Tokrat v hrib malo drugače: od zgoraj navzdol!

Kadar se peljeva iz Kamnika čez Črnivec, nad Krivčevim vedno opaziva cerkvico sv. Ahaca in že davno bi se bila za ta kratko popoldansko povzpela k njemu, če mi ne bi bila znanka domačinka tega odločno odsvetovala, češ da so poti po pobočjih, ki jih je poleti 2008 opustošil vetrolom, slabo prehodne in da se bova gotovo izgubila. Ker se v sredo res nisva mogla spomniti nič prikladnega, se je Jani domislil: mogoče bova pa laže našla pot od zgoraj navzdol! Tako zelo se nama je mudilo, da sva zavila levo že pri prvem odcepu za Kališe (tam je namreč doma Ahacij). Cesta je ozka, zavita in zdaj tudi spolzka, na vrhu pa je treba zaviti ostro levo čez siten rob na cesto proti Volovljeku. Bilo me je strah, da bo kdo pripeljal nasproti, kajti če bi se bila ustavila, najbrž ne bi bila mogla več speljati. Po tej izkušnji, ki se je sicer srečno končala, to cesto močno odsvetujem, še posebno pozimi. Bolje se je odpeljati do drugega smerokaza Kališe (tudi Podvolovljek, Kamniški Rak in Velika planina).

Ob cesti pri cerkvici (941 m) je dovolj prostora za parkiranje. Stavba se nama ni zdela nič posebnega, znotraj je seveda nisva videla, ima pa imenitno lego: razgledno in menda od tam vzletajo tudi jadralni padalci. Spustila sva se po poti pod njo (oznak ni nobenih) in na razcepu izbrala desni krak. Pripeljal naju je na širši kolovoz in nadaljevala sva po njem levo navzdol. Poti je veliko; ves čas sva se spuščala v levo, do asfaltne ceste, nato pa desno po njej. Nad hišami (pred razpelcem na električnem drogu) sva zavila desno z nje in tam poiskala kolovoz (brez prijaznega soseda iz Zavrha 3 ga najbrž ne bi bila našla). Čez dobrih 5 minut sva na razcepu zavila ostro levo in se v ključih spustila v dolino. Ponekod je treba obiti podrto drevje, a ni prehudo. Pristala sva ob potoku Volovljek ravno pri mostičku. Prečkala sva ga, zavila levo po asfaltni cesti, šla še čez en most (desno je okrepčevalnica Pri Jurčku) in že sva bila na glavni cesti Kamnik–Črnivec.

Ko sva se vrnila na nenavadno izhodišče, je bila že tema. Cerkev ni bila osvetljena, prižgale pa so se luči spodaj na smučišču Osovje (doslej sploh nisva vedela zanj, a ima ne le razsvetljavo, ampak tudi umetno zasneževanje). Nama pa je svetila ena sama svetla zvezda. Spomnila sva se na »najinega« gimnazijca: gotovo bi vedel povedati, kako ji je ime.

Zdaj znava k sv. Ahacu tudi iz doline (sam med vzponom ne kaže smeri, ker ga zagledamo šele tik pod vrhom). Le kje bi parkirala, se ne moreva odločiti: pri šoli ali pri Jurčku (gostilne imajo parkirišča »samo za goste«). Sicer pa je malo verjetno, da bi se vrnila sem v kakem drugem letnem času, saj je »turca« kar prekratka: 30 minut dol in 40 gor.

Visoki Mavrinc in Kumlehova glava za konec leta 2016

Po dogodivščini z Glažarjevo glavo so nama tamkajšnji hribi še kar naprej rojili po glavi in tako sva si jih privoščila za zadnji lanski pohod dan po božiču, ko sva se trdno odločila zlesti na Visoki Mavrinc (1562 m; tudi Špica v Sedelcih pa še nekaj imen in nadmorskih višin bi se našlo, kar velja tudi za njegove sosede) in Kumlehovo glavo (1788 m). Parkirala sva pri drugi vršiški serpentini in do možica na mestu, kjer sta obakraj kolovoza večji skali (našla sva ga med vračanjem z Glažarjeve glave), sva pot že poznala.

Vmes sva še nekoliko raziskovala. Med drugim se nama je kmalu po tistem, ko sva prečkala široko suho strugo, na ostrem levem ovinku na koncu večjega vzpona zazdelo, da visoko v pobočju vidiva pot. Ker sva na Hribi.net prebrala, naj bi se povzpela po prodišču hudournika (omenjene suhe struge), sva šla pogledat, ali v resnici kaj priteče od tam. Res sva našla stezico, na kateri so bila očitna znamenja nadelave in vzdrževanja. Ko sva se po njej podala desno, proti prodišču, je nekaj časa vztrajno zavijala proč od njega, po četrt ure pa sva se mu čisto približala pri lovski preži. Naletela sva na prve zaplate snega. Stopila sva prav do prodišča in odkrila, kje se z njega zavije k preži, a odcep je bil tako neopazen, da ga med morebitnim vzpenjanjem po suhi strugi najverjetneje ne bi bila našla. Zdelo se nama je, da se onkraj nje stezica nadaljuje proti sedlu med Malim Kumlehom in Škrbinjkom. Od preže sva se vrnila na ovinek, na katerem sva zapustila kolovoz.

