Macna ‒ čista petka

Na Macno (Matzen, 1627 m) sva se odpravila ali vsaj odpravljala že štirikrat; iz Bajdiš in Zavrha sva zaradi preobilice snega prišla komaj kaj dlje od sedla Koce, dvakrat pa je bil kriv dež: prvič je začelo deževati na senčni strani Alp, zato sva se preusmerila pod Obir, drugič pa je lilo že v Ljubljani. Predzadnjega oktobra nama je peti poskus vendarle uspel, in to po najdaljši poti.

 

Začetek poti v Borovljah (Ferlachu), natančneje v naselju Dolje (Dollich; na zemljevidu PZS je napisano, na Kompassu 65 ne), naj bi bil po avstrijskem zemljevidu pri gostišču Schneerose, po našem pa bolj vzhodno. Našla sva ga, a si tam nisva upala parkirati: pred gostiščem je prostor za goste, s praznega parkirišča in obračališča bližnjega podjetja pri prvih markacijah pa naju je odgnal svarilni znak. Tako sva se odpravila na edini opaženi kraj, kjer je bil prostor in nobene prepovedi: na pokopališko parkirišče dobrih 10 minut od izhodišča na Josef Ogris Gasse (tudi Avstrijci imajo pravopisne težave: Josef Ogrisgasse, Josef-Ogrisgasse, Josef-Ogris Gasse, Josef-Ogris-Gasse, JosefOgrisGasse, celo Josefogrisgasse).

 

Po omenjeni ulici sva se napotila med hiše in pri št. 12 je bilo asfalta konec. Mimo nagrobnika in spuščene zapornice sva prišla na stezo, ki vodi v gozd. Po letos obnovljenem Jožefovem mostu sva prečkala Bajdiško Borovnico (Waidischbach), zavila desno ob njej in pred klopco v gozd, nato levo na gozdno cesto in čez približno 20 m na gruščnat kolovoz z zapornico. Po še kakih 20 m sva se povzpela levo čez skalnat prag na koreninasto gozdno stezo. Pri kapelici naju je pripeljala na gozdno cesto. Prečkala sva jo in se povzpela desno na greben. Po nekaj metrih sva se spustila levo z njega in tam se je najina pot staknila s tisto s Trate (Tratten).

 

Sledila sva markacijam naravnost navzgor in ko sva se spet znašla na gozdni cesti, naju je skoraj zavedla odlomljena veja z markacijo na desni. K sreči sva raje verjela zemljevidu in cesto prečkala. Vzpenjala sva se po kolovozu in skozi drevje na desni so se bleščali Borovski vrh (Sechter), Sopotniški Grintovec (Loibler Grintoutz) in Grlovec (Ferlacher Horn), ki so se že otresli jutranje megle. Markacij je bilo bore malo. Pri studencu na levem ovinku so se nad nama že dvigale skale. Bilo je precej podrtega drevja, ponekod tudi čez pot. Iznad skal sva lepo videla Borovlje. Za tretjo serpentino sva se pretaknila skozi kovinska mrežasta vrata, prečkala zaraščen kolovoz in nadaljevala onkraj njega v breg. Tam je bil kažipot Rosentalmarsch, kakršnih sva tisti dan videla še več. Pot je postala zelo skalnata in okolica tudi.

Od stičišča bolj ko ne zapuščenih gozdnih cest sva se povzpela po desni in kmalu zatem so se pokazale hiše. Ugibala sva, ali sva pri Korenjaku. Dostop k obnovljeni domačiji Rauth (Borovniške Rute) 4 z letnico 1490 je prepovedan. Pri vhodu je pod sliko lovca, ki se mu je prikazal jelen s križem med rogovi, gotski zapis o 400 letih tukajšnjega domovanja, krčenja gozda, obdelovanja zemlje in divjega lova ter o prvem izprašanem lovcu Sigfriedu. Na gospodarskem poslopju je stara kovinska tabla, na kateri med drugim piše, da je naselje Raut, 939 m, na carinskem mejnem območju.

 

Po slabi gozdni cesti sva prikorakala do počitniške hišice (Rauth 3) in se od nje povzpela na gozdno cesto s travnatim grebenom po sredini. Na levi sva videla še eno hišo in gospodarsko poslopje, midva pa sva zavila desno. Cesta se je izboljšala in naju pripeljala na glavnejšo; prečkala sva jo, se povzpela po stezi ob potoku in ga prestopila. Kljub odmaknjenosti je bilo z gozdne ceste slišati kar nekaj prometa. Naslednjič sva jo prečkala ravno pri zapornici. Kamnita stezica se je vzpenjala med pobočjema, poraslima s smrekovim gozdom. Čez cesto sva morala še trikrat. Steza se je razširila v pravcati kolovoz in tudi cesta je bila ob vsakem prečkanju boljša. Kmalu za zadnjim sva stopila na uravnavo s kapelico, razpelom in hiško. Ta je bila odprta in v njej so bile ob mizi s svečo še polne steklenice piva in bolj ali manj polne žganic. Tako je tudi ostalo.

 

Mimo kapelice sva vstopila v gozd ter se po stopnicah povzpela na gozdno cesto in čeznjo. Po tleh je ležalo na debelo listja, čeprav so vsenaokrog stale same smreke; naneslo ga je od zgoraj. Skozi drevje sva precej blizu videla teči široko Dravo. V treh dolgih serpentinah sva dosegla zaraščeno gozdno cesto in zavila levo nanjo. Podrt možic je »nadomeščal« zanesljivejše oznake. Cesta je prešla v lepo stezo. Iz listnatega gozda sva prav na hitro prestopila v iglastega. Pri tablici, ki obvešča, da je nazaj v Borovlje dve uri hoda, sva  zavila pravokotno desno na neizrazit greben. Ko sva že lep čas pošteno grizla kolena naravnost navzgor, markacij pa ni bilo, sva začela sumiti, da sva jih zgrešila. Tik pod kapelico je z desne res pritekla markirana pot. Pokazale so se prve zaplate snega. Nad kapelico naju je na prijetni jasi pozdravila romarska cerkvica sv. Ane (po Janši Annakreutz, 1536 m), okrog nje pa številne klopce, razpelo in zanimivo ognjišče. Imela sva lep razgled. Do sem sva hodila dve uri in pol. 

 

 

Nad cerkvijo se stikata dve poti; odločila sva se napraviti krog: po zgornji gor in po spodnji nazaj. Povzpela sva se skozi razdejan gozd na oster greben. Potka je bila zelo ozka, na več krajih speljana po prepadnem robu in ponekod sva morala poplezati čez skale. Po 20 minutah sva se ustavila med jeklenicama na desni in levi. Najprej sva se mimo pločevinaste posode in avtomobilskih okrasnih pokrovov (!) pod skalnim »nadstreškom« povzpela desno na stranski vrh, s katerega je lep razgled. Križ na sosednjem vršiču se je zdel na dosegu roke. Na rastišču lepih jegličev (avrikljev) je eden v (pre)topli jeseni zacvetel, zdaj pa ga je zeblo. Družbo so mu delali osamljen klinček in še nekaj rožic.

 

 

 

 

Nato sva se spustila nazaj k drugi jeklenici. Malo sva poplezala in   že sva bila pri križu, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica; to naj bi bil severni predvrh. Tudi ta je razgleden. Precej na tesnem sva pomalicala in nadaljevala po ozkem grebenu proti najvišji točki, do katere je le kakih pet minut. Tam je geodetski kamen. Z nje je šlo strmo navzdol po precej »zobatem« grebenu pod navpično steno v gozd. Iz njega sva zlezla na še en vršiček, s katerega se vidi že naslednji (ali pa se skupaj štejeta za enega), na katerem je prav tako skrinjica. To naj bi bil južni predvrh. Vpisni zvezek je poln navdušenja. Te vrhove domačini imenujejo Turni (Türme).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se nazaj v gozd in pot so nama pretekli trije gamsi. Naslednji turn (?) je bil gozdnat in neizrazit. Strma steza se je ponekod spuščala tik prepada, a ni bila tako zelo ozka kot tista na vrh in tudi plezati ni bilo treba. Pod steno, ki prepereva, se je nabralo precej grušča, po katerem nama je drselo. Tudi tu sva splašila gamse. Pol ure od vrha je z leve pritekla spodnja pot in po nekaj minutah sva pristala na sedlu Koce (Hansenruhe, Herperschnigsattel, 1356 m). Privoščila sva si kratek počitek in čokolado. Strinjala sva se, da je tu v snegu dosti lepše. 

Vrnila sva se na stičišče zgornje in spodnje poti ter nadaljevala po spodnji. Stezica se je skrivala pod listjem in ponekod visela. Naletela sva še na nekaj ostankov snega. Kar nekaj časa ni bilo markacij in tam nekje sva pozimi odnehala. Šlo je rahlo gor in dol, vzporedno s pobočjem. Desno spodaj sva tu in tam ujela pogled na dolino z Dravo. Pri cerkvi sv. Ane sva sklenila krog in pod njo zavila levo za markacijami, ki sva jih gor grede zgrešila. Po dobrih petih minutah sva odkrila, kje se je to zgodilo: na mestu, kjer sva zagrizla naravnost v strmino, se markirana steza nadaljuje položno v desno, a ker je markacija nekoliko oddaljena in slaba, gozd pa temen, sva jo prezrla. Od tu sva se vračala po poti vzpona. Pogled na dolino in Dobrač v večernih meglicah je bil prav romantičen. Ko sva stopala čez Jožefov most, je nad Bajdiško Bistrico že svetil prvi krajec. »Prepovedano« parkirišče je še vedno samevalo in tudi na pokopališkem sva bila skoraj sama.

Med jutranjimi in večernimi meglicami sva preživela devet večinoma sončnih ur (dobrih šest hoje), ki so si zaslužile oceno odlično, s čisto petko pa se lepo ujema tudi peti ‒ končno uspešni ‒ poskus sprehoditi se po razglednih turnih Macne.