Na Lepenatko z mačeto?

Na prvi poletni dan sem šla prvič spet »zares« v hribe. No, nekaj mi je še manjkalo: nahrbtnik. Jani je vztrajal, naj cilj izberem sama, češ da najbolje vem, koliko že zmorem. To ni tako lahko, kakor se sliši. Odločila sem se za Lepenatko (1425 m), kjer sva že bila pred 12 leti. Takrat sva začela v Mačkinem kotu, tokrat pa v Lenartu pri Gornjem Gradu. Odpeljala sva se skozi Kamnik, po dolini Črne in čez Črnivec. Za Novo Štifto je cesta najprej prečkala Rogaščico, takoj za mostom čez Kanolščico pa sva pri kapeli nasproti Interdenta zavila levo proti Lenartu. Parkirala sva ob odcepu makadamske ceste k Spodnjemu in Zgornjemu Bezovniku pri ekološkem otoku.

 

Asfalt se je končal pri kažipotih levo čez Kanolščico za Babjo pot ter naravnost za Pot po Kanolščici, proti Lepenatki in Rogatcu. Makadamska cesta naju je pri opuščenih hišah pripeljala v gozd. Ves čas se je »srečevala« s Kanolščico in njenimi pritoki. Ob njej je cvetelo kresničevje. V bregu nad travnikom s čebelnjakom je čemela domačija, najbrž Rogelj, kakor piše na zemljevidu in kar najverjetneje potrjuje tudi bolj domače (bolj pravo?) ime tamkajšnje transformatorske postaje: Rogl. Ko sva prispela pod Ugovske peči, sva levo ob cesti opazila izvir z napisom MM XIII 2013 na lesenem koritu, za njim pa na desni podrt mlin. Nad mlinom se je odcepila cesta čez most k Roglju. 

 

 

 

 

 

Cesto sva zapustila pri kažipotu levo Lepenatka 2h 25min in Veliki Rogatec 2h 40min. Usmeril naju je navzgor na popolnoma zaraščeno stezo; rastje je bilo še mokro, zato sva bila nemudoma premočena do pasu. Druga nadloga pa je bila, da nisva videla, kam stopava, zato je bila precejšnja nevarnost za zdrs na »poti« ali celo z nje. Če bi se bilo primerilo kaj takega, bi bila najbrž kriva slaba opremljenost, a planinci seveda ne nosimo s seboj mačet (malo že pretiravam, ampak po tako zaraščeni označeni poti res še nisem hodila). V tisti visoki travi pa so se odlično počutile kukavice, tudi rdeče naglavke.

 

Prestopila sva potoček in se nekaj časa vzpenjala ob njem, nato pa se obrnila desno, proč od njega. Više v gozdu je na naju prežalo še trnje. Šele ko sva preplezala nekaj skal in stopila v pošten gozd, kjer je bilo premalo svetlobe za bohotno podrast, se je končno zares pokazala steza. Po nekaj deset metrih je koreninasta, a razločna zavila ostro levo. Kar preveč levo se nama je zdelo in še markacij ni bilo. Končno sva naletela na eno, slabo. Borovnice, polne plodov, so rasle kar sredi steze, kar nama je dalo misliti, da tod zlepa kdo ne hodi.

  

Dosegla sva gozdno cesto in se skobacala nanjo čez podirajoč se razmočen, strm rob. Ob njej sta sicer kažipota, a hodec v nasprotno smer bi imel kar težave dognati, kam v goščavo naj se spusti. Nadaljevala sva levo po cesti in iz gozda. Pred nama se je pretegovala Menina. Cesto sva takoj spet zapustila na desnem ovinku pri dveh kažipotih, zrelih za upokojitev. Tisti, ki je bil še cel, naju je usmeril v travnat breg na »stezico«, ki že dolgo ni videla kose. Zgoraj naju je pričakala Knebovškova domačija. Na gospodarskem poslopju sta markacija in kažipot proti Lepenatki in Velikemu Rogatcu; par rogov pod njim najbrž namiguje na Rogatec. Zaradi nenavadno gostega prometa na cesti sva domnevala, da bo pri Sv. Lenartu maša, in Knebovškova gospodinja nama je domnevo potrdila. Tudi ona se je odpravljala tja.