Če odštejem raziskovalne stranpoti, sva do »pravega« možica potrebovala približno pol ure. Pri njem sva zavila desno s kolovoza. Odcepa pravzaprav ni, ampak se steza začne nekoliko proč od kolovoza, vzporedno z njim, in šele nato zavije desno (Miheličeve besede »lovci imajo navado, da začetek poti kar se da skrijejo« brez dvoma držijo). Med prisluškovanjem detlovemu trkanju, ki naju je spremljalo že vso pot, sva se vzpenjala v ključih, prečkala grapico in po slabih 20 minutah prispela do velike skale, kjer sva prejšnjikrat zavila desno in končala na Glažarjevi glavi. Tokrat je bila pot tja zastavljena z rogovilami, kakor da je zaprta, a najina smer je bila tako in tako leva.

Poslej je bila pot za naju nova. Tu in tam naju je pozdravil kak možic. Steza in nekatere skale so bile poprhane s snegom. Ob poti je ležala precejšnja skala, ki se je – po svetli barvi odloma in po neporaščenosti z lišaji sodeč – privalila sem pred kratkim, vsaj v primerjavi z drugimi. Nehote sva se ozrla navzgor, od koder naj bi se bila utrgala. Potem ko sva prečkala sitno grapo, sva mimo podrtega možica stopila v razdejan gozd. Naslednja grapa je bila precej globlja, širša in po njej je tekla voda. V tretji grapi je ležalo deblo. Gozd je bil čedalje bolj opustošen. Pot se je vzpenjala v ključih in nisva bila vedno čisto gotova, kod teče. Na najmehkejših delih so bili vidni odtisi čevljev; zdi se, da tam niti ni tako malo hodcev, saj so na krajih najhujšega razdejanja nastale že pravcate obvoznice.

  

Kakih 50 minut nad veliko skalo, pri kateri sva zavila levo, sva dosegla sedelce med Visokim Mavrincem in Kumlehovo glavo. Naravnost navzdol je vijugala stezica proti vršiški cesti, pred nama pa se je dvigala konica Vavovja, za njim dvoglavo Zadnje Robičje in še bolj zadaj zasnežena Mojstrovka. Videla sva tudi Vršič z »odrezanim« vrhom.

S sedelca sva zavila levo mimo možica in po koreninastem grebenu najprej naravnost in nato navzgor. Že davno padlo deblo, ležeče čez pot, je bilo zasekano. Z vršiške strani sva slišala prihajati gor precej glasno družbo, zato sva pohitela in v slabih 10 minutah dosegla vrh Visokega Mavrinca. Okrog lesenega križa, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica, se je nastavljalo soncu že veliko planincev. Čeprav je Mihelič menil, da je Visoki Mavrinc »kaj skromna vzpetina«, je tamkajšnji razgled vzel sapo tudi njemu, Jani pa se je nalezel navdušenja za to turico v Prletovih Grebenih. Pogled na Špik, Škrlatico, Prisank in druge gore nad Krnico je bil res prelep, prav tako proti Mojstrovki. Zadržala sva se debelo uro in nazdravila novemu letu. Ko so naju videli s »pravima« kozarcema, si je najina novoletna navada prislužila kar nekaj radovednosti (»Ali kaj praznujeta?«) in odobravanja.

Po vrnitvi na sedelce sva se odpravila še na nasprotno stran, na Kumlehovo glavo. Vzpenjala sva se skozi gost iglasti gozd. Tudi na tej deloma grebenski poti so ležala podrta debla. Strmina se je stopnjevala. Mimo razdrtega možica sva prišla do precejšnje skale in zavila levo na izpostavljeno poličko. Tik pod nekakšnim robom sva se znašla na razcepu: leva stezica je tekla čisto blizu roba, ob desni pa je stal možic, zato sva izbrala slednjo. Pol ure nad sedelcem sva dosegla izpostavljen odsek – skok, pod katerim je zijala divja grapa. Nekaj časa je bila steza peščena drsalnica, da se nama je v vročini kar kadilo pod nogami. Čez 25 minut sva dosegla vršni greben in nadaljevala desno po njem. Ko sva po nekaj minutah skozi ruševje dosegla vrh, sva si lahko ogledala Veliki Mavrinc iz ptičje perspektive. Razgled je bil še lepši kot s prejšnjega vrha. Vpisna knjiga na vrhu Kumlehove glave pa je bila vlažna, plesniva, pomečkana in neurejena.

