uspešno prestali postojnske ride: "Mooorje!!!" Zaradi bolezni dva tedna nisva šla v hrib in konec abstinenčne krize je bil razlog za tolikšno veselje, da sploh nisem mogla zaspati. Pa sva šla "samo" na Kum, na sestanek z družbo, s katero bova preživela pohodniški avgust. Ker se na sestanek ne sme zamuditi, sva si izbrala najkrajšo pot od še ne prehojenih: iz Podkuma. Kako tja? V Zagorju čez Savo, levo na glavno cesto in pri prvem odcepu desno z nje. Slabo cesto (7 km) popravljajo; zapora od 7.00 do 13.00 ob nedeljah očitno ne velja, čeprav obvestilna tabla ne izvzema nobenega dneva.
Ker je iz Podkuma na Kum premajhen zalogaj, sva si privoščila »predjed«: na začetku vasi sva zavila desno proti Rodežu in parkirala pri kamnolomu. Po makadamski cesti sva kmalu prišla do kapelice in počitniške hišice, mimo katere sva se povzpela desno na travnik, toda ker pot ni označena in se nama je zdelo, da je ta odcep bliže kot kolovoz, narisan na zemljevidu, sva se spustila v levo proti kmetiji. Tako sva si skrajšala cestni ovinek; mogoče je kolovoz pri kmetiji tisti z zemljevida. A ko sva bila že tam, sva obiskala še sv. 
Brikcija, od katerega se lepo vidi slikoviti Ostrež, nato pa kar po cesti naprej. Nekoliko za domačijo z nenavadnim, a resničnim imenom Višje sva pri studenčku in gredici z umetnimi rožami zapustila markirano cesto (modre markacije najbrž označujejo naravoslovno pot Čopova hosta – to bom še raziskala*) in se podala desno v breg, na neoznačenem razcepu levo čez potoček, s sedelca s krmilnico in več neoznačenimi potmi v različne smeri pa sva kar na pamet zagrizla desno v strmino in ujela pravo pot, ki naju je pripeljala k sv. Lenartu na Rodežu (od kamnoloma tričetrt ure). Nič posebnega ni, a jaz že najdem kaj, da me veseli. Predvsem sva kljub nenehnemu »veličastju motoviljenja na robu izgube«, kakor je pred leti zapisal Dario Cortese, našla cilj, Rodeževo pobočje je bilo polno telohovih popkov (zdaj so najbrž že odprti), Lenart goduje prav na moj rojstni dan in ima prijazna soseda, 
ki sta nama dobro opisala krajšo pot za vrnitev (tudi to, ne le govorica, je izdajalo, da nista domačina; z opisi domačinov si navadno ne pomagava dosti, ker jim je vse preveč jasno – sploh ne pomislijo, da prišlek na prvem neoznačenem razcepu ne bo vedel, kam): po tisti, ki naju je pripeljala k cerkvi, v nasprotno smer do znamenja in levo mimo njega na travnik nad kapelico in kamnolomom. Manj kot četrt ure! Še dobro, da te poti nisva odkrila že gor grede - tedaj bi bila tudi »predjed« prepičla.
Po vrnitvi v Podkum sva brez potrebe (sicer z dovoljenjem) parkirala pred gospodarskim poslopjem ob križišču, saj je pod cerkvijo parkirišče. Res ne vem, zakaj pisci vodnikov takih stvari ne povedo. Glede tega bi se lahko zgledovali po Zaplana.net. Prvih 40 minut naju je utrujal asfalt mimo sv. Uršule v Borovaku (na tabli pred njo dobite zamisel za še en »podvig« – Nežino pot) in skozi Mali Kum z zanimivo lipo, od koder je na Kum še tričetrt ure hoda, od toplarja nekaj korakov stran pa celo uro (to bo kaj v zvezi s »protižejnim« napisom na lipi). Na Malem Kumu je konec asfalta, pot pa postane spodobno strma. Med tukajšnjimi telohi je bilo že nekaj odprtih, proti vrhu pa je bilo čedalje več snega, čeprav ni bilo treba ravno gaziti.
Po sestanku na Kumu sva samo midva sprejela še dva sklepa: 1. podkumska pot je za silo dobra samo za na sestanke (preveč asfalta); 2. ko bova naslednjič v teh krajih, se bova povzpela na Ostrež. Se že veselim!.
* Pojasnilo Irene Mihevc, skrbnice naravoslovne poti, 2. 3. 2009: Modre markacije niso oznake naravoslovne poti, pač pa oznake zasavske kurirske poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar