Tegoška gora za navdušence

Zadnjo (lansko!) oktobrsko soboto sva se kot že ničkolikokrat odpeljala v Jelendol, od tam pa proti Medvodju in po približno 2 km levo ob Zalem potoku. Pripeljala sva se pod planino enakega imena (1032 m), kjer se vozna gozdna cesta konča z obračališčem, nad njim pa stoji precejšnja počitniška hiša. Tam sva parkirala. Za cilj sva si izbrala Tegoško goro (najvišji vrh mogočne gore enakega imena, ki se začne vzhodno od Škrbine in niza vrhove do Macesja) z nekaj »podcilji«, katerih eden je bila Tegoška planina, ki sem jo predlani zaradi bolezni zamudila.

Podala sva se navzgor po kolovozu desno od počitniške hiše (vlako levo od nje sva se namenila raziskati nazaj grede). Pripeljal naju je do koč na planini Zali potok. Po sprehodu med njimi sva nadaljevala po kolovozu in takoj prišla na razcep, kjer sva izbrala desni krak navzgor. Spremenil se je v stezo, poraščeno s travo, ki je bila popolnoma razmočena, saj je ponekod voda kar tekla po njej. Ko se je strmina za kratek čas unesla, sva prečkala potok, potem pa se je steza pognala še bolj strmo v breg. Vzpenjala sva se po mokri Mrzli dolini. Še večkrat sva morala čez vodo; nekje je odnesla kos poti, tako da sva hodila pravzaprav po strugi.

 

Ko se je svet osušil, se je vzpon nadaljeval po stezici, obrasli in porasli z visoko suho travo, desno ob njej pa je tekla suha peščena in kamnita struga in pozneje zaraščen ozek jarek. Dosegla sva uravnavo s poseko in vrh nje zagledala rob ceste iz Jelendola proti planinam pod Košuto. Poseko sva prehodila po razritem opuščenem kolovozu skozi suho travo, ki nama je segala do pasu. Cesto sva dosegla kake pol ure nad izhodiščem in nadaljevala desno navzgor po njej. Nasproti studenčka na levi naju je verižica na desni opozorila na odcep k počitniški hišici s sila okrašeno okolico.

Od počitniške hišice je cesta tekla mimo peskokopa ter naju po rahlem spustu pripeljala do kažipotov levo proti Tegoščam, Šiji in Pungratu. Sledila sva jim na stransko cesto. Od nje se je odcepilo več kolovozov, eden desno z zapornico. Levo pod cestiščem sva opazila kolovoz in sklenila nazaj grede preizkusiti, kam vodi. Na naslednjem razcepu je pot na Pungrat in Šijo odšla levo, midva pa sva se držala desne smeri proti Tegoški planini. Toda nedaleč naprej, po slabe pol ure hoda po cesti, sva se pri odcepu levo odločila za pot čez planino Pungrat proti Škrbini, ki jo je bilo od tam prav lepo videti.

Vzpenjala sva se čez poseko, zasajeno z novimi drevesci. Kmalu po prestopu pašniške ograje sva na levi zagledala modro pobarvana kovinska vrata na planino Pungrat. Zgoraj ob cesti, ki je pritekla skozi tista vrata, sva videla kažipote, zato sva se usmerila tja. Tam je bil še en odcep levo k taborniškemu domu na Šiji, od koder je bilo slišati hrup in tudi prometa v tisto smer je bilo nenavadno veliko. Midva pa sva zavila desno, kamor je vabil kažipot Pungrat Odprto vsak dan. Hm. Kakih 20 minut nad cesto sva prispela do stanov na planini Pungrat (1447 m) in seveda niso bili odprti. Čisto do stavb nama pravzaprav ne bi bilo treba, a sva si hotela ogledati kažipote.

