Reber, v več pogledih zanimiv hrib

Na prvi dan meteorološke pomladi naju pri izbiri cilja ni vodilo vreme; ker je bila pustna sobota, sva se ravnala po strateški legi Trojan, kjer sva se nameravala nazaj grede oskrbeti s pustnimi krofi. S ceste proti Trojanam sva zavila levo pri smerokazu Zavrh pri Trojanah. Ob odcepu stoji lesen spomenik z napisi v slovenskem, francoskem in nemškem jeziku. Postavili so ga ob 200-letnici napada rokovnjačev na Napoleonove vojake 19. 6. 1809, v katerem je padlo šest francoskih častnikov (eden izmed napadalcev naj bi bil prapraded politika Franceta Cukjatija). Tu, na Učaku (to ime za prelaz in naselje je povezano z volkovi v okoliških gozdovih, Volčjak), sva parkirala. Poleg kozolčka s sliko razglednega stolpa, oznakami E6 ter napisoma Učak 609 M in Doline 1,5 km so kažipoti, med njimi Stolp na Rebri 55min.

Povzpela sva se po asfaltni cesti proti modri hiši in pod njo zavila levo. Travnati breg na desni je bil ves bel od malih zvončkov. Rumeno-rdečim markacijam E6 so se pridružile Knafelčeve. Za silo bi se dalo parkirati tudi na vrhu prvega vzpona. V daljavi se je izrisovala Čemšeniška planina. Pri rdeči hiši, kjer se asfalt konča, sva stopila na makadamsko cesto. Nekaterim knafelčkom so markacisti dodali črko D (Domžalska pot spominov). Trobentice in telohi so potrjevali, da se je začela meteorološka pomlad. V gozdu sva opazila sledove žledoloma, a cesta je bila očiščena. Na vrhu razmeroma strmega vzpona se pri peskokopu zravna in se spusti v Doline (na zemljevidu Dolinar), v levo pa se odcepi gozdna cesta. Nanjo sva zavila skupaj s Knafelčevimi markacijami; evropske so odšle proti Dolinam, ki sva jih lahko videla skozi drevje desno pod seboj.

 

Gozdna cesta naju je pripeljala do kamnoloma. Za klopco pod razpelom je bilo še prezgodaj, zato sva nekoliko raziskala okolico, po kateri je posejanih nekaj počitniških hišic. Ob ograjenem dostopu k najbližji stoji kažipot Kolovrat, ki usmerja navzdol po stezi (na zemljevidu te poti ni), pred drugo pa kapelica z napisom Kraljica miru. Zavila sva ostro levo po strmem kolovozu, kamor kaže kažipot Stolp na Rebri 15min (tudi te poti na zemljevidu ni). Po kakih 30 m naju je puščica na skali usmerila desno na stezo. Ta je bila prav tako pospravljena po žledolomu. Na prvem predvrhu se strmina unese, nato se steza požene na drugega in na levi se med drevjem pokažeta Limbarska gora in Črni graben. Na drugem predvrhu je ležalo veliko polomljenega drevja, a ne le od zadnjega žledoloma. Kar precej sva se spustila in se nato po ozkem grebenu povzpela na vrh z razglednim stolpom. 

Leseni stolp iz leta 2003, postavljen ob 10-letnici PD Blagovica, je trden, lepo vzdrževan, celo opremljen z lopato, strgalom za led, predpražnikom in omelcem. Na skrinjici in v vpisni knjigi je zapisana nadmorska višina 875 m, ne 878 m, kakor trdijo zemljevidi. V knjigi se prav tako pozna skrbnost domačega društva. Hrib ima očitno zelo zveste obiskovalce, tudi takega, ki se vpiše vsak dan. Pozornost mi je vzbudil vpis Latvijca, saj za Reber zanesljivo niti večina Slovencev ne ve. Ugibala sem, da najbrž hodi po E6, potem pa me je radovednost prignala do spoznanja, da je to najverjetneje monociklistični »nogohitrc«, ki po virih iz Rige študira v Ljubljani.

 

S stolpa je lep pogled na Črni graben z Limbarsko goro in Špilkom, na Kamniško-Savinjske Alpe (Menino), Čemšeniško planino, Kum in Zasavsko sveto goro. Na severovzhod ni razgleda, zato sva sledila smerni tablici Razgledna točka 3 min do razgledišča, kjer stojita klop in miza s »šopkom«. Ravno takrat se je na tisto stran pripodila megle, pa tudi zaradi drevja nisva imela posebnega razgleda. Potka teče še naprej, a ni označena.

 

In kako se pravzaprav imenuje ta hrib? (Komur ni za (moje) jezikovne »razprave«, lahko ta odstavek kar preskoči.) Domačini pišejo in govorijo na Rebru, torej bi se moral imenovati Rebro. Pa se ne! Imenuje se Reber. Tako je na obojih kažipotih: »doma narejenih« in uradnih (PZS oziroma domačega PD Blagovica). Toda na prvih piše Stolp na Rebru, na drugih pa Stolp na Rebri (enako na spletu, razen na straneh blagoviških planincev in občine Lukovica). Slednje je pričakovano (tudi sama sem rekla tako, dokler me niso zmedla dejstva »na terenu«), kajti samostalnik reber je ženskega spola. Kje je torej kratki stik? Na misel mi prideta dve možnosti: ali (1) se hrib v resnici imenuje Rebro, vendar domačini vsebino (samostalnik srednjega spola) izražajo pogovorno z moško obliko (tako kot na primer oken namesto okno), ki jo tudi sklanjajo po moško, ali pa (2) se hrib v resnici imenuje Reber, pa to ljudje, »neobremenjeni« s slovnico, dojemajo kot moški samostalnik, saj se ne konča na -a kot večina ženskih. S »filozofsko« razliko med resničnim in dejanskim se seveda nihče ne trapi, zato se do pravega odgovora najbrž ne bom dokopala.

 

Ker je vzpon na Reber trajal manj kot uro, sva si omislila vrnitev po »daljšnici«. Pri kamnolomu sva zdaj zavila proti Dolinam in Golčaju. Že čez nekaj metrov naju je kažipot usmeril po stopnicah desno navzdol. Sestopila sva na gozdno cesto in nadaljevala levo po njej (v nasprotno stran je bil lep pogled na Doline). Med polomljenimi brezami in počitniškimi hišicami naju je pripeljala do hiše Učak 35, za njo pa naju je kažipot Golčaj poslal na kolovoz, ki se je izkazal za slabo gozdno cesto. Ko se je končala, sva nadaljevala po stezici. Bila je prehodna, a ne tako lepo pospravljena kot dotedanje poti, zato je bilo treba večkrat preplezati kako deblo ali veje ali pa zlesti spodaj, veliko podrto drevo pa sva morala celo obhoditi po strmem spodnjem pobočju. Skozi gole veje naju je prijetno grelo sonce. Opažala sva čedalje več borov. Srečala sva dva planinca in planinko, ki so čistili pot. Enemu se je ob najinem poročilu, kako všeč nama je bilo na stolpu na Rebru, kar samo smejalo. Nič čudnega, saj sta nama druga dva pojasnila, da je stolp njegova zamisel. »Še malo in boste hodili kot po avtocesti!« je prešerno zatrdil. To so pravi prostovoljci – zadovoljstvo tistih, ki jim je namenjeno njihovo delo, je tudi njihovo zadovoljstvo.

 

