Ojstrnik, prijazen dvatisočak

Po petih vremensko klavrnih koncih tedna in enem lepem, prebitem v deželi, katere najvišji vrh štrli komaj 179 m nad morje, je bil skrajni čas za pravo goro. Ojstrnik sta nama priporočila slovenska kolesarja, ki sva ju srečala na Blekovi planini. Menda je iz nekaterih krajev celo res videti »oster«, a midva sva ga spoznala kot čokatega dobrodušneža. Če niste malenkostni, vas ne bo motilo, da naš planinski zemljevid zahodnega dela Julijcev, Kompassov 60 in Stanko Klinar (Sto slovenskih vrhov) pravijo, da je visok 2052 m, Tabaccov zemljevid 019 in Andrej Mašera (Čudovite Alpe) pa 2050. Tokrat sva se prvič podala v Karnijske Alpe. Najin cilj ima sicer še nemško (Oisternig) in italijansko (M. Osternig) ime, vendar zvenita precej slovensko.

Slovensko-italijansko mejo sva prestopila pri Ratečah, se po stari cesti (ne po avtocesti) proti Vidmu odpeljala v Ukve (Ugovizza) in tam zavila desno. Po 7 km večinoma (pre)ozke ceste sva parkirala na koncu asfalta ob temeljito regulirani Ukvi (po uničujočem neurju leta 2003 so se najbrž odločili, da si čez 100 let ne želijo še ene ponovitve – podobna ujma je bila namreč že leta 1903). Poškodovane stavbe nad parkiriščem obnavljajo, zavetišča Fratelli Nordio e Riccardo Deffar, ki je bilo v neurju uničeno in se v vseh mojih virih omenja kot izhodišče, pa ni več in ne vem, kje natanko je stalo. Novega gradijo kake pol ure hoda više in naj bi ga odprli naslednje leto. Pred gradbiščem je razcep: desni krak (507, »direktna« pot na Ojstrnik) je zaprt, odcep pa je prestavljen nad novo kočo.

Midva sva se odločila za pot čez sedlo Lom (Sella Lom, Lomsattel), zato sva nadaljevala naravnost po levem kraku, gozdni cesti levo od gradbišča. Alpen-Gasthaus Starhand na Lomu je bil zaprt, stranišče zadaj na koncu ganka pa odprto (premore vse, kar je nujno – umivalnik, brisačo, toaletni papir – in še kaj povrhu: še pravi čas sem odkrila pajka na spodnji strani papirja!). Takoj onstran sedla leži planina Dolinca (Dolinza Alm, na našem zemljevidu napačno Dolnica). Po sedlu se nas je hkrati motalo šest: Avstrijca sta se pripeljala z avtom, Italijana sta pririnila gor s kolesoma, midva pa peš. Ker smo bili ravno 10. 10. 10 (90 let od koroškega plebiscita), se nama je zdelo še posebno primerno pozdravljati slovensko.

V bregu nasproti gostilne se na levem cestnem ovinku odcepi pot 403. Po njej sva bila brž spet v Italiji. Pretaknila sva se skozi leso in stopila v temen smrekov gozd na skalnato in koreninasto blatno potko. Kmalu se nama je z desne priključila »direktna« 507. Ko se je steza zravnala in gozd razredčil, sva bila že na Bistriški planini (Alpe Bistrizza, Feistritzer Alm). Krasile so jo srebrne bodeče neže, tu in tam kaka zvončica, rumene košarnice, smetlike, drobcene zlatičnice. Pravcata vasica se ponaša z lepimi razgledi. Sledila sva kažipotu za Ojstrnik in prišla do dveh enakih (z rdečo piko in napisom Oisternig 1h), le da je imel levi številko 481, desni pa 482. Na našem zemljevidu je samo leva pot in na robu začetek desne, na italijanskem pa sta obe, a je oštevilčena le leva, 481. Vsi meni znani opisi napotujejo na levo in tako sva se povzpela po njej med avstrijskimi sviščevci in tržaškimi svišči (pa nobene slovenske ali kranjske cvetke!). Na razcepu, kjer levi krak vodi naravnost na vrh, desni pa mimo križa, sva zavila na desnega, ki naj bi bil razglednejši. Mimo bunkerjev in trijezične razgledne table ter meteorološke postaje sva bila kmalu pri križu. Dobrač, naši in italijanski Julijci, z glavnega vrha pa tudi Visoke Ture (Hochalmspitze) so bili kot na razstavi. Spet sva bila edina Slovenca med precej Avstrijci in nekaj Italijani. Večina se je zadrževala pri križu, morda zato, ker si je najvišjo točko drobnica izbrala za stranišče.