Dol grede je Jani po pol ure, ko sva že skoraj pristala na sedelcu, ugotovil, da je na vrhu pozabil očala. Kaj sva hotela – obrnila sva. Očalom ni bilo hudega, midva pa sva pridobila 40 minut dodatne hitre hoje navkreber in 30 navzdol. Nato sva se s sedelca po ozki, a dovolj udobni stezi v ključih spuščala proti vršiški cesti. Steza se je kmalu precej položila; zaradi obilice suhega listja in korenin ni bila posebej razločna. Prečkala sva hudourniško grapo. Po gozdu so ležale številne velike skale in na mnogih so stali možici. Na eni je bila oznaka PP z rdečo piko. Čez čas sva naletela še na eno markacijo legendarne poti Planica‒Pokljuka. Ker se je že mračilo, sva slabo videla, k sreči pa na stezi ni bilo več toliko listja in skale so bile svetle.

Dobre pol ure pod sedelcem se je povprek postavil kolovoz: desno se je vzpenjal proti Erjavčevi koči (prvič ta dan sva stopila na označeno pot; markacijam sta delala družbo znak poti Alpe-Adria in smerni stebriček za pohodniško pot 7), levo pa se je po kakih 20 m spustil na asfaltno cesto nad 9. serpentino. Ob njej so bili kažipoti za Erjavčevo kočo (40 minut) in Tonkino kočo (oba desno), Kočo na Gozdu (5 minut, čez cesto) ter Vršič in Kranjsko Goro po pohodniški poti 7 (po asfaltu v obe smeri).

Spustila sva se po vršiški cesti in pri rumenem kažipotu 7 sekala serpentino po markirani bližnjici. Ta je bila skoraj popolnoma poledenela, kar je bilo v mraku sploh nadležno. Sestopila sva k Ruski kapelici in se pod njo vrnila na cesto pri 8. serpentini. Zdaj je bilo treba prepešačiti še asfaltni dolgčas do 2. serpentine, a Jani me je presenetil z odločitvijo, da bo štopal. Kdo nama bo pa ustavil?! Presenetljivo hitro sta naju pobrala prijazna fanta iz Most pri Komendi (kakšno naključje!) in naju odložila prav pri avtu. Čeprav je to proti mojim načelom, priznam, da se mi je prileglo.

Bil je imeniten dan: dosegla sva začrtana cilja (enega celo dvakrat!), štiri ure in četrt potrebne hoje, obogatene z več stranpotmi in eno »ponovitvijo«, pa raztegnila na skoraj devet večinoma sončnih ur.

Po poteh (in cestah) Zasavja

Zadnjo marčno soboto sva se odpravila na pot nič kaj »trajnostno« ‒ z dvema avtomobiloma. Enega sva pustila pri gradu Bogenšperk, z drugim pa sva se odpeljala k Savi. Ustavila sva se pri smerokazih za Renke in Konjšico; nasproti odcepa je dovolj prostora za parkiranje. Ko sva bila tam prvič, sem se spotaknila ob ime bližnjega lokala Pub pr' Alexy; zdaj se imenuje »samo« Gostišče Renke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od gostišča sva se povzpela po asfaltu za kažipotom Kum preko Ostreža 5h 30min mimo cerkvice sv. Miklavža (na zemljevidu Nikolaja). Po 10 minutah sva sledila puščici desno s ceste (napis Ostrež je že skoraj "preminil"); tam je pred slabo opaznim odcepom prostora za kake tri avtomobile. Pomlad se je razcvetela tudi v Zasavju; poleg rož, ki sva jih letos videla že drugod, je cvetelo posebno veliko zimzelena. Med strmim vzponom sva se ustavila na več razglediščih, a zaradi drevja razgled ni bil prida. Čez pot je ležalo kar nekaj dreves in vejevja, pa najbrž ne le zaradi žledoloma, saj je bilo tako tudi pred petimi leti. Ko sva stopila iz gozda, so se pokazali zasavski hribi, med njimi Čemšeniška planina, najbliže Kumat in pod njim Konjšica. Širok kolovoz naju je pripeljal na Spodnje Ravne. Od tam je posebno lep pogled na Žamboh. Deležna sva bila prvih letošnjih votlih petelinčkov, lopatic in zlatic.

 

 

Označenost nad Zgornjimi Ravnami se od zadnjič ni izboljšala, ravno nasprotno. K sreči sva si zapomnila, da se od kolovoza, ki teče ob vznožju hriba na desni, »nekaj« odcepi levo, saj sicer tokrat slabe markacije sploh ne bi bila opazila. Slikovitega Ostreža (856 m, po Badjuri 841 m) nisva dosegla med tolikšnim obiljem resja kot tedaj, imela pa sva lepši razgled, čeprav vsega, kar našteva Badjura v svojem Zasavju in za njim vodnik Posavsko hribovje, nisva videla. Za naju je bila nova tudi antena na vrhu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo cerkvice sv. Katarine sva se spustila na Preveg, kjer je na hiši št. 3 skrinjica z žigom kontrolne točke (KT) 1 Badjurove krožne poti (BKP). Z makadamske ceste sva si lahko spet ogledala Žamboh in čedalje lepši Ostrež z njegovo Katarino. Pot do Polšnika in Polšnik sam sva že poznala, le okroglih tabel z napisi Poti spoznanj na škarpi pod informacijskim centrom prejšnjikrat še ni bilo.