Kmalu zatem sva se znašla na hudo erodiranem območju. Svet se je odprl in spodaj sva zagledala cesto. Pod skalo z napisom Srečno naju je pričakala razgledna klopca. Pusto pokrajino z bornim rastjem je zaljšalo resje. Vse – skale in pot – je bilo zelo krušljivo. Spet sva stopila v borov gozd, kjer je bilo še več resja. Tako zgodaj spomladi nikoli ne vem, ali gledam jesensko vreso, ki je preživela zimo, ali se je razcvetela že spomladanska resa. Kak botanik bi me gotovo za ušesa! Kmalu zatem sva se spustila na makadamsko cesto, kjer na kažipotu piše, da je do Golčaja še uro hoda. V Bôrju pri Mlinšah sva pozneje izvedela, da temu kraju rečejo Preval (ali le preval). Mimo novega razpela sva se spuščala dalje, čeprav naj bi se po zemljevidu cesta pri njem končala, do kola s kažipotom, evropsko markacijo in napisom 500 m. Kmalu za združitvijo z gozdno cesto z leve se na žalost hodcev in v veselje voznikov začne nov asfalt, ki pripelje v Borje. Za nekdanjim kamnolomom na drugi strani vasi sva spet vstopila v gozd. Mimo številnih odcepov sva skupaj z markacijami vztrajala na cesti. Pri kažipotu Golčaj sva zavila levo z nje. Blatni kolovoz, razrit od traktorskih koles, je označen z obojimi markacijami. Tam so cveteli že tudi pljučniki in jetrniki.

 

Sestopila sva na asfaltno cesto in zavila navzgor po njej. Asfalta je za ovinkom konec. Stopala sva po gozdni cesti, po kateri očitno vlačijo hlode. Kar strmo sva se vzpenjala in na peščenem svetu so cveteli lapuhi. Potem se je strmina unesla in ko se je cesta začela spuščati, sva v daljavi med drevjem že zagledala zvonik sv. Neže. Pristala sva pri razpelu, od katerega je le še blag vzpon do cerkve, povzpela pa sva se tudi na »vrh« Golčaja; tu sva pred kratkim že bila.

 

Vrnila sva se v Borje. Med potjo sva opazila še (en sam) spomladanski žafran, oglasil pa se je tudi detel. Začelo je rositi, zato sva se zatekla k sv. Jakobu, ki ima pokrit portik. Sklenila sva, da je čas za čokolado. Takrat je iz hiše tik cerkve stopila mlada ženska; najprej jo je presenetil dež, nato pa še midva. A ni se zmedla: stekla je nazaj v hišo ter se vrnila s steklenico sadjevca, ki ga je skuhal njen ati, in s cerkvenim ključem. Tako sva si cerkev ogledala še znotraj. Ob okrogli obletnici (ni vedela, kateri) so poleg zvonika obnovili tudi notranjost. Posebno lep je strop. Menda je čisto nov, a so si prizadevali posnemati slog časa, iz katerega je cerkev. Vhodna lopa je pokrita, ker so tu prenočevali romarji na poti k sv. Jakobu v Kompostelo. 

Medtem je prenehalo deževati. Do Prevala sva šla po že znani poti, od tam pa po cesti proti Kolovratu. Tu ni oznak. Pred Plavišnikovo domačijo sva zavila levo na kolovoz mimo kozolca in v breg k cerkvi sv. Radegunde. Tudi ob tej poti je cvetelo obilo resja. Dosedanjim rožam so se pridružile marjetice. Za hišo sva šla skozi ozek pas gozda, v katerem so »shranjeni« gradbeni material in kmetijski stroji. Na drugi strani sva se po travniku usmerila proti cerkvi. Mimo razdejane kapelice in korita brez vode sva prisopihala na Strme Njive. Pobočje pod njimi je bilo poraslo z blagodišečimi telohi. Na transformatorski postaji je zeleno-bela markacija. Ob cerkvi, ki je bila nekoč pomemben zasavski romarski cilj, stoji mogočen listavec (najbrž lipa – če drevo nima listov, ga večinoma ne prepoznam). Obok pokritega vhoda je bil očitno poslikan, a zdaj je »na ogled« le še košček freske.

 

S Strmih Njiv sva se spustila po travniku na makadamsko cesto, ob kateri sva videla še eno zeleno-belo markacijo, proti Kolovratu. Na travnatem pomolu na desni stoji velik lesen križ, pod njim pa središče vasi in cerkev sv. Lovrenca. Malo pred Kolovratom 20 sva našla pot na Reber, ki je na zemljevidu sicer ni, a sva jo zaradi kažipota Kolovrat pri kamnolomu pričakovala. To je kolovoz, ki se odcepi ostro levo, tako rekoč nazaj. Ob pašniški ograji sva se povzpela v gozd. Ta je precej razdejan, a pot v glavnem ni prizadeta, le na enem mestu se je bilo treba dobesedno splaziti po tleh pod polomljenim vejevjem. Ob stezi pod eno izmed hiš okrog kamnoloma stoji sod, v katerega mečejo smeti. Ali bo tudi ta končal spodaj na pobočju, kakor sva jih nekaj videla niže doli?

 

Na klopci pri kamnolomu sva si privezala dušo in nadaljevala po že znani poti na Učak. Tako sva z Rebri hodila skoraj štiri ure ‒ štirikrat dlje kot nanjo. Domov grede sva se ustavila na Trojanah in si zvečer privoščila imenitne krofe.

Prvi pohod v letošnjem letu: Zasavska-Sv. gora

Naslov je nekoliko čuden, a tako je zapisan najin tokratni cilj na kažipotih PD Zagorje. Težave z imenom te gore sem omenila že ob najinem prvem obisku (takrat je pisal o njej tudi Jani) in Zagorjani so jih pač »rešili« po svoje ‒ sicer pravopisno ne zelo spretno, a v podobnem duhu kot Krajevni leksikon Slovenije (KLS), ki hrib imenuje Zasavska ali Sveta gora. Če bi lahko odločala, bi zaplet rešila v skladu z opredelitvijo »Sveta gora je razgleden hrib v slemenu Zasavske gore« (žal se ne spomnim, kje sem jo pobrala) in po potrebi (le če ne bi bilo jasno, za katero Sveto goro gre) z razločevalnim pridevnikom za najvišji vrh: Zasavska Sveta gora. Ampak (k sreči?) ne odločam.
 

 

V Zagorju sva sledila smerokazu Čolnišče. Sprva sem mislila, da bova parkirala v Čolnišču (tako sklanja tudi KLS), potem pa sem izvedela, da se reče v Čolniščah. To mi je prijazno sporočil Marjan Kovač, predsednik sveta KS Kisovec-Loke*, in enako piše v vodniku Posavsko hribovje. Vodnik po Zasavju V 3 krasne se strinja s spolom in številom, a uporablja drug predlog: na Čolniščah. Kljub temu pa so v Planinskem vestniku 4/13 na strani 38 vztrajali pri ednini, tako da nekaj dvoma vendarle ostaja. Parkirala sva na desni strani markirane ceste tik pod vasjo, od koder se že vidi krajevna tabla.
 

 

Povzpela sva se mimo znaka za tradicionalni kolesarski vzpon na Zasavsko (Sveto) goro (tudi na spletni strani Kolesarskega kluba Zagorska dolina je zapisana vsakič drugače), krajevne table in spomenika osmim talcem, ustreljenim 19. 1. 1944, ter na vrhu vzpona zavila desno. Cesto sva kmalu zapustila in se podala za markacijami v gozd. Z desne je pritekla še ena, položnejša markirana stezica. Najina je bila tako strma, da bi bila v mokrem ali ledu prava drsalnica. Pobočje je bilo na debelo nastlano z bukovim listjem in po njem uhojenih več stezic; morda ljudje iščejo, kje bi bilo manj strmo. Sključen star možak, ki je v precejšnjem mrazu golorok napravljal drva, nama je povedal, da so okrog vasi postavili daljnovod, zato so podrli veliko drevja, tako da bova šele pozneje spet naletela na markacije. Svetoval nama je, naj se drživa njegove vlake, pa bova dosegla gozdno cesto. Posebej je omenil Vodice, kjer da je dobiti dobro kapljico. Vlaka je tekla naravnost navzgor. Ko se je strmina unesla, je vlaka izginila, gozdne ceste pa ni bilo. Prečkala sva opuščen kolovoz, potem pa zavila levo na travnik s prežo in nadaljevala navzgor ob robu gozda. Tudi na tretji uravnavi ni bilo ceste, zato pa obilo gostega grmovja, skozi katero se je bilo težko prebiti. Zavila sva levo po ostankih neke poti, vse zametane in zaraščene. Končno se je pokazala cesta in napotila sva se levo po njej.
 

 

Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala hiše. Pr' Štajerc (Jablana 10) nama je gospodar povedal, da sva prišla v zaselek Vodice. Domačija se imenuje po enem prejšnjih lastnikov, Štajercu. Na gospodarskem poslopju piše J1885O in L2007O, kar pomeni Jaka Ostrožnik in Leopold Ostrožnik (ta je stavbo leta 2007 obnovil), na vratih pa Razkužilo, najbrž tista imenitna kapljica, o kateri je govoril stari mož nad Čolniščami. Na toplarju nad domačijo so naju tri zbledele markacije in puščica poslale po travniškem kolovozu navzgor proti gozdu. Na koncu travnika sva zavila desno v hosto, kjer naju je pričakala še ena slaba markacija. Ko sva naslednjič stopila na plano, sva tehtala med dvema možnostma: levo v gozd ali naravnost čez čistino. Markacij nisva našla ne tu ne tam, a na drugi strani se je nadaljeval kolovoz, zato sva se ga oprijela. 

Vrh naslednjega travnika sva zagledala streho zvonika. Izkazalo se je, da spada k podružnični cerkvi sv. Križa (810 m). Na spletu sem našla več virov (najbrž prepisujejo drug od drugega), ki trdijo, da je hrib »težko dostopen«, čeprav se meni zdi čisto pohleven. Umetnin v notranjosti seveda nisva videla, na ostanku domnevno taborskega obzidja pa sem našla primerek sodobne »umetnosti«.

 

Od cerkve sva se povzpela še na sosednji hribček in se z njega spustila v vas Jablana. Pri prazni kapelici sva sestopila na asfalt in se mimo žage napotila med hiše. Sredi naselja sva pri kažipotu nazaj Marela (to je bližnje smučišče) zavila desno na prečno asfaltno cesto. Prav tedaj so vas obiskali sv. Trije kralji. Nekoliko zabavno se mi je zdelo, da so se po koledovanje odpeljali z avtom, čeprav to v današnjih časih najbrž ni posebno nenavadno.

 

Vrh klančka nad vasjo je bilo za toplarjem s tablico krožne poti Jablana‒Kobiljek‒Pleše s sliko dežnika (morda namig na smučišče Marela?) asfalta konec in makadamska cesta se je spustila proti gozdarskemu delovišču, nato pa tekla rahlo gor in dol skozi gozd med markacijami in trobenticami. Pri kamnolomu je zavila desno in midva z njo. Za ovinkom sva prvič zagledala Sveto goro in levo pred njo Roviškovec. Prikorakala sva v Borje, kakor piše na hišnih številkah, sicer pa se zaselek imenuje Kobiljek, enako kot bližnji hrib. Pri neki hiši so si omislili ograjo iz odsluženih Elanovih smuči. Na zemljevidu je tu konec ceste, a v resnici se je nadaljevala, in to zelo strmo. Ko je zavila desno k počitniški hiši, sva se povzpela po kolovozu levo v hrib do rdečega kažipota na vrhu. Nadaljevala sva po grebenu in naletela najprej na kažipot naprej Spom. pohod in pozneje še na enega levo proti Sveti gori.




 

 

Prispela sva pod vrh kopastega hriba Pleše (866 m), kjer je stalo več objektov, bolje ogrodij. Markacija in puščica na prvem sta kazali nekam desno, a preden sva dognala, kam, so prišli gor trije domačini s psičko. Prisrčno so naju pozdravili, nama voščili srečno novo leto, razložili, da je to prireditveni prostor za prvomajska srečanja Zagorjanov, in se ponudili za vodenje do skupnega cilja. Prireditveni prostor smo zapustili približno pod kotom 45º desno čez travnik (stezice skoraj ni bilo videti) proti gozdu, kjer smo našli nadaljevanje markirane poti.

 

Spustili smo se na gozdno cesto, psička Beba seveda prva. Ko smo jo dohiteli, smo stali pred velikim travnikom s počitniško hišico ob robu gozda in čebelnjakom na drugi strani. V desno mimo hišice bi menda prišli do obore z jeleni, a smo se odločili za pot naravnost naprej. Nekaj časa smo napredovali po kolovozu, potem pa po levem robu v gozd, kjer smo znova našli markacije. Pripeljale so nas na drugo gozdno cesto, ki nas je vodila mimo majhnega peskokopa in objekta, katerega lastnik bo menda tu zgradil hlev za konje, ter skladovnic drv. Za kratek čas smo zavili desno na asfaltno cesto, z nje na bližnjico, ki so jo poznali najini vodniki, pa spet na asfalt.

 
 

Pri odcepu za Roviški vrh sva sprejela njihov predlog, da jo uberemo čezenj (sicer se markirana pot na Sveto goro nadaljuje po cesti). Na Roviškovcu sva že bila, le da z druge strani. Povzpeli smo se po koreninasti in nato travnati stezi na skalnat greben. Na vrhu (930 m) s klopco, vpisno skrinjico in geodetskim kamnom sredi gozda razgleda ni bilo posebnega, a skozi vejevje smo vendarle videli del Kamniško-Savinjskih Alp. Poleg okrašene novoletne smrečice smo se postavili za »gasilsko« fotografijo.

 

 

Z vrha smo se spustili po nama deloma že znani poti, pri kažipotih pa izbrali smer čez Babco. Sestopili smo na križišče, a smo asfaltno cesto hitro zapustili. Povzpeli smo se levo v gozd na ozko koreninasto stezo in že smo bili pri Planinskem domu na Zasavski sveti gori ali po starem Koči na Zasavski gori. Ne le ime – spreminja se tudi nadmorska višina: po zemljevidu Zasavsko  hribovje – zahodni del stoji 822 m nad morjem, na spletni strani PZS je podatek 846 m, na tablici s starim imenom pa piše celo 849 m, kar je po Zasavju Rudolfa Badjure in vodniku V 3 krasne višina Svete gore (zemljevid ji pripisuje 852 m). V koči sva si privezala dušo in se poslovila od svojih vodnikov, potem pa se podala še na vrh k cerkvi Marijinega rojstva. Če ne bi bila videla jaslic v maju, ko sva se potepala po Badjurovi krožni poti (BKP), bi mislila, da so tam od bližnjega božiča. Stavba in poslikave v oblačnem vremenu niso sijale tako kot v soncu, a so bile še vedno zelo lepe. Ni čudno, da se je Badjura nad Sveto goro takole navduševal: »Vrh strmih, z zelenjem okrašenih peči na močnem obzidju stoji cerkev liki trdnjava, poleg nje čokat stolp na samem, a spodaj pod stopniščem na ravnobi s krasnim razgledom častitljiva košata lipa. Po njej spoznamo goro iz daljine.«

 

Vrnila sva se na križišče in zavila levo proti Vid(e)rgi. Šla sva mimo odcepa na Roviškovec, tistega, ki sva ga spoznala med 4. etapo BKP. Asfaltno cesto sva zapustila levo navzdol po stezi, posuti s suhim listjem. Slabo označena je najprej tekla tik pod cesto, potem pa naju je bleda puščica v levo usmerila na širšo v jarek in oddaljila sva se od ceste. To je bila le bližnjica in brž sva bila spet na asfaltu. Po suhem listju so začele škrebljati snežinke. Sprva nisva našla oznak. Leva smer se nama ni zdela prava, saj sva se bala, da naju pripelje v Izlake. Potem sva le opazila markacijo desno nazaj in ji sledila.

 
 

Pot se je kar preveč spuščala in zavijala sumljivo levo. Potem ko sta stezo pretekla drobna potočka in sva prišla na gozdno cesto, ki je prečkala večji potok, sva se znašla na križišču. Zavila sva desno in v bregu skozi drevje zagledala oboro, za katero sva domnevala, da je tista, ki jo je omenil eden izmed sopotnikov gor grede. Kar za nosom ob obori ni šlo, zato sva nadaljevala po gozdni cesti, (zaman) upajoč na kako znamenje. Dohitela sva skupino, ki je sestopila na to cesto po drugi strani obore, in izvedela, da gredo v Izlake. Prav tega se je Jani bal (te poti v Izlake sicer ni na zemljevidu), a zdaj sva vedela, kje morava gor: kjer so oni prišli dol. Ob spodjedenem pobočju, s katerega se je usipal drobir, sva zavila na stezo, zametano z vejevjem, in ob ograji obore navzgor. Kar pošteno je že snežilo. Preplezala sva leseno zaporo. Levo zgoraj sva zagledala nekakšen nadstrešek in zagrizla v strmi breg proti njemu. Ob ograji krmilnice (to je bil tisti nadstrešek) sva se povzpela k domačiji, h kateri spada obora. Zdaj je že tako metlo, da sva sebi in nahrbtnikoma nadela kapuci. Mimo skladišča za seno, staje s konjema na dvorišču, kozolca in razpela sva prišla do stanovanjske stavbe in gospodarskega poslopja. Nikogar ni bilo doma, da bi lahko kaj vprašala.
 

 

Nad domačijo sva nadaljevala po gozdni cesti in prav hitro prispela k počitniški hišici, na drugi strani travnika pa sva prepoznala čebelnjak – oba smo videli že zjutraj. Torej se le nisva izgubila! Zavila sva levo v gozd in se poslej do že pobeljene Jablane vračala po poti vzpona. Tam pa pri kažipotu Marela nisva zavila levo proti sv. Križu, ampak sva se držala asfaltne ceste naravnost naprej. Ta je na zemljevidu markirana, a markacij ni bilo videti. Prvo sva zagledala šele čez čas na kozolcu ob cesti. Na Kal sva prišla že v mraku. V križišču z leseno hiško (postajo?) in ekološkim otokom ni bilo videti nobenega znamenja, kam naprej. Zavila sva levo navzdol ter mimo spomenika partizanoma, ubitima 8. 1. 1945, in skozi Malo Peč v trdi temi vendarle prikorakala do krajevne table Čolnišče.

 

 

Do planinskega doma smo hodili 2 uri in 40 minut, vrnitev pa nama je vzela nekaj manj. Čeprav 2. januar ni več dela prost dan, pa je bil letos na soboto in tako sva si lahko privoščila prvi pohod v tem letu. Po prazničnih naporih je bilo hribolazenje najboljši počitek.

 

* Med drugim mi je napisal: »Čolnišče imajo podružnično cerkev, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1581, medtem ko je na zvoniku izpisana letnica 1687. Posvečena je sv. Nikolaju (Miklavžu), zaščitniku nekdanjih čolnarjev in splavarjev, na katere opozarja ime kraja. Čolnišče verjetno izhaja iz: čolníšče -a [u̯n] s (í) prostor za shranjevanje čolnov: čoln se je vrnil v čolnišče. Ime svetnika kot tudi naselja kaže na bližino reke Save, ki je bila vse do izgradnje železnice leta 1849 edina pomembnejša in redna vzdrževana povezava z ostalim svetom. Živahen promet po Savi naj bi se odvijal že v času Rimljanov, leta 1729 pa je cesar Karel VI. uvedel redno plovbo, ki je potekala na relaciji Sisak–Zalog. Vleka, mitnice, obrečna gostišča in ves vrvež ob reki so prebivalcem naselij v bližini Save prinašali dodatni zaslužek. Tudi Čolniščanom, saj se je preko Prečne do reke Save prišlo v pol ure, medtem ko je pot nazaj zaradi strmine vzela nekaj več časa.«

Le zakaj se je samostalnik srednjega spola v ednini (v Čolnišču) spremenil v samostalnik ženskega spola v množini (v Čolniščah)? To ni edini tak primer, podobno je s koroškim Sedelcem, včasih pa število ostane, le spol se spremeni, na primer iz ženskega v moškega: Reber ali Raven.«