Po najstarejši označeni poti na Slavnik

Drugo aprilsko nedeljo sva si po treh hribih zaželela gore, a ker je bilo v »pravih« gorah še preveč snega, sva jo mahnila na Slavnik. Tam sva že bila, tokrat pa sva si izbrala pot iz Hrpelj, ki jo je leta 1952 označil slikar Janez Potočnik s skupino učencev likovne vzgoje in bo 22. junija letos že osemnajstič prizorišče nočnega pohoda na Slavnik (ob prvi junijski polni luni). Smerokaz Slavnik v desno na začetku Hrpelj ne kaže na markirano pot, zato sva zavila desno šele takoj za osnovno šolo Dragomirja Benčiča - Brkina v ozko ulico, imenovano po tem narodnem heroju. Pomagala sva si tudi z oznakami za gostilno Na vasi in pokopališče, na koncu asfalta pa parkirala ob deloma obnovljeni Rudetovi ledenici. V njej so nekoč pozimi shranjevali led iz Rudetovega kala ter ga poleti vozili mesarjem in pivovarjem v Trst. Ledenica je ena od postaj naravoslovno-zgodovinske učne poti po Hrpeljah in okolici.

 

Markirani kolovoz naju je vodil čez Valce in Podvrtle, kjer so bili nekdaj zelenjavni vrtovi in pašniki, zdaj pa je svet neobdelan. Sicer še ne kaj zelena narava se je že na moč postavljala z istrskimi telohi in trobenticami. Na prvem razcepu naju je kažipot nezgrešljivo usmeril desno. Telohom in trobenticam (te so cvetele celo sredi poti) so se pridružili vijolice, jetrniki in deveterolistne konopnice. Še gole veje rumenega drena so krasili živo rumeni kobulčki. Visoki posušeni lučniki so pričali, da je tukajšnje poletje prav tako lepo. Sploh je tu doma rumena barva: lapuhovi sončki so se tudi že razcveteli. Dotlej kamnita cesta se je vztrajno vzpenjala, zdaj pa je postala blatna in se začela rahlo spuščati. Drevje se je zgostilo. Pomudila sva se v kotanji pri skupini štorov – »miz« in »stolov«, kjer sva opazila prvi rdeči trikotnik (leta 1992, 40 let po označitvi te poti, sta jo obnovila dva domačina in jo označila z rdečimi črtami in trikotniki). Po rahlem vzponu sva se znašla na križišču (menda se temu kraju reče Nadžlebe), kjer je v desno odcep na Hrpeljsko goro, tudi Mišja šoga imenovano (v vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Mišja gora). Kažipoti stojijo v bližini velike podrte preže. Tu se kolovoz konča in takoj zatem je razcep; ostanek rdečega trikotnika nama je pomagal izbrati desni krak, nato pa se je pokazala še markacija.

 

Steza se vztrajno vzpenja po redkem gozdu; med drobnimi drevesi je tu in tam kak brinov grm in čedalje več borov. Podrti, tudi z mahom poraščeni ostanki suhozidov spominjajo na čase, ko so razmejevali njive tamkajšnjih kmetov. Prišla sva do slabe gozdne ceste, ki priteče iz Hrpelj po drugi strani Hrpeljske gore, in zavila levo nanjo. Kjer cesta naredi levi ovinek, se desno odcepi travnat kolovoz, kamor je odkorakal možak, ki naju je prehitel, gotovo poznavalec tamkajšnjih neoznačenih poti. Midva sva se držala markacij in pripeljale so naju k lovski koči Pri lipi (lovskemu bivaku LD Videž iz Kozine). Tako se imenuje po mogočni lipi, ki jo je strela razklala na troje, sedaj pa vsak del raste kot samostojno drevo. Okoli koče je bilo precej živo: lovci so odstranjevali azbestno streho. Eden nama je pojasnil, da je med tradicionalnim pohodom na Slavnik pri njih prva marenda. V bližini sva videla cveteti prvi grmiček navadnega volčina ta dan.