Vrnila sva se h križu, od tam pa sva se spustila po markirani stezici v smeri Dobrača (to naj bi bila pot 482, čeprav nič ne piše). Po precej skalnati potki je šlo posebno na začetku zelo strmo, zato jo bolj priporočam za vzpon. Ko sva stopila iz ruševja na travnik, sva zavila desno in nato spet desno na prečno pot. Lesen kažipot, odpadel od kdo ve kje, leži na tleh in ne sporoča ničesar več. Če se boste tu vzpenjali, bodite pozorni na sicer jasno markacijo, ki usmerja levo v breg, in naj vas ne zapelje pot naprej, v smeri Dobrača. Prečkala sva manjše melišče in tik pred Bistriško planino nama je edina oštevilčena markacija potrdila, da sva se res vračala po poti 482.

Na planini sva si v koči, na kateri nič ne piše, da je, kar je, razen opozorila, da si moramo postreči sami, privoščila brettljause – narezek, ki ga je dovolj za dva zmerno lačna ali za enega sestradanega. Nato sva zlezla še na Gozman z bunkerjem na vrhu in razgledno tablo pod njim ter se čez njegova leva soseda sprehodila k Mariji Snežni (Madonna della Neve, Maria Schnee). Tam sva končno zaslišala slovenski pozdrav. Okoli kapele je bilo toliko naših fantov in koles, kot bi bila posvečena zavetnici (slovenskih) gorskih kolesarjev. Markacije so naju vodile na sedlo Pleča (Sella Pleccia), nad katerim je prikupna Zahomska planina (Achomitzer Alm) z lovsko kočo. Na sedlu sva zapustila pot 503 in zavila desno (Bivio 507/a). Pot čez travnik se komaj opazi, naprej po smrekovem gozdu pa je celo v suhem vremenu mokra in blatna, saj po njej tečejo številni »potočki«. Spuščala sva se nad potokom Pleča ter mimo brunarice na majhnem rovtu in podrte lesenjače prispela na gozdno cesto. Malo pred njo sem prvič videla (ali vsaj prvič opazila) brkato zvončico. Kdor bi šel tu v nasprotno smer, bi morda nekoliko ugibal, kaj hoče povedati markacija na smreki: ob reguliranem potoku se namreč cesta razcepi v dva kraka in pravi je levi, ne tisti ob potoku.

Zjutraj sva bila na parkirišču sama, ob vrnitvi pa je bilo kar polno. Tudi drugi so izkoristili lepo nedeljo. Ojstrnik je kljub imenu zelo prijazen dvatisočak, saj se manj utrjeni in manj pridni lahko pripeljejo kar visoko, z avstrijske strani še više kot z italijanske, tako da ostane dosti časa za pohajkovanje, razgledovanje in lenarjenje, pot pa je lepa in ne posebno naporna (slabi dve uri in pol gor in malo več po daljšnici dol).

Vošca za vse hitrosti

Pride obdobje, ko ni časa za tisto, kar si želiš, ker ti ga zmanjkuje celo za tisto, kar moraš. Tako so od najinega prejšnjega hribolazenja minili že skoraj trije tedni, pa še zadnjih dveh pohodov nisem utegnila popisati. Na dan zmage sva se povzpela na Vošco. Jani si jo je zapomnil zaradi Gorazdovega doživljaja, opisanega v lanski julijski številki Planinskega vestnika: fant je zdirjal z nje in pritekel nazaj nanjo, preden so nekateri, ki jih je srečal dol grede, sploh dosegli vrh. Ali je Vošca res tako fotogenična (Gorazd je tekel v dolino po film za fotoaparat), da si zasluži tolikšen trud?