Čez pašnike, posejane s skalami, sva se podala navzgor proti Škrbini. Markacij ni bilo videti, le na levem robu planine sva na debeli smreki opazila smerno tablico navzgor Škrbina 1^h. Skozi pas gozda sva prikoračila med ruševje, ki ga je popestrilo nekaj zardelih jerebik. Strma, ozka in vijugasta, a dovolj dobro označena stezica naju je mimo vodnega zajetja in slikovitih skal natanko uro nad planino odložila na sedlu Škrbina/Skarbina (1869 m). Na drugo stran sva prvič pogledala v Avstrijo. Zarjavela smerna tablica nama je povedala, da morava desno proti Košutnikovemu turnu, bližnja skala pa še dodala znak za zelo zahtevno pot, ampak midva seveda nisva nameravala tako daleč. Na tamkajšnjem mejnem »kamnu« piše XXIV/83.

 

Ko sva zapustila sedlo in se s strmega pobočja ozrla nanj, sva ga šele zares videla kot škrbino. Pot naju je vodila mimo odcepa proti Malejevi planini in Selam/Zell. Odpirali so se čedalje širnejši razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Nadaljevala sva desno po grebenu ali tik pod njim; ozko stezo so tu in tam »zagradile« skale. Pobočje pod nama (na slovenski strani) je bilo silno strmo in travnato, prav »primerno« za zdrs. Dohitel naju je mladenič, ki se je povzpel na vsak vršič v grebenu (midva sva enega, nekoliko umaknjenega levo od grebena, izpustila). Fotografirali smo drug drugega in potem nekaj časa hodili skupaj. Po 40 minutah od Škrbine smo se povzpeli na Pungratsko goro/Dichte Spitze (2025 m, mejni kamen XXIV/74), označeno z geodetskim kamnom s križcem in kamnom z napisom KT. Daleč pred seboj smo zagledali čredico gamsov, ki se je pasla po pobočju nad Tegoško planino. Mladenič je odhitel naprej, midva pa sva se še razgledovala. Ko je začelo brenčati in je »brenčalo« nekaj časa lebdelo nad Kladivom, sva že mislila, da se je zgodila nesreča in je helikopter pripeljal reševalce, a se je k sreči izkazalo, da se nekdo spreletava za zabavo.

 

S Pungratske gore sva se spustila na stezico pod vrhom in mimo Pišence/ Pešince/Windhöhe (1999 m) prikorakala pod Klado/Kleinspitz (1956 m). Strm vzpon nanjo se začne pri mejnem kamnu XXIV/68. Izpustila sva jo in se ustavila na vršiču s kamnom XXIV/65, od koder je bil lep pogled nazaj na greben, zadaj za njim pa sva razločila celo Triglav. Na najvišjo točko Tegoške gore (2044 m, mejni kamen XXIV/63) sva stopila 40 minut od Pungratske. »Najin« mladenič je tedaj stal že na Macesju. Razgled je bil čudovit, med drugim sva prvič lepo videla Cjajnikov steber. Cjajnik/Lärchenturm (1967 m) je skalnat stolp, ki ga imajo nekateri za del Macesja, od tod tudi ime Macesnov turn, če to ni zgolj prevod nemškega imena. Domneve o imenu sem našla tri (v obojih Karavankah, tako Klinarjevih kot Janševih, in zanimivem zapisu Gorazda Goriška): s planine Mrzli log je menda videti kot čajnik, Ecjan (po Klinarju) ali Cjan (po Gorišku) se imenuje del pobočja Tegoške gore, tretja pa je izpeljava iz encijan – cjan. 

Ko sva se odpravljala z vrha, je po brezpotnem travnatem rebru (Klinar ga tako celo imenuje: Travnato rebro) ves navdušen prisopel gor mlad par s kužkom. Ta direttissima se nama je zdela prestrma za sestop, zato sva se vrnila po grebenu ter ga po 20 minutah na najnižjem delu zapustila in se spustila proti Tegoški planini (1430 m; Janša uporablja ime Tegošče, na kažipotu, koči in zemljevidu pa piše Tegoška planina). Spuščala sva se na pogled in si sproti določala grmičke in skale, kjer sva zavijala, da ni šlo prestrmo naravnost navzdol. Po slabi uri sva pristala pri Jelendolu 34, kakor piše na eni izmed stavb na planini. Stara smerna tablica z napisi Pungart 0,30^h, Dolga njiva 1.20^h, Šija 1,30^h in Kofce 2,00^h je ležala na tleh. Poklepetala sva z domačinoma, ki sta moževala na verandi, in nadaljevala pot po cesti nad stanovi.

