela prehoditi Karnjuko.

 

Strmi kolovoz je začel zavijati rahlo v desno, gozd se je zgostil in dosegla sva asfaltno cesto. Kažipot naju je usmeril levo nanjo. Rahlo sva se spuščala in prehitelo naju je kaj precej avtomobilov, tudi udeležencev srečanja terenskih vozil, ki sva jih zlahka ločila od »normalnih«: terenci so bili od koles do streh blatni (pokroviteljica srečanja bi bila s pridom kaka avtopralnica). Po rahlem vzponu sva na desnem ovinku, kjer nastaja nova (gozdna?) cesta, zavila levo z asfalta. Po betonskem cestišču sva se spustila mimo antene in na levi se nama je odprl pogled na Sveto goro in Sabotin.

 

Skozi borov gozdiček s skladovnicami drv sva prikorakala v Brestje. Pred prvimi hišami sta se ob vinogradu bleščali dve jekleni cisterni. Klet na prostem? Ob vodnjaku pred apartmaji Valentina stoji kažipot nazaj Sabotin briška pot 1h 45'. Velike, imenitne hiše, a tudi razpadajoče. Markacije so izginile in ko je cesta že zunaj naselja napravila oster desni ovinek, sva se spet znašla med hišami. Zavila sva levo in na škarpi se je prikazala markacija. Očitno sva se nekje v vasi »izgubila«. Markirana cesta naju je pripeljala v drugi del Brestja, v zaselek Figovica. Na zdelani rojstni hiši Jožeta Peršolje - Filipa (Brestje 22) je spominska plošča, na kateri piše, da je utonil v Soči (po Primorskem slovenskem biografskem leksikonu je utonil na poti na konferenco KPS za Slovensko Primorsko), Goriški panterji pa trdijo, da so ga likvidirali na ukaz Vojske državne varnosti, »podaljšane roke srbskega unitarizma«. Cesta teče zelo naokoli. Asfalt je bil popolnoma nov in pod Kojskim, kjer se je prenova cestišča končala, je bilo očitno, da je bila res potrebna.
 

 

Kmalu za križiščem sredi Kojskega sva sledila kažipotu nasproti hiše št. 22 po ozki asfaltni cesti in nato po kolovozu navzgor. Namesto pričakovanega vzpona k cerkvi sva se začela spuščati. Markacije so bile slabe. Na desni v daljavi sva videla morje in potem na levi oba dela Brestja. Cerkev je ostajala za nama. Pri veliki rumeni hiši št. 80 in vodnjaku sva zavila desno in se povzpela mimo kapelic križevega pota na razgleden grič k cerkvi sv. Križa iz okoli leta 1500. Menda se je temu kraju nekoč reklo Sveti Križ na jezeru (pod njim izvira več studencev ‒ na eni strani Pevmica in na drugi Birša ter njuni pritoki). V 16. stoletju so zaradi turških vpadov na griču zgradili tabor s štirimi trdnjavskimi stolpi. Med francosko zasedbo so bili uničeni trije, četrti pa je današnji cerkveni zvonik. Še vedno ga krasijo kamniti zobci na vrhu, gibelinske cine. Umetnostnih spomenikov v notranjosti žal nisva videla. Poleg cerkve stoji nizek okrogel stolp. Na pokopališču je grob zborovodje in glasbenega pedagoga Srečka Kumarja (1888‒1954).

 

 

Za cerkvijo sva našla markacije, torej sva jih spet nekje zgrešila. Spustila sva se nazaj mimo kapelic križevega pota in zavila desno, še vedno mimo kapelic, ter se vrnila na glavno cesto skozi vas. Mimo spomenika Srečku Kumarju sva se sprehodila še do cerkve Marijinega vnebovzetja; prvotno gotska cerkev je bila barokizirane v drugi polovici 18. stoletja. Na župnišču poleg nje je sončna ura, delo nekdanjega kojščanskega duhovnika Ferjančiča. Od nekoč najlepšega in največjega briškega gradu iz leta 1594, ki je bil v 18. stoletju središče goriške kulture in sedež sodne oblasti v Brdih, ni ostalo skoraj nič. Na pročelju velike stavbe, v kateri je zasebna ambulanta, sta plošči v spomin na delovanje VOS in na partizanskega župnika Edvarda Ferjančiča - Tarasa (1898‒1957). Ko sem ju slikala, me je skozi podstrešno okno opazoval radoveden kuža. Nadaljevala sva naprej po glavni cesti in za hišo št. 14 zavila levo na kolovoz. Sledila sva mu desno in pod cesto odkrila ostanek 300-metrskega predora ozkotirne železnice, ki priča o strateškem pomenu kraja v prvi svetovni vojni. Vhod v predor je zaprt. Ta kraj se imenuje Na Kalehih. Ne bi ga bila našla, če nama poti ne bi bil opisal »priseljeni domačin«, ki pa nama (seveda) ni znal razložiti, kaj pomeni to ime.

 

Zdaj naju je čakala le še vrnitev na Hum. Spotoma sva dognala, kje sva zgrešila pot k sv. Križu. Kakih 5 minut od hiše št. 22 sva zavila desno pri rdeči »packi« na drevesu, čeprav to ni bila ravno markacija, sploh pa ne belo-rumena. Strma kamnita potka z ograjo na desni naju v dveh minutah pripeljala za cerkev (prej sva po »daljšnici« potrebovali kar 20 minut). Spodaj pri  vodnjaku sva prišla spet na glavno cesto. Po zemljevidu s table na začetku poti naj bi jo prečkala, a to »v resničnem svetu« ne gre. Zato sva zavila levo in čez čas na škarpi končno zagledala markacijo. Kažipot naju je poslal desno s ceste. Po strmem spustu čez travnik in skozi ozek pas gozda sva spet stopila na asfalt, tokrat že na Humu. Pogled s parkirišča na vinograde, ki so žareli v poznopopoldanskem soncu, je bil prelep.

 

Na spletu so naštete glavne točke poti; nekaterih med njimi nisva našla ali opazila in jih ni na zemljevidu, tudi na tabli ob začetku poti ne: hiša Rovanca, Kucelj, Stegaršče (na zemljevidu in v Atlasu Slovenije Šteharšče?) in Ančilo (to je čisto drugje, severno od Gonjač). Kljub temu je bila bera »karnjuk« prav lepa in spodbudna ‒ naslednjič se bova lotila kake druge izmed preostalih sedmih briških »sort«.