 

Nad domačijo sva se vrnila v gozd. Prečkala sva suh hudournik in zagazila v podrast. Knebovškov kuža naju je še dolgo spremljal. Stopala sva po dobro označeni široki gozdni stezi, vsake toliko časa pa nama je pot spet »popestrilo« ščavje. Nato je postala kamnita, peščena in po njej je mezela voda, zato naju ni presenetilo trohneče korito. Prestopila sva še dve hudourniški strugi, se vzpenjala in spuščala. Tu in tam sva spodaj videla gozdno cesto ter slednjič pri kažipotih stopila nanjo in zagledala Rogatec. Kmalu sva prišla do cerkve sv. Lenarta (929 m; tamkajšnji kažipoti so nadmorsko višino zaokrožili na 930); do nje sva potrebovala slabo poldrugo uro. Stavbo iz 14. stoletja so konec 19. stoletja prezidali, ker jo je 9. januarja 1895 poškodoval plaz, dvakrat pa so jo prenovili tudi v prejšnjem stoletju (1966 in 1994). Njena najbolj očitna posebnost je veriga, s kakršnimi so opasane še nekatere druge Lenartove cerkve. Skovana naj bi bila iz verig, ki so jih jetniki prinašali svetniku v zahvalo za rešitev iz jetništva. K maši je prišlo veliko ljudi, vse pa je bilo pripravljeno tudi za preganjanje bacilov in žeje po obredu. V vpisno knjigo se nisva vpisala, ker je bila preveč zdelana.

 

Od cerkve se pride na Lepenatko po dveh poteh; odločila sva se za tisto čez Ugovško jamo. Ob ograji sva se povzpela na stransko gozdno cesto, kakih 10 m levo po njej in strmo desno navzgor po ozki zaraščeni stezici do razcepa; levi krak se je spustil k parkirišču, midva pa sva nadaljevala po desnem, strmo navzgor po skalnati in zemljati gozdni stezi, precej razdrti od vode. Prečkala sva kolovoz ali slabo gozdno cesto. Srečala sva dva mlada para in eden izmed mladeničev naju je pohvalil, da sva se odločila prav, češ da je gori zelo lepo. Dosegla sva gozdno cesto in zavila desno po njej. Ko je na 1070 m napravila levi ovinek, sva ji sledila (Lepenatka 1h 10min), čeprav je bil tudi med kažipoti desno eden za najin cilj (Lepenatka 1h 5min). Po slabi nemarkirani cesti sva prišla do lese in za njo na uravnavo Ugovška jama z obilico praproti, brezami in prežo. Tu sva naletela na prvo markacijo od križišča, pa še ta je bila obledela. Na razcepu, katerega kraka tečeta obakraj preže, sva izbrala markiranega desnega. Nemarkirani levi vodi na Lepenatko mimo pastirske koče; pod njim imajo lovci krmišče. Ko sva se vzpenjala ob gozdu, sva na njegovem robu občudovala lepe mlade grme volčjih češenj, ki se še niso zares razcveteli, po travniku pa so bile posejane čmerike, zlatice, kukavice (pegaste prstaste, zelenkasti vimenjaki) ‒ nekatere so se razbohotile v prave lepotice, kranjske lilije, jacquinovi čisteci in še mnoge druge rože.

  

Steza je za kratek čas zavila v gozd, potem pa sva se vzpenjala po pašnikih. Pomagale so nama nekakšne kamnite »stopničke« v travi. Imela sva lep pogled na Rogatec in na vrhu razločila križ, pod goro pa domačijo Zgornji Špeh in kapelico na Koglu (Špehovem vrhu). Strmina je bila precejšnja, predvsem pa zelo vztrajna. Pravzaprav se je kar vlekla, saj sva že ob pogledu na »predvrh« in nato na »medvrh« mislila, da se bližava vrhu. No, pa sva uro in četrt nad Sv. Lenartom le prisopla mimo droga s kažipoti na cilj. S travnatega temena sva imela lepe razglede na dolino z Gornjim Gradom, Menino planino in osrednje Kamniško-Savinjske Alpe. Že nekoliko trhlo deblo nama je prav dobro služilo za klopco. Na najvišji točki sta rjasta vpisna skrinjica in žig.

 

 

Vrnila sva se čez sedlo Kal (1285 m). Z Rogatčevo piramido pred nosom sva se spustila nanj v kakih 10 minutah. Na njem so se pasle krave. Pri bivaku je bilo živahno in majhen fantič nama je prigovarjal, naj se jim pridruživa. Izkazalo se je, da se odrasli že pripravljajo za vrnitev v dolino, in to mu ni bilo po volji. S sedla vodijo številne poti, zato je tudi kažipotov veliko. Med sestopanjem po zemljatem kolovozu ali vlaki sva naletela na več slabo vidnih žic, zato sva bila previdna. Na drugi strani žičnate »lese« se je najin kolovoz (ali vlaka) iztekel na gozdno cesto (ali drug kolovoz) in po tej je šlo dalje navzdol. V gozdu so ležale velike skale, že kar balvani.

 

Na razcepu na 1200 m je Janija ujezil kažipot naravnost navzdol Gornji Grad 1h 50min, saj mu ni povedal, katera pot v dolino je to – ali teče mimo Sv. Lenarta. Tedaj sva se spomnila, da ta razcep že poznava s poti na Rogatec. Nadaljevala sva po cesti, ki je kmalu pogledala iz gozda pri Zgornjem Špehu (1175 m). Domačijo sestavljajo stara in nova hiša ter gospodarsko poslopje. Ob cesti stoji kapelica in poleg nje kažipoti, med njimi vendarle določnejši glede poti v Gornji Grad: Gornji Grad mimo Sv. Lenarta 1h 45min. V najino smer sta kazala tudi rumena tablica Pastirske poti in rdeč kažipot brez napisa.

 

Med sestopanjem sva slišala zvonjenje pri Sv. Lenartu in še vedno zelo živahne človeške glasove. Prečkala sva gozdno cesto in nato še potoček. Najina steza je bila zadnjih nekaj metrov tako rekoč njegov pritok. Spuščala sva se po razdejanem hudourniškem svetu. Od vseh strani je tekla voda. Prečkala sva še en potoček in pri sotočju obeh pristala na gozdni cesti. Na desni sva zagledala ograjo z vrtljivimi vrati in ker sva pred kratkim slišala nekakšno škripanje, sva sklepala, da je prava pot skozi ta »vrtiljak«. Prestopila sva še en potok in končno tudi tistega, v katerem so zjutraj hladili pivo, pa sva bila spet pri Sv. Lenartu.

 Verski obred se je nadaljeval v prijazen družabni dogodek. Nekateri so naju zjutraj opazili in so se zdaj pozanimali, kod sva hodila; pohvalili so naju, da sva opravila kar lepo pot. Cerkev je bila še vedno odprta in sva si lahko ogledala notranjost, ne da bi bila motila vernike. V glavnem oltarju je sv. Lenard, v levem sv. Job, v desnem pa sv. Pavel in sv. Janez. Poleg verige, s katero je opasana cerkev, je nekaj železja tudi znotraj na okenskih policah.




 

 

Poslej sva se vračala po poti vzpona. Pri Knebovšku naju je gospodinja povprašala po poti in ko je slišala najino poročilo, je bila odločna, da bo naslednjič, ko pojde v trg, če bo le koga srečala, povedala, da se tako zaraščena pot ne spodobi. No, popoldne vsaj mokro ni bilo več, zato sem se zdaj več ustavljala pri rožah. Najbolj so mi bili všeč rdeče naglavke in veliki zali kobulčki. Pozobala sva tudi nekaj borovnic. Tik pred parkiriščem je nekaj steklo čez pot, pa ni bila veverica. Podlasica je švignila po steni bližnjega gospodarskega poslopja in izginila – najbrž na obisk h kokoškam. S Kala sva hodila dobri dve uri.

 

Lepenatka mi je bila tudi vdrugo všeč in spet je k temu precej pripomogel njen zali sosed. Res sta lep par.

 

Na Gori pri sv. Kunigundi

Gora (569 m) je hrib, po domače imenovan tudi Šentjungrt, kakor se ‒ po Leksikonu slovenskih krajevnih imen prav tako po domače ‒ imenuje naselje nad Galicijo, katerega uradno ime naj bi bilo Sv. Jungrt. Toda Statistični urad Slovenije pravi, da je ime naselja Šentjungert (tako piše tudi na tablicah s hišnimi številkami). Jung(e)rt je vsekakor ljudsko Kunigunda, ki med ljudstvom sliši še na ime Kungota (tako je cerkev na Gori zapisana v Atlasu Slovenije in na zemljevidu Celjske kotline). Skratka, imenoslovno sila zanimiva gospa. Obiskala sva jo predzadnji dan mojega bivanja v zdravilišču Dobrna. Začela sva pri razglasni tabli PD Dobrna poleg Mercatorja, kjer je kažipot Lanšperg – Kunigunda 1,5^h.

 

 

Markacijam sva sledila do mostu čez Dobrnico, kjer sva prestopila z Dobrne v Vinsko Gorico. Po naslednjem mostu sva prečkala cesto Vojnik‒Velenje. Kažipot Lanšperg 25min (ime gradu ima na tamkajšnjih napisih na koncu g, na zemljevidih pa piše Lanšperk) in Kunigunda 1h 40min (to se ne ujema ravno z 1,5^h na izhodišču, od koder je brez  dvoma dlje kot od tukaj) naju je poslal na makadamsko cesto med travniki in vinogradi proti hišam. V Pristovi sva s slabe asfaltne ceste zavila med hišama 2 in 4b na kolovoz proti gozdu, kamor so nama pokazali puščica, knafelček in klobuček. Vzpenjala sva se po strmi vlaki, ki se je čez čas spremenila v stezo. Ko se je ta obrnila v levo, se je najina pot odcepila desno. Iztekla se je na strm ilovnat kolovoz, ki mora biti v mokrem prava drsalnica. Kmalu sva pod potjo opazila zanimive skale, poraščene z mahom. V grapi naj bi bil (tako vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije) urejen izvir Štepih, a znamenja, ki kažejo dol, so zabrisana, kjer naj bi bil najverjetneje izvir, pa sva našla le odprtino brez vode. Nad grapo se je pot zravnala, nato pa zavila ostro levo navzdol. Ob kolovozu, ki teče po jarku, so si pohodniki omislili stezico za blatne dni. Številni odcepi na obe strani naju niso motili, saj je bila pot dobro označena.

 

 

Iz gozda sva prikoračila na travnat kolovoz med vinogradom in sadovnjakom ter med hišami v Rupah stopila na asfalt. Skozi prvo križišče s kažipoti sva šla kar naravnost, na naslednjem pri št. 15 pa desno za kažipotom Kunigunda. Ko sva prišla do gozda, so naju oznake usmerile na gozdno stezo, od te pa se je takoj levo odcepila stezica. Pod nama je tekla struga; čez čas sva sestopila k njej in nadaljevala po kolovozu. Ta se je močno spustil po precej globokem jarku. Gozd sva zapustila pred bregom, pogozdenim s smrečicami. Kolovoz, ki je zavil levo pod njim, naju je pripeljal k domovanju starejšega para; velika hiša z gospodarskimi poslopji, vrt in sadovnjak so bili zgledno urejeni. Gospodar je igral na harmoniko ‒ da se še uči, je pojasnil. Povabila sta naju k vrtni mizi in nama dala piti. Včasih se je reklo pri Kalčniku, zdaj pa pri Kačjeku (tako je tudi na zemljevidu; nekoč je bilo tu menda veliko kač). Kje natanko so razvaline gradu Lanšperk, nisva izvedela. Po prijetnem klepetu sva se poslovila.

