Reber, v več pogledih zanimiv hrib

Na prvi dan meteorološke pomladi naju pri izbiri cilja ni vodilo vreme; ker je bila pustna sobota, sva se ravnala po strateški legi Trojan, kjer sva se nameravala nazaj grede oskrbeti s pustnimi krofi. S ceste proti Trojanam sva zavila levo pri smerokazu Zavrh pri Trojanah. Ob odcepu stoji lesen spomenik z napisi v slovenskem, francoskem in nemškem jeziku. Postavili so ga ob 200-letnici napada rokovnjačev na Napoleonove vojake 19. 6. 1809, v katerem je padlo šest francoskih častnikov (eden izmed napadalcev naj bi bil prapraded politika Franceta Cukjatija). Tu, na Učaku (to ime za prelaz in naselje je povezano z volkovi v okoliških gozdovih, Volčjak), sva parkirala. Poleg kozolčka s sliko razglednega stolpa, oznakami E6 ter napisoma Učak 609 M in Doline 1,5 km so kažipoti, med njimi Stolp na Rebri 55min.

Povzpela sva se po asfaltni cesti proti modri hiši in pod njo zavila levo. Travnati breg na desni je bil ves bel od malih zvončkov. Rumeno-rdečim markacijam E6 so se pridružile Knafelčeve. Za silo bi se dalo parkirati tudi na vrhu prvega vzpona. V daljavi se je izrisovala Čemšeniška planina. Pri rdeči hiši, kjer se asfalt konča, sva stopila na makadamsko cesto. Nekaterim knafelčkom so markacisti dodali črko D (Domžalska pot spominov). Trobentice in telohi so potrjevali, da se je začela meteorološka pomlad. V gozdu sva opazila sledove žledoloma, a cesta je bila očiščena. Na vrhu razmeroma strmega vzpona se pri peskokopu zravna in se spusti v Doline (na zemljevidu Dolinar), v levo pa se odcepi gozdna cesta. Nanjo sva zavila skupaj s Knafelčevimi markacijami; evropske so odšle proti Dolinam, ki sva jih lahko videla skozi drevje desno pod seboj.

 

Gozdna cesta naju je pripeljala do kamnoloma. Za klopco pod razpelom je bilo še prezgodaj, zato sva nekoliko raziskala okolico, po kateri je posejanih nekaj počitniških hišic. Ob ograjenem dostopu k najbližji stoji kažipot Kolovrat, ki usmerja navzdol po stezi (na zemljevidu te poti ni), pred drugo pa kapelica z napisom Kraljica miru. Zavila sva ostro levo po strmem kolovozu, kamor kaže kažipot Stolp na Rebri 15min (tudi te poti na zemljevidu ni). Po kakih 30 m naju je puščica na skali usmerila desno na stezo. Ta je bila prav tako pospravljena po žledolomu. Na prvem predvrhu se strmina unese, nato se steza požene na drugega in na levi se med drevjem pokažeta Limbarska gora in Črni graben. Na drugem predvrhu je ležalo veliko polomljenega drevja, a ne le od zadnjega žledoloma. Kar precej sva se spustila in se nato po ozkem grebenu povzpela na vrh z razglednim stolpom. 

Leseni stolp iz leta 2003, postavljen ob 10-letnici PD Blagovica, je trden, lepo vzdrževan, celo opremljen z lopato, strgalom za led, predpražnikom in omelcem. Na skrinjici in v vpisni knjigi je zapisana nadmorska višina 875 m, ne 878 m, kakor trdijo zemljevidi. V knjigi se prav tako pozna skrbnost domačega društva. Hrib ima očitno zelo zveste obiskovalce, tudi takega, ki se vpiše vsak dan. Pozornost mi je vzbudil vpis Latvijca, saj za Reber zanesljivo niti večina Slovencev ne ve. Ugibala sem, da najbrž hodi po E6, potem pa me je radovednost prignala do spoznanja, da je to najverjetneje monociklistični »nogohitrc«, ki po virih iz Rige študira v Ljubljani.

 

S stolpa je lep pogled na Črni graben z Limbarsko goro in Špilkom, na Kamniško-Savinjske Alpe (Menino), Čemšeniško planino, Kum in Zasavsko sveto goro. Na severovzhod ni razgleda, zato sva sledila smerni tablici Razgledna točka 3 min do razgledišča, kjer stojita klop in miza s »šopkom«. Ravno takrat se je na tisto stran pripodila megle, pa tudi zaradi drevja nisva imela posebnega razgleda. Potka teče še naprej, a ni označena.

 

In kako se pravzaprav imenuje ta hrib? (Komur ni za (moje) jezikovne »razprave«, lahko ta odstavek kar preskoči.) Domačini pišejo in govorijo na Rebru, torej bi se moral imenovati Rebro. Pa se ne! Imenuje se Reber. Tako je na obojih kažipotih: »doma narejenih« in uradnih (PZS oziroma domačega PD Blagovica). Toda na prvih piše Stolp na Rebru, na drugih pa Stolp na Rebri (enako na spletu, razen na straneh blagoviških planincev in občine Lukovica). Slednje je pričakovano (tudi sama sem rekla tako, dokler me niso zmedla dejstva »na terenu«), kajti samostalnik reber je ženskega spola. Kje je torej kratki stik? Na misel mi prideta dve možnosti: ali (1) se hrib v resnici imenuje Rebro, vendar domačini vsebino (samostalnik srednjega spola) izražajo pogovorno z moško obliko (tako kot na primer oken namesto okno), ki jo tudi sklanjajo po moško, ali pa (2) se hrib v resnici imenuje Reber, pa to ljudje, »neobremenjeni« s slovnico, dojemajo kot moški samostalnik, saj se ne konča na -a kot večina ženskih. S »filozofsko« razliko med resničnim in dejanskim se seveda nihče ne trapi, zato se do pravega odgovora najbrž ne bom dokopala.

 

Ker je vzpon na Reber trajal manj kot uro, sva si omislila vrnitev po »daljšnici«. Pri kamnolomu sva zdaj zavila proti Dolinam in Golčaju. Že čez nekaj metrov naju je kažipot usmeril po stopnicah desno navzdol. Sestopila sva na gozdno cesto in nadaljevala levo po njej (v nasprotno stran je bil lep pogled na Doline). Med polomljenimi brezami in počitniškimi hišicami naju je pripeljala do hiše Učak 35, za njo pa naju je kažipot Golčaj poslal na kolovoz, ki se je izkazal za slabo gozdno cesto. Ko se je končala, sva nadaljevala po stezici. Bila je prehodna, a ne tako lepo pospravljena kot dotedanje poti, zato je bilo treba večkrat preplezati kako deblo ali veje ali pa zlesti spodaj, veliko podrto drevo pa sva morala celo obhoditi po strmem spodnjem pobočju. Skozi gole veje naju je prijetno grelo sonce. Opažala sva čedalje več borov. Srečala sva dva planinca in planinko, ki so čistili pot. Enemu se je ob najinem poročilu, kako všeč nama je bilo na stolpu na Rebru, kar samo smejalo. Nič čudnega, saj sta nama druga dva pojasnila, da je stolp njegova zamisel. »Še malo in boste hodili kot po avtocesti!« je prešerno zatrdil. To so pravi prostovoljci – zadovoljstvo tistih, ki jim je namenjeno njihovo delo, je tudi njihovo zadovoljstvo.

 

Kmalu zatem sva se znašla na hudo erodiranem območju. Svet se je odprl in spodaj sva zagledala cesto. Pod skalo z napisom Srečno naju je pričakala razgledna klopca. Pusto pokrajino z bornim rastjem je zaljšalo resje. Vse – skale in pot – je bilo zelo krušljivo. Spet sva stopila v borov gozd, kjer je bilo še več resja. Tako zgodaj spomladi nikoli ne vem, ali gledam jesensko vreso, ki je preživela zimo, ali se je razcvetela že spomladanska resa. Kak botanik bi me gotovo za ušesa! Kmalu zatem sva se spustila na makadamsko cesto, kjer na kažipotu piše, da je do Golčaja še uro hoda. V Bôrju pri Mlinšah sva pozneje izvedela, da temu kraju rečejo Preval (ali le preval). Mimo novega razpela sva se spuščala dalje, čeprav naj bi se po zemljevidu cesta pri njem končala, do kola s kažipotom, evropsko markacijo in napisom 500 m. Kmalu za združitvijo z gozdno cesto z leve se na žalost hodcev in v veselje voznikov začne nov asfalt, ki pripelje v Borje. Za nekdanjim kamnolomom na drugi strani vasi sva spet vstopila v gozd. Mimo številnih odcepov sva skupaj z markacijami vztrajala na cesti. Pri kažipotu Golčaj sva zavila levo z nje. Blatni kolovoz, razrit od traktorskih koles, je označen z obojimi markacijami. Tam so cveteli že tudi pljučniki in jetrniki.

