Lučki Dedec in Deska po manj običajnih poteh

S Presedljaja in Konja smo opazovali stezo pod Lastovcem in Desko, ki na zemljevidih ni markirana, pa je Janija zamikalo raziskati, kod teče in kakšna je. Ker je bilo »treba« najti še cilj, se je odločil za Lučkega Dedca, kjer je bil pred dobrimi desetimi leti že sam. Tako je 9. septembra končno napočil čas, da na to slikovito goro zlezem tudi jaz. Odpeljala sva se na Ravno polje (1440 m) pod planino Podvežak (1564 m), kjer sva začela tudi vzpon na Ojstrico), le da sva s polnega parkirišča tokrat namesto desno proti Korošici nadaljevala levo po gozdni cesti. Takoj za desnim ovinkom je bilo še dosti prostora za parkiranje in mimo zapornice pri majhni leseni podrtiji na koncu parkirišča sva se pretaknila na slabšo gozdno cesto, na kateri sva srečala nekaj krav. V dobrih 10 minutah sva prispela k ograjeni lovski koči na Brežičih (Podvežak 48, 1490 m) z blatnim »jezercem«. Onstran njega sva se povzpela po lovski stezi v gozd.

Kakih 20 ali 30 m nad kočo sva pred žičnato ograjo zavila desno. Koreninasta steza, ki je tekla nekoliko pod robom, se je kmalu začela strmo vzpenjati in postala skalnata. Po prestopanju slabo opazne ograjne žice sva dosegla rob z razgledom na planino Rzenik, Rzenik in Konja, kjer smo se potepali prejšnji teden, ter na Lučko Kopo, Presedljaj, Vršiče, izza katerih je gledala Planjava, nekoliko kasneje pa se je pokazal še Lastovec. Bogati šopki sviščevcev so bili večinoma še v popkih. Slabo vidna steza se je na trenutke izgubila. Naletela sva na lovca, ki sta oprezovala za divjadjo, in eden ni skrival slabe volje, saj sredi tedna gotovo ni pričakoval motnje v podobi planincev.

 

Veliko drevja in ruševja je bilo posekanega, zato je bil gozd precej svetal. Na veliki poseki sva slabe pol ure nad kočo naletela na prečno vlako in zavila levo nanjo. Malo pred koncem vlake sva opazila stezico v desno, se povzpela proti levemu robu poseke in nad njo v smrekov gozd. Ob za silo razločni stezici sta naju zbegala ostanka markacije in lomljene črte, kakršne označujejo ovinke levo, na nekem deblu, saj sta bili možnosti le naprej in desno. Izbrala sva slednjo, razločno blatno in skalnato stezo. Manj kot 10 minut po tistem, ko sva zapustila vlako, sva prišla do komaj opaznega razcepa; na skali ob njem je bila zbledela rdeča črta proti levi. Sledila sva ji, po nekaj korakih zlezla čez podrto pašniško ograjo in se na drugi strani spustila po zaraščeni, a še vedno razločni stezici. Skale na njej so bile še vlažne od jutranje rose in zato spolzke, prav tako dolga trava in ker je vrh tega stezica sitno visela, je bila nevarna za zdrs. Zelenje smrek in ruševja so poživljale jerebike in maline s svojimi rdečimi plodovi.

 

 

 

 

 

 

Po slabe četrt ure sva stopila iz gozda. Cveteli so resasti sviščevci in bodeče neže. Ustavila sva se na razglednem pomolu, s katerega je bil razgled proti Konju še lepši kot z roba nad lovsko kočo. Ob stezi, vzporedni z dolgim pobočjem Lastovca, so sivi drevesni štrclji spominjali na požar iz leta 2003. Ruševje obakraj stezice je bilo ponekod požagano, torej jo vzdržujejo. Po 20 minutah sva zakoračila po prvi skalni polici; začel se je najzahtevnejši del poti v steni. Kmalu za majhnim zavetjem v skali se je začel strm spust. Pogled nazaj naju je pritegnil s slikovito skalno konico. Na koncu »plezanja« je z leve od zadaj pritekla stezica najbrž od Šibja in Grofovega štanta. Po gruščnati potki sva se povzpela nad ruševje in zagledala še eno steno, v daljavi pred seboj pa Desko. Na mestu, kjer je bila stena izbočena, sva sestopila na stezico »nadstropje« niže. Sledil je vzpon v dveh delih. Ko sva se na koncu prvega ozrla, sva nad stezo zagledala kamnito glavo – profil s krompirjastim nosom – in pod stezo še eno, večjo. Za drugim delom se je pokazalo nadaljevanje poti. Najprej sva na kratko zavila desno navzdol, nato sva se dlje rahlo vzpenjala čez melišče.

Pot je bila lepa in zanimiva, za naju, povprečna planinca, še kar izzivalna, nikakor pa ne tako strašna, kot jo na Hribi.net opisuje »izkušen planinec«, ki se zavzema za opozorilno tablo in jeklenice, česar na neoznačenih lovskih poteh pač ne moremo pričakovati (izkušen planinec bi se seveda moral pozanimati, na kakšno pot se podaja, da ne bi bil tako neprijetno presenečen). Dobre pol ure od najzahtevnejšega dela poti je dotedanjo senco zamenjalo sonce. Tik pred koncem melišča se je v desno odcepila strma steza; ugibala sva, da se po njej morda dričajo z Deske. Ko sva se znašla med ruševjem, je postalo vroče kot v kakem zaprtem prostoru. Čez Presedljaj v ozadju sva videla Mokrico in Vrh Korena. Nekaj časa sva se spuščala po skalah, po katerih je mezela voda. V bolj travnatem svetu so cvetele le smetlike, nekaj zvončic, drugih rož pa skoraj ni bilo več. Ruševju so delali družbo brinje, malinovje in jerebike. K sreči je bila steza dobro vrezana v tla, sicer bi se bila v tistem labirintu zlahka izgubila.

 

Čez četrt ure sva s prevala Vratca (1655 ali 1673 m) zagledala kotanjo Stare stale (ali Stale; tako vsi najini zemljevidi, ponekod, tudi v Atlasu Slovenije, pa štale), levo Vršiče, na sredi Lučkega Dedca. Od Vratc je bila pot markirana. Ob prečni stezi sva našla klavrna kažipota levo Podvolovljek in desno pod grmovjem Korošica. Spustila sva se desno in naletela na prve kravjake. V 10 minutah sva pristala na Stalah (1640 m). Zažvižgal je svizec in se hitro skril. Videla sem, kam, čakala in dočakala; očitno je bil tudi on radoveden in je pokukal iz svoje luknje. Trato so krasile bodeče neže. Studenec na robu planine je skoraj presahnil, le v tolmunčku pod »slapičem« je bilo nekaj več vode. Ko sva bila tam pred leti, je bilo čisto drugače.

 

Stare stale sva zapustila po označeni stezi, vendar so markacije že zbledele. Še lep čas naju je spremljal potoček, nekje speljan skozi cev, drugje je tekel čez pot. V okolici se je sončilo nekaj lepih škrapljastih skal. Šla sva mimo majhnega slapišča in se dalje vzpenjala po skalnati stezi, posuti z drobirjem. Ko sva stopila iz ruševja, se je na desni pokazal kamnit obok, nato sva se v ključih strmo vzpenjala znova med ruševjem. Razveseljevali so me številni resasti sviščevci. Spustila sva se mimo kotanje, prečkala grapo s potokom in še eno suho ter se spet strmo vzpenjala, ponekod po ploščah, po katerih je tekla voda. Na desni sva že razločila možica na Deski. Strmina je kar vztrajala.

 

 

 

 

 

 

Kakih 25 minut nad Starimi stalami sva dosegla peščeno prečno stezico; na skali ob njej so bili napis Luče (nazaj), markacija in lomljena črta za ovinek. Na skali desno ob stezici je pisalo Vodotočnik. Na trati onstran stezice je na kupu kamenja ležal kažipot Podvolovljek, obrnjen tako, da je kazal nazaj, od koder sva prišla. Zavila sva levo, kamor je kazala lomljena črta. Pot je bila zelo skalnata, pozneje tudi peščena. Ko sva po 10 minutah prečila grapo, sva desno zgoraj opazila podrto ograjo. Na veliki skali sva s težavo razbrala napis Korošica, narobe razumela puščico in zavila levo. Nasproti naslednjega odcepa levo, zaprtega z žičnato ograjo, sva zavila desno mimo ostanka lese. Spustila sva se med ruševje, kjer je bilo vse pomendrano od krav in zato blatno. Spust se je končal, ko sva prečkala grapo z lužicami in mokrimi skalami. Na drugi strani je šlo gor in dol še čez več suhih grap(ic). Ko sva naletela na prečno pot, sva domnevala, da z leve priteče s Presedljaja in desno vodi na Korošico, a znamenja ni bilo nobenega, razen zarjavele zimske markacije v bregu na desni.

 

 

 

 

Po skoraj pol ure se je desno odcepila steza, o kateri je Jani menil, da je bližnjica proti Deski. Pot na Korošico sva zapustila pri kažipotu levo Lučki Dedec (padel je s kola in prelomljen ležal ob njem). Od odcepa sva videla Prag in ograjo pred Korošico. Kljub kažipotu je sledilo skoraj brezpotje, po katerem so nama zelo pomagali možici. V poraščeni skalnati grapici naju je prehitela skupina planincev in opozorili so naju na možica desno, tako da sva se ognila naporni kotanji, ki so jo oni že prelezli. Ko sva mislila, da sva že blizu cilja, sva še kar daleč na desni zagledala vrh z možicem. Pa menda ni šele tisto ...? Steza je zavila levo in takoj zatem sva z Ojstrico pred nosom in Korošico pod njo zagledala svoj cilj in v 5 minutah (25 minut nad prelomljenim kažipotom) že stala na najvišjem izmed treh Dedčevih vrhov. Tisti bolj oddaljeni je bil eden izmed drugih dveh. Lučkega Dedca je opisal že Jani, zato le še nekaj razgledov z vrha na okoliške gore in Korošico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V 25 minutah sva se vrnila na stezo proti Korošici in zavila desno, od koder sva prišla gor, nato pa levo na domnevno bližnjico, ki se je izkazala za pravo pot. Razdejana skalnato-peščena steza navzdol, deloma med ruševjem, je bila slabo označena. V slabih 10 minutah sva se znašla pri podrti ograji, ki sva jo opazila gor grede, a sva očitno narobe razumela oznako na skali in zavila levo, po daljšnici (razlike je kakih 20 minut). Na kraju, kjer sva zjutraj dosegla prečno stezico, sva nadaljevala naravnost naprej v smeri Vodotočnika. Prestopila sva suho stružico in se čez 20 minut ustavila nad srčastim jezercem (tudi Vodotočno jezero, 1825 m; nekateri rečejo Vodotočnik tudi planini).

 

Po kratkem počitku sva nadaljevala v levo. Na maPZS od tam pot ni registrirana kot markirana planinska, je pa označena kot turistično-pohodniška. Ko sva premagovala skalnato in gruščnato strmino, sva med ruševjem srečala krave. V 20 minutah sva dosegla kažipota nazaj Vodotočne (tako domačini imenujejo planino, pojavlja se tudi ime Vodotočna) in naprej Podvežak, midva pa sva zavila desno z označene poti in čez 10 minut stopila na vrh Deske (1970 m). Kot prejšnjikrat je bila označena s palico, zapičeno v kup kamenja. Uživala sva v razgledih na kamniško-savinjske vrhove in tudi tam, tako kot že ves dan, sem lahko ugibala, kateri sviščevci cvetijo – čašasti, avstrijski ali nemški.

 

 

 

