Badjurova krožna pot ‒ kar nekaj pik na i

Ker sem si dopisovala z odgovornim za Badjurovo krožno pot (BKP) pri PD Litija, sem k sreči pravi čas izvedela, da je most čez Savo pri Renkah zaprt in da priporočajo vrnitev po cesti skozi Mošenik na Savo. Tako sva 8. maja prvi avto pustila na Savi (vasi). Vožnja po lesenem mostu čez Savo (reko) je razen za stanovalce in še nekaj izjem prepovedana, a pred mostom je dovolj prostora za parkiranje.

 

 

Z drugim avtom sva se odpeljala na Vače. Z malega trga med cerkvijo in kapelico na eni strani ter trgovino, pošto in Društvom prijateljev vaške situle na drugi, sredi katerega stoji vodnjak, sva se nekoliko sprehodila po kraju. Na obnovljeni hiši, v kateri domujeta Društvo GEOSS in Dom Petra Svetika, je spominski napis, da se je v njej rodil Matevž Ravnikar, »slavni pisatelj slovenski« in prvi tržaško-koprski škof (tudi ustanovitelj prve stolice za slovenski jezik leta 1815 ter prevajalec in pisec nabožnih knjig, ki se je trudil za slovenščino v osnovni in nadaljevalni šoli). Poleg slikovitega gospodarskega poslopja stoji vaška vaga iz leta 1930. O sramotilnem stebru, »skritem« v nekem kotu, nisem našla nobenih podatkov. Nazadnje sva se oglasila v gostilni Mrva, kjer hranijo žiga KT 14 (Vače) in 15 BKP (Slemšek). Na Vače se bova še kdaj vrnila, ker zdaj veva, da jih zna Družinsko gledališče Kolenc zanimivo predstaviti.
 

Od kažipotov sredi vasi sva sledila edinemu z markacijo: Slemško Zasavska gora 2^h. Med hojo po ozki asfaltni cesti proti Kleniku sva si ogledovala skulpture Aleje ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh (iz masivnega lesa so jih izdelali samorastniški kiparji); najbolj všeč mi je bila Draga Koširja Maska časa in predica. Markacija in puščica na krajevni tabli, ki je padla z droga, sta kazali levo, a ker nisva hotela preskočiti nekaterih zanimivosti, sva nadaljevala po cesti. Tako sva videla še nekaj skulptur, sušilnico lanu (frnažo) in hišo Klenik 8, v kateri je živel najditelj vaške situle Janez Grilc. Zadnje čase vaški situli raje rečejo situla z Vač, ker je pridevnik vaški za nekatere moteč ali celo dvoumen, saj je lahko izpeljan ne le iz Vače, ampak tudi iz vas. To je res, a naši generaciji je vaška situla domača še iz šolskih klopi. Povečan posnetek te imenitne arheološke najdbe (železnodobne vedrice iz bronaste pločevine s tremi pasovi iztolčenih upodobitev tedanjega življenja ali prizorov iz starodavne sredozemske sage, ki jo je zapisal Homer ‒ mnenja zgodovinarjev so različna) je nekaj korakov naprej, poleg njega pa razlagalna tabla, plošča v spomin arheologu Francetu Staretu, ki se je ukvarjal s prazgodovino Vač in Evrope, ter kažipoti. To je začetna postaja Arheološke poti Vače (APV).

 

 

Ker sva bila že tam, sva obhodila še APV. Na najdiščih stojijo table z razlagami o izkopavanju železnodobnih grobov in hiš, tudi o mestu, kjer je Janez Grilc leta 1882 našel situlo. Poleg tabel so naju vodile oznake APV. Več o tej poti je napisal Jani, marsikaj pa je mogoče izvedeti na Pohodu po poti velikega kneza z Vač (naslednji bo jeseni) in pri Kolenčevih. Midva sva si precej pomagala z vodnikom po APV Arheološka dediščina Vač arheologinje Vojke Cestnik.
 