Nadaljevala sva po gozdni cesti (ali kolovozu – včasih je težko reči) mimo številnih odcepov. Za tukajšnje območje (Bukovico) so značilni kupi kamenja, ki niso kar tako. Ko so kmetje tu še gojili zelenjavo (predvsem zeljne sadike), pasli in kosili, so rodovitno zemljo skrbno čistili kamenja. Zlagali so ga v okrogle ali pravokotne kupe, grublje. Etnološka zanimivost so tudi kamnite pastirske hišice, v katere so se zatekali pred dežjem. Tako nizke in majhne so, da je bilo prostora komaj kaj več kot za enega sedečega človeka. V hosti levo od ceste sva našla dve; ena je bila pokrita le z vejevjem, druga pa je še vedno premogla tudi kamnito streho. Pusto travo ob cesti so ponekod popestrili beli žafrani ali nunke.

 

Po krajšem vzponu sva dosegla sedlo med Videžem na desni in hribom s smešnim imenom Zdrkec (v vodniku tudi Špičnik) ter prvič zagledala Slavnik in Grmado. Ko je kolovoz zavil levo pod Glavico, sva ga zapustila in se napotila po travi navzdol na planino Jegno. Pod Gobovico so se pasle ovce in koze pod budnim očesom štirih psov. Malo pastirsko naselje sva pustila na levi in na križišču sledila »svojemu« kažipotu. Kjer pot zavije levo, vodnik opozarja na katastrski mejni kamen iz avstro-ogrskih časov pod ovinkom, a očitno so jo prestavili niže, tako da je zdaj kamen nad ovinkom. V vodniku omenjene stare markacije iz leta 1952 (seveda) nisva našla, zato pa obilo malih zvončkov in pomladanskih žafranov. 

 

Nad planino je šlo čedalje strmeje. Menjali sta se kamnita in travnata pot, obrobljeni s suho šopasto travo in brinovimi grmi, a bolj ko sva se bližala Grmadi, več je bilo dreves. Prečkala sva že nekoliko »pozabljeno« cesto; rdeči trikotnik naju je vabil na drugo stran na travnat in blaten kolovoz. Tam sva naletela celo na nekaj zaplat snega. Ob prečnem kolovozu so naju pričakali smerni tablici in kažipota ter v en glas napovedovali desno Prešnico in levo Slavnik. Mimo table Naravni spomenik Slavnik sva vstopila v gozd in se vztrajno vzpenjala med čedalje višjim drevjem. Planinci so se močno namnožili, saj sva prišla na SPP. Pod Grmado sva dosegla gozdno cesto, kjer sva lahko opazovala redek pojav, ki pa v naših hribih ni čisto edinstven: na istem drogu je na kažipotu nazaj Prešnica nadmorska višina 960 m, na kažipotu naprej Slavnik pa 10 m manj.

 

Kakor je bila najina pot skoraj do konca samotna, pa je bila gneča pri koči in RTV-oddajniku (1018 m) nepopisna, tudi tujcev ni manjkalo. Vrsta čakajočih na malico se je vlekla do izhoda. Lakoto sva si sicer potešila, posebno okusno pa ni bilo, kar je čudno, saj je primorska kuhinja sicer odlična. A kaj bi tisto – zunaj je sijalo sonce in malo vetrčka je bilo, ravno prav za prešerno razpoloženje. Razglede z vrha (1028 m) je nekoliko pokvaril mrč, veselja ob pogledu na morje, bližnje hribe in zastrte velikane na obzorju pa ne. Posebno lep se mi je tokrat zdel beloglavi Snežnik.

 

S Slavnika sva se podala čez Cigana (988 m) še na bližnjo Grmado (Mali Slavnik, 1001 m), s katere je še lepši pogled na Slovensko primorje. Na njej stoji okrogla stavba, ki se vidi že s Slavnika. Po drugi vojni so jo menda postavili kot protipožarno opazovalnico, zdaj pa – tako vodnik – tu domujejo radioamaterji.

