Martuljkovi slapovi

Včeraj je bilo hladno in oblačno. Kjer so se oblaki razkadili ali pretrgali, so se marsikje pokazali sveže pobeljeni vrhovi: Julijci, Košuta, Storžič. Parkirala sva v Gozdu - Martuljku pri »lokalni nacionalni sramoti«, nekdanjem penzionu Špik, ki vztrajno propada. Na takem lepem kraju in tik ceste bi moral biti paša za oči in želodce. Skoraj pol stoletja je že, kar so nas starši včasih pripeljali sem na imenitno sladico Špikov vrh – gledati propad takega sladkega spomina je sploh žalostno. Kot v posmeh je le streljaj proč na kozolčku s sliko Špika in sosedov ter oznakami za Martuljkove slapove tabla s pohvalo najlepše urejenemu kraju s prehodnim turizmom na Gorenjskem – izpred dvanajstih let. Imamo (nezasluženo?) srečo, da so naše naravne lepote tako čudovite, da zaradi njih nekateri takihle madežev sploh ne opazijo: trije Američani so občudujoče strmeli v Špik in neutrudno šklocali. Poklepetali smo in sploh jim ni bilo treba razlagati, da je to eden najlepših kotičkov v Sloveniji – tudi v Novi Angliji imajo gore, a niso niti približno tako lepe kot slovenske, so povedali.

Sledila sva kažipotom (da imata dve poti številko 6, je nekoliko »nepraktično«) ob potoku Martuljku, kasneje pa so se pojavile še Knafelčeve markacije. Že slapiči, skočniki in brzice so nadvse slikoviti, »kulise« pa prav veličastne. Pot teče tudi po številnih stopnicah in mostičih in na razglednih krajih so počivališča. Z enega se lepo vidi Spodnji Martuljkov slap. Dva mosta sta čisto nova (les še diši in niti odžaganih kosov (še?) niso pospravili), nekaj stopnic in ograj pa po taki obnovi še kliče. Ob poti je precej prstastih kukavic (nisem se poglobila v obliko spodnjega cvetnega lista, zato ne vem, ali so bile fuchsove ali pegaste), planinskega srobota, marjetic (med njimi veliko precej temno rožnatih), (najbrž dvolistnih) vimenjakov in številnih drugih rož. Na Jasenih sva se ustavila, pa ne da bi si privezala dušo v brunarici Pri Ingotu, ampak zaradi lepega pogleda na Špik in Široko peč. Pomudila sva se tudi pri Finžgarjevi kapelici in spomeniku ponesrečenim planincem. Nekje v tem lepem kotičku mora biti sedež ceha nebeških čevljarjev, toliko lepih čeveljcev sva videla.

Nazadnje pa sva se povzpela še k Zgornjemu Martuljkovemu slapu, najprej po senčnem gozdu, na koncu pa po skalah. Ko sva izza ovinka zaslišala bučanje slapu, je bilo treba še čez potok. Sredi deroče vode je nagrmadenih nekaj ne prav trdnih skal, čez strugo pa visi jeklenica. Če bi bila vsaj napeta, tako pa smo imeli pri tem prehodu vsi (tudi dosti mlajši in spretnejši od naju) precej težav. Resda najbrž predvsem duševnih, ampak ker »je vse v glavi«, človek zlahka omahne tudi na takem objektivno nezahtevnem prehodu. Tisti, ki skrbijo za to pot, najbrž vedo, da so med obiskovalci slapu tudi (ali celo predvsem) »navadni« izletniki, gotovo pa jim je jasno, da bodo hoteli videti slap, ko ga že slišijo bučati za ovinkom. Lahko bi jim ta zadnji korak bolj olajšali. Kdor pride do tja, vidi dovolj: štiri nadstropja padajoče vode in še eno razstavo lepih čeveljcev, grmičevje pa vse ovešeno z modrimi cvetovi planinskega srobota. Ob jeklenicah se da kar varno povzpeti pod najvišji del Zgornjega slapu, a kdor si ne upa ali ne zmore, ne zamudi veliko.

Dobre štiri ure hoda (tja in nazaj) so izvrstno naložen trud: obrestoval se bo z dobro voljo in odličnim počutjem. Izlet je lep in zanimiv, le dobro obutev priporočam in pazljivost, da ne zdrsnete na vlažnih tleh. Zakaj nimam nobene fotografije, pa ne povem ...