Pri kovinskih vratih sva zapustila planino in stopila v gozd. Onkraj njega se je obakraj ceste s pogledom na gore od Ojstrice do Storžiča košatila visoka suha trava. Kmalu za razgledno klopco sva srečala lovca, ki nama je s kazalcem na ustnicah pokazal, naj bova tiho; hodil je po travnatem grebenu po sredini ceste, da bi stopal čim tiše in tako ne bi svoje žrtve opozoril nase. Za levim ovinkom s parkiriščem, nad katerim so žareli macesni, se je cesta začela nekoliko spuščati. Približno 40 minut pod planino sva prepoznala odcep proti Pungratu, kjer sva zjutraj zapustila cesto, in klobasa je bila zašpiljena. Sledil je razcep s kažipoti in kakih 40 m pod njim sva pri možicu, ki sva si ga postavila gor grede, preverila, kam pripelje tamkajšnji kolovoz. Na gozdno cesto sva sestopila pred peskokopom in si pot precej skrajšala (kdor bi hotel uporabiti to bližnjico gor grede, bi moral zaviti na prvi kolovoz za peskokopom levo). Takoj za studenčkom sva se spustila levo po neopazni »potki« brez oznak, ki sva jo k sreči poznala od prej, in se prebila skozi ščavje na poseki. Po Mrzli dolini in čez planino Zali potok je šlo hitro, na parkirišče pa sva se spustila po vlaki – pravcati drsalnici, ki naju je dostavila natanko k avtomobilu. Od »špile« do njega sva potrebovala 45 minut.

 

Ta prijetni in razgibani pohod nadvse priporočam. Res ne vem, zakaj si je Tegoška gora v vodnikih zaslužila mnenje, da je brez prave samostojne veljave in kot poseben planinski cilj zato običajno ne pride v poštev. Midva se za take zlahka navdušiva. Hoje je bilo tri ure in pol tja, dobri dve in pol nazaj. Ker sva se potepala več kot devet ur, sva se v dolino vozila že v pojemajoči svetlobi in je bilo treba kar nekaj previdnosti, saj je cesta slaba in se nanjo valijo tudi precejšnje skale. Previdno torej. Preden sva se poslovila od Zalega potoka, pa sva se ustavila še pri njegovem zalem slapu.

Srečno 2017!

Leto je naokoli, jaz pa s spletnim dnevnikom še vedno zaostajam za dva meseca. A s hribolazenjem ne zaostajam prav nič in to je poglavitno! Pohod na dan samostojnosti in enotnosti v sončnem, toplem vremenu je bil zadnji letos, vendar nič kaj novoleten. Na Visokem Mavrincu sva si kljub temu nazdravila, kakor je najina (lepa!) navada. Strašno prijetno je bilo, pomanjkljivost letošnje novoletne voščilnice pa je, da na njej ni snega. Nekaj malega ga je le zadaj na Mali Mojstrovki in tudi na vrhovih od Špika do Škrlatice ga ni bilo dosti več. Povzpela sva se še na Kumlehovo glavo, in to kar dvakrat, ker je Jani šele po vrnitvi na sedlo opazil, da je zgoraj pozabil očala. Smola? Sreča: lahko bi bil opazil šele v dolini!

Moja letošnja novoletna misel je, da je biti srečen poglavitno (in sreča brez dvoma domuje tudi v hribih), a imeti srečo prav tako ni od muh (v hribih, kjer se hitro zgodi kaj nepredvidenega, je to zelo pomembno). Obojega vam v letu 2017 želiva obilo!