 

Do lovske koče Pri lipi sva se vrnila po poti vzpona. Tam je bilo že vse mirno, na koči pa se je svetila nova streha. Pod kočo nisva nadaljevala po jutranji poti, temveč sva šla naravnost po gozdni cesti, ki teče po drugi strani Hrpeljske gore (nekoliko izgubljene Italijane, ki so si želeli v Hrpelje, pa sva poslala desno). Oznake so naju v četrt ure pripeljale na njen vrh (737 m). Označuje jo geodetski kamen (ne stoji na najvišji točki), vpisne skrinjice pa ni. Skalnate konice so navdihnile ljudski domišljiji legendo, da je tu stala utrdba razbojnika z imenom Dobrila tat. Kot Robin Hood je jemal bogatim in dajal revnim. Ko je umrl, je grad izginil, razbojnikovega bogastva pa še do danes niso našli. Na drogu so pritrjeni dva pločevinasta trakova, ki označujeta smeri neba, ter kažipota proti lovski koči in »najinim« Hrpeljam. Spust po poraščenem pobočju je strm in pot precej kamnita. Sestopila sva na dokaj novo gozdno cesto, a markacije so naju vabile čeznjo, čeprav so Hrpelje na levi. Še en spust po razdrtem terenu in že sva zagledala podrto prežo (Nadžlebe). Po že znani poti sva bila v pol ure na izhodišču.

 

Najstarejša označena pot na Slavnik je najbrž tudi najdaljša (tri ure čiste hoje gor, dve in pol dol), take pa so navadno manj obiskane. Ampak nama so všeč, saj vendar rada hodiva.

Naj-poti na Slavnik

Na Slavniku (1028 m) sva bila prvič že prvo leto najinega hribolazenja, 2002, takrat po najobičajnejši, najbolj obiskani, najkrajši poti iz Podgorja, potem pa še trikrat: iz Markovščine po E 6 in iz Hrpelj po najstarejši označeni poti, za katero sva takrat mislila, da je najdaljša, a se je pozneje izkazalo, da je iz Markovščine čez Mala vrata tudi »najdaljša« (obe dobre tri ure). Ko sva se 19. septembra spet odločila za najvišji vrh slovenskega dela Istre, še nisva vedela, da naju čaka še en naj.

 

 

 

Tokrat sva se odpeljala v Kastelec, ki je dal ime predoru na primorski avtocesti (zapustila sva jo pri izvozu za Socerb). V vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras pot na Slavnik iz te vasi sploh ni omenjena. Parkirala sva ob asfaltni cesti proti Socerbu tik pred tablo za konec Kastelca in se odpravila naprej mimo odcepa levo v Osp. Kažipot naju je brž usmeril desno na stezo in k poznogotski cerkvi sv. Križa, prenovljeni leta 1653 (po vodniku sv. Helene iz leta 1653 ‒ tako sem zapisala prejšnjikrat). Za cerkvijo sta naju puščica in markacija usmerili navzgor po asfaltni cesti. Kmalu se je prelevila v gozdno in ko se je ta razcepila, sva nadaljevala po desnem kraku, kolovozu.

 

 

Pod daljnovodom sva komaj opazila zaraščeno tablo o omrežju vzdrževanih habitatov in obnovi kala s pomočjo EU; res se je za mogočnimi rogozi skrival prikupen kal (manj prikupno pa je bilo divje odlagališče gradbenega materiala nasproti). Kolovoz je postal zelo kamnit, po obeh straneh ograjen z ostanki kamnitega zidca. Iz gozda nizkih krivenčastih listavcev sva prišla na travnik z grmi in bori. Pred gozdno cesto sva s težavo razbrala zverižene kažipote, potrebne zamenjave: prišla sva do markirane poti iz Socerba na Slavnik (SPP).