Kako smo stikali za gospodom Hudournikom, splezali na Ajdno in pustili Mahovje za drugič

Ker sva se skoraj mesec dni potepala po Ameriki, se je moj zaostanek spet povečal. Nadaljujem s predzadnjim aprilskim dnevom, ko sva se z Marjano namenila v plezališče Hvadnik. Žal je bilo zaprto (menda zaradi preobilice vode), zato smo se odločili za plezalno pot na Ajdno. Marjana je pripeljala s seboj prikupnega kuža Svita. Ob tej priliki sva hotela končno »spraviti pod streho« Finžgarjevo Murko, katere ostankov še nisva videla, čeprav sva že bila na Zabreški planini. Marjana ni imela nič proti, Svit pa še manj.

Ko sva med potepanjem po dolini Završnice »odkrila« Finžgarjevo Žingarico, nama je Janez Bogataj (njegova mama je bila Finžgarjeva nečakinja) tudi opisal, kako bova našla kraj, kjer je imel pisatelj »kočo Murko tik pod Zabreško planino. Tu je preživljal počitnice in tudi sicer zahajal v ta svet s svojim znamenitim psom Liskom. Danes je od te koče ohranjen le skromen ostanek temelja. Lokacijo koče označuje tabla, z napisom Finžgarjeva Murka. /.../ Za orientacijo naj vama bo dovozna pot (cesta), ki pripelje na planino (možno tudi z osebnim avtomobilom?!) in na njeni desni strani je ostanek koče. Pod cesto /.../ stojita dve brunarici, ki sta menda v lasti nekih nun. In točno nad tema brunaricama je stala Murka. Danes je seveda to vse zaraščeno, v času Finžgarjevega bivanja pa je bila od Murke do današnjih dveh brunaric lepa senožet, na kateri so se pasle krave.«

 

Do Valvasorjevega doma pod Stolom smo se peljali, od tam pa smo se odpravili proti Zabreški planini. Nad domom smo prehodili pas gozda in na drugi strani so se nam odprli pogledi na dolino, Julijce, Monštranco, Svečo. Nato smo znova zakoračili v gozd ter na razcepu zavili desno proti Zabreški planini. Najprej smo prehodili  Žirovniško ter jo na drugi strani pri preži in lesi zapustili. Čez slabe pol ure smo pri pokritih jaslih za konje stopili iz gozda na prostrano Zabreško planino z okrašenim stanom in številnimi kažipoti. Svitu je bil posebno všeč velik stol, izrezljan iz debla ‒ tako všeč, da je bil pri miru celo za spodobno fotografijo. Onkraj planine smo poiskali gozdno cesto. Po kakih 10 minutah smo na desni pod njo najprej zagledali lično dvojno brunarico, okrog katere so cvetele narcise, nato pa skoraj nasproti tablici z napisoma Kapelica in F.S.Finžgar murka. O kapelici ni bilo sledu, ostanki temeljev Murke pa so bili še dobro vidni. Tam je Finžgar napisal knjigo Gospod Hudournik. Hudournik ali črni hudournik je lastovici podobna ptica, ki po ljudskem izročilu napoveduje vreme. Baje se je vedno, kadar je Finžgar prišel na planino, skisalo, zato so kmetje hiteli pospravljati seno, saj so pričakovali, da bo vsak čas začelo deževati. Murko so 1. maja 1944 požgali partizani, češ da je last nekega kapitalista (tako pripoveduje Janez Bogataj). Finžgarja je to zelo prizadelo, a čeprav je vedel, kdo jo je požgal, je menda večkrat rekel, da to ni več pomembno. Kot zavednega Slovenca in duhovnika ga je še dosti bolj bolelo, da so nekateri (tudi v imenu vere) izdajali rojake; kolaboracija je bila zanj »bolečina vseh bolečin«.

Murka je bila tako »pod streho«. K Valvasorjevemu domu smo se vrnili deloma po drugi poti. Pri brunarici smo našli stezico v gozd, iz njega pa splezali čez ograjo na travnik, kjer so cvetele bezgove prstaste kukavice obeh barv, rumene in škrlatne, rani mošnjaki, mali in veliki (clusijevi) svišči, žanjevci in druge rože. Pri majhnem koritu smo spet vstopili v gozd, ga pri naslednjem zapustili in že smo bili na Zabreški planini, od tam pa smo se držali že znane poti.

