Stržišče‒Rodica‒Črna prst‒Stržišče

Čeprav smo že v novem letu, še vedno popisujem najina lanska doživetja. Tisto sredo sva šele ob desetih zvečer ugotovila, da si naslednji dan, 5. septembra, lahko privoščiva hribolazenje. Ker na načrtovani poti ni bilo koče, kjer bi lahko kosila, sva bila zelo vesela, da je bila trgovina v Železnikih odprta že ob sedmih zjutraj in nama je prijazna prodajalka pripravila sendviče. Cesto do Stržišč sva že poznala, pa sem se je še vedno malo bala. Tudi začetek poti sva že prehodila, le da je bil tokrat bolje označen kot prvič: pri nabiralniku za Stržišče 4 je bila nova markacija, prav tako pred zadnjo hišo pod gozdom, kjer sva se prvič precej lovila. Šele čez 25 minut sva v križišču na sedlu M(a)rhek (946 m) zapustila že znano pot; sledila sva kažipotoma Rodica in Rut ter mimo tablice 83 Slovenske geološke poti in ograjene hiške nadaljevala proti gozdu.

Nekaj med kolovozom in gozdno cesto je vijugalo med senčnimi drevesi. Markacije so bile razen enega bledega knafelčka samo evropske (tam teče evropska pešpot E7), pa še te redke. Na neoznačenem razcepu čez slabih 5 minut sva zavila levo mimo kupa salonitk. Po krajšem spustu sva pristala pri kozolčku z razlagalno tablo na geotočki 1 o geološki sestavi in zgradbi ter rastju med Stržiščem in Rutom. Pot naju je vodila pod krušljivo skalno steno. Levo spodaj sva videla Lonik, domačijo stare gospe, ki sva jo obiskala, ko sva bila na Stržiški planini. Vztrajno sva se spuščala. Nad seboj sva videla skalnat rob, štrlina pred nama so bile Grive. Nekaj časa sva hodila po ravnem ter mimo obcestnega kamna z napisom Km 2,5, velikega možica in skalnate gobe (ali mizice) prispela do geotočke 2. Kmalu zatem sva prečkala Tomčevo grapo med gozdnatimi Lajtami in Bizlo. Na drugi strani je ob poti stalo korito. Sledila sta geotočka 3 in za ovinkom ostanek mostu, poleg njega pa so bili na skalni steni vklesani simboli (prve stotnije?) italijanske vojske iz leta 1933; domnevava, da je zgradila mulatjero, po kateri je speljana planinska pot. Po pol ure se je levo odcepila pot v Rut in tam je bilo na steni spet znamenje omenjene vojaške enote z razdaljama do vasi Grant (Grandi) in planine Kuk (Cvcco).

Za odcepom v Rut se je zaraščena mulatjera začela vzpenjati. Na desnem ovinku na koncu strmejšega vzpona sva prvič zagledala Jehlc (po nekaterih virih se imenuje tudi Greben, Peči ali Špičasta Kupa). Levo spodaj sva skozi drevje videla Rut, od koder sva nekoč že šla na Rodico. Kakih 25 minut od odcepa sva dosegla ovinek gozdne ceste s kažipoti nazaj Stržišče, levo (po cesti navzdol) Rut, desno Rodica. Nadaljevala sva po cesti navzgor. Na začetku je bila evropska markacija in šele precej daleč od križišča knafelc, a še ta »varčen« ‒ za obe strani ‒ in tudi ne posebno nov. Kjer se je cesta začela strmeje vzpenjati, se je pri skladovnici metrskih drv levo navzdol odcepil pošten kolovoz. Levo ob cesti so se zvrstili možic, evropska markacija ter nekakšen zaslon iz valovitk in brunc. Pri sicer odprti zapornici je stal znak za prepoved prometa (razen za gozdarjenje), levo pa se je odcepila druga gozdna cesta, na kateri je nekdo parkiral. Nadaljevala sva navzgor po dotedanji. Pri naslednji skladovnici drv naju je pozdravil drugi knafelček, nato tretji na istem drevesu kot evropska markacija, kar ni posebno »gospodarno«. Cesto nama je pretekla veverica. 