Pričakovala sva, da bo treba čez cesto, a tja nama je branila ograja. Zato sva zavila desno po cesti in čez čas sva res naletela na markacijo. Potem dolgo ni bilo nobene oznake in dejstva se niso ujemala z opisom v vodniku. Našla sva le še nekaj ostankov markacij; nenavadno za SPP. Od ceste so se cepili kolovozi in steze, med katerimi je bil eden levo označen s križi. Mimo več znamenj OF sva prišla do table s prepovedjo dostopa na ograjeno območje. Kolovoz se je končal, torej je bil napravljen prav zaradi grobišča, vendar ne more biti posebno prometen, saj je bil zelo zaraščen. Razločna gaz v visoki travi je pričala, da se ljudje prepovedi ne držijo. Tudi za ograjo sva videla simbole OF in komaj še čitljiv napis Smrt fašizmu na razpokanem deblu. Prestopila sva ograjo in po prepovedanem ozemlju napravila le nekaj korakov do prvega brezna (Jani je potem pobrskal po spletu in ugotovil, da gre za grobišče Socerbska jama za Vrhom/vrhom), nato sva se vrnila na gozdno cesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta je bila belo obrobljena s kraškim šetrajem. Kmalu se je začela spuščati in gozd se je odpiral. Markacij je bilo še vedno komaj kaj. Tik pred prečno gozdno cesto, od koder se je videla Ocizla, je bilo treba zaviti desno in po nekaj korakih sva stala pri velikih ploščatih skalah s puščicami in napisi Socerb 30 m (nazaj), Petrinje (desno naprej) in 1 OPD Koper z markacijo. Najina smer je bila Petrinje. Spet sva bila v (pretežno borovem) gozdu. Ruj je šele začenjal rdeti. Prikorakala sva do ozke asfaltne ceste in se spustila levo po njej. Po nekaj deset metrih se je iztekla na širšo prečno; puščica naju je usmerila desno nanjo. Šipkovi grmi so bili bogato obloženi z rdečimi plodovi. Čez nekaj časa sva na robu asfalta bolj po naključju opazila markacijo in lomljeno črto, ki sta nakazovali, da morava levo s ceste. Tam je na tleh tičala kamnita tablica z napisom EM2P (Ekomaraton dveh parkov, speljan med Boljuncem in Slavnikom).

 

 

Potka je tekla po kraški gmajni med krivenčastim hrastjem in grmovjem ter se pretikala skozi visoko travo, iz katere so tu in tam kukali jesenski podleski. Tukajšnji suhozidi niso bili tako podrti kot drugod. Šipek je letos res obilno obrodil in tudi kraškega šetraja kar ni zmanjkalo. Ko sva prispela do stare ceste Ljubljana–Koper, ni bilo nobene oznake, kam naprej. Za ograjo je iz trave, posejane s čednimi šopki ozkolistnih trpotcev, štrlel betonski stebriček neznanega namena in pomena z železno zanko in napisom RV. Na levi sva že videla Petrinje. Po travnatem kolovozu sva se napotila v tisto smer. Mimo je prihrumela dolga kolona motoristov. Na kolu nad cesto nasproti cerkve sv. Boštjana je bila markacija. Slavnik je bil videti še strašno daleč.

 

 

V vasi sva stopila na asfalt. Strehe niso več obtežene s kamni, kakor piše v vodniku. Posedela sva na zidcu vaškega vodnjaka, da sva si ogledala zemljevid, potem pa nadaljevala po asfaltni cesti mimo kapelice. Krak navzdol se je vrnil na glavno cesto, najin pa se je povzpel in nato prekucnil dol skozi špalir bogato obloženih šipkovih grmov. Najina in glavna cesta sta tekli vštric in družno pripeljali do smerokazov levo Ocizla in Klanec, na obcestnem kamnu in prometnem znaku pa sta naju končno spet pričakali markaciji. Prečkala sva glavno cesto ter na drugi strani pod daljnovodom in mimo čebelnjaka zakoračila po kraški gmajni. Na levi se je za grmovjem skrivala Petrinjska vala s prežo na oddaljenem koncu; njive med grmi in drevesi so bile videti opuščene.