 

Na Polšniku sva zapustila že znano pot. Nadaljevala sva po cesti mimo hiše št. 23 s tablama v spomin umrlim v izgnanskih taboriščih in žrtvam za svobodo 1941‒1945, kapelice, gasilskega doma in podružnične osnovne šole, na kateri je nameščen defibrilator. Markacij ni. Pri naslednji kapelici so naju pričakali spomladanski svišči. Zunaj naselja se je cesta začela vzpenjati in čez čas sva na vrhu klanca prišla do hiše. Ni bilo ne krajevne table ne hišne številke; na zemljevidu je tam nekje napisan Slop (na zemljevidu PZS Stop). Zato pa naju je po dolgem času razveselila markacija. V nekaj minutah sva stala na velikem križišču brez znamenja, kje sva ali kam se od tu pride, le napis Mizarstvo Kos usmerja levo navzdol. Ker v 40 let starem Vodniku po Badjurovi krožni poti piše, da se od tu rahlo vzpenjamo, sva se napotila po gozdni cesti, ki edina teče navzgor. Pravilnost izbire nama je šele čez čas potrdila markacija; za BKP je značilno, da na kočljivih mestih (križiščih) pogosto ni oznak. Potek poti se večkrat ni ujemal z opisom iz starega vodnika. Kmalu zatem sva se ustavila pri znamenju, nasproti katerega se levo odcepi širok razrit traktorski kolovoz. Markacije in klopca na majavih nogah so nama pokazale nanj.

 

Kolovoz se izogne ovinkom makadamske ceste; nanjo sva se vrnila pri krajevni tabli Velika Preska. Za njo sva stopila na asfalt in mimo nenavadne klopce prikorakala ravno k Mizarstvu Kos. Tam je tudi žig KT 2 BKP. Če zbirate žige, opozarjam, da je tu dobro imeti svojo blazinico. Mladenka, ki je delala na vrtu, naju je povabila na ogled stalne razstave 71 slovenskih drevesnih vrst, potem pa ni našla ključa. Pa kdaj drugič, sva rekla. 

Od Kosa sva nadaljevala po cesti naravnost skozi križišče. Asfalt se je kmalu končal. O tukajšnji meji med Italijo in Nemčijo med drugo svetovno vojno priča bunker levo ob cesti. Pri kmetiji na robu vasi sta slaba kažipota Polšnik in Jav. pil ležala na tleh. Gospodinja ni vedela, kam sta kazala, povedala pa je, da je cestarjem, ki so plužili sneg, naročila, naj ju pustijo tam, ker sta pomembna. Opozorila naju je na markacijo za vogalom toplarja. Šele za njim se je pokazal kolovoz, vzporeden s cesto. Smerna tablica med njima kaže naprej Jav. pil, nazaj Polšnik. Kolovoz je zavil v redek gozd, kamor kažejo prav tako redke markacije. Znašla sva se sredi podrtih dreves in polomljenih vej; razdejanje je bilo videti starejše, ne od zadnjega žleda.  

 

Po kake četrt ure plezanja in tavanja sva spet odkrila markirano pot, ki kmalu prečka asfaltno cesto. Na travniku onstran nje so razvaline. Pod njimi sva zavila levo in pristala na slabi asfaltni cesti proti Javorju pri Gabrovki. Na levi so pritegovale najine poglede skalne stene Velike Peči (z nje se menda spuščajo zmajarji); pod njo leži vasica Podpeč pod Skalo s cerkvijo sv. Pavla. Pri hiši Javorje pri Gabrovki 5 hranijo žig KT 3 BKP. Asfaltna cesta teče pod cerkvijo sv. Jerneja ter mimo zapuščenega peskokopa in preže, na desnem ovinku pa se levo odcepi makadamska. Tu so še ena preža, klopca in miza. Na križišču ni oznak, na prvem električnem drogu pa je markacija, uporabna le za tiste s sokoljim vidom. Ceste, ceste ‒ preveč hoje po cestah. Če bi poznala pot, bi šla najbrž lahko kar čez hrib, kajti na njegovi drugi strani sva videla stezo, ki se izteče na cesto.

 

Na prelazu Javorski Pil, ki se »ponaša« s celo zbirko podatkov o  nadmorski višini (580, 578, 570, 560 m), sva se ustavila pri spomeniku borcem Cankarjeve brigade, ki je tukaj 28. 9. 1944 padla v domobransko zasedo. Pil je narečni izraz za znamenje, navadno v obliki stebra. Ker to ni naselbinsko ime, bi se pil moral pisati z malo (v starem vodniku je tako), toda v večini mojih virov, tudi v Atlasu Slovenije in na zemljevidu, piše Pil. Spomenik sicer ima obliko stebra, a ime je menda starejše; našla sem zapis Marjana Raztresena (tudi on piše pil z malo), da se prelaz imenuje po križu, ki je nekoč stal na njem. Na drugi strani ceste je peskokop z uničenim bivalnim zabojnikom, pod cesto pa stoji mogočna cipresa in pod njo na skupnem grobišču spomenik padlim borcem. Kažipot Bogenšpek 3H 30M (nisem se zatipkala!) je bil nedvoumen: niti najmanjše možnosti ni, da bi bil grad še odprt, ko prideva tja.