Ko se je desno nazaj mimo še ene skladovnice drv odcepil širok kolovoz, sta bila na drevesu z evropsko markacijo vrezana napis Bizle in puščica, usmerjena na cesto. Gozd se je razredčil in posijalo je sonce. Pri naslednjem odcepu desno naju je prehitelo terensko vozilo, polno mladine. Na koncu nekoliko strmejšega vzpona sva po pol ure stopila v gozd in cesta se je kmalu položila. Srečala sva isto vozilo, v katerem je bila samo še voznica. Na desnem ovinku sva se začela spuščati in tam se je desno navzgor odcepil kolovoz. Cesta se na zemljevidu kmalu zatem konča, midva pa sva jo zapustila po kolovozu. Na levo so se odprli razgledi. Zagledala sva prežo, na katero je plezala tista mladina iz terenca. Pol ducata angleško govorečih mladih turistov je bilo prav tako namenjenih na Rodico. Najbrž jih je do sem pripeljala sobodajalka. Pogled na Jehlc je bil sicer lep in tudi množice konjskih griv sem se zaradi velikega pomanjkanja rož veselila, čeprav so bile že nekoliko utrujene, a se nama je bilo čisto prijetno še enkrat skriti pred vročim soncem v senčnat gozd.

Po slabih 20 minutah sva ponovno stopila iz gozda in pri razcepu (ostro desno Rodica 1⁴⁵, naprej Pl.Razor) srečala domačina. Povedal nama je, da je bila mulatjera, ki teče proti Razorju, speljana od Petrovega Brda do Krna; pot ostro desno pa je bila pomožna in tudi po tej se je italijanski general pripeljal z džipom na vrh Rodice. Nekoliko više (v smeri Razorja) je bil na ruševje prislonjen motor in tam je bilo spet znamenje italijanske vojske, tokrat z letnico 1932. Pri razcepu so naju dohiteli tuji turisti, za njimi pa jih je prišlo še nekaj; očitno je ista voznica pripeljala še drugi del skupine.

Ko sva nadaljevala proti Rodici, sva ob poti jasno razločila utrjene bankine in šla mimo mogočne škarpe. Nekaj časa sva bila še deležna zasilne sence krivenčastih dreves, nato se je začelo ruševje. Kjer je mulatjera prečkala grape, je bila podzidana s skalami. Vzpenjala sva se naravnost proti Jehlcu in zahodnemu grebenu Rodice, po katerem naj bi se povzpela na vrh. Pri naslednji grapi mora biti spomladi vse rumeno košeničic. Čez 40 minut sva pred Jehlcem zavila ostro desno in še čez toliko dosegla sedelce (1930 m) s kažipoti (nazaj Rut 2h, desno Rodica 15min in Črna prst 3h, naprej proti levi Šija 2h) in čudovitim razgledom na Krnsko pogorje, Triglav in druge vršace. Z vrha je pritekel mladenič, navdušeno vzkliknil »Odličen dan za hribe, a ne?!« in se pozanimal, od kod prihajava. V 10 minutah sva dosegla vrh.

Na Rodici (1966 m) ni veliko prostora. Poleg panoramske mize (ko sva bila tam leta 2008, je še ni bilo), vpisne skrinjice in žiga je na vrhu predvsem imeniten razgled. Nad njim se je navduševal tudi mlad francoski par. Svojo pot sta začela pred petimi dnevi v Trenti, pravkar sta prišla z Razorja in sta bila namenjena na Petrovo Brdo. Veselila sta se lepote naših gora in lepega vremena (prejšnje dni ju je pral dež). Neka Angležinja je hotela vedeti, kako se izgovori Krn (preprostost odgovora jo je očitno presenetila) in kaj pomeni (razlaga krn = štrcelj se ji je zdela nenavadna, ampak Tuma prav tako pojasnjuje to ime kot »odkrhnjen vrh«, torej res nekakšen štrcelj).

Po polovični malici sva se odpravila dalje in še vedno uživala v razgledu; pred nama so se vrstili Mali Raskovec in (Veliki) Raskovec, zadaj Črna prst in Matajurski vrh, desno Novi vrh ali Suha Rodica. Pot po grebenu je bila videti lepša kot označena, ki je tekla pod njim, a sta se kmalu združili. Skalnata stezica je bila razbita in ponekod zelo ozka. Po četrt ure sva zavila levo na greben, a pot se je nadaljevala tudi spodaj. Tisti dan sva že videla nekaj skromnih planik, pogled na tamkajšnje pa je bil prav osupljiv: tolikšnih šopov očnic še nikoli nisem videla. Pod koto 1941 se je bilo treba včasih prijeti za skalo. Ko sva pustila za seboj naslednjo koto, so nama pomagali napredovati dve s klini pritrjeni debli za varen korak in železen drog, za katerega sva se lahko prijela. Pred nama se je dvigal zanimivi Novi vrh z izrazitimi poševnimi kamninskimi plastmi.