 

 

Kolovoz je zavil levo in na ožjem koncu po mostičku prečkal valo. Zavila sva desno proti Slavniku; kolovoz je postal gozdna cesta. Skozi listnati gozd sva bila hitro spet na asfaltu in med hišami Prešnice, kjer so se kar ponujale robidnice, slive, fige. Pri kažipotih sredi vasi sva zavila desno k cerkvi sv. Jedrti z ločenim zvonikom. Mimo spomenika padlim v NOB in žrtvam fašizma sva se sprehodila navzgor skozi novejši del vasi. Na vaškem vodnjaku in na kažipotu je pisalo, da je do Slavnika še dve uri. Nad Birtovo izletniško kmetijo sva zavila desno na makadam in kmalu zapustila Prešnico. Kolovoz se je nadaljeval desno navzdol proti Podgorju, najin kažipot pa je kazal levo navzgor in čez progo. Onkraj nje se je pravzaprav šele začel vzpon na Slavnik. Ko sva se vzpenjala po skalnati stezici, je po progi pod nama pribrzel vlak; strojevodja nama je pomahal in zapiskal.

 

 

Kamnita steza se je vzpenjala med suho travo. Čez kake pol ure sva zavila desno na prečno pot. Ob posušenem kalu so trohneli ostanki lesa, nekoč morda namenjeni počitku. Nedaleč naprej sta naju napis na skali in puščica levo opozorila na razgled. Zaslišala sva živahne glasove. Povzpela sva se na skalnato razgledišče, s katerega se sicer vidijo okoliški hribi, tudi Slavnik, kraške gmajne in celo morje, a je razgled kvarilo nejasno ozračje. Tudi cvetje, kolikor ga je še bilo, se je držalo bolj kislo. Še štirje planinci so bili tedaj tam, a so kmalu odšli. Stena pod razglediščem je domoljubno in naravoljubno (?) popisana. Z njega sva se spustila po drugi strani in spet ujela prejšnjo pot. Ko se je veter spreletel med vejami meni neznanih dreves, so listi zašelesteli na prav poseben način, kot kaka drobcena tolkalca. Tri izmed planincev z razgledišča sva prehitela, ko so pod potjo našli precejšnjo skupino dežnikaric.

 

 

 

 

Menjavala sta se gozd in gmajna, posejana z brinovimi grmi, hrastiči, bori. Zaradi oblakov se je kar stemnilo. Dvakrat sva prečkala ozko cesto. Ob poti so cveteli klinčki in velike vijoličaste zaplate pritlikavega ali liburnijskega šetraja. Pozobala sva prgišče brinovih jagod. Za stičiščem s potjo iz Hrpelj in tablo Naravni spomenik Slavnik sva pot že poznala. Ko sva poslednjič stopila iz gozda, so naju pričakali kažipoti, množica italijanskih avtomobilov in kupi odpadnega gradbenega materiala. Nadaljevala sva kar po cesti. Kljub klavrnemu vremenu je bilo zelo vroče in predvsem soparno. Za odcepom levo proti Povžanam in Skadanščini sva se pognala v zadnjo strmino, ki so jo obilno krasili avstrijski sviščevci, drugih rož pa ni bilo več.

 

 

Najprej sva se podala prav na vrh, od koder tisti dan ni bilo posebno lepih razgledov, nato pa sva se okrepčala v Tumovi koči (1018 m). Nekoč sva tamkajšnjo kuhinjo že skritizirala, a tokrat sva jedla prav dobro. V jedilnici sva si ogledala akvarele iz letošnje slikarske kolonije članic likovnega krožka koprskega društva za tretje življenjsko obdobje Pristan in portoroškega društva Vrtnica.

