Letošnji Blegoš

Na Blegoš greva najraje pozimi. Dosedanjim obiskom iz Volake, Leskovice, Zalega Loga in Robidnice sva prejšnjo nedeljo (že 22. januarja!) dodala še enega. Izbrala sva ga v skoraj novem vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje (PZS 2011): iz Javorij. V Poljanah nad Škofjo Loko sva zavila desno s ceste Škofja Loka–Žiri ter nadaljevala skozi Volčo in Podobeno do Javorij. Nad gostilno Blegoš je precejšnje parkirišče.

Od šole sva sledila rumeno-zeleni markaciji levo na kolovoz, ki naju je kmalu pripeljal nazaj na asfaltno cesto. Zavila sva levo v Murave, na razcepu pa ostro desno (smer Četena Ravan). Pri prvih hišah se v levo odcepi kolovoz s pogledom na Blegoš in Malenski vrh s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Po njem sva prišla v gozd. Pri veliki drvarnici sva stopila iz njega in se sprehodila do hiše Podvrh 9, kjer se stakneta Loška pot in ta, ki so jo domačini označili z rumeno-zelenimi markacijami. Izza domačije vodijo tri poti; srednja je markirana, vse tri pa pripeljejo na ozko asfaltno cesto, ki priteče z leve iz doline. Po njej sva se povzpela do Gorenje Žetine 1. Na kozolcu ob cesti so tri markacije, ki usmerjajo levo na ožjo asfaltno cesto proti Gorenji Žetini 2. Od tam (in ne od številke 1, kakor piše v vodniku) sta dve možnosti: s knafelčki označena "po cesti" (začne se sicer po kolovozu, a večidel res teče po cesti) ali rumeno-zelena "mimo slapa Rancka" (po cesti še do Gorenje Žetine 2, nato pa po prijetnejših poteh). Že doma sva se odločila za slednjo.

Pri številki 2, kjer se asfaltna cesta konča, dobesedno podirajo hrib, zato sva imela težave najti nadaljevanje poti. Šla sva čez dvorišče in ob gospodarskem poslopju proti levi v gozd. Nekaj časa sva se prebijala skozi nered rastja in vejevja v slabo prehodnem jarku, nato pa spet ujela pot. Pripeljala naju je na travnik na levi strani gozda, kjer sva narobe razumela puščico na skali (opis v vodniku pa najini zmoti tudi ni odpomogel) ter se namesto levo navzdol napotila desno navzgor in znova v gozd. Tam so naju pričakale rumeno-zelene markacije, zato sva se brezskrbno vzpenjala dalje in stopila na plano na desni strani gozda. Pri nekdanjem peskokopu se svet zravna in kolovoz zavije proti gozdu na levi. Nedolgo zatem naju je lesen kažipot obvestil: desno Mladi vrh, levo pa Koprivnik. Ojej! No, tudi čez Koprivnik se pride na Blegoš ...

Čez kake pol ure sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Tu so se rumeno-zelenim markacijam pridružile Knafelčeve in rumeno-rdeče E7. S te ceste so lepi pogledi na Karavanke. Smerni tablici Koprivnik desno navzgor se Jani ni dal pregovoriti (tam sva že bila). Bil je tako lep dan, da je pogled navzgor, od koder so se skozi drevesne krošnje usipali sončni žarki, spominjal na poletje. Ko se je svet odprl, sva v kotanji na desni zagledala leseno hiško, v bregu nad njo pa prežo. V levo pod cesto naj bi kazal kažipot Žetina, a podrt leži na tleh (tu sva se namenila vrniti). Na koncu čistine se nama je (seveda zaman) ponujala še ena pot na Koprivnik. Kmalu sva se znašla na polnem parkirišču ob križišču na Črnem Kalu pri lovski koči in partizanskem spomeniku. Od tu sva se nekoč že povzpela na Blegoš po strmi poti.
...