 

Za spomenikom sva brez markacij »tipala« po asfaltni cesti. Tudi skozi Novo Goro sva tolkla asfalt. Pri znamenju in kažipotih k trem domačijam sva zavila desno na gozdno cesto. Za velikim nakladališčem lesa sva se začela vzpenjati in na najvišji točki sva domnevala, da stojiva na vrhu Grmade (699 m). Zaradi napisa na drevesu na levi Ne parkiraj sva radovedna napravila nekaj korakov v tisto smer in našla tablico Levstikove poti ob razritem kolovozu. Od mesta, kjer se križa z BKP, sva hodila po njej. Ko sva pustila za seboj dve opuščeni domačiji in nenavadno kapelico pri drugi, sva se začela spuščati. Mimo razpela, več tabel Levstikove poti, lesene lope in vodnega zajetja sva prispela do stika z južno traso Levstikove poti, ki je zdaj označen z ličnimi tablicami (v času najinega pohoda jih še ni bilo).

 

 

 

 

 

 

 

 

V Preski nad Kostrevnico sva spet stopila na asfalt. Desno od kapelice vodi kolovoz, označen z zelo slabo markacijo na drevesu, mimo transformatorske postaje. Po njem sva znova prišla na cesto. Napotila sva se desno proti hiši in mimo kažipotov. Za hišo sta markacija in puščica, a nisva bila gotova, kam kaže – naprej po cesti ali desno navzdol po gozdu. Gospodinja naju je usmerila v gozd. Spodaj naju je že spet čakala cesta. Za čedno hišico stojita partizanski spomenik (24. 12. 1941 je II. štajerski bataljon tu bil enega prvih večjih bojev z Nemci) in doprsni kip Franca Rozmana Staneta. Zaselek se imenuje (Spodnje) Tisje, na hišnih številkah pa piše Preska (nad Kostrevnico). Pri Tisenških (št. 16) je žig KT 4 BKP. Zdi se, da zgovorni gospodar komaj čaka, da se kdo oglasi pri njih. Glede kažipota Pustov mlin nama je razložil, da je zdaj tam velika gostilna, zato (in tudi zaradi pozne ure) naju je »mlin« takoj nehal zanimati.

 

Vrnila sva se h kažipotom; do Bogenšperka je bilo še poldrugo uro hoda. Tudi tu podrto drevje, redke markacije, skladovnice drv. In dve novosti: kažipot Pohod Tisje (vsakoletni decembrski pohod PD Litija) in odlagališča gradbenega materiala. Pa spet asfaltna cesta skozi Presko nad Kostrevnico. Pri znamenju za vinorodni okoliš Preska sva zapustila naselje, a kmalu prispela v naslednje. Pri ličnem gasilskem domu na Libergi sva se znašla v zadregi, saj ni bilo nobenih oznak. Po cesti se nadaljuje pot iz Litije do Čateža (mimo cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Biču, ki se vidi od tu), na zemljevidu pa je planinska pot narisana levo skozi vas. Tudi ker sva bila sita cest, sva se spustila levo. Mlajša domačinka, ki sva jo zmotila pri delu na vrtu, nama je povedala, da skozi gozd sicer teče pot v Lupinico in (Veliko) Kostrevnico, a da je šla nazadnje po njej kot otrok, zato je morebiti že zaraščena. Potem se je spomnila, da pohodniki na Tisje tudi hodijo tod, torej pot najbrž še obstaja.

 

Pri zadnji hiši sva se med toplarjem in gospodarskim poslopjem spustila po kolovozu proti kozolcu ter zavila levo. Čeprav sva dobila zagotovilo »ne morete zgrešiti«, značilno za domačine na vseh najinih poteh, sva se brž znašla na neoznačenem razcepu. Nasproti je prihrumel motoriziran mulček, kakršni so nama vse prej kot pri srcu, tega pa sva se izjemoma razveselila, saj je povedal, da je vseeno, kateri krak izbereva. Na naslednjih dveh razcepih sva po občutku zavila desno. Markacij ni bilo, čeprav zemljevid trdi drugače. Ker se je kolovoz začel nepričakovano vzpenjati, sva se kar za nosom spustila po živo zelenih čemaževih »poljih« proti travniku daleč spodaj. Ko sva pristala na njem, sva na drugi strani zagledala hiše v Lupinici, desno zgoraj pa sv. Mohorja in Fortunata. Ujela sva travnat kolovoz in po njem odvijugala navzdol. Tik pod Lupinico je spet kažipot Pohod Tisje. Desno ob poti teče jarek; sprva je bil suh, v naselju pa je po njem tekla smrdljiva voda, znamenje »civilizacije«.

