"Na oblo plešo Blegoša"

»Tja, kjer razgleda ne zastira nič več. Na oblo plešo Blegoša, prepoznavnega od vsepovsod,« je zapisal Marjan Bradeško v letošnji Mohorjev koledar. Blegoš je vedno privlačen, za naju posebno pozimi. Letos je kazalo že slabo, pa se je navsezadnje vendarle (bolj ali manj) posrečilo.

Zadnjo februarsko soboto sva si za izhodišče izbrala Volako. V Škofji Loki in Gorenji vasi sva sledila kažipotom za Žiri. V Hotavljah sva zavila desno proti Leskovici, spet desno mimo tovarne Marmor in kamnoloma, nato pa levo proti Čabračam in Volaki. Pri mostičku čez Volaščico je treba desno (ne levo v Debene in Studor), na koncu doline pa se cesta razcepi v dva kraka. Na levi pri hišah je parkirni prostor ob mostu čez Volaščico. Na stavbi, ki je videti kot garaža, sta markacija in smerna tabla za Jelence in Blegoš.

 

Sledila sva puščici in pri hiši Volaka 30 pod čebelnjakom zavila v gozd na slabo gozdno cesto. Prva markacija se je pojavila šele čez kakih 200 m. Pod cesto je šumela Volaščica. Na desnem ovinku se je levo odcepil najin kolovoz, ki se je nato zožil v stezo. Po pol ure naju je napis na skali obvestil, da je do Blegoša še uro in četrt, kar se računsko nikakor ne ujema s podatkom, da je iz Volake do tja dve uri in pol (sem kaj narobe razumela?). Takoj zatem sva prestopila kovinski mostič. Začelo je snežiti, da sva si morala pokriti glavi in nahrbtnika. Korenine in skale so bile poledenele, pod nogami je kar hrustalo. Za nekaj časa sva zapustila pravo pot, da sva obhodila podrto drevje. Gazi so pričale, da nekdo pred nama tudi sicer ni vedno sledil markacijam. Ob kamniti in koreninasti stezi je čemel možic, ki mu je sneg že pobelil glavo. Ne vem, zakaj se možicev vedno razveselim, celo kjer niso nujno potrebni.

 

 

Čez slabe pol ure sva prispela do mesta, kjer bližnjica preseka ovinek nečesa, kar je široko kot gozdna cesta, a razrito kot vlaka. In že sva bila pri Ogradah, kjer se pot iz Volake združi s tisto iz Leskovice. Ta je bila dosti bolj zgažena kot najina. Nekateri so se pripeljali prav do tja. Od Ograd sva zavila v desno, kamor je kazal kažipot brez napisa (nazaj Leskovica 35min). Po mostičku čez jarek sva se povzpela v gozd, kjer je bilo še veliko nepospravljenega lesa. Spet sva dosegla cesto in čez čas na levem ovinku zavila z nje navzgor na kolovoz. Medtem ko sva pila čaj, so naju prehiteli trije planinci, dva pa sta nadaljevala po cesti; za tako vreme kar veliko prometa. Tudi kolovoz se je razcepil in spet je bil pravi levi krak. Voda je tekla kar po poti in prestopila sva precej deroč potoček. Ko sva čez pol ure gozdno cesto prečkala naslednjič, sva se na drugo stran povzpela po stopnicah, ob katerih piše, da je do Jelencev še 15 minut.

 

 

Iz zavetišča gorske straže na Jelencih (1185 m) se je kadilo, a nisva vstopila. Nad kočo sva v kake četrt ure štirikrat prečkala gozdno cesto. Na novem snegu je precej zdrsavalo. Od nekoga, ki je pritekel z desne, sva bila deležna zelo prijaznih, čeprav nič kaj hribovskih pozdravov: Jani »Lepo pozdravljeni!« in jaz »Pozdravljena, dama!« Hm. Po desni sva videla sestopati še druge, a midva sva se držala markacij. Šele ko so zavile bolj levo, kjer je bil celec, sva se oprijela gazi. Četrt ure nad Jelenci sva dosegla sedlo s kažipoti in kolesarsko skrinjico. Zavila sva desno in mimo zapornice v 10 minutah prispela do koče (1391 m). Že med potjo je bilo precej megleno, tu pa gosta megla!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četudi je Blegoš prav negostoljubno tiščal glavo v bel oblak, sva se odpravila še na vrh (1562 m). Zadnji del poti je v snegu in mrazu navadno precej naporen, zato sva si že pri koči nadela dereze. Storila sva prav: šlo nama je dosti bolje kot drugekrati. Ni bilo prvič, da nisva imela nikakršnega razgleda, a mraz je bil znosen, ker ni preveč pihalo, in umetnije, ki jih napravi zima, so bile lepe kot zmeraj.

 

 

 

Ko sva se vrnila h koči, se je Blegoš vendarle nekoliko razkril. Na toplem sva si privoščila kosilo. Jani je imel prevelike oči in je komaj zmogel dva kosa ocvirkovice. Bilo je prijetno kot vedno, pa saj v okolju in družinam prijazni koči tudi mora biti. Razpoloženje je bilo še vedrejše, ker je bil po prvi seriji Peter Prevc (že spet) prvi.

 

 

Vrnila sva se po isti poti, le da tokrat do Jelencev ves čas po gazeh. Sneg je smrekam napravil  nova čipkasta ogrinjala. Od Ograd navzdol je sledi na cesti že skoraj popolnoma zasnežilo in pokazalo se je, da pot tam ni dobro označena, saj sva stežka našla od markacije do markacije. Kljub temu sva bila pri avtu že v poldrugi uri (od koče ‒ gor grede sva hodila dve). Naslednjo zimo se bova zanesljivo vrnila, a upam, da v lepšem vremenu. Morda pa bova poleti na kak jasen, sončen dan gor peljala vnukinji.

Po poti XIV. divizije – 12. etapa

Od Opoke do Partizanske bolnišnice Zima (KT 13)

Po poletnem premoru, ko so prišli na vrsto višji cilji in se je primeril tudi nenačrtovan »podvig«, sva nadaljevala Pot XIV. divizije. Nisva se vselej držala vrstnega reda kontrolnih točk (KT), ker sva se prilagajala vremenu in dolžini etap, a popisovala jih bom po številčnem zaporedju. Tako sva se 25. septembra odpeljala v Opoko in parkirala pri tamkajšnjem dnevnem baru, Prožinska vas 15 (S 46.219494, V 15.336168).

 

Od kozolca s skrinjica KT 12 pri Prožinski vasi 17 na drugi strani ceste Celje–Šentjur, kjer sva končala 11. etapo, sva se mimo kažipotov (Opoka, 255 m) nazaj Dom na Svetini 2h, Resevna 1h 30min, naprej Blagovna 50min, P.bolnišnica Zima 2h in spuščene zapornice napotila proti severu v gozd. Levo spodaj je tekel Ogorevski graben. Vzpenjala sva se po stezi, pokriti z mokrim listjem, po katerem so se skrivali močeradi. Z neoznačenega razcepa na drugi strani gozda je levi krak vodil k hišam, desni pa naprej po gozdu; za pravega se je izkazal levi. Čez moker travnik, ki je bolj navduševal lazarje kot naju, ki sva imela mokre ne le gojzarje, ampak tudi hlače do kolen, sva »prigazila« na slab makadam in nad hišo zavila ostro desno na prečni kolovoz. Mimo kažipotov na 290 m (Opoka S) sva prikorakala do naslednjih na desnem ovinku (Ogorevc J, 293 m) in sledila tistemu levo. S kolovoza sva zavila čez Ogorevski graben na že nekaj časa nepokošen travnik.

 

 

 

 

 

 

Ob potočku sva se povzpela proti lepo obnovljeni Gologrančevi kapelici in nad vodnim zajetjem slabe četrt ure od izhodišča pri njej prečkala asfaltno cesto. Nad kažipoti (Ogorevc, 308 m) v travnatem bregu sva zavila desno in nadaljevala po kolovozu, poraščenem s travo. Po dobrih 5 minutah sva prečkala še eno asfaltno cesto ter se na drugi strani spustila levo mimo kažipotov (Ogorevc S, 335 m) in poštnega nabiralnika (Ogorevc 12a). Tam je najvišja točka 12. etape.

 

Po še nekaj metrih asfalta sva se znašla na »asfaltiranem kolovozu«, ki teče čez dvorišče hiše 12a. Za njo sva se spustila ob gozdu in nato vanj, da naju je namočilo še od zgoraj, saj je kapljalo od drevesnih vej, ki so visele nizko nad pot. Tik preden sva iz gozda spet stopila na travnik, sva
prekoračila drobcen potoček, nato še dva, na koncu travnika pa po mostičku širši jarek. Vsenaokrog so rasle košate preslice. Po četrt ure sva se priključila kolovozu z desne in se po njem povzpela k Tajhmajstrovemu kozolcu, ki že spada v Bobóvo (zaselek vasi Proseniško).

 

Od toplarja sva se spustila mimo skladovnice drv, majhne lope in odlagališča odpadkov, nato pa se povzpela na rob gozda in zagledala hiše. Z zaraščenih kažipotov na 276 m sva izvedela, da sva prispela v Bobovo. Šla sva mimo čebelnjaka in še enega toplarja. Vse je bilo zelo zaraščeno, sadno drevje neobrano, plodovi so ležali po tleh in gnili. Po zakrpanem asfaltu sva sestopila do čedne Gorjanske kapelice in zavila desno (po maPZS, oznak ni bilo). Pri Proseniškem 39a se je asfalt končal in na naslednjem toplarju naju je končno pričakala markacija. Od hiše 33a se pot po maPZS (desno) razlikuje od tiste po Geopediji (levo). Sledila sva maPZS in stopila na blaten kolovoz čez travnik, kjer nama je kažipot (Bobovo S, 252 m) potrdil, da sva izbrala pravo pot.

 

 

 

Med polji in travniki sva se vzpenjala proti velikemu daljnovodu. Kmalu sva pred seboj zagledala velike strehe. Kakih 25 minut od Tajhmajstrovega kozolca sva pri kažipotih stopila na asfaltno cesto, malo naprej ob križišču pa sta bila še dva (Blagovna J, 264 m). Ob križišču stoji, kar je ostalo od plemiškega dvorca Reifenstein iz 17. stoletja oziroma graščine Blagovna, ki so jo sredi 19. stoletja porušili in je preživela le še oskrbnikova hiša (Goričica 30). Naselju Goričica večina domačinov reče kar Blagovna. Zgodovina gospoščine je opisana na razlagalni tabli Pohodniške poti po KS Blagovna. Pri graščini z desne priteče kolesarska pot z Resevne. Vsa živad se je zbrala, da si naju ogleda: psi, gosi, zanimive kokoši, ovce.

 

 

 

 

 

Od graščine sva odšla navzdol mimo transformatorske postaje Blagovna – Grad na Proseniško. Desno spodaj se je razprostiral velik ribnik. Za Konjeniškim klubom Blagovna čez dobrih 5 minut sva prečkala cesto Celje–Ponikva. Na drugi strani je stala še ena tabla Pohodniške poti po KS Blagovna, in sicer o ribniku z Rajskim otokom, na katerem je imela menda grofica iz graščine Blagovna svoj paviljon, zdaj pa je del glampinga Rajska vas s šestimi hiškami za zaključene družbe. V ribniku naj bi uspevali užitni vodni oreščki (videla sva kažipot k njim), vendar domačini o njih niso vedeli ničesar. Poleg table so bili trije kažipoti: planinska (264 m) nazaj Opoka pri Štorah 50min, Dom na Svetini 2h 50min in desno P.bolnišnica Zima 1h 10min, Dramlje 2h 10min ter kolesarski (263 m) desno Dramlje 6,8 km, Planinska postojanka Uršula 9,2 km.

Nadaljevala sva po stranski asfaltni cesti mimo mostička na otok, nato pa po kolovozu mimo igral in ob živi meji, za katero so se vrstile slikovite hiške Rajske vasi. Med drevjem se je nekajkrat pokazal ribnik, po katerem so plavali labodi. Kolovoz naju je pripeljal v gozd, ki se je občasno izmenjeval s travniki. Ob enem takih presledkov sta bila kažipota (Goričica F, 270 m), markacij je bilo malo, dvosmerne bele puščice pa so naju včasih kar nekoliko zbegale. Pot je bila kljub »tlaku« iz zdrobljenih opek blatna. Pol ure od kažipotov na 264 m sva prišla iz gozda na travnat kolovoz, ki je pritekel z desne, in pred seboj zagledala Cérovec. Na ograjenem travniku ob kolovozu so se krave kar pogrezale v razrito zemljo in blato. Pri hišah sva stopila na asfalt. Ob gospodarskem poslopju sva sledila kažipotu (Zg. Cerovec, 315 m) desno, še vedno po asfaltu.

 

Dobrih 10 minut po prihodu iz gozda sva na desnem ovinku zapustila cesto v levo, znova v gozd; kažipota (Zg. Cerovec, 300 m) se s ceste nista videla. Kmalu je z desne pritekla slaba gozdna cesta in nadaljevala sva po njej. Srečala sva dva nabiralca gob, po vsem videzu ne posebno uspešna. Hrup s štajerske avtoceste je bil čedalje glasnejši. Ko sva prišla do prečne betonske ceste ob anteni, sva se spustila v levo, nato pa po dobrih 5 minutah po nadvozu prečkala avtocesto. Nekaj metrov za nadvozom so v grmovju tičali kažipoti (Suho Dobje, 287 m), med njimi levo P.bolnišnica Zima 5min. Ozka stezica skozi grmovje je prečkala zasut jarek in pod njo je bila položena cev. Ob kotanji z vodo se je košatil rogoz. Takoj zatem sva zagledala tablo Pohodniške poti KS Blagovna o partizanski bolnišnici Zima (281 m).

Za tablo in simbolnimi grobovi, kjer so bili pokopani trije umrli ranjenci (Rafko Kos iz Zabukovice, Franc Gorjup iz Štor in Slavko Leber iz Vojnika; po vojni so jih svojci prekopali), sva se spustila k rekonstruirani zemljanki – partizanski bolnišnici Zima. Ob vhodu sva našla skrinjico z žigom KT 13, vpisne knjige pa ni bilo. Bolnišnico so junija 1944 v gozdu Šohta za potrebe Bračičeve brigade zgradili domači aktivisti. Vodil jo je zdravnik Gabrijel Hrušovar - Drago. Delovala je od avgusta 1944 do 19. februarja 1945, ko je bila izdana in je po napadu Nemcev, ki so jo k sreči našli prazno, prenehala delovati. Obnovili so jo v letih 1959 in 1976. Je zaklenjena, a skozi rešetkasta vrata se vidi v notranjost, ki naj bi jo ob obisku razsvetlila luč, kar pa se nama žal ni zgodilo.

Pred vrnitvijo sva si ogledala avtocestno odmikališče Zima, do katerega se pride čez podrto ograjo. Tam bova parkirala, ko bo Zima izhodišče naslednje, 13. etape, sva sklenila. V 50 minutah sva se vrnila na Proseniško, a preden sva se napotila proti Blagovni, sva zavila levo ob cesti mimo konjeniškega kluba proti središču Goričice v
upanju, da bova le našla vodne oreščke. Po kakih 10 minutah sva prišla do ribnika, ki sva ga gledala od zgoraj, od graščine; po njem se je »sprehajal« eleganten labod. Zadnji ribnik, ki sva si ga ogledala, je bil na drugi strani ceste pri domačiji Košir. O oreščkih ne duha ne sluha, tudi v spominu nekaj domačinov, ki sva jih še srečala, ne.

 

V dobrih 10 minutah sva se vrnila h konjeniškemu klubu, nato pa po poti prihoda v 50 minutah v Opoko. V tamkajšnji vpisni knjigi me je (spet) presenetilo, kako malo pohodnikov se vpiše: od najinega prejšnjega obiska 19. aprila do tega, torej v več kot 5 mesecih, so se vpisali samo štirje.