Tokrat sva sledila smerni tablici Prva ravan – Blegoš, še naprej po E7. Po nekaj metrih se desno odcepi gozdna cesta, po kateri sva načrtovala vrnitev. Zložno sva se vzpenjala mimo partizanskega spomenika, od katerega je lep pogled na Koprivnik in Mladi vrh (Stari le kuka izza slednjega), kmalu pa so se zadaj med njima pokazali Stol, Vrtača in Begunjščica. Na Prvi ravni sva zavila desno v breg, kamor kaže napis Vrh, mimo bunkerja na levi in više še mimo dveh. Za vso pot do vrha sva porabila dobre tri ure. Še tik pod njim je sijalo sonce, tedaj pa nas (kar veliko nas je bilo) je zagrnil oblak in nam skril razglede. Nisva čakala, da bi se razkadilo, preveč mraz je bilo, zato sva se spustila h Koči na Blegošu (po zglajenem snegu je trajalo kar pol ure). Pogled od nje nazaj gor naju je navdajal z mešanico slabe in dobre volje: gora se je spet kopala v soncu.

Ko sva se v koči ogrela in okrepčala, sva bila odločena vendarle najti slap, ki nama je "določil" izhodišče in pot (ali se imenuje Rancka, Rancke ali Rancek, ne vem, saj ga vodnik imenuje vsakič drugače, v Slapovih Slovenije na spletu pa piše Ranški slapovi; tudi o višini sem našla sila različne podatke: od 12 do 35 m za velikega in 1,70 ali 4 m za malega). Od koče sva se mimo odcepa levo v Potok spustila po precejšnji strmini (posebno po pomrznjenem snegu je bila huda) za Knafelčevimi markacijami in pristala na gozdni cesti (tu se markacije nehajo). Desno pod njo stopnice vodijo na bližnjico, nato pa je šlo spet po cesti z razgledi na Ratitovec in Triglav s sosedi. Ob njej so tablice Zlatorogove transverzale. Na Črni Kal sva res prišla po načrtovani cesti, od tam pa ni daleč do hiške in preže, kjer se odcepi pot, ki naj bi jo označeval zjutraj opaženi kažipot Žetina. Čez začetek rumeno-zelono markirane poti leži podrto drevje. Po kratki "vlaki" sva prišla na travnik, onkraj katerega naju je čakala naslednja markacija. Kljub številnim odcepom je malo oznak; držala sva se glavnega kolovoza, razen ko nama je markacija pokazala desno navzdol po prečnem in zatem še po drugem takem levo. Iz gozda sva stopila nad Gorenjo Žetino (če boste zastavili v Žetini, morate tu vstopiti v gozd po levem kolovozu – oznake ni). Iz vasi je lep pogled na Blegoš. Na križišču nad Andrejonom (turistično kmetijo in postajo GRS) je nenavaden kažipot Slap p/Pod Rancka; ne odgovarja na vprašanje, kako se slap zares imenuje (o začetnici pa zaradi samih velikih črk lahko le ugibam). V Javorje se pride tudi po cesti, a sva upala, da od slapu ne bo treba nazaj v vas.

Sledila sva čudnemu kažipotu in kjer asfalt zavije levo, sva se spustila po markiranem makadamu. Pripeljal naju je na dvorišče Gorenje Žetine 8. V vodniku, ki opisuje pot v nasprotni smeri, piše, da pridemo najprej do te hiše in šele nato do slapu, zato sva mislila, da sva ga že spet zgrešila. Gospodinja pa naju je poslala še naprej: za hišo je nekakšen most čez grapo in po njem sva stopila v gozd. Po kratkem spustu sva stala pred čudovitim prizorom: široko slapišče je bilo ozaljšano z ledenimi stebri, stebrički in svečami, "posladkanimi" s snežnim posipom. Za plezalce v nič kaj uporabnem stanju, nama pa je bilo zelo všeč.

Res se nama ni bilo treba vrniti v vas, ampak sva se odpravila kar po zgornji (levi) poti od slapu. Po precejšnji strmini sva prisopihala do razcepa, od tam pa bolj položno v levo. S klopce na robu gozda je lep pogled na Žetino in Blegoš. Del poti je zaraščen, a ključna mesta so razločno označena z rumeno-zelenimi markacijami. Desno pod nama je šumel potok. Preden sva ga prečkala, nama je pritegnil pogled napis na steni Soteska s puščico v levo. Po nekaj korakih se je pred nama odprla kratka, a kar slikovita soteska. Onstran potoka se pot spet začne spuščati. Iz gozda, kjer sva opazila prve letošnje telohe in trobentice, sva mimo podrtije pripešačila do dozdevno zapuščene hiše Žetina 5. Pot se nadaljuje levo okoli toplarja in navzgor. Kmalu sva dosegla levi ovinek kolovoza, kjer z desne iz gozda priteče pot, s katere sva zjutraj pri skali z dvoumno puščico zavila navzgor namesto navzdol. Do avta ni bilo več daleč. Stopila sva še do cerkve sv. Tilna z napisom Emina romarska pot. V okolici je več klopc; najbrž tudi s teh občudujejo Blegoš.
...
Vrnitev od koče nama je vzela tri ure. In tudi nekaj dala: iz tiste mešanice slabe in dobre volje je izpuhtela slaba. Zaradi slapu, rožic, lepega večera ...

To zimo na Blegoš v četvero

Dva izmed naših patagoncev, Helena in Janez, domujeta pod Blegošem in ko sta izvedela za najino navado, da ga obiščeva vsako zimo, sta naju povabila, naj se takrat oglasiva pri njiju in pojdemo skupaj. Zgodilo se je na ta veseli dan kulture, ki ga je izdatno podprlo tudi vreme.

Za Marmorjem v Hotavljah v Poljanski dolini sva zavila levo v Volako in na prvem razcepu desno za smerokazom Čabrače. Avto sva pustila v Volaki pri Heleni in Janezu. Ta nas je po ozki ovinkasti asfaltni cesti odpeljal naprej v Čábrače. Kar vesela sem bila, da mi ni bilo treba voziti, saj se na takih cestah silno bojim srečati kako vozilo. Na drugem koncu vasi nad cerkvijo sv. Jedrti smo se mimo lesene lope za pesek na desni strani ceste pripeljali do majhnega parkirišča na levi. Pri zadnji domačiji (Čabrače 12, na zemljevidu Likar) se je asfalt končal in kažipot nas je usmeril levo v zasneženi breg.

Na koncu prvega vzpona se je pokazalo sonce in ko smo se ozrli v desno, smo zagledali bunkerja Rupnikove linije. Strmo smo se vzpenjali skozi redek gozd, nato pa po golem bregu. Janez je razložil, da so v teh strminah kosili za zimsko krmo. Zdaj smo gazili po Izgorčevi (po domače Jezgorčevi) senožeti. V Krajevnem leksikonu Slovenije sem pozneje prebrala: »Markirana pot na Blegoš iz doline čez Vrh boršta (805 m) in mimo Izgorca na Prvo raván (1205 m, gozdna drevesnica).« Naslednji hrib je bil že porisan s smučinami. Janez nam je pokazal viharniški bor, ki je tam stal že takrat, ko se je kot sedemletnik prvič povzpel na Blegoš. In od kod tu bor? Ker smo na meji med mediteranskim in celinskim podnebjem, je pojasnil. Rad pove kaj o gozdu, drevju, lesu, to je njegov poklic.