 

Zaradi prepletanja BKP in APV sva se od grobišča na Apnu povzpela še po strmi, a v lepih ključih speljani stezi, označeni s knafelčki (nasproti table), na Slemšek (tudi Slemško, 677 m) k cerkvi sv. Križa, da sva si »zaslužila« že na Vačah pridobljeni žig BKP. Zadaj na cerkvi sta puščica in napis Sv. gora. V tisto smer sva se spustila mimo znamenj križevega pota, že drugič prišla do kapelice (tokrat z druge strani) in ponovila pot do Apna, od koder sva se vrnila v Klenik k posnetku situle. Od tam sva se odpravila po isti cesti kot prvikrat ‒ po APV, pri vodnem zajetju pa ne levo, ampak naravnost naprej po makadamski cesti. Ob njej je dišal kovačnik in če je soditi po cvetenju, bo letos obilo jagod. Kjer cesta naredi velik desni ovinek okrog travnate kotanje, sva si ogledala še poslednjo tablo APV.

 

Pred obsežnim kamnolomom je cesta zavila desno in po daljšem času naju je spet pozdravila markacija. Po nekaj spustih in vzponih sva prispela na Cvetež (na hišnih številkah piše Vovše). Pri Vovšah 2 nama je bil všeč vodnjak, nasproti pa stoji nenavadno znamenje: ne s kako sveto podobo, ampak s slikama medveda in fazana. Na razgledni trati za vasjo je spomenik narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu, ki si je tu 31. 5. 1942 sam vzel življenje, da ne bi padel v sovražnikove roke.

 

Ob makadamski cesti sva gledala in poslušala kukavice; orlic je bilo še več, vendar le tiste vrste, ki se ne oglašajo. Na travniku pod podirajočo se hišo in še eno ne dosti boljšo, a naseljeno, nama je zbudil pozornost kipec polža, ob napajališču z markacijo Zasavske planinske poti pa sva se zadržala kar nekaj časa in opazovala žabjo »riviero«: na vodi je plavala deska, na njej so dremale krastače, okrog njih pa so čofotali paglavci. Preden je cesta zavila v gozd, sva v visoki travi videla nekaj dolgolistnih naglavk. Kdo ve, ali belo-modra markacija (opazila sva samo eno) tam označuje mednarodno Pot ob rimskih zapornih zidovih (Rimljani so jih gradili, da bi svoj imperij zavarovali pred zakarpatskimi plemeni).

 

Onkraj gozda so se na travniku pasle ovce. Cesto so obrobljali salomonovi pečati in krvavordeče krvomočnice, bolj stran od nje so kimale v vetru travniške kozje brade. Zvonik, ki je kukal iz gozda na hribu, je naznanjal poldne; domnevala sva, da spada k cerkvi na (Zasavski) Sveti gori. Začelo je deževati. Ekološka kmetija in sirarna Vovše 5 (stari vodnik po BKP uporablja ime Ovsišče in dodaja »v narečju Vovše« ‒ očitno je narečje prevladalo) se je pojavila kot naročena, da sva prevedrila tiste mokre pol ure. Gospodar Polde je prišel pogledat, kdo rogovili zunaj; najbrž je bilo moje čudenje nad zanimivo in lepo, čeprav že načeto stavbo nasproti hiše tako glasno. Ugibati sva morala, kaj je – odpreti vratca in pokukati noter. Komaj sem verjela: svinjak! To je gotovo najlepši svinjak v Sloveniji: z oboki in stebri v pritličju, s preužitkarskim stanovanjem v prvem nadstropju in nekam mediteranskih barv. Menda sta bila še dva taka iz časa, ko so se vračali ljudje, ki so odšli s trebuhom za kruhom in so iz tujine prinesli zaslužek: v Mlinšah pri Izlakah in Zagorju, je povedal gospodar. Izvedela sva tudi, kako se imenuje mali zaselek nad napajališčem: seveda Pri polžu. Bolj resno pa Male Vovše (tukajšnje Vovše premorejo dve hišni številki: 5 in 6). Polde in Andreja, ki je sicer učiteljica v osnovni šoli, zato je tisto dopoldne manjkala, redita mlečne bovške ovce ter pridelujeta jogurt, skuto, kajmak in sir. Andrejo sva naslednjo soboto obiskala na ekološki tržnici v Ljubljani, a bova morala na sir počakati, še zori.

Pri Vovšah 6 je ceste konec; zavila sva na stezico levo navzgor, na razcepu izbrala levi, strmi krak (oba sta prava) in po njem dosegla greben. Na vrhu vzpona sta naju pričakala markacija in smejček, nato pa se je pot prekucnila navzdol. Kljub posledicam žleda je očiščena in tudi sicer naju je brez težav pripeljala na vrh še enega hriba, ki povzroča pravopisne težave. Ne le o njih, tudi o vzrokih zanje ni enotnega mnenja. Ker hrib Sveta gora (852 m) ni edini s tem imenom v Sloveniji, je dobil dodatek Zasavska, po drugem mnenju pa se je to zgodilo zato, ker »so prišli drugi časi« (primerov obeh vrst imamo pri nas kar nekaj). Če bi držalo prvo, bi morali pisati Zasavska Sveta gora (mnogi res pišejo tako, tudi stari vodnik po BKP, a PZS ne), posledica »drugih časov« pa je mogoče zgolj Zasavska gora. »Zaselek« Sveta Gora (zdaj ni več gostilne, trgovine, šole, so le še cerkveni objekti in planinski dom) spada k Roviščam. Tako imamo na planinskem zemljevidu zanimivo sožitje: vzpetina se imenuje Zasavska gora, (le cerkveni?) objekti na njej Sv. Gora (oboje tudi v Atlasu Slovenije), planinska postojanka (822 m) pa Planinski dom na Zasavski sveti gori (v atlasu le P. d.). Raba imena niti v vodniku po Zasavju V 3 krasne ni enotna.

 

Toda pravopisna zmeda niti mene ni ovirala pri navdušenju ob prihodu na cilj. Zgradbe stoje na skalnatem vrhu kot utrjen grad. Poleg cerkve Marijinega rojstva s prosto stoječim zvonikom in pokopališčem so tam še župnijski dom, mežnarija, kapelica in druge stavbe, vse lepo urejeno in poslikano. Za sedanjo sijočo podobo Gore ima menda največ zaslug župnik Maks Kozjek; brala sem, da jo tudi rad razkaže, a ta dan ga žal ni bilo doma. Rudolf Badjura je v vodniku Zasavje prav tako navdušen: »Sv. gora /.../ je brez dvoma najslikovitejši gorski pojav v Zasavju !« Res, slikovitost je njena poglavitna odlika. Tudi razgled je lep, čeprav midva nisva bila deležna najboljšega.

 

 

V planinskem domu (na stari tabli PZS  piše Koča na Zasavski gori 849 m) sva dobila še žig KT 16 BKP, zadnji na najini poti, in štruklje za kosilo. Le kakih 5 minut od doma so razvaline njegove predhodnice Tomazinove koče, ki je leta 1931 zrasla »pod načelnikovanjem neutrudljivega planinca, pristnega sina naše 'matere narave', kakor vedno tako rad in s ponosom poudarja, g. Ferdinanda Tomažina« (1869‒1936). Mož je bil tudi ustanovitelj litijskega Sokola in načelnik gasilskega društva, predsednik Pevskega zbora Zvon ter predsednik šmarske kmečke posojilnice in hranilnice (če je popolnoma verjeti podatkom s spletne strani litijske knjižnice ‒ tam namreč tudi piše, da je umrl leta 1936, leta 1937 pa odstopil kot predsednik litijske podružnice in postal častni predsednik). 

Čeprav sva imela že vse žige, pa sva se veselila še najvišjega hriba na BKP, Roviškovca, tudi Roviški vrh imenovanega (930 m). Za domom sva sledila kažipotu Rovišče – Tirna – Sava 2h 15min. Kmalu pod začetnimi stopnicami je odcep desno Trda varijanta, karkoli že to je; midva sva se držala kar »navadne« in po tej sva prišla do mesta, kjer naj bi se imel planinec možnost urediti. Resnici na ljubo taki predmeti ne spadajo v naravno okolje, a za mojega televizijca je bil stari televizor Ei Niš v vlogi ogledala in poličke za urejevalni pribor prav »primeren«, zato se nama je zdel še kar zabaven. Po skalnatem in peščenem svetu sva se spustila na asfaltno cesto in levo po njej pod skalovjem, poraščenim z bori, do križišča s smerokazi in kažipoti, tudi za Roviški vrh. Po kakih 100 m sva se pognala za knafelčki naravnost navzgor po gozdni stezi, dosegla greben in se vzpenjala dalje v levo (za nazaj sva si zapomnila napis na drevesu Sava). Strmina je postala kar huda, pot pa kljub koreninam in podrtim drevesom ves čas prehodna. Pod vrhom se je med drevjem spet pokazala Sveta gora. Zgoraj sredi gozda ni prida razgleda, a skozi vejevje se vendar vidi del Kamniško-Savinjskih Alp okoli Ojstrice.

 

Oddričala sva se nazaj k odcepu proti Savi. Pot v tisto smer je slabo prehodna, vendar markacije so in planinci očitno tudi, sodeč po v lubje vrezanih imenih. Pri koritu z vodo sva sestopila na asfaltno cesto. Mimo še enega odcepa na Roviški vrh naju je pripeljala do krajevne table Rovišče in križišča, kjer je med drugim kažipot naprej Žel. postaja Sava. Na Roviščah je levo za cesto spomenik padlim borcem. Na koncu vasi sva morala vprašati, kako dalje. Usmerili so naju na ozko asfaltno cesto levo. Namesto planinskih oznak naju je »razveselil« kažipot naprej London – 1548 km. Zelo zabavno. Pod zadnjimi hišami sva zavila desno na kolovoz. Markirano je komaj kaj, a to seveda ne more biti nadomestilo za zaporo poti (zaradi zaprtega mostu v Renkah), kajti pozneje v gozdu so bile nekatere markacije spet razločne. Sledila sva jim na asfaltno cesto, kamor še vedno kaže napis Renke; nikjer ni bilo opozorila, da je zadnji del BKP zaprt. 

Na križišču s prednostno cesto sva zavila levo na še eno, večje križišče. S ceste proti Savi se je kmalu odcepil v levo kolovoz, ki je najbrž pravi za BKP. A ker ni bilo videti nobenih oznak in zaradi svarila Lojzeta Kotarja, da se s Kolka ne bova prebila v dolino, sva nadaljevala po cesti proti Mošeniku. Stisnjena je med skalnato steno na desni in globoko strmo grapo na levi. Oba bregova sta bila polna polomljenega drevja; tu je žled očitno hudo pustošil. Na ostrem levem ovinku čez 20 minut je stal znak za prepoved vožnje v smer, od koder sva prišla, a kljub temu sva srečala nekaj vozil (morda domačini vedo, da so znak le pozabili pospraviti?). Potem se je cesta med cvetočimi travniki spustila mimo lehnjakovega slapišča Lahki kamen v vasico Mošenik. Na št. 10 je mlin; na dvorišču so ležali mlinski kamni. Tam so rekli, da je voda, ki teče mimo njihove hiše, Mošenik, ki nastane z združitvijo Sušca in Lahkega kamna, slap pa da se imenuje Lahki kamen. Spet odlična priložnost za mojo zbeganost – po Seznamu naravnih vrednot je Mošenik dvoje: soteska levega pritoka Save s slapišči in lehnjakovimi pregradami ter lehnjakov slap pod Mlinarjevo domačijo v dolini Mošenika, Lahki kamen pa lehnjakov slap v dolini Mošenika.

Naslednja zanimivost je bil podhod pod železnico, na katerega obokih je označeno, do kod je ob povodnjih segala voda (zloglasnega 2. 11. 1990 skoraj do proge). Skozenj sva prišla do Save in zavila desno ob njej. Med reko in železnico je prostora le za ozko asfaltno cesto. Ta sicer pusti kos poti so nama popestrili vlaki in rože na železniškem nasipu. Do lesenega mostu čez Savo in parkirišča pri njem je bilo le še kake četrt ure. Zdaj bi morala reči, da sva zašpilila klobaso, a čisto tako ni bilo. Manjkalo je malo več kot špila (če bi tako rekli mostu v Renkah). Po vodniku (do Renk) bi bila morala hoditi štiri ure in četrt, tako pa sva pet in pol, predvsem zaradi dodatka APV. Po skoraj devetih urah potepanja sva se zapeljala še k »špili«; ren(kov)ški most z znakom za nevarnost svari in odganja. Le kaj bi o tem napisal Rudolf Badjura?