Veliki rob in Kucelj v čavenskem grebenu

Čaven je greben nad Vipavsko dolino. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1353 m), najbolj obiskan pa razgledni Kucelj (1237 m). Drugi vrhovi so še Čaven (1185 m), Veliki rob (1237 m), Selovec (1265 m), Mala gora (1034 m). Na Kuclju sva davno tega že bila, tokrat pa sva poleg njega nameravala obiskati še Veliki rob. Že z vipavske hitre ceste sva videla pogorje, v katero sva bila namenjena. V Ajdovščini sva zavila proti Lokavcu in Predmeji. Pred slednjo, kmalu za kamnolomom na levi (skrit je v gozdu), sva parkirala v bližini kažipotov za Srednječavensko pot. Nekoč so ji rekli Bošnarska, saj teče po gozdu, bošnar pa pomeni logar, gozdar.

Dobro označena široka steza, posuta z borovimi iglicami in kamni, se je vztrajno vzpenjala in naju pripeljala pod skale. Kljub strmemu pobočju je bil vzpon večinoma zložen. S stene so se na pot in čeznjo krušili pesek in skale. Ko sva za nekaj časa stopila na plano, sva zagledala dolino in Ajdovščino. Na prvem razcepu (takrat še nisva vedela, koliko razcepov in križišč bo ta dan, in bilo jih je nenavadno veliko) je bilo videti, kakor da bi hodce na vsak način radi odvrnili od desnega kraka, saj je še posebno jasnim oznakam za naravnost delal družbo »kažipot« Spoštujmo naravo, hodimo po označeni poti. Rož ni bilo več, le nekaj posamičnih ciklam na začetku, pač pa je po tleh ležalo veliko rdečih mokovčevih plodov.

Pot se je ves čas rahlo vzpenjala in spuščala. Mimo velike skale, v katere vdolbini je tičala plastična Marija s svečo, plastičnimi rožami in napisom Marija varuj nas, naju je pripeljala do križišča na 870 m. Desno navzgor je kazal kažipot Koča A. Bavčarja na Čavnu 45min (planinec in domoljub, ustreljen med drugo vojno v Trstu kot talec, po katerem se imenuje koča, se je pisal Bavčer) in Kucelj 1h 25min, levo Lokavec 1h in Ajdovščina 1h 30min, naprej Koča na Mali gori 1h 15min in Veliki rob 2h 30min. Slednji je bil »najin«. Kmalu za križiščem se je začel skalnat svet in nato melišče; odprl se nama je pogled na Vipavsko dolino. To melišče je bilo šele začetek, sledil je še en ozek jezik, nato pa sva prišla do najširšega dela, pod katerim sva opazila objekte, s katerimi »krotijo« plaz nad Lokavcem, imenovan Slano blato. Sicer enolično kamnito pobočje so krasile jesenske barve, tudi rdeči ruj. Posebno veselje so nama napravili gamsi, ki so se prikazali na bližnjih skalah in naju kar nekaj časa motrili. Počutila sva se kot kje v visokogorju.

 

Precejšen del poti je tekel po polički skoraj vodoravno ob pobočju, daljši kos tudi zavarovan z jeklenico. Za naslednjim delom melišča pri koničasti skali z Marijo v »niši« stoji klopca. Še čez dve melišči sva nadaljevala do razpotja na 845 m. Tu (in tudi povsod poslej) je bil Bavčerjev priimek na kažipotu desno napisan pravilno, levo se je odcepila pot proti Stomažu in Skriljam, Srednječavenska pa se je nadaljevala naravnost naprej. Kmalu sva pred seboj zagledala Kucelj, Školj sv. Pavla, levo Črne hribe, v daljavi celo morje. Nato je steza spet zavila desno v gozd, stran od robu. Tla so bila na več mestih razkopana do korenin in upala sem, da ne bova srečala kakega merjasca.

