Mala gora ‒ Stene svete Ane

Z Malo goro sva se prvič srečala zaradi Kamnega vrha. Takrat sva sklenila, da bova po delih prehodila ves greben. Za začetek je bilo treba ugotoviti, kaj sploh je Mala gora, kar niti ni tako preprosto, saj (kakor navadno) več virov »več ve«. Po zemljevidih Kamni vrh ne spada zraven, a tega je morda krivo kratko ime, ki ga ni mogoče raztegniti po vsej dolžini. Temeljitejši opisi tega sredogorskega hrbta povedo, da se začne celo severneje od Kamnega vrha, na primer Enciklopedija Slovenije pravi, da je »med dolinama Rašice in Kolpe. /.../ Na severozahodu jo omejuje dolina Rašice, na jugovzhodu Poljanska dolina.« Pri opuščeni kočevarski vasi Mala Gora jo prečna dolina razdeli na severozahodno Ribniško Malo goro in jugovzhodno Kočevsko Malo goro. Predzadnjo septembrsko nedeljo sva si izbrala Sveto Ano v ribniškem delu.

 

Za Velikimi Laščami (v Gornjih Retjah) sva zapeljala levo čez progo po betonskem mostičku in nato takoj desno po makadamu v gozd. Na naslednjem razcepu se je levo povzpela gozdna cesta (Kamen vrh), desno pa je tekla makadamska (pravzaprav se nista prida razlikovali). Nekdo je na drog obesil balone in dodal »kažipot« desno ne tja, najbrž namenjen kakim povabljencem. Kljub temu sva zavila desno, se pri smerokazih nazaj Prilesje in levo Bukovec pri Poljanah pripeljala na ozko asfaltno cesto ter nadaljevala desno po njej. Zunaj gozda so se pokazale prve hiše. Po dveh ostrih levih ovinkih sva kmalu za kažipotom Paintball park zagledala vas in pri znamenju so se začele Velike Poljane. Nedaleč za križiščem sredi vasi (nazaj Škrajnek in Bukovec, naprej Pokopališče in Grmada) sva zavila levo proti Grmadi in vas zapustila. Peljala sva se mimo kažipota levo Pešpot Grmada in se začela vzpenjati. Kljub kažipotu desno Sveta Ana na nekem levem ovinku sva še kar vztrajala na asfaltni cesti (ob njej so bile markacije) mimo krajevne table Žukovo in kažipota naprej Mala gora. Ob robu gozda sva opazila srno, ki pa jo je hitro popihala med drevje. Kmalu po tistem, ko sva zagledala Grmado z anteno, sva prispela na Vrh pri Poljanah. Parkirala sva na praznem asfaltiranem parkirišču pod Grmado.

S parkirišča sva odšla po asfaltni cesti nazaj navzdol. Nasproti prve hiše Vrh pri Poljanah 2 z velikim vodnjakom se je desno odcepila pešpot proti Velikim Laščam. Kmalu za kapelico sva zavila desno tudi midva in se ustavila pri hiši Žukovo 3, da sva prebrala napis na plošči: V tej hiši je v letih od 1968 do 1982 ustvarjal dr. Metod Mikuž 1909 – 1982 eden najvidnejših slovenskih zgodovinarjev prvi profesor za narodno in občo sodobno zgodovino na ljubljanski univerzi. Gospa, ki tam živi, nama je svetovala, naj greva k Sveti Ani po cesti, ker je po gozdu vse polomljeno, in povedala, da ne bova mogla videti Ivanovih kamnov na Žukovem, saj so na območju, ograjenem z električnim pastirjem. Za te kamne sva izvedela iz prospekta, ki nama ga je ob prejšnjem obisku dal oskrbnik na Grmadi. To so naravni kamni z luknjami v obliki križev; v spomin na padle partizane jih je razpostavil domačin Ivan, ki je med drugo svetovno vojno kot otrok videl, kako so v vas privlekli trupla borcev, postreljenih v bližnji grapi. 

Po spodnji asfaltni cesti sva se odpravila v vas. Asfalt se je končal pri transformatorski postaji. Nadaljevala sva po kolovozu do spomenika 25 znanim in neznanim borcem 1942 – 1944 z napisom Mi ki smo tod življenje dali za vas da ste ostali na svoji zemlji gospodarji vas prosimo varujte domovino sveto kot mi ki smo ji dali našo srčno kri. Spomenik je bil v sila klavrnem stanju. Pozneje sem našla o njem še več podatkov, vendar ne vem, koliko so zanesljivi, saj niti napis ni prepisan prav.

Vrnila sva se na zgornjo asfaltno cesto in se držala markacij. Vodile so naju mimo odcepa k hišam pri krajevni tabli Žukovo do desnega ovinka, kjer sva sledila kažipotu levo Sveta Ana (približno 20 minut hoda od parkirišča). Za odcepom sva prestopila žičnato ograjo in se napotila mimo plastične cisterne z vodo za živino v gozd. Na pašnikih pod nama so se pasli konji in krave. V gozdu naju je še enkrat ustavil električni pastir. Steza je bila precej zaraščena in po tleh je ležalo veliko podrtega drevja, označenosti pa ni bilo kaj očitati. Po kake četrt ure sva stopila iz gozda na kolovoz in se povzpela levo po njem, čeprav kažipota levo Sv. Ana najprej nisva videla, ker je bilo skrito za deblom. Ko sva prišla do gozdarskega delovišča, sva bila prepričana, da sva že predaleč in da sva zgrešila slabo označeni odcep desno, o katerem sva brala na spletu. Vrnila sva se na mesto, kjer sva stopila na kolovoz. Izkazalo se je, da bi bila morala po kolovozu samo kakih 25, 30 m, tam pa je bila desno navzdol proti brezam potlačena trava. Šele pri brezah sva našla prvo markacijo, ki se s kolovoza ni videla. Ob »odcepu« s kolovoza sva postavila možica.

Čez kakih 10 minut sva prišla na gozdno cesto (kažipot levo Sveta Ana je že napol »pojedlo« drevo). Vzpenjala se je mimo več gozdarskih delovišč in prej kot v pol ure sva prispela do križišča na območju Blatnih dolin ter kmalu zatem na sedlo med Špičnikom (926 m) na desni in Tisovcem (931 m) na levi. Manj kot 10 minut od križišča se je vzpon končal in začela sva se rahlo spuščati. Po gozdu levo nad cesto je tekla mrežasta ograja. Dišalo je po sveže posekanem lesu; očitno so se trudili pospraviti gozd pred zimo. Na mnogih deblih so bili »podpisi« lastnikov. Čez dobrih 10 minut naju je zverižen kažipot usmeril levo na slabšo gozdno cesto.

Na blagem levem ovinku se je s slabe ceste po dobrih 5 minutah desno odcepila steza, zametana z vejami. Podrto tenko deblo z markacijo je nekdo dvignil in ga prislonil na drugo drevo, da je še vedno kazala pot. S steze sva zavila levo na blaten prečni kolovoz. Še en »sneden« kažipot kakih 20 m pred odcepom levo nama je pokazal na stezo med skalami, poraščenimi z zelenim mahom. Ko se je strmina povečala, so se začeli ključi. Nato se je svet zravnal in celo nekoliko sva se spustila. Po približno 20 minutah sva prišla do prečne steze, ki vodi desno k Sveti Ani, levo na razgledišče, čeznjo (navzdol) pa se pride v Struge. Najprej sva zavila levo. Z razgledišča pri Stenah svete Ane (964 m) sva videla Dobrepoljsko in Struško dolino, s table pa sva izvedela, kaj še vidi, kdor ima z vremenom več sreče kot midva: lep del Kamniško-Savinjskih Alp.

 

Nato sva se odpravila proti Sveti Ani. Na drevesih ob robu velike poseke so bili napisi Grmada (nazaj), Struge (levo), Sv. Ana (naravnost) in Vrh (desno navzgor). Napisa na tabli ob razgledišču Nahajamo se na najvišjem vrhu Male gore potemtakem ne bi smela jemati dobesedno, saj se je najvišja točka napovedovala šele zdaj. Povzpela sva se desno in v nekaj minutah dosegla zaraščen vrh s kamnito-betonskim stolpičem oziroma stebrom, na katerem sta bili pritrjeni plošči o izmeritveni oznaki (opazovalni stolp služi samo zemljemerskim potrebam in nanj ni dovoljeno plezati) in o državni geodetski točki. Ob stebru sta bila (prazna!) vpisna skrinjica in žig z napisom 964 m. Nekdo se je prav potrudil, da je dostop zametal z vejevjem, in to na pobočju, polnem skal in lukenj, da si človek laže zlomi nogo kot ne (Jani je k sreči samo padel). Vrnila sva se na poseko in nadaljevala čeznjo spet v gozd. Ob razritem zemljatem kolovozu sva se ustavila pri tabli o pticah in divjadi. Tisti odsek je bil res slabo označen. Ko je po dobrih 10 minutah vlaka, posuta z ostrimi kamni, napravila levi ovinek, sva zavila desno z nje (oznak ni bilo) in kmalu sva zagledala strehe.

Mimo drvarnice sva prikorakala do čedne brunarice – Planinske koče pri sveti Ani na Mali gori (zemljevid 920 m, PZS 910 m). Na bližnji tabli sva prebrala, da stoji na mestu nekdanje kmetije in mežnarije Antona Blatnika (Zapuže 6), zapuščene okrog leta 1850. Napis nad vhodom nama je povedal, da je v letu 1918 PD Ribnica praznovalo 40. rojstni dan, koča pa četrt stoletja. Notri sva izvedela, da tam vsako leto od 2001 prirejajo salamijade. Na spletni strani PZS piše, da je to koča III. kategorije, kar pomeni dolinski standard, vendar nisva dobila jesti. Tega pa res ne razumem. Stopila sva še do cerkve (atlas 932 m, PZS 920 m) z letnico 1864 nad vhodom. V turških časih je bil ta kraj del »ognjenega telefona«; kadar se je bližala turška nevarnost, so na mnogih gričih zagoreli opozorilni kresovi. Pod glavnim oltarjem s sv. Ano, ob kateri sta sv. Uršula in sv. Neža, je še lesen daritveni oltar Staneta Jarma (1931‒2011) z napisom Sveta Ana izprosi nam mir. Tam sva bila ravno opoldne, a zazvonilo je šele ob 12.10.

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva prišla iz gozda, konjev ni bilo več. Pa niso odšli daleč, ampak so naju čakali više ob asfaltni cesti. Najin avto na parkirišču je imel družbo: še en avto in krave. Ker sva od Svete Ane prišla lačna, sva se povzpela na Grmado na štruklje. Namesto naju jih je izbral oskrbnik in tako sva dobila kar pet različnih. Bili so odlični. Nabralo se je kar precej obiskovalcev; najbrž vedo, da se tam dobro jé.

Pot v vsako smer nama je vzela približno dve uri in četrt, dala pa prav prijeten dan. Med vožnjo domov (tokrat krajšo in manj zapleteno) sva se ustavila pri cerkvi sv. Jožefa v Velikih Poljanah. V bližnji hiši s spominsko ploščo, posvečeno žrtvam fašizma 1941‒1945, domujejo krajevne organizacije. Napis, skrit pod cvetočo vajgelo, nama je razkril, kaj je bilo v tej borni stavbi nekoč: ŠOLA 1884.

Srečno 2019!