 

Sosedov Grmade (Malega Slavnika) in Cigana nisva obiskala, saj se nama je »posrečila« doslej zares najdaljša pot na Slavnik (3 ure in 40 minut), zato sva se po počitku kar odpravila nazaj v dolino. Proti koncu je začelo rositi, a ni bilo hujšega. Za vrnitev sva potrebovala pol ure manj. Kdo ve, ali bova našla še kako najdaljšo pot na Slavnik?

Triglav drugič in zadnjič – Prvi dan: iz Krme do Planike

Že od januarja sva imela rezervirano sobo v Domu Planika pod Triglavom, a po Janijevem padcu v Paternollijevi grapi je kazalo zelo slabo. Po okrevanju, fizioterapiji in »treningu« na nekaj hribih sva sklenila: greva do Planike, potem pa se bova odločila, ali pojdeva na Triglav – odvisno od vremena in počutja, posebno Janijevega. Tako sva se 3. septembra odpeljala v Krmo, na parkirišče Pri lesi (okrog 950 m; S 46.385254, V 13.907230). Kako da tam ni nobenih kažipotov, sva se spraševala že pred nekaj leti, ko sva šla na Veliki Pršivec, in še vedno je tako (Triglav je omenjen le na tabli TNP o vrhovih nad Krmo). Kljub temu je bilo na parkirišču veliko avtomobilov, tudi tujih.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri znaku za prepoved prometa na koncu parkirišča sva zakoračila v gozd in šla mimo zapuščene hiše. Sprva gruščnata, pozneje prijetno peščena pot se je blago vzpenjala in spuščala, nato je bilo treba čedalje večkrat strmeje navzgor. Po gozdu so ležali skale in polomljeno drevje. Čez dobrih 20 minut je pot zavila ostro levo in postala precej skalnata. Kmalu zatem sva prečkala hudourniško strugo, čez čas še enkrat. Sledili so ključi, ki so naju po kakih 25 minutah pripeljali v redkejši gozd, više pa med ruševje, kjer nama je čez dobrih 10 minut zaprla pot velika skala, zaradi katere je že nastal »obvoz«. Komaj sva se izogibala kravjakom, toliko jih je bilo, a mene so še bolj motili odvrženi papirnati robci in toaletni papir. Daleč spredaj se je dvigal Vernar in levo od njega so se videla Bohinjska vratca. Nad nama so že vse jutro letali helikopterji.

Prej kot v 20 minutah sva prispela na travnato ravnico Vrtačo (1430 m). Pred nama je hodila skupina planincev; štirje so zaostali in sva jih prehitela, nato spet oni naju. Po dobrih 20 minutah smo prispeli na Polje (1580 m), kjer so nekateri »pustili srce«, drugi pa smeti. Vedno znova me preseneti, da v hribe hodijo tudi ljudje, ki jim ni mar za naravo (pod »klopco« so ležali ogorki in škatlica od cigaret, nekoliko naprej še plastenke od actimela). S Polja je bil lep pogled na  Vernar (pred njim Rjavko), Činkelman, Kurico. Od tam dalje je raslo veliko macesnov in nekateri so že postajali rumenkasti. Po tisti poti sva že hodila ravno zaradi jesenskih macesnov. Sledili so ključi med skalami. Večina »stopnic« je bilo naravnih, tu in tam pa je bila pot nadelana s kakim bruncem.