Zahodno od Valvasorjevega doma smo prebrali razlagalno tablo o Ajdni in sledili kažipotu Ajdna 45min v gozd. Pri lesenih kažipotih nazaj Valvazor, levo Žirovnica, desno Potoška planina, naprej JVK. Kor. Bela in Ajdna smo prečkali gozdno cesto, na drugi strani pa se čudili planinskima kažipotoma PD Radovljica nazaj Valvasorjev dom 30min n.v. 1020 m in naprej Arheološko najdišče na Ajdni 30min n.v. 935 m, pritrjenima na isti drog, ki sta razglašala kar za 85 m različni nadmorski višini. Kmalu smo bili spet na gozdni cesti in tam nas je pričakala naslednja »zanimivost«: planinski kažipot Ajdna 15min Na Sušeh (tja se je mogoče tudi pripeljati in ob cesti parkirati) je trdil, da smo od prejšnjega oddaljeni že četrt ure, v resnici pa smo od njega hodili komaj kake tri minute. No, poglavitno je bilo, da nas je pravilno usmeril s ceste na gozdno pot, ki nas je kakih 20 minut od doma pripeljala do skalne stene, pod katero so ležali ostanki transportne žičnice. Od tam smo se spustili po stopnicah do kažipotov na začetku plezalne poti (920 m): naprej Vrh Ajdne 15min s klicajem v trikotniku (zelo zahtevna pot), desno Vrh Ajdne 20min s trikotnikom (zahtevna pot). Prvo upravlja PD Radovljica, drugo PD Žirovnica, obe društvi pa sta podpisani pod opozorilom Uporaba poti le s primerno opremo in na lastno odgovornost!

Odločili smo se za krajšo in zahtevnejšo pot. Bila je zelo strma in skalnata, a dobro zavarovana z jeklenicami in klini. Nekoliko nas je skrbelo za Svita, toda z nekaj Marjanine pomoči je junaško premagal strmino. Že v 10 minutah se nam je smejalo na vrhu s klopco in skrinjico ‒ Svitu seveda predvsem zaradi priboljška. V vpisno knjigo je bila prilepljena kopija pesmi Orjaki na Ajdni (Gorenjska pravljica.), ki je bila leta 1901 objavljena v Zvončku, listu s podobami za slovensko mladino. Veselila sem se mračic in lepih razgledov na severni del Ljubljanske kotline, Zgornjesavsko dolino, Bled, Mežaklo, Julijske Alpe in Stol. Zapisi v vpisni knjigi so pričali, da je Ajdna navdušila že mnoge.

Z vrha smo se spustili na drugo stran ter se v dobri minuti znašli sredi poznoantičnih ostankov in razlagalnih tabel. Tam je bila v času razpadanja rimskega cesarstva višinska postojanka (refugij), v katero se je približno 100 domačinov iz doline, potomcev Rimljanov, umaknilo pred germanskimi in slovanskimi plemeni. Naselje je bilo konec 6. stoletja uničeno, a se ne ve, kako in zakaj. Arheologi so odkrili ostanke kakih 20 stavb. Našli so lončenino, orodje, orožje, nakit (najbolj znana je zaponka v obliki ptice), koščeno piščalko. Prebivalci so bili menda dobri zidarji in so proizvajali posebno kakovostno železo. V porušeni krščanski cerkvi so odkrili 11 grobov. Podatki (številke) so v različnih virih različni; še najbolj sem se zanesla na knjižico Ajdna nad Potoki (190. zvezek v zbirki vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije iz leta 1997) Milana Sagadina, raziskovalca in poznavalca ostalin na Ajdni. Zdaj so ostanki stavb zavarovani s strehami, druge najdbe pa so shranjene in predstavljene v Gorenjskem muzeju v Kranju in v Čopovi hiši v Žirovnici.