Z brezpotne Deske sva se morala premotati skozi ruševje proti jugu do prav tako neoznačene poti od Vodotočnika. Sprva nama ni šlo najbolje, potem pa sva na desni zagledala nekaj, k čemur je vodila »domišljijska« travnata stezica. Bil je kažipot, ki je padel z droga. Po napisu Deska-Tolsti vrh-Vodotočne-Korošica sodeč je obležal (ali ga je kdo položil) v pravo smer: nazaj. Po grampasti skalnati stezi sva se spustila čez travnik in četrt ure od vrha preplezala leso. Na drugi strani sva se podala navzdol čez travnik in po širokem prehodu skozi ruševje proti Lastovcu. Na dnu dolgega spusta je kraljevala velika okrogla ograda, na travniku levo so se pasle krave. Naletela sva na tri nabiralce brusnic, ki jih je bilo obilo, a zanje se je bilo treba truditi na zelo zaraščenem velikem »polju« ozkolistnega ciprja, ki je že odcvetelo. Seme je kar letelo po zraku in eden nabiralcev je imel ves kosmat obraz, ker se mu je prilepilo na potno kožo. Povedal nama je, da se lovska steza, po kateri sva hodila zjutraj, imenuje Pavličeva (po nekem lovcu) in da je ograda novo (2020) kravje napajališče. Izvedela sva, da je desno od napajališča steza, a so naju posvarili pred težavami zaradi poseke, levo od napajališča pa nova vlaka; obe pripeljeta k lovski koči na Brežičih. Pol ure pod leso sva pri napajališču kljub svarilu zavila desno in čez naslednje pol ure sva bila že pri lovski koči. Do parkirišča je bilo še 10 minut hoda.

 

Nekdo je na Lučkem Dedcu iz kamnov sestavil srce. Nič čudnega ‒ v tistih devetih urah (čiste hoje gor 3.40, dol 2.50) sva videla toliko lepega, da je bolj čudno, da jih nisva videla še več.

Še enkrat na Konja čez Presedljaj

Prvo septembrsko soboto sva peljala Tomaža na Konja po poti, ki sva jo že prehodila, saj sva bila prepričana, da bo všeč tudi njemu. Kljub Janijevemu mnenju, da za zavarovani del v resnici ni potrebna plezalna oprema, sem jo vzela s seboj. Pot sem že opisala, zato bom krajša kot navadno in se bom bolj posvetila le novostim. Na prvo smo naleteli že 5 minut od parkirišča Predbela: opozorilo, da Kamniška Bela gorvodno od tistega mesta v sušnem obdobju presahne, zato se je treba oskrbeti z vodo. Pri odcepu levo proti slapu 25 minut zatem so dodali nov kažipot: Slap Orglice 20min, Bolnica Bela 20min. Jani je med potjo pripovedoval Tomažu o Brtucovi griči, slapu Orglice/Orličje, partizanski bolnici, grobu ameriškega pilota, ko pa smo vstopili v strnjen gozd in se začeli vzpenjati, je postal redkobesednejši, saj ga navkreber daje sapa. Čez eno uro smo se za kratek čas ustavili pri Počivalu. Tomažu sva povedala žalostno zgodbo o nesrečnem koncu oskrbnika Doma na Korošici, a po dobre četrt ure Dergančevega križa nismo več našli, nadomestilo ga je novo znamenje. Tako kot prejšnji teden na Golakih so bile jerebike bogato obložene z rdečimi plodovi, cvetelo je še nekaj rož, posebno lepe pa so bile kobulnice, ki so že semenile.

 

 

 

Tričetrt ure nad Dergančevim znamenjem smo dosegli Presedljaj (1613 m). Prejšnjikrat je bil nekoliko oluščen le zgornji kažipot, tokrat pa že vsi trije kar pošteno. V grmovju oziroma v travi sta ležali še dve zadnjič neopaženi zarjaveli smerni tablici. Obrnili smo se v desno in kmalu naleteli na kline. Začetna jeklenica je manjkala; ne spomnim se, da bi bilo že prejšnjikrat tako. Prva kratka je bila že precej rjasta. Nekateri klini so se še vedno majali. Po kratkem skalnatem žlebiču smo dosegli greben. Na nezahtevnem začetnem delu nam je naproti malodane priskakljal prijazen kodrolasec brez čelade in plezalne opreme z obema palicama v eni roki, s katero nam je pomahal od daleč, češ da je tak čas (mislil je na korono), da se ni zdravo preveč približati drug drugemu. Nato se je začel zahtevnejši in bolje zavarovani del poti. Na izpostavljenih odsekih sem uporabljala samovarovalni komplet, tako se pač počutim varnejša. Ker smo se pogosto ustavljali in razgledovali, smo od Presedljaja do vrha potrebovali skoraj poldrugo uro.