Ob poti smo naleteli na nekaj bunkerjev. Po pripovedovanju Janezovega starega očeta so z njihovo gradnjo zaslužili več kot s kmetovanjem, zato so nekateri kmetije kar opustili. Dosegli smo drugo senožet, ki menda nima imena. Pot se je nadaljevala po grebenu. Ko se je gaz razcepila, smo jo ubrali po desni, zelo strmi nemarkirani poti, leva pa je bila bolj zložna, primernejša za vrnitev. Potem ko sta se staknili, smo kmalu (približno poldrugo uro nad izhodiščem) prigazili na Prvo ravan. Vrh smo obšli po desni in deset minut zatem prispeli na križišče (1277 m), ob katerem je stal spomenik gorenjskemu pokrajinskemu političnemu vodstvu NOB. Kažipoti so kazali nazaj proti Čabračam in Hotavljam ter desno proti Jelovici in Suši, še enega desno pa zaradi primrznjenega snega ni bilo mogoče prebrati. Srečali smo smučarja in izpod smuči so se dvigali v zrak kristalčki. Janez se je spominjal, da je bil pred kakimi 40 leti tu strašen žled in je podrlo velikanske smreke. Naslednjo pomlad je bilo na dveh hektarjih vse rdeče jagod, kasneje, ko se je gozd nekoliko obrasel, pa so nekaj časa uspevale maline.

Od križišča smo se zmerno vzpenjali. Dohitel nas je še en smučar. Po dobrih desetih minutah sta se na 1340 m ločili poti levo h Koči na Blegošu (tja je kazala tudi tablica Rupnikove linije) in naravnost na vrh. Najprej smo se podali na vrh. Gozd se je zredčil, posamezne smreke so bile kot neveste v belem. Nebo je bilo vijolično modro. Potem ko smo pri opozorilu na električnega pastirja prestopili ograjo, se je strmina povečevala in sonce je čedalje močneje grelo. Po 50 minutah smo dosegli vrh (1562 m), kjer je – kakor navadno – pihalo, a ne tako hudo kot pogosto na Blegošu, zato smo si vzeli nekaj časa za fotografiranje in razgledovanje.   

 

Nato smo se spustili h koči, ki se je kopala v soncu; od nje je najlepši pogled na goro. Privoščili smo si kosilo. Heleno in Janeza sem vprašala, od kod ime Blegoš (po domače Blegaš ali Bliegaš), pa nista vedela. Pozneje sem doma pobrskala po spletu in našla zapis Anke Vončine: »Izvor Blegoševega imena nas napeljuje k Venetom, pri katerih razlikovanje med v in b ni nikoli jasno. Ime najbrž izvira iz besede Velikaš. Le majhne predelave skozi mnoga stoletja so bile potrebne do današnje oblike Blegoša, še bolje Bliegaša. (Iz knjige Komu (ni)smo tujci, Leopold Verbovšek, 1995)«.

Ko smo po dobri uri spet prišli ven, pogled na Blegoš ni bil več tako brezhiben kot prej, saj so se iz gozda pod njim že dvigale bele koprene. V dolino se nismo vrnili čez vrh, ampak smo se od koče spustili ob ograji proti gozdu, kamor je kazal kažipot za Prvo ravan in Črni kal. Čez čas je ograja zavila levo navzgor, mi pa smo nadaljevali naprej po gozdu, po katerem se je tu in tam že vlekla megla. Pot nas je vodila mimo bunkerjev in odcepa v Dole. Janez je povedal, da je bila večina tukajšnjih gozdov pred vojno last veleposestnika Franca Hajniharja (o njem sva že slišala na Jelencih, tudi gozd njegovega starega očeta je kupil. Po vojni so mu vse nacionalizirali, v 90. letih pa vrnili potomcem. A v teh bregeh se račun ne izide – več stane vlačenje iz gozda, kot dobijo za les.

Po 40 minutah smo na 1340 m zašpilili klobaso. Mimo kažipota levo proti Črnemu kalu, ki ga gor grede nisem opazila (tudi evropskih markacij E7 ne ‒ preveč smo klepetali) in čez Prvo ravan smo sestopili na greben. Zdaj smo se spustili po desni, manj strmi smeri in smo se kar hitro spet znašli na poti vzpona. Ko smo po debeli uri pristali v Čabračah, so bile turobno sive, zato se je spomin na tokratni Blegoš še svetleje bleščal.

Končalo se je z volaškim gostoljubjem pri Heleni in Janezu doma: domača salama, domač kruh, domače pecivo, domače žganje. Vse to delata sama, čeprav kmetujeta, hodita v službo in se ukvarjata še z marsičim drugim. V hribih najraje poprimeta za skalo, ampak videti je bilo, da jima je tudi Blegoš precej pri srcu. Kako tudi ne!