Začela sva tako kot na Trupejevo poldne: v Srednjem Vrhu. Tam kjer sva tistikrat zavila desno na kolovoz, sva se tokrat spustila levo po pokrpani asfaltni cesti. Mimo slikovite spomeniško zaščitene kapelice, vodnega rezervoarja, počitniških hišic in opuščene karavle sva se sprehodila do Jureža oziroma ekološke kmetije pri Merklnu, tam pa je bilo sprehoda konec. Strma pot naju je mimo Jureževe staje pripeljala v gozd. Levo spodaj je šumel Smeč. Po tleh ležijo žice, ob katere se je kaj lahko spotakniti, še bolj nevarno pa je, da so marsikje napete tudi čez pot v različnih višinah, kar bi bilo zlasti za kakega neubogljivega kolesarja (pod Jurežem je znak, da kolesarji sem ne smejo) lahko celo usodno. Razgledi so bili bajni, ob poti pa so cveteli jegliči in alpski zvončki ter telohi vseh odtenkov med belo in temno rdečo barvo. Nekoliko sva se pomudila na Jureževi planini, kjer nama je bil všeč sodec, v katerem zbirajo deževnico. Naredila sva še nekaj korakov po cesti nad objekti na planini, nato pa pred majhnim peskokopom zavila levo z nje. Po 20 minutah sva stopila na poseko, s katere se že vidi cilj. V četrt ure sva stala na 1737 m. Čeprav je pot nemarkirana, je ni težko najti.

Vrh je travnat in zelo razgleden. »Razpadajoča kamnita hiša« (tako Jelena Justin) tik pod njim je po več virih na spletu in po besedah štirih planincev, ki so bili tam videti kar domači, porušena karavla, Stanko Klinar ji v vodniku Karavanke pravi »razpadla zidana kočica«, Mitja Košir pa piše o ruševinah pastirske koče. Tisto o karavli se nama je zdelo še najbolj verjetno, saj je Vošca na meji (Woschza).* Mejni kamen na vrhu ima številko XXVII/100, taki kamni pa so nama tudi kazali pot pri vrnitvi. Bil je tako lep dan, da se je »malicanje« kar zavleklo.

Z vrha sva se spustila proti vzhodu mimo mejnega kamna 99. Pri kamnu 98 je treba zaviti levo. Pristala sva pod Zajčnikom in se med neverjetno množico telohov povzpela nanj. Pri kamnu 89 sva opazila na levi pod potjo količek in avstrijsko markacijo, te pa so se nadaljevale tudi ob najini poti. Ko sva opravila s strmim pobočjem Zajčnika, sva stala na najvišji točki najine poti (1746 m). Z vrha sva se odpravila v levo in ob grebenu mimo kamna 86. Kmalu sva pod seboj zagledala pot, označeno z avstrijskimi markacijami. Kar hitro naju je pripeljala iz gozda na Blekovo planino (Blekowa Alm). Blekova-Hütte ima res lepo ozadje − Trupejevo poldne. Od širnega razgleda nama je zbudil posebno pozornost Ojstrnik in dva slovenska kolesarja (njuni kolesi sva pozneje »srečala« kmalu pod vrhom) sta nama ga zelo priporočila. S hiškama za hrbtom sva zavila levo po pobočju navzdol in čez 10 minut pri ograji spet levo, še čez 10 minut pa ostro desno nazaj na pot ob živahnem potoku Jermanu. Prečkala sva več snežnih plazov, enega kar hudega; v snegu tod očitno ni varno hoditi. Pot je naporna za že utrujene noge, saj je neravna in posuta s kamni in skalami, pa tudi precej mokra; vrstijo se številni Jermanovi pritoki in bolj ali manj trdni most(ičk)i. Čez Hude hleve sva se vrnila nad Srednji Vrh, od koder so vas in martuljške gore kot na dlani. Čeprav se čisto na koncu že malo naveličam fotografirati, pa se idili v bregu nad Srednjim Vrhom nisem mogla upreti. Škoda bi bilo ostati brez posnetka, kakor je grozilo Gorazdu v »zgodbi«, omenjeni na začetku.

Približno pet ur čiste hoje. Zmerne, ne z Gorazdovo hitrostjo. Končalo pa se ni tako kot po vrnitvi s Trupejevega poldneva: Hlebanjevim je zmanjkalo sira! Ali ni vsak razlog dober za vrnitev na tak lep kraj?


*7. junija 2010
Ugibava narobe?