Marjana bi nama že nekaj časa rada pokazala izvir pri Mrzlih vodah, imenovan Mahovje, zato smo se prestavili v Gozd - Martuljek. Začeli smo tam kot midva že večkrat, ko so bili najini cilji Martuljkovi slapovi, bivaka Za Akom in Pod Srcem ter Kurji vrh, nadaljevali pa po neoznačeni poti, ki jo je Jani nekoč že omenil. Mimo dveh lesenih hišk (ene celo »opremljene«) smo prišli do Martuljkove struge, nekaj časa kolovratili ob njej, po njej in čeznjo, nato pa se spet podali v gozd, kjer je bilo treba nekje celo poplezati. Tisti vzpon se je končal pri spomeniku alpinistu partizanu Miranu Cizlju. Slikovita gozdna pot nas je nato vodila mimo Lipovčeve koče, pod katero je spomenik peterici, ki se je smrtno ponesrečila v Špikovi severni steni, do koče Pri Ingotu. Plošča na skali ob tamkajšnji jasi nas je spomnila na alpinistko Pavlo Jesih, na koncu jase pa smo se še enkrat srečali s Finžgarjem, saj tam stoji po njem imenovana kapelica in poleg nje spomenik ponesrečenim v Špikovi skupini. Za kapelico smo prestopili potok in se podali v gozd. V njem smo naleteli na več kažipotov, a nobenega k Mahovju. Nazadnje nam je pot zastavila široka Martuljkova struga, čez katero si nismo upali, posebno jaz ne. Marjana je bila nekoliko potrta, midva pa ne preveč ‒ ta dan smo videli že veliko lepega in zanimivega, nahodili smo se tudi, Mahovje pa nas bo brez dvoma počakalo.

 

Za »tolažbo« smo si med vrnitvijo privoščili pogled na spodnji Martuljkov slap in sprehod po njegovi slikoviti dolini. Mahovja se pa še vedno veselim!

Skočniki na Belem potoku

Prvo julijsko nedeljo smo se z Marjano odpravili raziskovat hudourniški Beli potok, znan po neokrnjeni divjini in še posebej skočnikih. Kaj je skočnik? SSKJ pravi: »nar. zahodno večji kamen, skala v strugi potoka ali reke, ki povzroča brzico, manjši slap: potok teče čez številne skočnike« (enako piše v Planinskem terminološkem slovarju). Toda raba kaže, da ta izraz v zvezi z Belim potokom pomeni slap(ič); pogosto ga pišejo v množini in z veliko začetnico: Skočniki. Potok ima več izvirov pod vzhodnim delom Martuljkove skupine med Kukovo špico in Vrtaškim Slemenom ter se med Belco in Gozdom - Martuljkom izliva v Savo. Zgoraj ima dva večja kraka: zahodnega (Macesnov graben) in vzhodnega, ki se na 910 m združita. Tvorita kakih 20 različno visokih slapov in skočnikov, najvišje v zgornjem delu vzhodnega kraka.

 

Marjano sva šla iskat v Gozd - Martuljek, potem pa smo parkirali pri starem železniškem mostu na Tabrah. Onstran mostu smo zavili desno po kolovozu, pred tablo TNP spet desno, na naslednjem razcepu pa po levem kraku (naravnost). Ta nas je pripeljal do skoraj suhe široke struge Belega potoka. Ob poti so predvsem naju z Marjano razveseljevale brstične lilije. Onkraj ozkega pramena vode smo stopili v gozd in že je bil pred nami nov razcep: ob levem kraku je stal možic, vendar smo ostali na »svojem« kolovozu. Ko je ta zavil desno, smo ga zapustili po zaraščeni suhi strugi levo. Čez dobrih 50 m (četrt ure od izhodišča) smo se ustavili pri možicu, ki je opozarjal na stezo desno v gozd. Struga je bila polna kupov proda; taki nanosi ob izstopu iz stranske doline v glavno se imenujejo vršaji.

 

 

 

 

 

Preden smo se podali po omenjeni stezi, smo si hoteli ogledati spodnje skočnike in zahodni krak potoka, zato smo šli še naprej od možica. Nekaj korakov med nizkimi smrekami in vrbicami nas je pripeljalo do struge in nadaljevali smo ob njej. Kmalu smo se spustili vanjo in jo prečkali, tako da smo napredovali po njenem desnem bregu. Tam smo našli stezico, pravzaprav dve. Prva naravnost proti sosednji grapi je kmalu izginila, mi pa smo se oprijeli tiste v desno, ob strugi. Kar hitro smo se spustili k prvemu skočniku z dvema pramenoma. Ko smo se vrnili na breg, nismo več našli steze, zato smo zagazili po travi in resju, kjer so bili vidni sledovi predhodnikov. Prišli smo do širše prečne steze ali celo stružice. Zavili smo nazaj proti hudourniku, kjer je stala visoka pregrada, čez katero je padal »slap«. Ko se je širša steza končala, se je dalje vzpenjala ozka stezica, a mi smo sestopili desno proti pregradi. Nato smo se vrnili na stezico in se dalje prebijali skozi grmovje, med katerim so cveteli turške lilije in kresničevje. Pri ostanku brvi čez četrt ure je stal možic; tam smo prečkali strugo in prišli na potko, ki je verjetno nekoč vodila čez brv. Pod naslednjo pregrado smo še enkrat prestopili strugo, kajti pregrado je bilo mogoče obhoditi le po levi. V tamkajšnjem gozdu so cvetele ozkočeladaste preobjede.

 

Čez kakih 10 minut smo prišli do skoraj suhe struge na levi, kjer je voda polzela po plastnatih skalah; to so nagubane karnijske apnenčeve plasti, sem prebrala v knjigi Antona Ramovša Slapovi v Sloveniji (Slovenska matica, 1983). Ugibali smo, ali je tam dostop do Stiriofobije, slapu, priljubljenega pri lednih plezalcih. Nad bližnjo pregrado smo zavili v gozd in v listju opazili stopinje v obliki ključev. Zagrizli smo navzgor čez zelo strmo pobočje, na katerem je sitno drselo. Na razcepu se je ozka stezica nadaljevala desno ob strugi, širša steza pa se je pognala levo navzgor in mi z njo. Vodne pregrade so se kar vrstile. Ko se je svet zravnal, se je potka iztekla k strugi. Po četrt ure smo se znašli ob sotočju krakov (910 m). Povzpeli smo se po levem (potokovem desnem) kraku mimo ostanka pregrade. V njem nismo našli slapov, niti vode ne, ampak je bil zaraščen z gostim grmovjem, zato smo se vrnili k sotočju. Po desni smo obšli naslednjo pregrado ‒ nehala sem jih šteti, prav tako prehode z enega brega na drugega, s katerimi smo si skušali olajšati ali sploh omogočiti napredovanje. Pri tem smo naleteli celo na dva možica. Kljub »težavam« nismo prezrli temno rdečih močvirnic, še posebno pa ne metuljčka (rjastega vihravčka?) na jermenu Marjaninega nahrbtnika. Najbrž je bil tudi njemu všeč kamniti srček pod njenim vratom.

 

 

 

 

 

Po slabe tričetrt ure, kmalu za nenavadno leseno pregrado, skočnikom in manjšim slapičem (moje ločevanje med skočniki in slapiči je popolnoma samovoljno, po občutku), smo se razveselili več kot 10 m visokega slapu. Padal je čez temno zelenkasto steno, se odbil od nje, da se je voda razpršila, in se belo razpenil v plitvem tolmunu.

 

V eni uri smo se vrnili k možicu pri vršaju in po zjutraj opaženi stezi vstopili v gozd, da bi si ogledali še zgornje slapove. Vzpenjali smo se v dolgih ključih in se po 10 minutah ustavili pri klopci ob veliki skali, kjer smo si privoščili malico. Do tja smo prišli po razločni lovski stezici, poslej smo hodili po kolovozu. Kmalu se je zožil in skril v visoki praproti, ko ni bilo več podrasti, pa se je spet razširil. Po 20 minutah nas je možic opozoril na razcep in nadaljevali smo po levem kraku, stezi, opaznejši od »glavnega« kolovoza, ki se je nadaljeval proti desni. Kratek čas smo se pretikali skozi gabrovje in visoko praprot, nato podrastja spet ni bilo. Čez četrt ure se je desno odcepila pot na Jasenje, mi pa smo nadaljevali naprej čez plitvo grapo, po katere zlizanih in spolzkih rumenkastih skalah je polzela voda. Še čez četrt ure se je naša pot približala skalnemu robu. Zlezli smo nanj in zagledali žleb z dvema slapoma, visokima po kakih 10 m, najnižjega tretjega pa nismo zares videli. Za kaj takega so potrebne že alpinistične veščine. Nad temi slapovi v zahodnem kraku Belega potoka smo dosegli krnico pod Kukovo špico in tam je na robu gozda stala klopca. Na drugi strani struge nam je možic pokazal stezico, prečkali smo še dva pramena vode pa spet vstopili v gozd. Še enkrat smo prestopili vodo in po četrt ure mimo skal, zelenih od mahu, izpod katerih je izviral vzhodni Beli potok, prispeli do lovske koče. Na njena bruna so se »pomembni« obiskovalci podpisali z vrezanima napisoma U. J. 82. in kar častitljivim K. F. 19. VIII. 57. ter s »kemičnim« 13. 4. 2020 Veronika Jože. Našli smo tudi kdo ve čigavo čeljustnico (še z zobmi).

