Badjurova krožna pot ‒ kar nekaj pik na i

Ker sem si dopisovala z odgovornim za Badjurovo krožno pot (BKP) pri PD Litija, sem k sreči pravi čas izvedela, da je most čez Savo pri Renkah zaprt in da priporočajo vrnitev po cesti skozi Mošenik na Savo. Tako sva 8. maja prvi avto pustila na Savi (vasi). Vožnja po lesenem mostu čez Savo (reko) je razen za stanovalce in še nekaj izjem prepovedana, a pred mostom je dovolj prostora za parkiranje.

 

 

Z drugim avtom sva se odpeljala na Vače. Z malega trga med cerkvijo in kapelico na eni strani ter trgovino, pošto in Društvom prijateljev vaške situle na drugi, sredi katerega stoji vodnjak, sva se nekoliko sprehodila po kraju. Na obnovljeni hiši, v kateri domujeta Društvo GEOSS in Dom Petra Svetika, je spominski napis, da se je v njej rodil Matevž Ravnikar, »slavni pisatelj slovenski« in prvi tržaško-koprski škof (tudi ustanovitelj prve stolice za slovenski jezik leta 1815 ter prevajalec in pisec nabožnih knjig, ki se je trudil za slovenščino v osnovni in nadaljevalni šoli). Poleg slikovitega gospodarskega poslopja stoji vaška vaga iz leta 1930. O sramotilnem stebru, »skritem« v nekem kotu, nisem našla nobenih podatkov. Nazadnje sva se oglasila v gostilni Mrva, kjer hranijo žiga KT 14 (Vače) in 15 BKP (Slemšek). Na Vače se bova še kdaj vrnila, ker zdaj veva, da jih zna Družinsko gledališče Kolenc zanimivo predstaviti.
 

Od kažipotov sredi vasi sva sledila edinemu z markacijo: Slemško Zasavska gora 2^h. Med hojo po ozki asfaltni cesti proti Kleniku sva si ogledovala skulpture Aleje ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh (iz masivnega lesa so jih izdelali samorastniški kiparji); najbolj všeč mi je bila Draga Koširja Maska časa in predica. Markacija in puščica na krajevni tabli, ki je padla z droga, sta kazali levo, a ker nisva hotela preskočiti nekaterih zanimivosti, sva nadaljevala po cesti. Tako sva videla še nekaj skulptur, sušilnico lanu (frnažo) in hišo Klenik 8, v kateri je živel najditelj vaške situle Janez Grilc. Zadnje čase vaški situli raje rečejo situla z Vač, ker je pridevnik vaški za nekatere moteč ali celo dvoumen, saj je lahko izpeljan ne le iz Vače, ampak tudi iz vas. To je res, a naši generaciji je vaška situla domača še iz šolskih klopi. Povečan posnetek te imenitne arheološke najdbe (železnodobne vedrice iz bronaste pločevine s tremi pasovi iztolčenih upodobitev tedanjega življenja ali prizorov iz starodavne sredozemske sage, ki jo je zapisal Homer ‒ mnenja zgodovinarjev so različna) je nekaj korakov naprej, poleg njega pa razlagalna tabla, plošča v spomin arheologu Francetu Staretu, ki se je ukvarjal s prazgodovino Vač in Evrope, ter kažipoti. To je začetna postaja Arheološke poti Vače (APV).

 

 

Ker sva bila že tam, sva obhodila še APV. Na najdiščih stojijo table z razlagami o izkopavanju železnodobnih grobov in hiš, tudi o mestu, kjer je Janez Grilc leta 1882 našel situlo. Poleg tabel so naju vodile oznake APV. Več o tej poti je napisal Jani, marsikaj pa je mogoče izvedeti na Pohodu po poti velikega kneza z Vač (naslednji bo jeseni) in pri Kolenčevih. Midva sva si precej pomagala z vodnikom po APV Arheološka dediščina Vač arheologinje Vojke Cestnik.
 