Dotlej sva prečila greben po tolminski oziroma primorski strani, na sedlu čez 20 minut pa sva prestopila na bohinjsko; pokazali so se Raskovca in dolina med njima. Cveteli so resasti sviščevci. Po ostrem grušču in gladkih ploščah in mimo napisa Vogel (nazaj) sva čez dobre četrt ure prispela na naslednje sedlo, tokrat med Novim vrhom in Raskovcem. Stopala sva visoko po južni rami slednjega. Z nje je bil lep pogled nazaj na že prehojeno pot tja do Rodice. Čez slabih 10 minut sva se spustila nazaj na tolminsko stran. Raskovec je ostal za nama, tudi »črtasti« Novi vrh sva še videla, pred nama pa se je odprl pogled na Matajurski vrh, tudi Poljanskega in Konjskega, ter daleč naprej na Črno prst (kljub oddaljenosti celo na tamkajšnjo kočo). Po vrnitvi na bohinjsko stran sva nad veliko kotanjo Matajurc na sedelcu med Raskovcem in Matajurskim vrhom pospravila drugo polovico malice. Nato sva nekaj časa hodila po poraščenem melišču vzporedno s pobočjem. Srečala sva tri Primorce na poti s Črne prsti na Rodico. Ženska naju je vprašala, katera je Rodica in kako daleč je še do nje. Bila je hudo razočarana, ker je mislila, da je Rodica že »tole« (s prstom je pokazala na Raskovec).

Kmalu po tistem, ko sva zagledala markacijo velikanko z enico, znamenjem SPP (prehodila sva večji del 16. odseka Vogel‒Črna prst), sva precej niže levo zagledala še eno pot, a sva ostala na svoji, ki se je začela obračati v desno. Po 50 minutah sva prikorakala na še eno sedlo, med Matajurskim in Poljanskim vrhom, od koder sva že bolje videla kočo na Črni prsti, tudi tisto na Poreznu, pa lovsko kočo na Saneku in cerkev v Stržišču. S tega sedla menda tudi sestopajo, seveda predvsem domačini, ki poznajo pot. Po dobrih 10 minutah sva zbirki sedel dodala tisto med Poljanskim in Konjskim vrhom. Na levi so se pokazali Bohinjsko jezero ter Laški Rovt, Polje, Kamnje, Bohinjska Bistrica. Rama Konjskega vrha, ki se je iztezala proti dolini, se imenuje Nos. Resaste sviščevce so nadomestili avstrijski. Šele na naslednjem sedlu sva se zavedela, da sva izbrala posrečeno smer, ker nama je sonce grelo hrbet, ne sijalo v oči. Po dobrih 15 minutah sva stopila na vrh (ali »predvrh«), ki mu nisva vedela imena. Z njega sva se spustila po strmi in drobljivi potki, sicer nezahtevni, a ozki in neenakomerni, zato je terjala pazljivost, saj je tekla čez strmo travnato pobočje, posejano s skalami. Levo od stezice so se vrstili skalni roglji in spet sva se preselila na tolminsko stran.

Po 20 minutah je bila pred nama končno samo še Črna prst. S sedla med Čétrtom in njo sva se začela vzpenjati proti cilju. Sledila je še ena »najnižja točka« (dotlej sva že večkrat mislila, da sva najniže v grebenu) in to so bila najverjetneje Vrata, edino sedlo z (nama znanim) imenom (1704 m). Potem ko so naju po krajšem plezanju pričakali štirje klini, za njimi pa jeklenica, je na neki skali pisalo Koča Črna P. 20 min. Še malo sva poplezala, nato pa se povzpela v strmih ključih in se po pol ure spet oprijela jeklenice pri marmorni plošči z napisom Tu se je smrtno ponesrečil Potočnik Martin 18. avgusta 1956 / PD Škofja Loka. 42-letni brivec iz Škofje Loke je s prijateljem hodil po SPP. Ker ni imel primerne obutve, je zdrsnil po strmih travah nad Stržiščami, se valil 250 m in obležal z razbito glavo (po Francetu Malešiču, Spomin in opomin gora, Didakta 2005). Naprej sva stopala po polici in nato je pot zavila navzgor proti grebenu. S kažipota čez dobrih 5 minut sva izvedela, da je do cilja še 15 minut (nazaj Rodica 2h 45min, levo Polje – Žlan – Pl. Osredki 3h 15min), čeprav je na skali že zdavnaj pisalo, da 20. Razveselil naju je pogled na žičnico in dimnik in v slabe četrt ure sva res prispela do planinskega doma.

Na Črni prsti sva že bila ‒ jaz davnega leta 2004, ko še ni bilo tegale spletnega dnevnika, Jani pa nato še sam. Razgledi z vrha, označeni tudi na razgledni plošči, so širni: na zahodu se vidijo Rodica, v ozadju Krn, levo Matajur; na severu Bohinj z jezerom, Komna, Pokljuka, vrhovi od Tosca do Debele peči in osrednji Julijci s Triglavom; na vzhodu Kobla, Lajnar, v ozadju Ratitovec; proti jugu Škofjeloško in Idrijsko hribovje ter naprej do Nanosa in Snežnika. Dom Zorka Jelinčiča je tudi izhodišče za prenekatero turo, ampak najina se je že nagibala h koncu. Malo sva bila presenečena, ko je oskrbnica (sicer iz Slovenske Bistrice) trdila, da Primorci ne znajo sklanjati in da se reče ne v Stržiščah, ampak v Stržišču (pravopis in leksikon Slovenska krajevna imena sicer »priznavata« oboje, a kolikor vem, domačini govorijo v Stržiščah). Pa na vremenoslovce se je jezila, češ da zaradi pogosto napovedanih padavin ni obiskovalcev, potem pa večinoma sploh ne pada.

Nama je vreme ves dan dobro služilo, a ko sva prišla iz doma, so bile palice kar ledene in zaradi vetra je zavladal oster mraz. Sploh v senci; na soncu pa je bilo kljub pozni uri še dokaj prijetno. Spustila sva se proti vzhodu in pri kažipotih čez 10 minut zavila desno; do Stržišč naj bi bilo uro in tričetrt. Ob tej poti so bili poleg sicer redkih markacij tudi rumeno-rdeči trakovi, privezani na rastje. Ne ravno udobna stezica je vijugala po razmeroma strmem travniku, posejanem z grmi. Cvetje, po katerem Črna prst slovi, je bilo žal že večinoma posušeno. Po dobre četrt ure sva zagledala rdečkasto skalo s podobo planike in z napisom Jurij Vižintin * 18. 11. 1953 † 14. 04. 2001 V spomin – prijatelji. Ko se je planinec iz Nove Gorice vzpenjal na Črno prst, je začutil slabost in kljub hitri pomoči sopotnika in gorskega reševalca umrl zaradi srčne kapi (po Malešiču). Na klopco ob poti se nisva usedla, a ne le ker se nama je že mudilo, ampak tudi ker ni bila videti posebno trdna. Čez 15 minut sva postala pri še enem spomeniku. Na plošči s trirogelnim vrhom, ki ponazarja Triglav, sta bila slika planinca in napis: Tu v bližini se je smrtno ponesrečil podpredsednik PD Podbrdo Ivo Šorli * 22. 11. 1932 † 21. 1. 1968  Dragemu pokojniku v spomin planinci in ostali znanci iz Baške grape. Skupaj s tovarišema je šel preverit, kako je z domom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Med vračanjem so na Kalarskem brdu sneli dereze in Šorliju je na poledeneli poti zdrsnilo, da je padel v prepad in obležal mrtev (po Malešiču). 









Kmalu zatem sva stopila v gozd. Po dobrih 5 minutah naju je presenetil sicer dobro označen zasuk v levo, ki mu je sledil razmeroma strm spust po skalnati in koreninasti stezi. Od klopce čez četrt ure sva se spuščala v številnih kratkih ključih, ob katerih so se pojavili možici. Na razcepu s tablico Maraton stirih obcin (nekdo je dopisal kljukici nad s in c) so plastični trakovi »odšli« levo, a poti sta se že po kakih 20 m spet staknili. Pojavljale so se še nove, midva pa sva se spet držala rumeno-rdečih trakov. Pred nama se je dvigalo Kalarsko brdo; vedela sva, da morava priti na sedlo pod njim. Na razcepu sva izbrala levi krak, ki sta ga označevala trak in markacija. V pol ure sva pristala na Kalarskem sedlu (985 m) z mizo in klopmi ter označenim križiščem; kažipot Stržišče 30min je kazal desno. Spustila sva se mimo knafelčka in oznake nove poti Juliana Trail JA do ovinka gozdne ceste, na katero sva zavila desno. Pri naslednjih kažipotih sva nadaljevala levo navzdol ter po slabih 20 minutah prispela na Kal (817 m) in se »napojila« pri vaškem vodnjaku. V četrt ure sva prikorakala do cerkve in župnišča v Stržiščah, kjer prejšnjikrat nisva opazila tablice Slovenske geološke poti 65. Do avta je bilo le še 5  minut.