 

 

 

 

 

 

Potem ko smo si na klopci pred kočo odpočili in si privezali duše, smo se mimo izvira spustili na rob, s katerega smo uzrli dvopramenski slap, najvišjega na Belem potoku (podatki so različni, od 31 do 40 m). Široki zlizani žleb, po katerem je padal, je pričal o množini vode, kadar je je največ. Čeprav sta bila pramena tanka, tako blizu skromnega izvira nikakor ne bi pričakovali že toliko vode. Pod tem slapom sta po Kušlanu (Rok Kušlan, Slapovi, Sidarta 2008) še dva, 14- in 27-metrski, vendar se do njiju lahko spusti le, kdor je vešč spuščanja z vrvjo.

 

Od lovske koče smo se v 20 minutah vrnili k odcepu poti na Jasenje, kjer smo videli edino markacijo dotlej, in zavili levo po njem. V temačnem gozdu je cvetelo nekaj naglavk in velecvetnih naprstecev. Na nekem drevesu je bil vrezan napis Zaprete s puščico naprej. Z listjem posuta mehka steza se je rahlo vzpenjala in spuščala. Tu in tam so jo popestrile skale ali možic. Prečili smo melišče in se na drugi strani vrnili v gozd. Pobočje je bilo kar strmo in stezica ozka, a zanesljiva. Številna velika že davno podrta drevesa so ležala čez pot, da jih je bilo treba preplezati. Opazila sem nekaj ciklam, drugih rož ni bilo skoraj nič. Za poseko, na kateri smo se ogibali koprivam, sicer številni močvirski osati pa še niso cveteli, smo vstopili v temen iglasti gozd. Vsepovsod so ležale debele veje, ostanki sečnje. Po 25 minutah smo skozi drevje desno pod seboj opazili streho na planini Zaprete. Šli smo pogledat in našli malo večjo jaso s hiško, na robu gozda pa že skoraj podrto lesenjačo.

Dobrih 5 minut za planino smo se spustili desno po prečnem kolovozu. Po nekaj korakih smo naleteli na zelo široko prečno vlako; desno je kazal lesen kažipot Zaprete, nazaj, od koder smo prišli, pa prav tak Beli potok. Zavili smo levo na vlako. Naslednji kažipot Za Glavo in Jasenje nas je usmeril ostro levo navzgor. Na drugi strani drevesa sta bila narisana oranžna puščica in krog, oznaki poti proti Jasenju (tako so povedali Marjani, ko se je udeležila čistilne akcije tamkajšnjega planinskega društva). Zavili smo desno na traktorski kolovoz, poraščen s travo, ki se je nadaljeval navkreber. Z njega smo skrenili desno na gozdno stezo, še vedno označeno z oranžnimi znamenji; celo tam so bile vidne traktorske kolesnice. Na nekakšnem sedlu se je kolovoz prevalil navzdol in kmalu zatem smo hodili le še po travi in ostankih sečnje. Oznak je bilo skoraj preveč, a brez njih bi bili zlahka zašli. Na neoznačenem razcepu je ob levem kraku stal možic, oranžne puščice pa ni bilo. Nato smo ostali še brez steze. Vedeli smo le, da je prava smer sedlo med Vršičem in Glavo. Kar za nosom smo rinili navzgor proti nekakšnemu robu. Že pod njim smo naleteli na potko in se povzpeli levo po njej, kamor je kazala puščica, vrezana v drevo. Kmalu zatem nas je pozdravil še možic. K sreči so se spet pojavile oranžne puščice.