 

V Lupinici se je ponovil asfalt. Kljub imenu to ni kaka žepna vasica, ampak se tu začnejo prav imenitne hiše. Kraj se konča pri podjetju Kovikor in že sva bila v Veliki Kostrevnici, kjer se mi je najbolj vtisnilo v spomin "razkuštrano" drevo, ki se je v pojemajoči svetlobi risalo na nebu. Na križišču čez kakih 10 minut je z desne pritekla cesta, po kateri bi bila prišla, če bi bila na Libergi nadaljevala po Levstikovi pot; kažipot nama je povedal, da je to tudi trasa BKP. No, ta kos poti sva pred leti prehodila z Levstikom. Pri kapelici sva zavila levo med kmetijsko zadrugo in gasilskim domom s ploščo v spomin žrtvam druge svetovne vojne. Za njim je »priročen« Gas bar; čeprav se lastnica imenuje Erika Grojzdek, nisva pila ne borovničevca ne vina, ampak sva si žejna privoščila pivo.

 

Onkraj Kostrevniškega potoka je že Dvor pri Bogenšperku. Takoj za Dvorom 2 je treba zaviti desno, nato pa pri toplarju asfalt zamenjati za kolovoz. Pri zadnji hiši sva odcep desno na stezo opazila bolj po naključju, saj je oznako poleg mraka skrival grm. Levo pod nama je še dalje tekel kolovoz. Najine steza se je čez čas združila z njim, torej ne bi bilo posebne škode, če bi bila oznako pri zadnji hiši prezrla. Ko sva že v trdi temi stopila v grajski drevored, so ptički še vedno živahno žvrgoleli, grad pa je bil seveda že davno zaprt. Žig KT 5 BKP je na bližnji pristavi, ki se ne more odločiti, ali bi slišala na naslov Dvor pri Bogenšperku 15 ali Bogenšperk 4.

 

Po desetih urah in pol je sledilo še nekaj prevažanja z avtomobiloma in ugibanja, kako je mogoče namesto sedmih ur, kolikor piše v starem vodniku, porabiti za to pot deset ur in pol. Ali sva bila res tako počasna? Po poslušanju diktafona sva se »potolažila«: hodila sva celo nekaj manj kot sedem ur, vse drugo pa so bili postanki ...

Na Smrekovec iz Belih Vod

Pogorje med Raduho (tam sva bila že tako davno, da niti tegale dnevnika še ni bilo, torej je že skrajni čas za kako ponovitev) in Uršljo goro, katerega najvišji vrhovi so Komen* (koroško Kamen, 1684 m), Veliki Travnik (tudi kar Travnik, koroško Turnovka, 1637 m), Krnes (tudi Kernes, 1613 m) in Smrekovec (1577 m), že nekoliko poznava. Prvo januarsko soboto sva se podala na slednjega, ki je dal pogorju ime in ki mu radi rečemo edini slovenski ognjenik. Res ga tvorijo večinoma kamnine iz časa ognjeniškega izbruha v oligocenu, zato je tudi rastlinstvo posebno. Zaradi botaničnih in geoloških zanimivosti je pogorje naravni rezervat.

Odpeljala sva se proti Mozirju in za Ljubijo, vasjo pred njim, v krožišču desno proti Belim Vodam. Še enkrat sva se pripeljala v Ljubijo in kakega pol kilometra za njo na križišče (desno kažipota za Lepo Njivo in Bele Vode). Skozenj in skozi vsa naslednja križišča sva nadaljevala naravnost ob potoku Ljubiji. V Belih Vodah sva najprej parkirala ob cesti pri Luku (733 m), kjer so prva markacija ter kažipota PD Šoštanj po mostu čez (Štajersko) Kramarico Dom na Smrekovcu 2h, Vrh Smrekovca 2h 30min in v nasprotno smer po cesti (nad tisto, po kateri sva se pripeljala) Grebenšek 1h 10min, Šoštanj 2h 20min. Cesta in klanček do hiše sta bila popolnoma poledenela in preden nama je uspelo prilesti do vhoda, da bi vprašala, ali smeva ostati tam, je že prihitel gospodar in naju oštel, da sva na njegovem – da planinci parkiramo, kjer se nam zdi, njega pa v Ljubljani, Mariboru in Celju zaradi parkiranja povsod zajebavajo. Ko sva se izkazala s pohlevnostjo in opravičilom, je ubral milejše tone: prostor za parkiranje da je uredil nekaj metrov naprej pri mostu. Na očitajočo pripombo, da vendar vidiva, kje je parkirišče, sva samo debelo gledala, saj se pod snegom ni videlo nič. Lahko pa parkirava tudi više ob cesti ali celo pri Brložniku, je svetoval. Odpeljala sva se le do Reb(e)ršaka (Bele Vode 39). Kakih 50 m za križiščem pod domačijo, kjer je levo (čez most) odcep k Brložniku, sva res našla spluženo parkirišče, v okolici pa pravcato formo vivo v lesu in umetelno izrezljane kažipote. Kakor stvari stoje, bi bilo treba bodisi »uradna« planinska kažipota prestaviti sem bodisi pri Luku zares urediti parkirišče.

Spustila sva se nazaj do mostu pod Reb(e)ršakom in se povzpela po asfaltni cesti proti Brložniku. Tudi ta je bila popolnoma poledenela. Po slabe četrt ure sva na desnem ovinku zavila levo z nje po mostičku čez potok in navzgor v gozd po blatni koreninasti stezici, obrasli z mahom. Prečkala sva kolovoz, ki je pritekel od ceste in zavil levo čez strugo, ter na drugi strani nadaljevala po razmeroma širokem jarku, po katerem je tekla voda, da nisva vedela, ali hodiva po stezi ali po vodotoku. Markacije so bile redke.

Ko sva stopila iz gozda na travnik, pokrit z razmočenim snegom in blatom, se nama je pošteno udiralo. V tisti móči kalužnice ne bi bile posebno presenečenje, če ne bi bil šele 6. januar. Kam naprej, se ni videlo. Mikalo naju je po bolj suhem levem robu onstran jarka, a tudi tam ni bilo oznak. Ali so na desnem robu, se nisva opogumila iti gledat, saj je bilo preveč blatno. Dosegla sva stezo, ob kateri sta puščica in markacija na desni kazali navzgor, in spoznala, da bi se bila morala najbrž držati desno (ta domneva se nama je potrdila pri vrnitvi). Kmalu zatem sva skozi leso stopila na naslednji travnik. Ker se nisva mogla opreti na nobeno znamenje, le na svoj »posluh«, sva spet rinila preveč v levo in znova zagazila v vodo. Domačin, ki je pot očitno poznal, je hodil bolj desno in ko sva sledila njegovemu zgledu, sva na nekem količku celó videla markacijo.

Po 25 minutah sva spet stopila cesto (964 m), ki se je prav tam prevesila na drugo stran (proti Leskovšku in Leskovški pustoti), kjer ni bila več asfaltirana. Ob njej je parkiralo precej avtomobilov. Ob cesti je stala lesena tabla z napisom Sp. Brložnik ter z žebljički izpisanima G P 07 in 970 m. Poleg je ležala deska s prepovedjo Ne parkiraj (morda iz časa, ko še ni bilo urejeno parkirišče in so parkirali na njihovem). Na kažipotu nazaj je pisalo Grebenšek 1h 30min in Šoštanj 2h 40min, na drugi strani ceste pa naprej v najino smer Dom na Smrekovcu 1h 30min in Vrh Smrekovca 2h. Tod teče tudi Pot XIV. divizije.

Kolovoz od parkirišča je bil popolnoma poledenel in po njem sta lovila ravnotežje dva Prekmurca v supergah. Sledila sva jima, trudeč se krmariti med ledom, blatom in trnjem. Kar hitro sva bila pri Spodnjem Brložniku (Bele Vode 43). Lesa je bila odprta, hiša po vsem videzu zapuščena. Za domačijo sva se povzpela po travnatem bregu. Vsenaokrog je bilo precej pohodnikov ali sprehajalcev. Dosegla sva stezo, po kateri so z desne prav tako prihajali ljudje; eden je nesel celo smuči, čeprav je bilo povsod, do koder se je videlo, premalo snega za smučanje ‒ morda se je namenil na Smrekovec. Levo zgoraj se je pokazal Zgornji Brložnik. Dosegla sva nekak preval, na katerem se je močno »razživel« veter in kjer sva zavila levo mimo preže in kapelice proti domačiji. Izza gozdov za prežo je kukala Uršlja gora.

Četrt ure nad cesto sva ob dolgem kamnitem zidu, razpadajočem podobno kot stavbe, prikorakala k Zgornjemu Brložniku. Tudi tamkajšnja lesa je bila odprta. Pot se je nadaljevala mimo trohnečega korita v smrekov gozd. Preden sva vstopila vanj, sva postala ob pogledu na Sveti Križ (1051 m) na drugi strani doline. Ta hrib, nekdaj znan kot Oslovska gora, z dvema romarskima cerkvama in antenami se je še lepše videl z bližnje razgledne klopce na robu gozda. Od naslednje klopce pri (nekdanji) lesi ni bilo več razgleda. Na razcepu za njo sva jo ubrala po desnem kraku. Ker je bil jarek, po katerem je tekla pot, silno poledenel, sva se umaknila na rob nad njim, dokler naju niso »pregnale« smrečice.

Nedaleč nad Zgornjim Brložnikom so naju presenetili miza z novoletnim aranžmajem, Aleševa klopca in smetnjak z napisom TGP Suli Aleš 2015, nekoliko vstran pa še novoletno okrašena smreka. Takoj zatem se je najina pot križala z nemarkirano prečno, sledil je razcep, kjer je na naju prežal poledenel desni krak, na naslednjem križišču sva prečkala nekaj med gozdno cesto in kolovozom, na razcepu zatem pa naju je edini znak ‒ bela črta na drevesu ‒ zvabil desno. Dotlej dokaj položna pot je postala nekoliko strmejša. Nazadnje sva prečkala še gozdno cesto, ki je z desne pripeljala od Andrejevega doma na Slemenu.

Dobre pol ure nad Zgornjim Brložnikom sva še enkrat prišla do ceste (1292 m). Izmed množice kažipotov je najin kazal čeznjo. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala kočo na prisojni jasi ob robu planine Roma (1359 m) na jugovzhodnem pobočju gore in v četrt ure sva že bila pri njej. Kar precej obiskovalcev je imela. Sonce je sijalo kot za stavo in odpravila sva se še na vrh. Pri naslednjih kažipotih sem pogrešila leso, ki se je spomnim od prejšnjih obiskov. Čez slabe pol ure sva dosegla razgledni cilj, kjer se je že martinčkal par s psičkom. Poleg razgleda sva si tako lahko privoščila celo fotografiranje v dvoje. Fotograf se je potem z vrha odsmučal, psiček pa ga je neugnano lovil ter pustil njegovo ženo in naju daleč zadaj.

V koči sva si privoščila kosilo. Čeprav ni več znamenitega oskrbnika Fika in njegove enolončnice, parlamajs imenovane, nisva odšla lačna. Pojedla sem dva kosa borovničevega zavitka (bil je tako dober, da je bil en kos premalo), Jani si pa je k žgancem izprosil samo omako od golaža, ker kuhanega mesa ne mara, in je bil takisto zadovoljen (kaj bi o takem gostu rekel Fika, raje ne ugibam). 

Ko sva se vračala v dolino, so se začeli zbirati temni oblaki, le Sveti Križ je bil še obsijan s soncem. Navzdol sva se kar dričala in če bi bil dan bolj mrzel, bi bila gotovo potrebovala dereze. Srečevala sva še veliko ljudi; najbrž so se domačini odpravili na sprehod po kosilu, žal pa so zamudili sončni del dneva. Izognila sva se ledu in blatu mimo Spodnjega Brložnika, tako da sva se spustila po travniku levo od njega, kjer je cvetel en sam samcat regrat. Ob cesti je še vedno parkiralo precej avtomobilov. V gozdu pod njo sem šele zdaj opazila zanimive zelene lesne gobe in številne bele »bunkice«, ki so kukale izpod razmočenega suhega listja; Alenka pravi, da so bili najverjetneje popki belih repuhov. Ko sva čez mostiček stopila na cesto, sva ugotovila, da bi se dalo parkirati tudi pri bližnjem vodohranu, ki je bil gor grede skrit za ovinkom.

 

 













Zdaj nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zelo hitro zavila desno z nje na markirano stezo od kažipotov pri Luku. Ko sva po mostičku prestopila (Štajersko) Kramarico, je bilo tudi tamkajšnje parkirišče že očiščeno in torej vidno. Čakal naju je le še sprehod po cesti do avta. Mimo korita z vodo, transformatorske postaje Bele Vode ‒ Reberšak in še več lesenih umetnin sva bila brž tam. Dol je šlo dosti hitreje (1.40) kot gor (2.10).

Ko sva se odpeljala v dolino, sva pri Luku zavila levo (po zgornji cesti), da sva se ustavila še v središču Belih Vod, pri nekdanji osnovni šoli, kjer je urejen park z lesenimi skulpturami domačega ustvarjalca Gregorja Petkovnika in doprsnim kipom Karla Destovnika - Kajuha. Tam je tudi spomenik prvi generaciji teritorialcev, ki so se urili v učnem centru v Pekrah, a so jih po  dogodkih 23. in 24. maja 1991, ko je padla tudi prva žrtev osamosvojitvene vojne, premestili, nazadnje v Bele Vode, kjer so 16. novembra 1991 končali šolanje.

* Objavila sem novo fotografijo, ker je Photobucket prvotno »nadomestil« z nekakšnim zmazkom, ki naj bi strašil tam, dokler mu ne plačam 400 dolarjev na leto. Ta »pojav« boste žal opazili v več mojih starih zapisih (nekaterim fotografijam pa se ni zgodilo nič žalega, a le takim, ki se ne dajo povečati ‒ naključje?). Fotografije smo objavljali brezplačno in o tej drastični spremembi nismo bili niti obveščeni, dokler nismo sami opazili, kaj se je zgodilo. Ta »poslovna« poteza in cena sta popolnoma nesprejemljivi. Doslej sploh nisem vedela, da sem imela opraviti s Photobucketom, ne vem pa, ali še vedno »bedi« nad tem spletnim dnevnikom in se utegne zgoditi, da bodo fotografije izginile tudi v novejših zapisih.