 

Sestopila sva na asfaltno cesto in zavila navzgor po njej. Asfalta je za ovinkom konec. Stopala sva po gozdni cesti, po kateri očitno vlačijo hlode. Kar strmo sva se vzpenjala in na peščenem svetu so cveteli lapuhi. Potem se je strmina unesla in ko se je cesta začela spuščati, sva v daljavi med drevjem že zagledala zvonik sv. Neže. Pristala sva pri razpelu, od katerega je le še blag vzpon do cerkve, povzpela pa sva se tudi na »vrh« Golčaja; tu sva pred kratkim že bila.

 

Vrnila sva se v Borje. Med potjo sva opazila še (en sam) spomladanski žafran, oglasil pa se je tudi detel. Začelo je rositi, zato sva se zatekla k sv. Jakobu, ki ima pokrit portik. Sklenila sva, da je čas za čokolado. Takrat je iz hiše tik cerkve stopila mlada ženska; najprej jo je presenetil dež, nato pa še midva. A ni se zmedla: stekla je nazaj v hišo ter se vrnila s steklenico sadjevca, ki ga je skuhal njen ati, in s cerkvenim ključem. Tako sva si cerkev ogledala še znotraj. Ob okrogli obletnici (ni vedela, kateri) so poleg zvonika obnovili tudi notranjost. Posebno lep je strop. Menda je čisto nov, a so si prizadevali posnemati slog časa, iz katerega je cerkev. Vhodna lopa je pokrita, ker so tu prenočevali romarji na poti k sv. Jakobu v Kompostelo. 

Medtem je prenehalo deževati. Do Prevala sva šla po že znani poti, od tam pa po cesti proti Kolovratu. Tu ni oznak. Pred Plavišnikovo domačijo sva zavila levo na kolovoz mimo kozolca in v breg k cerkvi sv. Radegunde. Tudi ob tej poti je cvetelo obilo resja. Dosedanjim rožam so se pridružile marjetice. Za hišo sva šla skozi ozek pas gozda, v katerem so »shranjeni« gradbeni material in kmetijski stroji. Na drugi strani sva se po travniku usmerila proti cerkvi. Mimo razdejane kapelice in korita brez vode sva prisopihala na Strme Njive. Pobočje pod njimi je bilo poraslo z blagodišečimi telohi. Na transformatorski postaji je zeleno-bela markacija. Ob cerkvi, ki je bila nekoč pomemben zasavski romarski cilj, stoji mogočen listavec (najbrž lipa – če drevo nima listov, ga večinoma ne prepoznam). Obok pokritega vhoda je bil očitno poslikan, a zdaj je »na ogled« le še košček freske.

 

S Strmih Njiv sva se spustila po travniku na makadamsko cesto, ob kateri sva videla še eno zeleno-belo markacijo, proti Kolovratu. Na travnatem pomolu na desni stoji velik lesen križ, pod njim pa središče vasi in cerkev sv. Lovrenca. Malo pred Kolovratom 20 sva našla pot na Reber, ki je na zemljevidu sicer ni, a sva jo zaradi kažipota Kolovrat pri kamnolomu pričakovala. To je kolovoz, ki se odcepi ostro levo, tako rekoč nazaj. Ob pašniški ograji sva se povzpela v gozd. Ta je precej razdejan, a pot v glavnem ni prizadeta, le na enem mestu se je bilo treba dobesedno splaziti po tleh pod polomljenim vejevjem. Ob stezi pod eno izmed hiš okrog kamnoloma stoji sod, v katerega mečejo smeti. Ali bo tudi ta končal spodaj na pobočju, kakor sva jih nekaj videla niže doli?

 

Na klopci pri kamnolomu sva si privezala dušo in nadaljevala po že znani poti na Učak. Tako sva z Rebri hodila skoraj štiri ure ‒ štirikrat dlje kot nanjo. Domov grede sva se ustavila na Trojanah in si zvečer privoščila imenitne krofe.