Blegoš za dan žena

Šele včeraj sva dočakala dovolj snega, lepo vreme in druge okoliščine, potrebne za najin običajni zimski Blegoš (še nobeno zimo tako pozno). Ker nisva več našla kake nove poti, sva si eno »izmislila«. Ko sva lani na poti v dolino tolkla asfalt od Jelovice do Suše, sva na ovinku pod Jelovico opazila kažipot proti Blegošu, ki je kazal levo na gozdno cesto, in videla, da je tam mogoče parkirati. Za letošnje izhodišče je bila tako izbrana Jelovica. Do Suše sva cesto že poznala, od tam pa sva nadaljevala za kažipotom Avtomobilska pot in parkirala pri kažipotu Blegoš / Črni kal nad Ožbirjevo domačijo.

Čeprav sva videla peljati po gozdni cesti tri avtomobile, sva šla midva peš, kajti ta del poti je bil za naju edini nov. Po 10 minutah sva šla mimo precejšnjega peskokopa na levi. Desno spodaj je ležala vas Žetina, od koder sva prvo leto svojega hribolazenja (2002) že šla na Blegoš, skoznjo pa sva se vračala tudi s Koprivnika maja 2006, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika. Na Gorenjo Žetino in Koprivnik je bil s ceste lep pogled. Cveteli so telohi in trobentice, snega pa je bilo komaj kaj. Počasi se je pokazala vrzel med Blegošem in Romovcem, kjer je sedlo Črni kal. Tik pod njim je bila cesta že kar dodobra zasnežena. Ko naju je vsa s soncem obsijana pripeljala v gozd, sva šele prav začutila zimo: postalo je mraz in cestišče je bilo poledenelo. Po 40 minutah sva mimo lovske koče prispela na sedlo, kjer so se prerivali številni avtomobili. Pravcati prometni kaos! Zaradi vse tiste pločevine sva komaj opazila spomenik, postavljen na kraju, kjer se je julija 1942 zadrževala II. grupa partizanskih odredov na pohodu na Štajersko. Bila sva zadovoljna, da sva parkirala na Jelovici.

 

Izbrala sva si strmo pot po grebenu. S parkirišča sva se povzpela mimo table PD Škofja Loka. Na drevesih so bile različne markacije: Knafelčeva, zeleno-modra ter bela roža s petimi venčnimi listi in rumeno piko na sredi. Prečkala sva gozdno cesto na Murove in se po stopničkah mimo kažipota na 1110 m Blegoš po grebenu 1h 15min povzpela na strmo stezo po severovzhodnem grebenu. Ker je bilo na izhodišču nekaj ledu, sva si nataknila derezice. Čez 20 minut sva prečkala gozdno cesto (ali kolovoz), ki se je od prejšnjikrat nisva čisto nič spomnila, najbrž sta naju preveč zaposlovali vnukinji. V naslednjih 25 minutah sva se ustavila pri bunkerju iz časa Kraljevine Jugoslavije na meji z Italijo in pri zanimivem spomeniku – kocki (tokrat so bili na zgornjo ploskev naloženi kamni primrznjeni, da ni bilo videti napisa K.J. Anno domini MMVI). Slabih 10 minut pozneje je steza zavila nekoliko desno, pod greben, se kmalu zatem zravnala in tekla mimo sporočila Gorske straže tudi jutri naj bo gora čista. Ni bilo dolgo, pa sva že zagledala zasneženo plešo Blegoša. Pri lesi sva stopila iz gozda in po četrt ure dosegla vrh. Na njem je bilo veliko zadovoljnih, tudi navdušenih planincev. Razgledi so bili čudoviti in niti pihalo ni, kar je po najinih izkušnjah na Blegošu vsaj pozimi velika redkost.

Spustila sva se na drugo stran h koči, kjer se je kar trlo planincev. V tisti gneči se menda nihče ni spomnil na novi koronavirus, čeprav se zloglasni povzročitelj bolezni najbrž tudi nadmorske višine in mraza ne boji. Če se bo nadaljevalo, kakor kaže danes, bomo morali tudi v hribih misliti na to.*

Vrnila sva se po isti poti kot lani, za kažipotoma za Prvo ravan in Črni kal. Spet sva štela bunkerje, bolj ali manj skrite pod snegom; tokrat sva jih naštela enajst. V 40 minutah sva brez težav sestopila do Prve ravni (1277 m), saj je bila pot dodobra zgažena, tam pa sva bila edina, ki sva zavila levo proti Jelovici. K sreči je nekdo pred nama prišel po tej poti gor, da sva si pomagala z njegovimi stopinjami, kadar ni bilo videti naslednje markacije. Najtežavnejše je bilo strmo spuščanje po tenki plasti snega; skupaj z njo sva se kar »vozila« po listnati podlagi. Sicer je bil sneg že razmočen, da je ponekod prav čofotalo, zato dol grede nisva imela derezic. Telohi so imeli na tej strani precej težje delo kot tisti ob jutranji poti.

Kakih 25 minut pod Prvo ravnjo sva na neoznačenem razcepu sledila gazem levo, pozneje pa se je izkazalo, da je markirana desna pot. Poznavalec pred nama je najbrž ubral krajšo. Čez travnik sva se spet spustila v gozd, pred katerim sva znova našla gaz, pod naslednjim travnikom, na katerem so cveteli prvi žafrani, pa tudi markirano pot, ki je pritekla z desne. V dobre četrt ure sva prispela na Jelovico. S ceste pod njo sva ujela še zadnji pogled na delček Blegoševe bele pleše. Tokrat nama je »grozilo« samo še 5 minut asfalta, saj naju je avto čakal že nad Ožbirjem.

 

Blegoš je bil lepo darilo in »proslava« za dan žena.

 * Od danes, 14. marca, do preklica bo zaradi novega koronavirusa koča zaprta.

Še so poti na Blegoš

No, vsaj še eno novo sva našla. Ko sva šla prejšnjo zimo na Blegoš s Heleno in Janezom čez Prvo ravan, sva tam videla kažipot za Sušo, pa sva jo izbrala za izhodišče letošnje tradicionalne poti na najin najljubši zimski cilj. Prejšnji dan, na dan kulture, sva z mladimi smučala na Krvavcu, od koder je bil lep razgled; Storžič in Košuta sta bila odeta v belo, drugod pa je bilo bolj malo snega, zato kake hude zime tudi na Blegošu nisva pričakovala.

Odpeljala sva se v Poljansko dolino, za Srednjo vasjo zavila desno v Hotavlje in na razcepu za njimi desno proti Suši. Že tam je bil kažipot za pot Suša‒Blegoš. Naslednja vas je bila že Suša (550 m). Parkirala sva pri nekakšnem krajevnem domu (videti je bil zapuščen) z oglasnima deskama, nekaj nabiralniki in košarkarskim košem. Stavba me je spominjala na zbiralnico mleka. Na robu stopnic oziroma podesta je bila markacija. Nasproti je stal znak za avtobusno postajo. Ob tamkajšnjem križišču je bilo več smernih tablic, med njimi za Blegoš, Malenski vrh in Pot Suša‒Gora‒Slapovi. Vodnik Škofjeloško in Cerkljansko hribovje tega izhodišča za Blegoš ne pozna.*

Asfaltna cesta, ki se je pred Sušo 12 vzpela levo proti toplarju, naju je nemudoma pripeljala do uganke: na toplarju so bili markacija Loške planinske poti in puščica proti gospodarskemu poslopju, a naprej ni bilo prehoda. Vrnila sva se po cesti, po kateri sva se pripeljala v vas in ob kateri sva že pred mostom čez Zarobarščico, pritok Logarščice (le zakaj se vas, skozi katero tečeta dva potoka, imenuje Suša?) opazila markacijo. Tam se je od glavne ceste odcepila ožja, ob kateri so bile celo tri markacije: na drevesu, električnem drogu in transformatorski postaji. Puščica na slednji naju je usmerila navzgor ob travniku, onstran katerega sva videla domačijo, kjer se nama je sprva ustavilo, le da z zadnje strani. Pod njo sva opazila brv, po kateri so nekoč morda prihajali sem mimo tistega kmeta, kar pa mu očitno ni bilo po volji. Do tega ima gotovo pravico, a potlej naj bi vsaj odstranili oznake na njegovem toplarju. Sicer je bila zaradi električnih pastirjev trasa 31. maja 2014 prestavljena in v žledolomu poškodovana pot obnovljena.

Kakih 10 minut od izhodišča se je v ovinku pod Pompeževo domačijo (asfaltne ceste, ki se nadaljuje mimo nje, na najinih zemljevidih ni) odcepil desno dobro označen kolovoz, ki se je zmerno vzpenjal. Tablica na smreki je opozarjala, da smejo gozdno vlako uporabljati le lastniki zemljišč, a kolovoz je bil prej podoben gozdni cesti kot vlaki. Na desni je šumela Zarobarščica. Pod travnikom, na katerem je stalo gospodarsko poslopje, sva jo prečkala in čez nekaj metrov še enkrat ter na razcepu na drugi strani nadaljevala ob njej. Čez majhno poseko sva se vrnila v gozd. Markacij ni bilo. Čez potok na desni je bila položena deska in na drugi strani sva opazila stezo. Bi morala tja? Ne, k sreči sva pravi čas zagledala markacijo na tej strani vode. Po četrt ure je kolovoz zavil ostro desno čez vodo in se na drugi strani nadaljeval v breg (brv je bila že zelo slaba). A že pred ovinkom se je levo navzgor odcepila steza, označena z rdečo in belo puščico.

 

Zavila sva torej levo in začetni vzpon (kakih 50 m) je bil sila strm, potem se je unesel. Ta steza je bila bolj podobna vlaki in zelo razmočena. Označena je bila ne le s knafelčki, ampak tudi z oranžnimi črtami. Obakraj nje so ležale velike skale. Še enkrat sva prečkala potok in se na drugi strani brvi povzpela desno v breg. Gozd je bil precej razdejan in tudi tam posejan s skalami. Pobočje je bilo zelo strmo. Oranžnih črt ni bilo več, markacije pa so se zredčile. Vzpenjala sva se tesno ob skalni steni na levi in kmalu po tistem, ko se nama je zdelo, da sva pod najvišjo točko skalnega roba (po približno 25 minutah), je stezica zavila ostro levo. Skal še ni bilo konec, le skozi prehod med njimi sva se preselila na drugo stran in se dalje vzpenjala po sončnem gozdu med krivenčastimi listavci. Hodila sva po grebenu in na obe strani skozi drevje videla travnate bregove. Potem ko se je v levo spustila razločna stezica proti Zarobarju, so se skale pojavile tudi na levi; tako sva po nekakšnem koridorju dosegla rob in nato kolovoz, ki je zavijal okrog vrha. Tam sta dve beli puščici kazali ena levo, druga navzdol. Najprej sva se spustila v desno, ker sva tam zagledala hiše.

Četrt ure od najvišje točke skalnega roba sva prispela na Jelovico (880 m). Domačinka nama je povedala, da je od njih po cesti kake pol ure do Suše, zato sva se odločila, da se bova tam vrnila k avtu. Zlezla sva še na hribček nad naseljem, od koder je bilo videti le eno zares zasneženo območje daleč naokoli: Prvo ravan. Na drugi strani hriba se je pot nadaljevala, pri brezah naprej po srednjem kolovozu (levi se je spuščal, desna je bila gozdna cesta). Po nekaj menjavah gozda in travnikov se je najina pot iztekla na strm traktorski kolovoz, ki je pritekel z leve in naju popeljal naravnost navzgor. Na trojnem razcepu sva sledila markacijam po desnem kraku. Kolovoz se je zožil v stezo in ta je zavila levo. Strmina ni in ni pojenjala. Po tleh so ležali plodovi mokovcev, sčasoma pa je bilo čedalje več snega, tudi na stezi, ki je zaradi obilice suhega listja večkrat niti nisva videla. Če ne bi bilo gazi, marsikje ne bi bila našla poti, saj so bile markacije zelo vsaksebi.

Čez 40 minut je zavel hlad in v krošnjah je zašumelo. Dosegla sva prečno pot (najbrž gozdno cesto), ki ni bila zgažena. Z nje so kazali nazaj na najino pot puščica, markacija in smejček. Po njej sva v blagem vzponu nadaljevala desno; po daljšem času je bilo konec grizenja kolen. Po slabih 10 minutah, ko se je svet uravnal in gozd razmaknil, sva prispela k partizanskemu spomeniku na Prvo ravan, ki se »ponaša« z zbirko nadmorskih višin: 1255 in 1277 na tamkajšnjih kažipotih ter 1289 m v vodniku in na zemljevidih. Takoj zatem je z desne pritekla še gozdna cesta s Črnega kala (1271 m). Na levi je bil bunker Rupnikove linije. Na razcepu (1340 m) čez dobrih 5 minut sta me dva kažipota spravila v slabo voljo: desni GO (to je vse, kar je ostalo od Blegoš) in levi upnikova linija (seveda Rupnikova) – le kako morejo biti nekateri tako neznansko priskutni, da v svojo zabavo uničujejo delo drugih?! Zavila sva proti vrhu. Tam teče tudi E7. Dotlej sva hodila sama, zdaj pa se je »promet« povečal. Bilo je precej zglajeno in dve planinki sta si natikali dereze. Prehitela sta naju možak na smučeh in tekač, še dve planinki sta se vračali od koče.

Gozd se je kmalu razredčil in pri lesi sva ga zapustila. Vrh (1562 m) sva dosegla čez slabe pol ure. Bil je poln, od vseh strani smo se zgrinjali nanj, a bril je mrzel veter, zato sva se kljub soncu in lepim razgledom kar hitro podala proti koči (1391 m). Dričanje je trajalo kake četrt ure. Gobova juha in domači kruh s semeni sta bila odlična in tudi toplota v koči je dobro dela.

V dolino sva se vrnila sprva po isti poti kot prejšnjikrat s Heleno in Janezom. Letos je bilo nekoliko manj snega kot tedaj, zato sva menda videla vse bunkerje (enajst, če sem prav štela). Na Prvi ravni čez tričetrt ure sva zavila levo proti Jelovici. Vse jutranje strmine je bilo treba predričati navzdol; ko je bilo konec snega, je šlo laže. Videla sva nekaj gazi, človeka pa nobenega. Za to pot najbrž vedo v glavnem le domačini, saj ni »prezrta« le v vodniku, tudi na zemljevidu je ni. Čez slabih 40 minut sva sestopila v naselje in ga zapustila po cesti. Prej kot v 10 minutah se je na desnem ovinku asfaltne ceste levo odcepila gozdna. Po njej je kazal kažipot za Blegoš in Črni kal. Tam je mogoče parkirati in se prek Črnega kala odpraviti na Blegoš.

Nadaljevala sva desno po asfaltu ter do Suše hodila še debele pol ure mimo asfaltnega odcepa levo k hiši, lesene počitniške hišice z obilico drv in več studenčkov, ki so se s pobočja stekali pod cesto. Vmes je bilo konec asfalta, a na žalost le za kratek čas. Prometa ni bilo nobenega. Kmalu za veliko domačijo pod cesto sva prišla do prvih hiš strnjenega naselja in do avta ni bilo več daleč. Na parkirišču sva bila še vedno sama.

* Sicer opisuje pot iz Jelovice, do katere se pripeljemo skozi Sušo, a ker na Jelovici ni primernega parkirišča, svetuje parkiranje že v Čabračah, ne v Suši. Ta je omenjena še pri poti s Hotavelj ter kot izhodišče za dva druga hriba: Mladi in Malenski vrh.