 

Končno smo se začeli spuščati in naleteli na možica. Sestopali smo po grapici. Na desnem ovinku, kjer je stal velik možic, je pobočje na levi padalo skoraj navpično, da sploh nismo videli dna. Tam so se začeli ključi. Steza se je izgubljala. Spodaj smo skozi drevje videli travnik, poseko ali plaz, vsekakor nekaj obširnega, kar je sčasoma ostalo za nami. Spet so se vrstili gosti kratki ključi, da se mi je kar vrtelo v glavi. Marjana in Jani še zdaj ne moreta pozabiti, kako se je tisto vijuganje vleklo in vleklo. Po debeli uri smo se strmo spustili h kapeli Marije Snežne ali Finžgarjevi kapelici. Leta 1926 so jo postavili bogoslovci ljubljanske nadškofije poleg dve leti starejše male počitniške brunarice. V senci pri njej smo počili, si ogledali znamenje v spomin gornikom, ponesrečenim v Martuljkovi skupini, in opazovali, kako je vetrič zibal svilnate munce na bližnji trati. Čeprav sva tam že bila, in to tudi z Marjano, je vsakič nekoliko drugače.

 

 

Od kapele smo se napotili čez travnik s pašniško ograjo, za katero so krave mirno mulile travo, se ozirali na Kukovo špico, Škrnatarico in Široko peč ter mimo spominske plošče, posvečene veliki slovenski alpinistki Pavli Jesih, v četrt ure prispeli do Ingotove koče na Jasenjah. Od tam smo odšli po cesti skozi gozd in Marjana naju je nagovorila, da smo šli pogledat še Mahovje, do katerega smo že skušali priti predlani, pa smo zaradi preobilja vode odnehali. Pri šopku kažipotov na 920 m smo se povzpeli za tistim Pod Špik 1h, po dobrih 10 minutah pa na cesto »nadstropje« više. Med strmim vzponom smo šli še mimo enega napisa Pod Špik, tokrat na drevesnem deblu, in za njim se je pot uravnala. Čez dobre četrt ure smo pri klopci zavili levo na stezico ob suhi strugi, nato pa v drugo suho strugo, ki je v prvo pritekla z desne. Preden smo do konca prečkali ta »pritok«, smo z njim vred zavili levo čez prvo strugo in pri možicu v gozd. V tistem brezpotju sva sledila Marjani, ki je pri Mahovju že bila, pa še njej ni šlo popolnoma gladko. Po 10 minutah smo prečili melišče, če se tolikšnemu kamenju, že kar skalam, lahko reče tako, in čez 5 minut zagledali most pod izvirom pri Mrzlih vodah. Da temu območju rečejo Mahovje, res ni čudno, saj večino tal in skal pokriva zelen mah. Ko smo prvič skušali priti tja, je bilo vode preveč, tokrat pa je ni bilo. Marjana je Mahovje že videla v vsej njegovi lepoti, a je bila skoraj bolj razočarana kot midva, ki sva takih »porazov« vajena in se ne dava: greva pač še enkrat. Tudi Mahovje najbrž ne bo izjema.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko smo se vračali, smo vendarle našli pravo, dovolj razločno pot čez skalovje, in sicer nekoliko više, kot smo prišli tja. Tam kjer smo se vrnili v strugo, sta stala dva možica. V četrt ure smo bili pri klopci, kjer smo se tja grede prezgodaj spustili k suhi strugi ‒ morali bi bili nadaljevati nad sotočjem strug in bi bili prišli do tistih dveh možicev. Dve srni sta pridrveli po pobočju navzdol in ko sta nas zagledali, sta se nemudoma pognali nazaj navzgor. Po dobrih 10 minutah smo prestopili na spodnjo cesto in se spuščali dalje po njej. Zapustili smo jo, sledeč kažipotu proti spodnjemu Martuljkovemu slapu. V 20 minutah smo bili pri njem. Ko je bil dan že namenjen slapovom, smo tistim na Belem potoku pač dodali še enega. Čakala nas je le še slabe pol ure dolga pot v Gozd - Martuljek, od koder naju je Marjana odpeljala k najinemu avtu na Tabre. Dnevna svetloba je že pojemala. Bil je dolg dan, dobrih 11 ur smo se potepali (čiste hoje dobrih 8 ur). Dobrih v obeh pomenih!