 

 

Od naslednje domačije, pri Štokovniku, sva prvič zagledala Goro in Kunigundin zvonik, ki je kukal iz drevja. Makadamska cesta se je iztekla na sedlo (vodnik mu reče prelaz) in se priključila asfaltni. Od razpela in kažipotov sva se povzpela po precej strmi asfaltni cesti pod velikim brenčečim daljnovodom. Pri domačiji vrh klanca se je cesta položila. Naslednja je bila mogočna turistična kmetija Razgoršek z leseno »depandanso«, več kot 200 let staro faroško zidanico (tako piše na njej, na spletu pa povsod farovška; na njej je tablica Rupe 23 – morda so jo prenesli od drugod, kajti Razgorški so v Pepelnem) in drugimi objekti, zeliščnim vrtom, znamenjem in še čim. Čeprav je bila sončna nedelja, je bila domačija kot izumrla. Doma sem potem ugotovila, da je bilo lani ta čas tam zelo živahno, saj so priredili srednjeveški dan pod Kunigundo in prenovljeno zidanico odprli za javnost.

 

Po vodniku naj bi se pot nadaljevala ob vinogradu, a kažipota Dom na Gori in Kunigunda sta naju nedvoumno usmerila naprej po cesti. Ko sva bila že v dvomih, ali sva ju razumela prav, sva tik pod vrhom vzpona le zagledala markacijo. V gozdu, skozi katerega sva se vzpenjala, je raslo obilo pravih kostanjev, hrastov in z višino čedalje več borov. Ko se je cesta prevesila navzdol, je pred nama stala Gora, najin cilj. Minuto ali dve zatem se je levo nazaj odcepila markirana peščena stezica (markacijo sva opazila bolj po naključju), ki sva se jo namenila raziskati nazaj grede. Iz gozda sva stopila na bolj raven svet. Sv. Kunigunda se je že dobro videla, desno v dolini pa je ležala Galicija. To nenavadno ime je po eni razlagi dobila od španske pokrajine, kjer je pokopan sv. Jakob, zavetnik tukajšnje cerkve, po drugi pa izvira iz staroslovanskega imena za vrano (galice), kajti vran je tod menda veliko (tako je menil etimolog Davorin Trstenjak, ki je leta 1864 v vasi raziskoval ostanke rimske dobe; še eno razlago je objavil v letopisu Matice slovenske leta 1870: stari Slovani so mesta, kjer so stali templji v čast bogu sonca, imenovali galicije), a po ljudskem izročilu je v vasi, ki se je nekoč imenovala drugače, živel Poljak iz (poljske) Galicije in se je kraj preimenoval po tej.

 

Mimo stare Jelenove domačije (Zavrh nad Galicijo 23) in še nekaj hiš sva prišla pod gozd, kjer se je asfalt prelevil v makadam, midva pa sva zavila levo mimo zadnje hiše. Na razcepu za njo sva jo ubrala po levem kraku, na katerega sta kazala kažipota za Kunigundo in Jakobovo pot. Začela sva se vzpenjati po peščeni in koreninasti gozdni stezi in kar precej nama je drčalo. Z leve je kmalu pritekla pot iz Šmartna v Rožni dolini in napis na drevesu naju je obvestil, da je do koče le še pet minut. Z obeh strani so se na sprano stezo priključevale neoznačene stez(ic)e. Na razcepu pod gozdnim robom se je desni krak pognal naravnost k cerkvi, ki sva jo že videla skozi drevje, levi, markirani, pa naju je pripeljal k planinskemu domu. Do njega sva hodila dobri dve uri.

 

 

Tik pod cerkvijo iz druge polovice 14. stoletja, obnovljeno leta 1996, stoji Planinski dom Šentjungert (565 m), poleg njega pa klopi, mize in nekaj igral ter spomenik dvema partizanoma. Zraven sta še lesena hiška in gospodarsko poslopje. Dom, leta 1988 prenovljena mežnarija, je odprt le ob nedeljah in državnih praznikih. Dežurni postrežejo s pijačo, kuhati in streči jedačo pa ne smejo; dovoljenja za to so zanje predraga, so nama povedali. Številni domačini, ki to vedo, so seveda iz nahrbtnikov privlekli marsikaj za pod zob. Midva pa česa takega nisva pričakovala in ko je dežurni videl najina začudena (in lačna!) pogleda, nama je postregel s krožnikom domačih piškotov, ki jih je napekla njihova članica. Neverjetno, kako lačnemu k radlerju teknejo piškoti. In prijaznost takisto.

 

 

Ko sva se vračala, sva zavila desno po gor grede  odkriti stezici nad Jelenom. Po kakih 10 minutah naju je pripeljala ob vinograd in že sva zagledala turistično kmetijo. To je torej pot, kakor jo opisuje vodnik. Na njej sva srečala pisanega lazarja, sicer pa ves dan ne žive duše, razen seveda pri planinskem domu, kamor očitno prihajajo po drugih poteh. V nekaj minutah sva bila pri Razgoršku. Šele zdaj sva opazila, da je na vogalu brunarice slaba markacija, čeprav kažipota kažeta na cesto. Odtlej je šlo spet po poti vzpona. Za ograjo pod Kačjekom so se pasle ovce; radovedno so naju zasledovale skoraj do gozda. Tam sva jo namesto nad grapico, »tlakovano« s ploščatimi skalami, ubrala kar po njej, saj ni bilo veliko vode.

 

Še vedno naju je peklilo, kje so razvaline gradu Lanšperk na Gradišču (539 m), zato iz gozda nisva zavila desno proti Rupam, ampak levo. Kar hitro se je začel asfalt in naju pripeljal do počitniške hiše, kjer ni bilo nikogar. Cesta se je povzpela mimo vodnega zajetja do samotne hiše in se končala pri znaku za prepoved prometa z napisom Privatna cesta. Tudi ta hiša »deluje« le za konec tedna. Mama je v zunanji kuhinji pripravljala kosilo, oče nama je povedal, kje najdeva lanšperške razvaline (iz gozda ne bi bila smela zaviti levo po cesti, ampak bi se bila morala povzpeti desno v travnati breg), mlajši sin naju je zaslišal, od kod sva in kaj počneva tukaj, starejši pa naju je, ko sva obrnila, »zasledoval«, ker ga je, kot se je izkazalo, zanimalo, kaj bova našla, saj še ni videl Lanšperka. Vrnila sva se torej na kraj, kjer sva prišla iz gozda, in za odcepom zavila desno v nepokošeni travnati breg. Kar na slepo sva hitro prilezla do razvalin in (prazne) vpisne skrinjice, na kateri piše Grad Lanšperg 539 m. Nato sva naletela na markacije in od skrinjice se je spustila označena stezica. Kod teče, nisva mogla raziskati in okolice tudi ne, ker se fantiček ni znal vrniti sam, in sva ga morala pospremiti nazaj na travnati breg, od koder je znal k svojim. Ko sva se vračala proti Rupam, sva srečala očeta, ki ga je že iskal z avtomobilom.

 

V Rupah sva kratek čas vedrila pod nekim toplarjem in neznansko razburila psa čuvaja, sicer pa je vrnitev po že znani poti minila brez posebnosti. Vzela nama je slabi dve uri. Z obiskom pri zanimivi gospe s tremi imeni in pri prijaznih galicijskih planincih sva bila prav zadovoljna.