Mračilo se je že, saj sva bila na poti skoraj 11 ur in pol (čiste hoje je bilo do Črne prsti 7 ur, nazaj v Stržišče dobri 2). Zjutraj se nama je zdelo čudno, da je na tak lep dan na parkirišču le najin avto, da je sameval zdaj v mraku, pa prav nič.

Srečno 2020!

Po kratkih počitnicah v Beogradu, kjer ni bilo ravno priložnosti za hribolazenje (»osvojila« pa sva vsaj Avalo), sva se predvčerajšnjim za letos poslovila od hribov. Odpravila sva se na Kališče. Za izhodišče sva si izbrala Jekarico, ne vedoč, kaj (kje) pravzaprav je. Zdaj sem v razpravi Draga Mezeta Porečje Kokre v pleistocenu (Geografski zbornik XIV, 1974, stran 11) našla odgovor: Jekarica je velika krnica na severni strani Storžiča v povirju Reke (to je potok, ob katerem sva se vzpenjala na začetku). Odpeljala sva se proti Jezerskemu in za Kanonirjem zavila levo na ožjo cesto. Asfalta je bilo hitro konec in gozdna cesta naju je mimo nekaj hiš, male hidroelektrarne Zabukovec in gozdarskega delovišča (zaradi gozdarjenja velja od 20. julija do 20. oktobra popolna zapora) pripeljala do odcepa poti na Javorniški preval (desno čez mostič, 994 m). Tam sva parkirala (S 46.360179, V 14.424564).

 

Bilo je mraz (‒4 °C), snega pa le za vzorec. Po slabih 10 minutah sva na desnem ovinku, kjer je bilo še več prostora za parkiranje, prestopila levo na markiran kolovoz, označen s smerno tablico: Bašeljsko sedlo - 1.30^h, Kališče - 1.45^h in Storžič - 2.30^h. Na razcepu čez dobrih 10 minut sva nadaljevala po levem kolovozu in ga kmalu zapustila po stezi desno navzgor. Dvakrat sva prečkala kolovoz in dosegla grebenček. Na kratko sva se ustavila pri razgledni klopci, potem pa se še enkrat »srečala« s kolovozom na mestu, kjer se je končal. Po slabi uri sva prispela na uravnavo in k Praprotnikovi koči (1380 m). Nad njo je steza postala bolj strma in naju manj kot četrt ure zatem pripeljala med dva balvana; na levem je pisalo Srečno. PD Kranj, markaciji sta spremljali enici (torej sva hodila po SPP), o drugih napisih pa sva ugibala, da so podpisi markacistov. Snega je bilo čedalje več. Ko sva stopila med ruševje, so se pokazali vrhovi okrog Storžiča. Zavel je mrzel veter. Čez zasneženo melišče, po grapi in čez skale, tudi čez nekaj stopnic, sva kakih 40 minut nad balvanoma dosegla Bašeljski preval (1630 m). Sence je bilo v hipu konec in sonce naju je kar zaslepilo, skoraj nič manj Storžičeva lepota. Kar precej obiskovalcev je imel.

Pohitela sva v dobrih 20 minut oddaljeni planinski dom na Kališču (1534 m). Že med potjo nama je bilo toplo ob pogledu na Storžič in Triglav, v domu pa sva se še ogrela in okrepčala. Potem sva se vrnila h klopci na Bašeljskem prevalu, saj je bilo »treba« opraviti tradicionalni obred: nazdraviti novemu letu. Sonce je sicer nadvse prijazno sijalo, a tudi pihalo je precej. Kako šele piha zgoraj, sva si rekla, in se nisva povzpela na Bašeljski vrh. Spomnila sem se svoje zgodbe Tudi Bašeljski preval je lahko cilj, ki je pred leti izšla v Planinskem vestniku. Pa še res je!

 

Na najinih slikah je manj neba in midva od glave do peta, a kljub temu objavljam fotografijo, ki jo je posnel prijazen mimoidoči, da vam lahko pomahava oba. Voščiva vam zdravo, prijazno in hribovito leto 2020!

Še enkrat na Jelovico

Ko sva konec avgusta po potepanju po Jelovici sklenila, da se tja še vrneva, si nisva mislila, da se bo to zgodilo že naslednji teden (včasih take sklepe uresničiva šele čez več let). V petek sem poklicala na Goško ravan, ali bo v nedeljo, 1. septembra, planinski dom odprt in ali bodo kuhali (na spletu sem sicer našla podatek, da je odprt 365 dni v letu, ampak s takimi objavami imava že slabe izkušnje; trenutno razglašajo, da je trajno in obenem začasno zaprt!), pa so mi povedali, da bodo čez dva tedna zaprli, zato ne nabavljajo več hrane, tako da bova lahko dobila le joto in kranjsko klobaso.

Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Radovljico in zapeljala v smer Kropa. Skozi del Radovljice in po mostu čez Savo sva se pripeljala na Lancovo. Z glavne ceste sva zavila desno v Spodnjo Lipnico. Peljala sva se mimo table za vodno učno pot Grabnarico ter kažipotov Razpok 1^h (to je rovt na Jelovici) in malo naprej k izviru Lipnice. Od konca naselja je bila cesta makadamska in se je v gozdu spremenila v gozdno. Pred križiščem z zabojnikom za smeti, veliko smerno tablo Lovska koča Talež (desno) in kažipotom Vodiška pl. (levo) je bil ob levi strani ceste prostor za kake tri avtomobile in tam sva parkirala (4,4 km od Spodnje Lipnice). Nenadoma se je začel hud promet v obe smeri in večina voznikov naju je gledala nekam čudno – najbrž zato, ker sva se ustavila, čeprav se da peljati še naprej. Ampak midva sva prišla hodit.

Odpravila sva se po levi gozdni cesti. Z nje se je takoj odcepil blaten kolovoz desno proti skupini počitniških hišic. Ko sva šla mimo gozdarskega delovišča, na katerem je stal velik traktor, pod cesto pa je hrumela žaga, se je zaslišalo pokanje lesa in vršanje vej. To je v takih primerih sicer precej običajno, kljub temu pa nisva pričakovala, kar se je zgodilo naslednji trenutek: zadnja in najvišja izmed treh naglo zaporedoma podrtih smrek je z vrhom krošnje oplazila cesto čisto blizu naju in naju pošteno prestrašila. Pri delu sva videla enega samega gozdarja – kdo bi mu pomagal, če bi se mu kaj zgodilo? Ob cesti so ležali kupi hlodov, tudi zelo starih, že čisto sivih, da gotovo niso bili več veliko vredni. Takih prizorov je v naših gozdovih preveč. Odtočni kanali na široki gozdni cesti so bili polni blata in peska. Po gozdu so ležale skale in tudi cesta je bila ponekod skalnata. Vztrajno se je vzpenjala in se obračala levo okrog Kodrastega vrha. Promet je bil nenavadno živahen; poleg številnih avtomobilov se je tu in tam pripeljal mimo kak kolesar. Ob nedeljah zjutraj še v Ljubljani na Dunajski cesti ni toliko prometa. 

Po četrt ure je nastal zastoj: več avtomobilov je obtičalo, ker so jim gozdarji in njihova vozila zaprli pot. Zdaj sva bila kot pešca seveda na boljšem. Takoj za deloviščem sva desno pod potjo zagledala majčkeno brunarico, ki še ni bila čisto gotova. Odrezki so pričali, da je pri njej pred kratkim nekdo trebil jurčke, zato nisva bila presenečena, ko sva nedaleč od hiške srečala gobarja. Cesta, ki se je dotlej le rahlo vzpenjala, je postala strmejša. Slabih 10 minut od male brunarice je bilo videti, da je Kodrastega vrha konec; tam se je na cesto spustila stezica in je bilo prostora za nekaj avtov. Travnik na desni sva prepoznala kot Španov rovt. Povzpela sva se k hišici na vrhu in se po drugi strani vračala proti cesti. Desno spodaj je tičala nova brunarica, levo, že ob cesti, pa stara s hišnima številkama Spodnja Lipnica 100 in Kodrašc 1 (to je drugo ime za Kodrasti vrh).

V desnem ovinku sta levo na zelo slabo gozdno cesto kazala kažipot Suhrna (na mojih zemljevidih in v vodnikih je ni, na spletu pa sem našla zapise o poti na razgledno Suharno in o kresovanju na njej) in markacijo – gojzar. V istem ovinku so se od ceste odcepili še trije kolovozi. Na tistega levo je kazal kažipot Vodice, za drugega, Goška ravan, pa nisva bila čisto gotova, ali tudi kaže tja ali naravnost naprej. Za vsak primer sva ostala na cesti, saj se nama je zdelo zelo verjetno, da pelje na planino. Mimo hiške s peskom za posipanje sva prikorakala na razcep gozdnih cest. Kažipoti so usmerjali levo Goška ravan in Partizanski dom Vodice 8 Km ter desno Rib^enska planina 3 KM (nekdo je pripisal manjkajoči e). Nadaljevala sva po desni, spodnji cesti, vsi avtomobili pa so zavijali levo. Splašila sva mladi srnici. S strme poseke na levi je lepo dišalo po smrekovini in smoli. Sledila je še ena poseka. Vse je bilo grdo razrito. Gozd se je zgostil, le na desni se je vlekel velik travnat jezik s hiško Talež 33 in nekakšno drvarnico Ribno 246 na vrhu. Kasneje sva izvedela, da se imenuje Lemovce. Od tam je bila cesta blatna, kar mehka.