Na naslednjem križišču (910 m) je bila množica kažipotov še večja kot na dotedanjih. Levo se je pojavil nov cilj, Kamnje, nova je bila tudi Pot koscev (levo in desno), naprej v najino smer pa se je napovedovala lovska koča. Poldrugo uro od izhodišča sva stala pred njo; imenuje se Bivak Črna peč LD Čaven (890 m). Tamkajšnji kažipoti so naju usmerili čez dvorišče koče (Sv.Pavel, Vrtovin in Kucelj). Takoj ko sva izstopila iz gozda, naju je čakalo še eno obsežno melišče, na katerem je bil desni rob poti zavarovan z zloženimi kamni in skalami, da se grušč ne bi posipal nanjo. Nad meliščem se je dvigala slikovita skala; ugibala sva, ali je to Črna peč, po kateri se imenuje lovski bivak. Prekoračila sva še več gruščnatih pramenov. Ko je sonce ogrelo vse tisto kamenje, je v toplem zraku prijetno zadišalo po zeliščih, čeprav so bila že odcvetela in suha.

Čez še eno veliko melišče, precej poraščeno z drevjem, sva prispela na že šesto razpotje (890 m). Tam je bil še zadnji odcep desno na Kucelj, naravnost v najino smer pa je prvič kazal kažipot Trnovo. Odtlej se je stezica večkrat skrila v visoki travi, nanjo je visela podrast in čeznjo so ležala drevesa. Pripeljala naju je do kamnitega kolovoza (Napoleonove ceste). Kjer se je križal z najino potjo, so bili spet kažipoti, na skali onkraj pa puščica levo in napisi na skali: Vit. vrh, Sv. gora, Kopitnik in Krnica. Po prečkanju kolovoza je postala najina stezica komaj opazna, a k sreči sva kmalu naletela na markacijo.

Gozd se je razredčil in ko sva hodila po travnatem svetu, dolgo nisva videla nobene oznake, zato naju je skrbelo, da bova zgrešila pričakovani odcep desno. Končno sva slabo uro od lovske koče v travi pod nekim drevesom, na katerem je bilo nekoč očitno nekaj pritrjeno, našla zlomljena kažipota Vel.rob strma (z modro barvo) in Vel.rob daljša (z rdečo barvo). Ob deblu istega drevesa se je pod travo skrival kamen z modro črto, usmerjeno desno navzgor. To je bil gotovo odcep, ki sva ga iskala. Rinila sva naravnost v strmi breg po robu Široke grape, ključi so bili redki. Vodile so naju modre črte, tu in tam kak obroč. Prigrizla sva do skale z zelo zbledelim modrim napisom Pot Davida B. 2002. Visoko pred nama so štrlele v nebo slikovite ostrice. Nazaj sva skozi vrzel med skalami lahko nekoliko pokukala v dolino.

 

Po tričetrt ure sva izplezala v gozd, kjer naju je levo ob skalnati potki razveselil knafelček. Zavila sva tja, domnevno proti Čavnu (1186 m). Ko sva zapustila gozd, sva pred seboj zagledala dolino, za hrbtom pa Veliki rob, na katerem sva poleg križa opazila nekaj planincev. Pot se je v travi komaj videla. Pripeljala naju je do skal, na katerih je pisalo levo navzdol Vitovlje, desno, od koder sva prišla, pa Veliki rob. Kateri vrh je Čaven, v resnici nisva vedela, nikakor pa nisva hotela navzdol, zato sva obrnila in se vrnila tja, kjer sva izstopila iz grape. Po malici v senci dreves sva se odpravila v nasprotno (desno) stran.

Steza, ki se je vzpenjala med skalami in podrtimi debli, je bila slabo razvidna, a k sreči dobro označena. Po kake četrt ure sva dosegla kažipote: nazaj Ravne in Sekulak, levo Vitovlje-Sekulak (od tam je prišlo več planincev), desno V. Rob. Na skali ob poti na levi sva poleg puščice v tisto smer opazila napis Kopitnik. Pri kažipotih sva prestopila na tistem mestu podrt suhozid in zavila desno. Hodeč po robu gozda (mimo kažipota levo navzdol Krnica) sva ves čas gledala Veliki rob, nad katerim so jadrali padalci. Vrh s kovinskim križem in vpisno skrinjico sva dosegla v kakih 10 minutah. Tam je že bila skupina Italijanov in Slovencev iz Italije, ki so bili tako živahni, da se mi je komaj posrečilo napraviti kako fotografijo brez njih. V zraku je mrgolelo padalcev. Pogled nazaj na prehojeno pot in naprej proti Kuclju je bil res lep.