Za letošnjo »novoletno goro« sva izbrala Altemaver v grebenu Ratitovca. Tam sva bila že velikokrat, a Jani se je k sreči domislil še enega izhodišča, od koder še nisva šla. Skozi Škofjo Loko, Železnike in Zali Log sva se odpeljala v Sorico, od tam pa v Zgornje Danje (1100‒1200 m). Cesta je bila nekaj časa asfaltna, nato makadamska in večinoma tako ozka (levo breg, desno prepad), da me je bilo naravnost groza srečanja. Parkirala sva pred razcepom na začetku naselja. Desni krak (proti hišam) je bil od tam asfaltiran, levi, makadamski, pa se je povzpel proti gozdu. Ob njem je stal kažipot, zato sva upala, da naju ne čakajo take orientacijske težave, o kakršnih sva brala na spletu. Zgornje Danje so po Krajevnem leksikonu Slovenije (KLS) tretja najvišja vas v Sloveniji (za Podolševo in Goreljkom) pod gozdnatim Avfernom (1456 m, tako KLS; na zemljevidih Avferna nisem našla), po nekaterih drugih podatkih pa celo najvišja. To je pet velikih hiš, postavljenih v skoraj ravno vrsto, od katerih eno in njeno gospodarsko poslopje obnavljajo, ena pa se podira. K naselju spada še zaselek Trojar (dve domačiji, tako KLS). Nekaj časa celo že popolnoma zapuščenemu kraju se menda po zaslugi enega izmed potomcev Gasserjev, tirolskih naseljencev iz 14. stoletja, ki so nekoč živeli tod, obetajo boljši časi.

Andraž Poljanec v novem vodniku PZS Julijske Alpe – južni del pravi, da je izhodišče med hišama 4 in 5, vendar sva verjela kar kažipotu na razcepu. Sledila sva mu mimo na spletu omenjanega »parkirišča«, ki je bolj odpad, gozdarskega delovišča in majhnega vodnega zajetja, iz katerega je po cevi curljala voda, v gozd. Že po nekaj metrih sva opazila znake za odcep levo za vegasto lesenjačo (stara pot se je odcepila pred kolibo, zdaj pa je zaraščena in se kmalu stakne z novo). Dobro markirana, sicer pa slabo vidna koreninasta steza se je pognala v breg. Tekla je vzporedno z zametano grapico na levi, v kateri sva še razločila stare markacije, torej je pot nekoč tekla po njej. Čez čas so se tudi nove markacije preselile vanjo in midva z njimi. Šla sva čez dve vlaki, zakoračila po poseki in na njej prečkala še tretjo vlako (pod njo se je grapica končala). V presledkih med drevjem sva videla okoliške hribe, med njimi prav lepo pobeljeni Porezen, in smučišče Cerkno, spodaj pa cerkvico sv. Marka v Spodnjih Danjah.

Ko se je strmina unesla, so se pojavile prve zaplate snega, na katerih so se videle stopinje predhodnikov, a jih ni bilo veliko. Kmalu zatem, 35 minut od izhodišča, sva stopila na nekdanjo planino Spodnji Jirn. Mihelič jo imenuje senožet Na Hirnu, France Planina v Pokrajinah in krajih Selške doline piše o opuščeni planini Jiren, v brošuri Akcije, pohodi in izleti 2019 PD za Selško dolino Železniki pa sem našla še četrto različico: Spodnji Irn. Travnik krasijo dva »šopka« smrek in slikovite pečine nad njim. V travi sva opazila ostanke zasilnih klopi, postavljenih v krogu, morda okoli ognjišča, a je bilo že preveč snega, da bi se bilo dobro videlo. Sledila sva gazem po spodnjem robu planine in na smrekah kmalu zagledala markacijo in puščico levo. Desno pod potjo je bila zaledenela kotanja, prekrita s snegom, najbrž kal.

Med planino in domnevnim kalom sva se povzpela v temen smrekov gozd. Na dveh križiščih kolovozov sva zavila levo, nato sva kolovoz zapustila in se povzpela levo na skalnato planinsko pot, podobno plitvi strugi. V strmini je bilo spet manj snega, ponekod pa je bila steza poledenela. Prejšnji večer sem poklicala v Krekov dom in se pozanimala o razmerah; za dol grede so mi priporočili »špičke«. V sicer smrekovem gozdu so nad neko kotanjo rasli sami listavci in med njimi je umiral posebno slikovit »starec«. Ko se je steza zravnala in med kotanjami privijugala na plano, sva stopila skozi leso in pol ure nad Spodnjim Jirnom zagledala leseno hiško, po opremi sodeč pastirsko.

Dotlej sva hodila po senci, poslej pa večinoma po soncu. Od hiške sva se napotila po dolgi in kljub strmemu pobočju zložni prečnici v desno. Čez travnike je bila pot slabše vidna. Markacij je bilo še vedno dovolj, a večinoma na skalah, kjer jih lahko pokrije sneg. Tokrat ga k sreči še ni bilo toliko. S Kremantom nad seboj sva se spotikala po grudastih tleh med šopasto travo in skalami. Stopala sva ob ograji (pozor na žico, ležečo na tleh!) in na smreki ob njenem vogalu je bila ena redkih markacij, »varnih« pred snegom. S poti sva videla Blegoš, smučišče Cerkno, Porezen, Koblo, Črno prst. Daleč spredaj se je na obzorju že risal bunker, sicer pa je bilo treba ves čas gledati pod noge, saj je sneg, ki so ga steptali predhodniki, poledenel. Za spremembo je stezica tekla skozi ozek pas smrekovega gozda, nato pa sva spet hodila po travnatem pobočju, posejanem s posameznimi drevesi. Po 25 minutah sva pri bunkerju z »napotki za planince« ubrala smer Koča. Na stičišču s potjo s Soriške planine sva stopila skozi leso in se povzpela na greben Ratitovca, kjer se je pot položila. Pri naslednjem bunkerju nama je puščica na skali pokazala desno navzgor proti Altemaverju. Skozi okence sva gledala naravnost na Triglav. Kakih 20 minut od prvega bunkerja sva dosegla najvišji vrh Ratitovca Altemaver (1678 m), Stari zid; njegova stena je najvišja in največja v Ratitovcu.

Tradicija »veleva«, da si na zadnjem hribovskem cilju v letu nazdraviva s penino. Sama samcata vrh Ratitovca sva se razveselila pogleda na postavi, ki sta se nama bližali od koče. Kmalu sva se pozdravila s prijaznima mladeničema, ki sta se predstavila kot dvojčka Vid in Anže iz Slovenj Gradca. Bodoča doktorja bioloških in biotehniških znanosti, ki študirata v tujini, sta se izkazala za pripravna fotografa in prijetna sogovornika. Prejšnji dan sta bila pri predsedniku Pahorju na sprejemu za slovenske študente, znanstvenike, raziskovalce in predavatelje, delujoče v tujini. Sta tudi člana Društva VTIS (v tujini izobraženih Slovencev). Ko sta bila že v Ljubljani, sta skočila še v hribe, saj je pri nas vse tako blizu, sta bila navdušena. Šele v tujini sta začela prav ceniti marsikatero odliko domovine, sta priznala. Tam potrebujeta za pot do hribov skoraj toliko kot doma od enega konca Slovenije do drugega. Žal pa v odnosu do znanosti naša država ni tako prijazna kot nekatere tuje. Kljub temu sta optimista in upata, da bosta po študiju tu dobila primerno zaposlitev in se bosta lahko vrnila domov. Sicer nisva posebno družabna planinca, a to srečanje nama je zares polepšalo zadnje letošnje hribolazenje.

Pridružil se nam je še en par. Oni štirje so se kmalu poslovili, midva pa sva še ostala. Ko sva bila prejšnjikrat tam, sploh nisva bila gotova, ali sva na vrhu ali ne, tako slabo vreme je bilo, tokrat pa sva lahko uživala v lepem vremenu. Še kar nekaj časa sva se martinčkala in veselila razgledov, potem pa sva se napotila proti Krekovi koči. Ljubljansko kotlino so prav romantično zastirale meglice, a kljub temu – Ljubljančana pač – nisva prezrla Šmarne gore. Na zahodu skalnati Altemaver je bil z vzhodne strani videti bolj pohleven. Sestopala sva ob ograjnih kolih in skozi leso. Preden sva prišla do koče, sva se ustavila pri drsališču. Od daleč je bilo videti kot majhne soline, saj so sneg na poledenelem kalu zgrabili na kupe, da so se ljudje lahko drsali. Očitno obiskovalci to vedo: s seboj so imeli drsalke pa celo hokejske palice in plošček. Ko je očka vlekel iz nahrbtnika drsalke, ga je nadebudni mali hokejist vprašal: »Oči, a si s sabo tudi gole prinesel?«

Ni bilo prvič, da sva bila na poti do cilja čisto sama, na cilju, sploh če je tam koča, pa se je trlo obiskovalcev. V četrt ure sva prišla do Krekove koče in si privoščila kosilo. Kljub poštenima porcijama jote in odličnemu kruhu z bučnicami se nisva mogla upreti flancatu. Tam so vedno dobri, tokrat pa so kljub vsemu imeli eno napako: na tabli z jedilnikom ni pisalo fancovti, kakor se za Krekovo kočo spodobi. Možak, ki nama je stregel, je dejal, da je dan tako lep, da je škoda delati. Na pripombo, da sva že v pokoju (no, eden skoraj), je odvrnil, da tudi on – pa vendar še dela. In prav dobre volje je bil videti. Povzpela sva se še na Gladki vrh, saj se še nisva naveličala razgledov.

Vrnila sva se po isti poti, le vrhu Altemaverja sva se ognila. Mimo zimske sobe in ob ograji sva četrt ure od koče prišla do razcepa. Napis Altem. žig in puščica navzgor sta kazala na levi krak, midva pa sva nadaljevala po desnem, pod vrhom. Mimo bunkerja z napisoma Soriška pl. in Danje ter puščico naprej sva bila kar hitro spet na poti vzpona. Nazaj grede sneg ni bil več tako pomrznjen, zato si »špičk« nisva nataknila; kjer je bilo še kaj sumljivega, se je dalo stopiti na skalo ali šop trave. Po uri in tričetrt sva že sestopila na gozdno cesto v Zgornjih Danjah. Bila sva zadovoljna, da poročila na spletu o slabi označenosti in orientacijskih zadregah ne držijo več. Vsaj v kopnem ali pri manjši količini snega ni prav nobenih težav.

V dolino sva se odpeljala po drugi cesti, naprej mimo hiš. Iz dveh dimnikov se je kadilo. Srečala sva možaka s psičko, ki nama je povedal, da se bova pri rumeni hiši v Torki lahko spustila po večinoma asfaltni cesti v dolino. Za Zgornjimi Danjami 7 se je asfalt končal. Pri kapelici in klopci sva se umaknila mladcu na štirikolesniku, ki je pridivjal za nama. Od tam sva že videla veliko rumeno hišo, torej Torko. Pri naslednjih hišah se je spet pojavil asfalt. Skalni robovi nad Zabrdom so žareli v poznopopoldanskem soncu. Pa spet makadam in mimo velike rumene hiše Torka 1 znova asfalt. Kake druge hiše sploh ni bilo videti. Tudi naslednji hiši sta imeli številko 1 ‒ ima v tem odročju vsak zaselek samo eno hišo? Zanimivo bi se bilo kdaj potepati tam okoli. Zdaj sva tudi izvedela, da je v Zgornjih Danjah zasebni etnološki muzej. Ta cesta je prav tako preozka za srečanja in skoraj nikjer se ni kam umakniti. Daljši makadamski odsek je bil zelo slab in iz razrahljane brežine so se navalili na cestišče kar precejšnji kamni. Preživela sva srečanje z osebnim avtomobilom in traktorjem. Ko sem ju zagledala, mi je zledenela kri v žilah. A voznik avtomobila, nekam preveč prešeren za volan, je zatrjeval, da je prostora dovolj, lahko bi se peljal še eden vmes. Konec dober ‒ vse dobro.

Da bi se nam vsem novo leto posrečilo vsaj tako, kakor se nama je konec starega. Srečno!

Štegovnik za gobarje

S patagonci sva se že dolgo dogovarjala za vzpon na Štegovnik, a uskladiti toliko ljudi je umetnost. Še ko smo Damir in Željko iz Hrvaške, Helena in Janez izpod Blegoša in midva 16. septembra čakali na zbornem mestu v Tržiču, je Mitja poslal sms, da ga ne bo, ker mora na trgatev, pa se prej ni spomnil. Vendar je tudi pol ducata udeležencev dovolj, če je družba dobra – in bila je. Iz Tržiča smo se odpeljali v Medvodje, saj je Jani izbral pot mimo Štegovniškega slapu.

Pot sem opisala že prejšnjikrat, a saj veste, da nobena ni vedno enaka. Prva novost je bilo obnovljeno znamenje v spomin Petru Koširju. Zdaj lepo čitljivi napis je razkril, da je mož umrl 4. (ne 7.) julija 1944. Jani se na vse rad čim bolje pripravi, če ima »goste« kot tokrat, pa še temeljiteje. Zaradi možnosti, da bi se po vrnitvi s Štegovnika hoteli ustaviti v Dovžanovi soteski in/ali Jelendolu (Putrhofu), sva si prvo po daljšem času ponovno ogledala, prebrala pa sva tudi knjigo Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016), iz katere sva izvedela, da se je Peter Košir z Gozda pri delu na visokem nosilcu Bornove žičnice močno udaril v komolec, padel z nosilca in umrl. Znamenje je oskrbovala žena, pred kratkim pa so ga obnovili vnuki.

Seveda smo se ustavili pri Štegovniškem slapu (870 m), kjer nas je presenetila nenavadna zanimivost. Vhod v betonski objekt, ki je ostal od nekdanje elektrarne, je bil zagrnjen s črno zaveso, ob njem pa sta visela obvestilo o cameri obscuri in prošnja, naj ne vstopamo, dokler inštalacija ni dokončana. Pokukali smo noter. Pozneje sem se poučila, za kaj gre: to je del projekta KUD Veseli umetniki »Med naravo in umetnostjo 2018«.

Naslednji postanek je bil pri lovski koči Mantova (1010 m). Na stranišču ni bilo več svarilnega znaka; očitno so ga spravili v red in najbrž je bilo prav zato zaklenjeno. Nekoliko smo se osvežili in odložili plast oblačil, nato pa pod kočo prestopili potok. Po poseki na drugi strani smo zagazili v mokro travo. Nenadoma smo zagledali prvi par jurčkov. Bila sta tako namočena, da nista bila uporabna, a kaj kmalu se je pokazalo, da nista sama. Ko smo prišli do grape, posejane s skalami, je Helena ugotovila, da je pri koči pozabila očala. Janez se je kavalirsko vrnil ponje, mi pa smo medtem nabirali gobe. Patagonci so se izkazali za prave gobarje: s seboj so imeli nožičke in vrečke iz blaga. Medtem ko smo čakali Janeza, smo bili silno zaposleni. Da najdem jurčka celo jaz, ki nanj prej stopim, kot ga zagledam, pove vse. No, kot gostitelja jih nisva nabirala zase, ampak sva jih pomagala iskati drugim. Janez se je vrnil brez očal in se tudi lotil nabiranja. Jurčkov je bilo toliko in številni že zanič, da je bilo očitno, da ljudje tod ne hodijo, torej tudi Heleninih očal, kjerkoli že so, ne bo nihče pohodil. Medtem je izgubila še palice. Ker nima očal, je nekdo hudomušno pripomnil. In koliko gob bi šele nabrala, če bi imela očala, je dodal Damir. No, preden smo nadaljevali pot, so se našle tudi palice.