 

Zaradi prepletanja BKP in APV sva se od grobišča na Apnu povzpela še po strmi, a v lepih ključih speljani stezi, označeni s knafelčki (nasproti table), na Slemšek (tudi Slemško, 677 m) k cerkvi sv. Križa, da sva si »zaslužila« že na Vačah pridobljeni žig BKP. Zadaj na cerkvi sta puščica in napis Sv. gora. V tisto smer sva se spustila mimo znamenj križevega pota, že drugič prišla do kapelice (tokrat z druge strani) in ponovila pot do Apna, od koder sva se vrnila v Klenik k posnetku situle. Od tam sva se odpravila po isti cesti kot prvikrat ‒ po APV, pri vodnem zajetju pa ne levo, ampak naravnost naprej po makadamski cesti. Ob njej je dišal kovačnik in če je soditi po cvetenju, bo letos obilo jagod. Kjer cesta naredi velik desni ovinek okrog travnate kotanje, sva si ogledala še poslednjo tablo APV.

 

Pred obsežnim kamnolomom je cesta zavila desno in po daljšem času naju je spet pozdravila markacija. Po nekaj spustih in vzponih sva prispela na Cvetež (na hišnih številkah piše Vovše). Pri Vovšah 2 nama je bil všeč vodnjak, nasproti pa stoji nenavadno znamenje: ne s kako sveto podobo, ampak s slikama medveda in fazana. Na razgledni trati za vasjo je spomenik narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu, ki si je tu 31. 5. 1942 sam vzel življenje, da ne bi padel v sovražnikove roke.

 

Ob makadamski cesti sva gledala in poslušala kukavice; orlic je bilo še več, vendar le tiste vrste, ki se ne oglašajo. Na travniku pod podirajočo se hišo in še eno ne dosti boljšo, a naseljeno, nama je zbudil pozornost kipec polža, ob napajališču z markacijo Zasavske planinske poti pa sva se zadržala kar nekaj časa in opazovala žabjo »riviero«: na vodi je plavala deska, na njej so dremale krastače, okrog njih pa so čofotali paglavci. Preden je cesta zavila v gozd, sva v visoki travi videla nekaj dolgolistnih naglavk. Kdo ve, ali belo-modra markacija (opazila sva samo eno) tam označuje mednarodno Pot ob rimskih zapornih zidovih (Rimljani so jih gradili, da bi svoj imperij zavarovali pred zakarpatskimi plemeni).

 

Onkraj gozda so se na travniku pasle ovce. Cesto so obrobljali salomonovi pečati in krvavordeče krvomočnice, bolj stran od nje so kimale v vetru travniške kozje brade. Zvonik, ki je kukal iz gozda na hribu, je naznanjal poldne; domnevala sva, da spada k cerkvi na (Zasavski) Sveti gori. Začelo je deževati. Ekološka kmetija in sirarna Vovše 5 (stari vodnik po BKP uporablja ime Ovsišče in dodaja »v narečju Vovše« ‒ očitno je narečje prevladalo) se je pojavila kot naročena, da sva prevedrila tiste mokre pol ure. Gospodar Polde je prišel pogledat, kdo rogovili zunaj; najbrž je bilo moje čudenje nad zanimivo in lepo, čeprav že načeto stavbo nasproti hiše tako glasno. Ugibati sva morala, kaj je – odpreti vratca in pokukati noter. Komaj sem verjela: svinjak! To je gotovo najlepši svinjak v Sloveniji: z oboki in stebri v pritličju, s preužitkarskim stanovanjem v prvem nadstropju in nekam mediteranskih barv. Menda sta bila še dva taka iz časa, ko so se vračali ljudje, ki so odšli s trebuhom za kruhom in so iz tujine prinesli zaslužek: v Mlinšah pri Izlakah in Zagorju, je povedal gospodar. Izvedela sva tudi, kako se imenuje mali zaselek nad napajališčem: seveda Pri polžu. Bolj resno pa Male Vovše (tukajšnje Vovše premorejo dve hišni številki: 5 in 6). Polde in Andreja, ki je sicer učiteljica v osnovni šoli, zato je tisto dopoldne manjkala, redita mlečne bovške ovce ter pridelujeta jogurt, skuto, kajmak in sir. Andrejo sva naslednjo soboto obiskala na ekološki tržnici v Ljubljani, a bova morala na sir počakati, še zori.

Pri Vovšah 6 je ceste konec; zavila sva na stezico levo navzgor, na razcepu izbrala levi, strmi krak (oba sta prava) in po njem dosegla greben. Na vrhu vzpona sta naju pričakala markacija in smejček, nato pa se je pot prekucnila navzdol. Kljub posledicam žleda je očiščena in tudi sicer naju je brez težav pripeljala na vrh še enega hriba, ki povzroča pravopisne težave. Ne le o njih, tudi o vzrokih zanje ni enotnega mnenja. Ker hrib Sveta gora (852 m) ni edini s tem imenom v Sloveniji, je dobil dodatek Zasavska, po drugem mnenju pa se je to zgodilo zato, ker »so prišli drugi časi« (primerov obeh vrst imamo pri nas kar nekaj). Če bi držalo prvo, bi morali pisati Zasavska Sveta gora (mnogi res pišejo tako, tudi stari vodnik po BKP, a PZS ne), posledica »drugih časov« pa je mogoče zgolj Zasavska gora. »Zaselek« Sveta Gora (zdaj ni več gostilne, trgovine, šole, so le še cerkveni objekti in planinski dom) spada k Roviščam. Tako imamo na planinskem zemljevidu zanimivo sožitje: vzpetina se imenuje Zasavska gora, (le cerkveni?) objekti na njej Sv. Gora (oboje tudi v Atlasu Slovenije), planinska postojanka (822 m) pa Planinski dom na Zasavski sveti gori (v atlasu le P. d.). Raba imena niti v vodniku po Zasavju V 3 krasne ni enotna.

 

Toda pravopisna zmeda niti mene ni ovirala pri navdušenju ob prihodu na cilj. Zgradbe stoje na skalnatem vrhu kot utrjen grad. Poleg cerkve Marijinega rojstva s prosto stoječim zvonikom in pokopališčem so tam še župnijski dom, mežnarija, kapelica in druge stavbe, vse lepo urejeno in poslikano. Za sedanjo sijočo podobo Gore ima menda največ zaslug župnik Maks Kozjek; brala sem, da jo tudi rad razkaže, a ta dan ga žal ni bilo doma. Rudolf Badjura je v vodniku Zasavje prav tako navdušen: »Sv. gora /.../ je brez dvoma najslikovitejši gorski pojav v Zasavju !« Res, slikovitost je njena poglavitna odlika. Tudi razgled je lep, čeprav midva nisva bila deležna najboljšega.

 

 

V planinskem domu (na stari tabli PZS  piše Koča na Zasavski gori 849 m) sva dobila še žig KT 16 BKP, zadnji na najini poti, in štruklje za kosilo. Le kakih 5 minut od doma so razvaline njegove predhodnice Tomazinove koče, ki je leta 1931 zrasla »pod načelnikovanjem neutrudljivega planinca, pristnega sina naše 'matere narave', kakor vedno tako rad in s ponosom poudarja, g. Ferdinanda Tomažina« (1869‒1936). Mož je bil tudi ustanovitelj litijskega Sokola in načelnik gasilskega društva, predsednik Pevskega zbora Zvon ter predsednik šmarske kmečke posojilnice in hranilnice (če je popolnoma verjeti podatkom s spletne strani litijske knjižnice ‒ tam namreč tudi piše, da je umrl leta 1936, leta 1937 pa odstopil kot predsednik litijske podružnice in postal častni predsednik). 

Čeprav sva imela že vse žige, pa sva se veselila še najvišjega hriba na BKP, Roviškovca, tudi Roviški vrh imenovanega (930 m). Za domom sva sledila kažipotu Rovišče – Tirna – Sava 2h 15min. Kmalu pod začetnimi stopnicami je odcep desno Trda varijanta, karkoli že to je; midva sva se držala kar »navadne« in po tej sva prišla do mesta, kjer naj bi se imel planinec možnost urediti. Resnici na ljubo taki predmeti ne spadajo v naravno okolje, a za mojega televizijca je bil stari televizor Ei Niš v vlogi ogledala in poličke za urejevalni pribor prav »primeren«, zato se nama je zdel še kar zabaven. Po skalnatem in peščenem svetu sva se spustila na asfaltno cesto in levo po njej pod skalovjem, poraščenim z bori, do križišča s smerokazi in kažipoti, tudi za Roviški vrh. Po kakih 100 m sva se pognala za knafelčki naravnost navzgor po gozdni stezi, dosegla greben in se vzpenjala dalje v levo (za nazaj sva si zapomnila napis na drevesu Sava). Strmina je postala kar huda, pot pa kljub koreninam in podrtim drevesom ves čas prehodna. Pod vrhom se je med drevjem spet pokazala Sveta gora. Zgoraj sredi gozda ni prida razgleda, a skozi vejevje se vendar vidi del Kamniško-Savinjskih Alp okoli Ojstrice.

 

Oddričala sva se nazaj k odcepu proti Savi. Pot v tisto smer je slabo prehodna, vendar markacije so in planinci očitno tudi, sodeč po v lubje vrezanih imenih. Pri koritu z vodo sva sestopila na asfaltno cesto. Mimo še enega odcepa na Roviški vrh naju je pripeljala do krajevne table Rovišče in križišča, kjer je med drugim kažipot naprej Žel. postaja Sava. Na Roviščah je levo za cesto spomenik padlim borcem. Na koncu vasi sva morala vprašati, kako dalje. Usmerili so naju na ozko asfaltno cesto levo. Namesto planinskih oznak naju je »razveselil« kažipot naprej London – 1548 km. Zelo zabavno. Pod zadnjimi hišami sva zavila desno na kolovoz. Markirano je komaj kaj, a to seveda ne more biti nadomestilo za zaporo poti (zaradi zaprtega mostu v Renkah), kajti pozneje v gozdu so bile nekatere markacije spet razločne. Sledila sva jim na asfaltno cesto, kamor še vedno kaže napis Renke; nikjer ni bilo opozorila, da je zadnji del BKP zaprt. 

Na križišču s prednostno cesto sva zavila levo na še eno, večje križišče. S ceste proti Savi se je kmalu odcepil v levo kolovoz, ki je najbrž pravi za BKP. A ker ni bilo videti nobenih oznak in zaradi svarila Lojzeta Kotarja, da se s Kolka ne bova prebila v dolino, sva nadaljevala po cesti proti Mošeniku. Stisnjena je med skalnato steno na desni in globoko strmo grapo na levi. Oba bregova sta bila polna polomljenega drevja; tu je žled očitno hudo pustošil. Na ostrem levem ovinku čez 20 minut je stal znak za prepoved vožnje v smer, od koder sva prišla, a kljub temu sva srečala nekaj vozil (morda domačini vedo, da so znak le pozabili pospraviti?). Potem se je cesta med cvetočimi travniki spustila mimo lehnjakovega slapišča Lahki kamen v vasico Mošenik. Na št. 10 je mlin; na dvorišču so ležali mlinski kamni. Tam so rekli, da je voda, ki teče mimo njihove hiše, Mošenik, ki nastane z združitvijo Sušca in Lahkega kamna, slap pa da se imenuje Lahki kamen. Spet odlična priložnost za mojo zbeganost – po Seznamu naravnih vrednot je Mošenik dvoje: soteska levega pritoka Save s slapišči in lehnjakovimi pregradami ter lehnjakov slap pod Mlinarjevo domačijo v dolini Mošenika, Lahki kamen pa lehnjakov slap v dolini Mošenika.

Naslednja zanimivost je bil podhod pod železnico, na katerega obokih je označeno, do kod je ob povodnjih segala voda (zloglasnega 2. 11. 1990 skoraj do proge). Skozenj sva prišla do Save in zavila desno ob njej. Med reko in železnico je prostora le za ozko asfaltno cesto. Ta sicer pusti kos poti so nama popestrili vlaki in rože na železniškem nasipu. Do lesenega mostu čez Savo in parkirišča pri njem je bilo le še kake četrt ure. Zdaj bi morala reči, da sva zašpilila klobaso, a čisto tako ni bilo. Manjkalo je malo več kot špila (če bi tako rekli mostu v Renkah). Po vodniku (do Renk) bi bila morala hoditi štiri ure in četrt, tako pa sva pet in pol, predvsem zaradi dodatka APV. Po skoraj devetih urah potepanja sva se zapeljala še k »špili«; ren(kov)ški most z znakom za nevarnost svari in odganja. Le kaj bi o tem napisal Rudolf Badjura?

Pokljuški rovti in Hotunjski vrh

Janija so tandemski skoki s padalom z Gač tako navdušili, da sva Mitju za rojstni dan podarila bon za tako doživetje. Ko sva si šla 20. septembra ogledat to pustolovščino, je odpadlo načrtovano hribolazenje, zato sva se odločila vsaj za sprehode po okoliških rovtih (za ta namen jih je Jani označil na zemljevidu) in za ponoven obisk bližnjega Hotunjskega vrha. Na Bledu sva sledila smerokazom za Pokljuko ter se skozi Spodnje in Zgornje Gorje odpeljala v Krnico. Nad njo sva zapustila asfaltno cesto in zavila levo (S 46.372086, V 14.045087) na gozdno, ki naju je presenetila s precej gostim prometom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že zelo hitro sva parkirala pred Dornikovim rovtom (na zemljevidu 1), kjer je v gozdu samevala nedokončana hiša. Čez travnik za njo je tekel zatravljen kolovoz. Desno od njega je ob robu gozda stala preža in tam se je začel Dornikov rovt, levo od kolovoza pa Šmonov rovt (2). Ker je bil slednji okrog in okrog ograjen z električnim pastirjem in je bilo na njem precej konjskih fig, sva ugibala, da tam pasejo. Vrh travnika, ki so ga so krasili jesenski podleski, bele in črne detelje, zlatice, zvončice, skrečniki, ivanjščice, rmani, navadni glavinci, je stal gospodarski objekt. Vrnila sva se na cesto in jo prečkala ter se po kolovozu povzpela k leseni hiši s pritiklinami (3) ob vznožju Zaplata; morda spada h kateremu bližnjih rovtov. Sodeč po mizi z vrezano letnico MMXI, poraščeni z mahom in gobicami, ni pogosto obiskana. Da je bilo nekoč drugače, pričajo podstavki za senčnike, tolkalo na vratih, ki se ga že dolgo ni nihče dotaknil, »kuhinja« na prostem in klopca na kolesih, k stranišču pa so zgradili pravcato stopnišče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednjič sva parkirala v gozdu pred še tremi rovti. Po nekaj korakih sva stopila na plan in se spustila levo po travniku. Stezica naju je pripeljala k seniku z zarjavelo streho na Zidarjevem rovtu (4). Na enem izmed brun sva opazila številko 11 neznanega pomena. Z rovta je bil lep pogled na Stol in sosede. Travnik so krasili jesenski podleski, ko so cveteli zdaj že večinoma posušeni glavinci, pa je moral biti sploh ves vijoličen. Ko sva nadaljevala navzgor po cesti, so naju prehitevali kombiji s padalci. Čez minuto je na odcepu pred levim ovinkom stal avto. Tam so mu pot zastavila debelca, midva pa sva jih prestopila in zakoračila na Oreharjev rovt (6), prekrit s pokošeno travo, suho praprotjo in kepami mahu. Mimo nečesa ograjenega, kar bi bilo lahko opuščen vrtiček, sva se povzpela proti vrhu, kjer sta pred gozdom stala bivalna brunarica in senik. Nad vhodom v prvo je bil nenavaden napis Vila PODIVJANA ŽLICA. Tudi z vrha tega rovta je bil lep razgled. Med hojo naprej navzgor po cesti naju je prehitel kolesar. V levem ovinku čez 4 minute se je desno spustil kolovoz, ob katerem so bile na koncu posajene smrečice. Na Potokarjevem rovtu (5) naju je presenetila lepo obnovljena hiška, malo naprej v gozdu pa je stala drvarnica.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

  

 

 

 

 

Vrnila sva se v avto in se zapeljala do prvega odcepa desno za ovinkom nad Potokarjem. Na drevo ob odcepu je bila pritrjena številka 19. Po kolovozu sva se povzpela do lesene hiške (7), obnovljene v počitniško, z nadstreškom za orodje in majhen buldožer, nadstreškom s štedilnikom in okroglo mizico s klopco. Po veliki skladovnici drv sva sklepala, da hiško kar uporabljajo. Ob vhodu je visela ptičja hišica z napisom PRVA POMOČ; taki napisi pogosto namigujejo na žganico, a v tej je bilo res ptičje gnezdo.

 

Ker se je bližal čas Mitjevega prihoda na Gače, nekdaj Cesarjev rovt (11), sva se zapeljala tja (2,5 km od odcepa gozdne ceste z asfaltne). Ob prihodu naju je navdušil prelep razgled na Blejsko jezero in okolico. Na tem rovtu ni objektov, je pa padalsko vzletišče. Kombiji so dovažali pilote, njihove sopotnike in opremo. Piloti so razvijali padala, opremljali svoje goste in jim dajali napotke za tandemski polet. Tako sva dočakala tudi Mitjev vzlet in jadranje ter ga posnela in poslikala.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva se odpeljala k razvalinam Posavčeve domačije, izhodišču za bližnji Hotunjski vrh. Na njem sva sicer že bila, Jani tudi sam, a vsem tem rovtom sva hotela dodala še malo hribolazenja. Od Posavca (14) sva se odpravila tokrat ne desno mimo zapornice, ampak še bolj desno mimo table TNP po kolovozu v gozd. Kolovoz sva kar hitro zapustila in se povzpela levo na nekdanje smučišče. Tam je bilo vse suho, odcvetelo, poležano – razen jesenskih podleskov. Pot dalje sva že poznala. Ob travnatem kolovozu se je zvrstilo nekaj možicev. Zapustila sva ga v desno po poti, ki sva jo v visoki travi le slutila, in se tokrat povzpela na greben, po njem pa k zgornji postaji nekdanje žičnice, od koder je do vrha (1107 m) le še nekaj korakov. Dosegla sva ga slabih 20 minut nad Posavcem. Tam so geodetski kamen, klopca, vpisna skrinjica ter tabli TNP o razgledih na Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe ter o okoliški naravi. Kar nekaj časa sva čakala, da bi se pokazal ves Triglav, a ni hotel ali mogel sneti oblačne kape. Mimo antene sva se spustila na pot okrog vrha, šla pod žičnico, od tam pa nazaj k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zdaj so bili spet na vrsti rovti, saj se zaradi dogodka na Gačah še nisva sprehodila po vseh načrtovanih. Prvi trije so bili novi samo zame, Jani pa jih je že obiskal. Najprej sva parkirala pri preži nad Putkovim rovtom (13). Trava je bila pokošena in kosilnica je stala poleg senika, kosca pa nikjer. Nato sva še enkrat parkirala na Gačah in se po travnatem kolovozu spustila nazaj do precejšnje brunarice na Tišlerčkovem rovtu (12). Skozi okno z nenavadnim polknom sva pokukala noter. Streha je že razpadala, zaraščene in podrte miza in klopi pa so pričale, da tam že dolgo ni nihče sedel. Potem sva parkirala še pri Tratovčevem rovtu (10), ki premore zanimivo in lepo znamenje z napisom Ego Sum Lux Mundi. Čedno in slikovito hišo z napisom Ivo B. 21/3 1905 »pazi« lutka iz cunj (Jani jo je razglasil za gospodinjo).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednjih dveh rovtov pa tudi Jani še ni videl. Parkirala sva pod Tomanovim rovtom (9) s hišo in drvarnico. Na hiši sva opazila deščico z napisom Z^●2001^●M. Pred hišo sta stala kurišče in »bojler«. Mimo drvarnice je šumljal potoček. Nato sva se peš odpravila navzdol po cesti še naprej od avta in nasproti odcepa k (7) zavila z nje desno v gozd, iščoč Kosov rovt (8). Sprva peščena stezica se je nadaljevala po plitvem jarku, po katerem je najprej stala, nato pa kar tekla voda. Skozi drevje nisva zaznala nobenega travnika ali vsaj jase. Ko sva pod seboj že videla cesto, sva še nekaj časa raziskovala okolico, a brez uspeha. Po četrt ure sva odnehala in se vrnila k avtu.

 

Tako sva »nabrala« dvanajst rovtov in drugih točk, Hotunjski vrh pa je bil pik(ic)a na i(zlet).