 

Najin naslednji cilj je bil prav Kucelj. Precej sprehajalna, a tudi zaraščena steza naju je vodila po gozdu. Po desni je tekel nizek suhozid, ki sva ga pozneje večkrat prestopila. Prečkala sva kamnit podor in poslej je bila tudi steza kamnita. Stopala sva po robu gozda in uživala v razgledu. Ko se je najina steza na Vratih (1125 m) staknila s kolovozom, sva s kažipotov izvedela, da se desno pride na Kucelj, levo na Selovec. V nekaj minutah sva bila že na naslednjem razpotju; naprej se je spuščala mulatjera proti Črničam in Vrtovinu, midva pa sva zavila levo navzgor proti Kuclju. Skalnata steza naju je vodila med nizkim drevjem in grmovjem, skale so bile obrasle z mahom. Čez čas sva si morala odpreti ograjo (električnega pastirja) in zakoračila sva na travnike, posute s skalami, brinovimi grmi in nizkimi drevesi. Tam so se pasle krave. V travi se je potka izgubila, a to naju ni motilo, saj sva že videla cilj. Pri naslednjih kažipotih sva si spet odprla ograjo. Vzpon je postal strmejši in 50 minut po tistem, ko sva zapustila Veliki rob, sva prispela na Kucelj.

 

Na vrhu sta pločevinast križ in skrinjica z vpisno knjigo. Na kovinski ploščici sva prebrala pesem Branka Selskega Planinec, ko na Čaven se povzpneš ... Pogled na jesensko obarvane gozdove pod nama je bil prav barvit. Tudi tu so nebo zavzeli jadralni padalci.

 

 

S Kuclja sva se spustila mimo poškodovane tablice 26. postaje Slovenske geološke poti in kažipotov (med njimi tudi h Koči na Mali gori, kamor sva bila namenjena) na slikovito kraško gmajno, ki so jo krasile tople barve in skalnate »skulpture«. Brinovi grmi so bili polni sladko-grenkih jagod. Nato naju je pot vodila skozi gozd, se spustila desno po kolovozu in nadaljevala čez poseko. Onkraj nje je zmanjkalo markacij. Šele čez dolgo časa nama je ena pregnala skrb, da sva zgrešila pot. Na križišču je z leve pritekel poraščen kolovoz, po katerem sva naredila nekaj korakov, nato pa se je od njega levo navzgor odcepil drug. Tam so bili spet kažipoti, med njimi levo navzgor Čaven (najbrž Bavčerjeva koča), naravnost pa Mala gora in Kamnje. Še dvakrat so kažipoti poskrbeli, da sva po dobre pol ure prispela do Koče na Mali gori, ki je v resnici planota.

Koča (1083 m) je skrbno urejena, prav tako njena okolica, a imajo samo nedeljsko dežurstvo in tako je bila na tisto sončno soboto, 22. oktobra, žal zaprta (odprejo pa jo po dogovoru in na velikonočni ponedeljek, ko Planinska sekcija Kamnje priredi tradicionalni pohod na Malo goro). Na tem kraju "trdega dela in lepih spominov", kakor piše na tablici, se konča Pot koscev in grabljic; kamenjski planinci so obnovili nekdanjo pešpot, ki je vodila na senožeti v kamenjski gmajni. Številni kažipoti kažejo na vse strani. Sledeč oznakam sva bila v 10 minutah spet na Srednječavenski poti, na 910 m, in nato v dobri uri pri avtu.

Tja grede sva do Velikega roba hodila dobre tri ure in pol ter se prek Kuclja in Male gore vrnila na izhodišče v dobrih dveh in pol. V devetih urah lepega jesenskega dne sva se razgibala in prezračila, da je bilo veselje.