 

Čez 5 minut sva šla mimo betonskega korita. Skalnata stezica po redkem macesnovem gozdu naju je v dobrih 20 minutah pripeljala do pastirske koče Prgarce (okrog 1720 m, podatki so različni) z bivakom na zadnji strani. Pokukala sva vanj. Medtem se je pri koči nabralo nekaj planincev, med njimi mlad par tujcev s slovenskim vodnikom. Nad Prgarco je postala pot bolj strma. Na razcepu nad koritom z letnico 1989 čez slabe četrt ure naju je dohitel švicarski par s psičkom. On je bil namenjen na Triglav (to je bil del njegovih priprav za Matterhorn, je povedal), ona in psiček pa sta ga nameravala počakati v Planiki. Desno je kazal napis na skali KREDARICA, mi pa smo zavili levo, kjer napisa ni bilo, Švicarja naprej. Vzpenjala sva se proti sedlu med koničasto Kurico na levi in Arhovo glavo na desni. Del tega vzpona je bil precej naporen skalni skok. Ko sva čez slabih 45 minut dosegla sedlo, sta se Švicarja že vračala, češ da se je vreme začelo kvariti in nočeta tvegati.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez čas se je izza neimenovane skalne gmote (vsaj midva ne poznava njenega imena) pokazal Triglavski Vogel. Po slikovitem in razgibanem pobočju sva 20 minut nad sedlom stopila na še eno, Konjsko sedlo (2020 m), kjer je križišče s kažipoti desno Triglavski dom 1h 30min, Dom Valentina Staniča 3h, levo Vodnikov dom 1h, Rudno polje 4h, naravnost Dom Planika 1h. Povzpela sva se proti Planiki in s strmega pobočja uživala lepe razglede, tudi nazaj na Konjsko sedlo in gore nad njim; videla sva celo Vodnikov dom na Velem polju. Po pol ure so naju pričakale stopnice. Rastja je bilo komaj še kaj. Ko sva obšla omenjeno neimenovano skalno gmoto, sva dosegla greben in zavila desno. Na levi se je dvigala Mokra skala in zdelo se nama je, da je na vrhu možic. Kmalu po tistem, ko se je prvič pokazala streha Planike, sva se znašla v kotanji z več stezicami, markacij pa ni bilo videti. Jani je obhodil kotanjo po položnejši desni poti, jaz po strmejši naravnost. Na zgornjem robu kotanje sem ga čakala kakih 5 minut; izkazalo se je, da je šel on po pravi (označeni) poti. Uro in četrt nad Konjskim sedlom sva prispela k Planiki (Stara Fužina 243) na Zgornjih Ledinah (2408 m). Iz Krme sva hodila dobre štiri ure in pol, celo manj, kot je pisalo na tabli TNP.

 

Nebo se je čisto stemnilo, a nekateri so šli kljub temu še na Triglav. Skoraj pol ure sva čakala, da sva dobila sobo (prijaviti se je mogoče šele ob treh popoldne). Posedela sva v jedilnici. V enem izmed kotov je visel reliefni portret tigrovca, partizana, kulturnika in gornika Danila Turka - Joca (1912–1991), delo akademskega kiparja Staneta Kolmana (1953–2019). Prisluhnila sva gostom pri sosednji mizi, ki so že bili na vrhu. Najzgovornejši je bil najstarejši, ki bo v začetku naslednjega leta dopolnil 85 let. Svoje hribovske pripovedi je začenjal s »Samo še tole bom povedal.« Pa ni zdržal dolgo in je spet povedal »samo še tole«. Živahen in zanimiv možak. Baje je bil tokrat zadnjič na Triglavu, kamor je prvič pripeljal vnukinjo. Triglavsko škrbino, ki bi nama omogočila krožno pot, je odločno odsvetoval.

 

Malo sva se še potikala okrog doma, se razgledovala in klepetala z drugimi planinci. »Ali vaju slikam?« Ponudbe seveda nisva mogla zavrniti, saj je bil Triglav tako lep in skoraj na dosegu roke pa tudi sonce ga je znova obsijalo. Del tiste skupine, s katero sva se zjutraj prehitevala, je šel na vrh še isti dan. Gospa, ki je zaradi svoje želje iti na Triglav to skupino zbrala, je obtičala na Malem Triglavu, ker si ni upala naprej, a je sklenila poskusiti še enkrat naslednji dan. Tudi midva sva se že nagibala k vzponu na vrh. Bova videla zjutraj ...