 

Dobrih 20 minut od Španovega rovta sva prispela k Žnidarjevi bajti (952 m). V boljših časih je bila najbrž kar imenitna, zdaj pa ima udrto streho, gank je že odpadel, v notranjosti pa je še nekaj razmetanih kosov opreme. Žnidarjeva planina se je očitno že zarasla. Na tamkajšnjem cestnem razcepu se pride levo na Ribensko planino (v tisto smer brani znak za prepoved vožnje, razen za kolesarje, lastnike zemljišč, gospodarjenje z gozdom in intervencije), midva pa sva odšla najprej po desni cesti in čez kakih 200 m na skali desno pod njo zagledala spominsko ploščo, postavljeno leta 1961: Padel za svobodo / Novak Alojzij / * 17. 8. 1920 (sprva vklesano 1943, čez to pa pravilno 1920 in pobarvano) Dobrava – Podnart (vklesano Podnard, a popravljeno z barvo) / † 30. 7. 1943 / Slava mu! Bil je borec Kranjskega bataljona. Poleg je stala lesena klopca. To območje se imenuje Papež.

Od plošče se je v levo spustil klavrn kolovoz; vodil naj bi na Čmarjevo planino, ki je zadnjič nisva našla. Ko je zavil desno, se je v ovinku levo odcepil drug. Po tem sva v 5 minutah prišla do hiše z verando Talež 38. Stavba z zalogo drv in zbiralnikom za deževnico je bila v dobrem stanju, dimnik sploh nov, vtičnica pa naju je presenetila, saj na takem kraju nisva pričakovala elektrike. To naj bi bila Čmarjeva planina, a od nje ni ostalo nič ‒ zarasel jo je gozd.
 

Vrnila sva se na ovinek in se napotila po prvotnem kolovozu, torej na razcepu dol grede desno. Srečala sva starejši par; nabirala sta lisičke. Kolovoz se je spremenil v jarek, ki naju je prej kot v 5 minutah odložil pri koritu z vodo. Bilo je čisto tako, kakor nama je prejšnjikrat opisal možak pri veliki brunarici na Taležu: če bi bila tedaj vztrajala v zastavljeni smeri, bi bila prišla do tega korita, ki je najverjetneje tudi ostanek Čmarjeve planine. Obrnila sva. Ko sva nad spomenikom prišla nazaj na cesto, bi bila lahko zavila tudi desno po njej in bi naju bila prav tako pripeljala na Ribensko planino, a zelo daleč naokrog, zato sva se raje vrnila k Žnidarju.

Najin naslednji cilj je bila Ribenska planina. Ob gozdni cesti sva naletela na drug gobarski par, ki je nabrano pospravljal v avto. Izvedela nisva nič uporabnega, le osebne rekorde gobarja – koliko jurčkov je največ nabral v enem dnevu in koliko v enem letu (po moje preveč). Cesta se je vzpenjala in spuščala, včasih sva hodila tudi po ravnem. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala Ribensko planino. Cesta jo je obšla po zgornjem robu, nato sva se spustila levo po kolovozu. Ob ograji so se senčile koze. Kraj poti je cvetelo veliko svečnikov. Po robu gozda okrog travnikov je stalo nekaj prež. Od Žnidarja do planšarskega doma iz leta 1941 sva hodila 25 minut. Planina (925 m; domačini ji rečejo tudi Zgoška) je zelo obsežna. Za mizo pred domom je sedelo precej gostov in zelo glasni so bili. Stregla jim je gospa z zelenimi lasmi. Nekoliko nenavaden prizor so bile ležalne mreže pod napuščem in v eni je počival kolesar. 

Planšarijo sva zapustila mimo korita z vodo. Na najbolj oddaljenem delu planine so se pasli konji in krave. Kmalu zatem sva zavila levo v gozd, si odprla »vrata« v električnem pastirju in jih skrbno zaprla za seboj, kakor so nama naročili pri planšariji. Široka gozdna steza se je vztrajno vzpenjala. Na deblu neke smreke sta rdeči črka G. in puščica naprej najbrž napovedovali Goško ravan. Sicer markacij ni bilo, »nadomeščali« pa so jih pari rdečih puščic (vedno ena naprej, ena nazaj). Po 20 minutah sva pri lesenem kažipotu nazaj Ribenska pl. prečkala gozdno cesto, ki se je po nekaj korakih v desno priključila drugi. Njuno stičišče je na zemljevidu označeno kot Razpotje.

Onstran ceste, ki sva jo prečkala, naju je čakal še en kažipot: Goška ravan (naprej v gozd). Gozdna steza se je rahlo spuščala in ob njej je bilo še več puščic in oznak G. Po strmejšem spustu sva pristala na prečnem kolovozu, zavila levo po njem in pokazala se je Goška ravan. Spet je bilo treba izključiti električnega pastirja. Za še enimi takimi »vrati« sva bila že skoraj pri planinskem domu, vendar so se grozeče zbirali oblaki, zato sva najprej zavila desno proti Ukanovčevi dolini. Za še eno ograjo sva se spustila mimo nekaj lesenjač in pod nama je sredi doline samevala ograjena lesena hiška s pločevinasto streho. Nadaljevala sva po robu gozda, v katerem se je skrivala počitniška hišica, upajoč, da bo to bližnjica do Ažmanovega rovta, od koder bi šla lahko po cesti nazaj proti planinskemu domu. Da tod hodijo, so (žal) pričale smeti.

Kakih 20 minut od Razpotja sva res stopila iz gozda na Ažmanov rovt, kjer so se pasle krave, na zgornjem robu pa so stale hiše. Pod njimi sva prestopila električnega pastirja in splezala čez ograjo na makadamsko cesto. Spustila sva se levo skozi pravcato počitniško naselje ter mimo kozolčka z napisom Ažmanova planina in smernimi tablicami, ki so vse kazale nazaj gor, od koder sva prišla. Srečevala sva številne kolesarje. Nad cesto sva opazila hiško Lovske družine Jelovica. Ker je začelo deževati, sva pohitela, da ni bilo treba odpirati dežnikov. Po dobrih 10 minutah sva pritekla h kozolčku z napisom Dobrodošli na planini Goška ravan 1001 m in planinskemu domu. Bil je zadnji čas, saj se je pošteno ulilo.

Planinski dom Goška ravan (večinoma 933 m, na tabli pred domom 1001 m, v vodniku PZS pa le 925 m, kar je sicer (tudi?) višina Ribenske planine) spada v Spodnjo Lipnico. Poleg skodlaste stavbe stojita še odprta uta in nadstrešek. Pogleda na Karavanke in bližnjo razgledno točko Suh(a)rna žal nisva bila deležna. Kljub slabi napovedi glede prehranjevanja so le še imeli nekaj za pod zob in šest nas je kósilo na varnem pod napuščem, medtem ko je pol metra od nas lilo, treskalo in je padala celo toča. 

Ker je po debeli uri še vedno deževalo, sva se naveličala čakati; odprla sva dežnika in vzela pot pod noge. Po gozdni cesti navzdol je voda kar drla in pokazalo se je, kako škodi zasutost žlebov za odvodnjavanje. V slabih 10 minutah sva bila pri že znanih kažipotih in se poslej vračala po jutranji poti. Srečala sva mlajšega moškega brez dežnika ali vsaj kapuce, ki je šepal ob palici. Od daleč je bil videti kot kak begunec, a je govoril slovensko. Namenjen je bil na Vodiško planino, kjer da je »koča ali nekaj takega«. Prosil naju je za vodo in k sreči sva imela še eno polno plastenko. Promet kar ni pojenjal. Neki poltovornjak je tako pridivjal navzgor, da se je za las izognil trku z nasproti vozečim avtomobilom. Starejši par, ki je pripeljal za nama, nama je ponudil prevoz, a sva se zahvalila, saj nisva bila več daleč od avtomobila. Malo preden sva prišla do njega, sva zavila levo k počitniškim hišicam, kamor se je odcepil blatni kolovoz, ki sva ga opazila že zjutraj. Pri prvi hišici sva naletela na par, ki nama je razložil, da se ta kraj imenuje Zabajsovec (česa takega niti na spletu ni najti), da sta lastnika ene hiške Mehičanka in Teksačan, ena je prazna, ker je lastnik umrl, eno prodajajo. Pogosto sta tam in pozimi se sankata po cesti proti Taležu. Komaj sva se ločila od zgovornih in prijaznih sogovornikov, ki sta nama ponujala vse mogoče žganice.

Popolnoma trezna in ne preveč mokra sva 45 minut od Goške ravni sedla v avto, zadovoljna tudi zato, ker so novi gojzarji dobro prestali ognjeni (in vodeni!) krst.