Ko smo prišli do gozdne ceste, je bilo jurčkov konec, za tintnice pa sem se zanimala samo jaz, a le zaradi fotografiranja. Močeradu, ki smo ga srečali, je bila ‒ kakor pove že njegovo ime ‒ vlaga v gozdu brez dvoma všeč, naša družba pa očitno ne, zato se je skušal skriti v prvo luknjo. Do obračališča smo hodili po cesti, tam pa zavili levo na kolovoz. Malo preden ga je bilo konec, je spet zadišalo po jurčkih, vendar jih še zdaleč ni bilo toliko kot na Mantovi. Nato se je končal še kolovoz in zagrizli smo v brezpotni breg, na katerem smo bili deležni pravcate aromaterapije, saj je v zraku, ogretem od sonca, prijetno dišalo po posušenih zeliščih.

Pri možicu na štoru in velikem mravljišču smo dosegli markirano pot s planine Javornik na Štegovnik in nadaljevali levo po njej. Potem je z desne pritekla še pot čez Močnikovo sedlo in do naravnih oken je bilo le še nekaj korakov. Čeprav sva jih videla že nekajkrat, se nama zdijo še vedno zanimiva in se nisva motila, da bodo všeč tudi drugim. Ko so vsi pogledali ali zlezli skozi vsa, smo se odpravili proti končnemu cilju. Skozi zadnje okno smo se spustili pod steno in odvijugali najprej na predvrh (1684 m), z njega pa po grebenu na vrh (1692 m). Najboljši razlagalec razgledov je bil Zagrebčan Damir, saj je ne enkrat prehodil večino tistega, kar se vidi z razglednega Štegovnika, in tega ni malo.

Po okrepčilu in počitku smo se vrnili v dolino po isti poti. Preden smo še enkrat zlezli skozi okna, smo se ustavili pod visoko steno, kjer se je Janez spomnil, kako ga je sin alpinist popeljal po Severni steni na Triglav, in to opisal sila doživeto. To je zame nedosegljiv podvig, poslušam pa rada. Med vračanjem sem našla še en gobji prizor: s prašnicami posut trhel panj. Preden smo se začeli spuščati proti Mantovi, smo ob gozdni cesti naleteli na možaka, ki je bil kljub polni košari jurčkov videti nekam sitne volje. Najprej se je začudil, od kod smo se vzeli, potem pa se je pridušal, da je to »živi dolgčas«, toliko gob. Da jih ima že čez glavo in jih bo nesel kar sestri, naj jih tam pojedo. Tako čudnega gobarja pa še ne! 

Pri koči Mantova se je izkazalo, da je imel Janez pomanjkljiva navodila, saj je Helena takoj našla očala. Nič se jim ni zgodilo, ker v tistem gozdu ni bilo žive duše, tudi nazaj grede ne. Če odštejem gobarjenje, smo za pot porabili toliko časa kot prejšnjikrat midva (tja 2.45, nazaj 2.15), sicer pa smo opravili cel »šiht«, zato smo soglasno sprejeli predlog (čigavega, ni tako pomembno), da smo si zaslužili pivo. Tako sta bila Dovžanova soteska in Jelendol preložena za nedoločen čas, ampak patagonci bomo zagotovo še skupaj hribolazili.