 

 

 

 

 

Vrh (na starejših zemljevidih 1803 m, na Grintovcih PZS iz leta 2018 pa 1811 m) smo si delili s špansko-slovensko družino. Popolnoma dvojezična 8- in 10-letna punčka in fantek rada hodita v hribe, čeprav je med potjo včasih kriza, je povedala mamica. Največ veselja imata z vrhovi, kjer si odtiskujeta žige. Imeli smo kaj videti: na jugu pred nosom Rzenik, zadaj Veliko planino, na zahodu Mokrico s sosedi, Kalški greben, Grintovec, Skuto, na severu Brano, Planjavo, Ojstrico, spredaj Vršiče, bolj desno Dleskovško planoto z Veliko Zelenico in Velikim vrhom v ozadju, na vzhodu Rogatec in Lepenatko. Tomaž si je prižgal cigareto. Naokrog so ležali ogorki, ampak Tomaž vedno nosi s seboj majhno plastenko, v kateri pristanejo ostanki njegove razvade.

 

 

 

Vrnili smo se čez planini Rzenik in Dol. Nad prvo so postavili nov kažipot za Rzenik, bolj opazen kot stari v macesnovi krošnji nekoliko niže (steza od macesna se je že zarasla in nova teče drugje). Tomaž me včasih vpraša po imenu kake rože in tam so cvetele modre, o katerih sem sprva mislila, da so svečniki, potem pa sem podvomila, saj so imeli liste in cvetove razporejene drugače, kot sem bila vajena dotlej. Zdaj sem se pri Alenki poučila, da ima svečnik (tudi kokoševčevolistni ali svilničasti ali svilničevolistni svišč) dve obliki: v senčnih legah so listi na povešenem steblu dvoredni in cvetovi le na zgornji strani (teh sem »vajena«), v sončnih legah pa je steblo pokončno, listi navzkrižni in cvetovi večinoma na vrhu (ti so prevladovali na naši poti). Preden smo po 25 minutah sestopili k Mlakarjevi bajti (1650 m), smo srečali par srednjih let. »Koliko je še do vrha?« je vprašala ona. Odgovor, da kake pol ure, jo je razveselil. »No, vidiš, samo pol ure!« se je obrnila k možu. Ko sem ugotovila, kam pes taco moli, me je zaskrbelo, da je bila moja ocena nekoliko preoptimistična, zato sem dodala, da tudi če je nekoliko več, je vredno, ker je tako lepo. On je bil kar tiho, ona pa: »No, a si slišal?!« Upam, da nisem zakrivila kakega zakonskega prepira.

 

Slabo označena pot nas je v tričetrt ure pripeljala na planino Dol (1308 m). Posedeli smo v senci in opazovali planince, ki so se po bregu onkraj ceste vzpenjali in spuščali na Veliko planino oziroma z nje. Tja so bili namenjeni tudi naši znanci z vrha, ki so nas dohiteli. Dva, ki sta prišla z Rzenika, sta poročala, da je nova steza sicer slabo uhojena, a »se pride«. Ko smo zapustili planino, smo stopili na nemarkirano pot. Nekaj časa sva bila nekoliko zbegana, ker je bila cesta čisto drugačna kot prejšnjič, saj je bilo obakraj vse posekano. Tudi razcepa čez 10 minut nisva prepoznala. Nadaljevali smo po levem kraku, nad katerim se je videl Grintovec. Velika luža čez dobrih 5 minut pa je bila tam kot vedno, le da v njej seveda ni bilo paglavcev. Potem ko smo se na razcepu povzpeli po levem kraku, smo v nekaj minutah našli popisano drevo, pri katerem je treba zaviti levo, čeprav je bil možic podrt (postavili smo ga na novo). V tem gozdu so cveteli »običajni« svečniki.

Tomažu sva hotela pokazati še Martinj stezo, ki nama je precej pri srcu. Vijuganje med prepadom in skalno steno ter lepi razgledi so bili všeč tudi njemu. Tokrat smo naleteli na planike precej visoko, spodaj pri mostičku čez 25 minut pa jih ni bilo. Do izhodišča smo imeli še slabi dve uri hoda. In še zadnja »novost«: v bližini vhoda v nekdanji rudnik smo naleteli na žabo rosnico. Ne bi si upala trditi, kdo se je koga bolj ustrašil.

 

Takole pa je našo pot zarisal Tomažev pametnjakovič: