Tolsta Košuta z romantičnim dodatkom

Konec lanskega leta naju je Janijev bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da bi rad dokončal SPP. Sploh nisva vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila (takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva upala, da bo všeč tudi Tomažu. Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko smo se zapeljali do Jelendola, od tam pa v Medvodje, kjer smo zavili levo na gozdno cesto in na križišču pri Košutniku desno. Parkirali smo pri majhnem kamnolomu na kraju, imenovanem Pod Krnico (1250 m).

 

S parkirišča smo se odpravili dalje po cesti mimo skale z napisom Košut. turn, markacijo in puščico naprej. Od ceste se je že po nekaj metrih odcepil kolovoz levo navzgor v gozd; na oguljeni smerni tablici je pisalo Dolga njiva 20min in Košutnikov turn 2h. Potem ko smo prestopili potoček, ki je tekel čez kolovoz, smo se povzpeli po lesenih stopnicah na blatno stezo, označeno s kažipotom Pastirska pot Dolga njiva. Bilo je očitno, da se vzdrževalci poti trudijo zoper blato, čisto ukrotiti pa ga ne morejo. Razveselila me je prikupna naravna »ikebana«: smrečica, rastoča v votlem panju. Po mostičku smo prestopili potok in se potopili v teman smrekov gozd. Čez četrt ure sta z desne od spodaj pritekla dva kolovoza in se križala. Po levem kraku smo se povzpeli do naslednjega križišča, s katerega smo na levi zagledali lično lovsko hišico, desno je tekla gozdna cesta (smerna tablica Brsnina Jezersko), mi pa smo jo ubrali naravnost naprej čez strugo.

Dobrih 5 minut nad križiščem kolovozov smo prispeli na planino Spodnja Dolga njiva (okrog 1400 m). Pri lesi sta nas pozdravila običajni napis Zapiraj ogrado! Krave! in nekoliko neobičajna moderna lutkasta frajla v hribovski opravi s slovensko-angleško-nemškim opozorilom Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo s primerno gorniško opremo. Pa še ena tabla nas je čakala: Spoštovani gostje planine Dolga njiva! Tudi krave smo mame in se bojimo za svoje teličke, ker jih imamo rade zato ne hodite med nami še posebno ne s psi, ker nas spominjajo na volka in smo lahko agresivne! Lep planinski pozdrav Mmuuuu. Pojavile so se mejne markacije. Mimo smerne tablice nazaj Medvodje Brsnina in kažipotov levo Košutnikov turn 1h 30min, Tegoška planina 1h 30min, Planina Pungrat 2h, Dom na Kofcah 3h 30min, naravnost Zgornja Dolga njiva 30min, Košutnikov turn 1h 45min, Sedlo Potok 2h 30min smo prikoračili do stavb in ograd na planini. Na travnikih so cvetele nokote, grebenuše in druge rože, više tudi spomladanski in clusijevi svišči.

 

Nad malim planinskim naseljem smo se povzpeli v breg in še za nekaj časa v gozd. Brnele so žage, ker so krčili ruševje, po planini so vozili avtomobili, na več mestih je bilo slišati ropot orodja in glasove ljudi. Na Zgornji Dolgi njivi smo mimo kažipota na 1580 m desno Sedlo Potok 2h ob skali z napisom Košut. turn in puščico naprej po dobrih 40 minutah prišli do »neuradnega« lesenega kažipota levo Tolsta Košuta. Tam smo zapustili kolovoz.

 

Čez travnike smo se po nemarkirani stezi napotili navzgor proti mejnemu grebenu od Košutnikovega turna/Koschutnikturm prek Gamsovk/Freibachwand in Obličev/Dobrowaspitzen do Tolste Košute/Dicke ali Breite Koschuta. Sredi pobočja so stale kovinske stopnice neznanega namena, s katerih je bil lep pogled navzdol, naravnost na Plešivec. Više smo se pretikali med ruševjem. Kjer je grmovje odstopilo več prostora travi, so cveteli spomladanski in clusijevi svišči, dlakavi oklepi, alpske velese, navadni slečniki, zlatice, modre grebenuše, alpske mastnice, marjetice. Po dobre četrt ure smo čez pašniško ograjo zagledali skalnato-gruščnate Meli. Naprej smo se vzpenjali ob ograji in se veselili čedalje večje cvetlične ponudbe: ranjakov, pogačic, špajk, avrikljev, wulfenovih jegličev, dišečih volčinov, trilistnih vetrnic, pirenejskih kamnokrasov. Kar nekaj časa smo po ostrem grušču med suho travo v ključih premagovali strmo pobočje. Sicer neoznačena steza je bila dovolj razločna. Hodili smo po slovensko-avstrijski meji, zato smo naleteli tudi na mejne kamne. Čez 55 minut smo stopili na vrh, ki ‒ čeprav pot ni označena ‒ premore vpisno skrinjico in žig (na njem in novem zemljevidu Karavanke 2055 m, po starem 2057).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Razgled je bil širen: na zahodu je najbolj izstopal Košutnikov turn, na severu smo prepoznali Setiče/Freiberg in Obir, daleč na jugovzhodu so se vrstile Kamniško-Savinjske Alpe od Strelovca do Krvavca. Z glavnega vrha smo se podali še na zahodnega, nižjega, do katerega je le četrt ure. Med njima smo se ustavili pri naravnem oknu s pogledom na dolino pod Setičami. Ko smo se vračali na glavnega, nam je pripravil prijetno presenečenje par belk; čeprav so te ptice zelo plahe, smo ju lahko kar dolgo opazovali. V zavetju pod vrhom so sedeli trije planinci s psom, saj je zgoraj mrzlo pihalo.

 

 

 

 

Tolsto Košuto smo zapustili sprva po poti vzpona. Navzdol je bila nekoliko nevarna za zdrs. Pri ograji čez 25 minut pa se nismo spustili desno, od koder smo prišli gor, temveč smo nadaljevali po robu ob njej. Preplezali smo jo (pri lesi je bila podrta), kmalu zagledali mejni kamen XXIV/30 in po četrt ure prišli do zarjavelih smernih tablic nazaj Tolsta Košuta (nemarkirana pot) in naprej Planina Dolga njiva 30 min ter rumenih avstrijskih planinskih kažipotov. To je bilo Orlovsko sedlo/Adlersattel ‒ tako v vodnikih (1680 m), na tablici pa Orlovo (1672 m). Ker sva tam že bila, je Jani ugotovil, da so kažipoti zdaj obrnjeni narobe (desna slika; na levi iz leta 2011 prav). Dvojezična tablica nas je opozarjala: Zavetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Prestopili smo ograjo in se spustili proti Mali Košuti. Na desnem ovinku se je stezica pognala navzgor med ruševje, travnat kolovoz pa je zavil desno navzdol. Po njem smo sestopali ob ograji; ne enem kolu je bila celo markacija. Čez četrt ure, na vrhu Zgornje Dolge njive, je padla odločitev, da ne pojdemo na Malo Košuto.

                                                           

                                                                        Čez 10 minut smo pri lesenem kažipotu zašpilili klobaso. Mokrotni svet pod vodnim zajetjem je bil kot nalašč za vodoljubne kalužnice. Čez 25 minut smo se ustavili na planini Spodnja Dolga njiva, kjer gojijo gosi, race, purane, prašiče, ovce in krave. Pročelje koče krasijo rogovje, zvonec, živahna tabla o Orlovi poti in poslikano znamenje, posvečeno Mariji Snežni. Poleg vsega drugega premorejo tudi Gujsa bar. Privoščili smo si kislo mleko. Od avta nas je ločilo le še četrt ure hoje.

 

 

 

 

 

Po dobrih šestih urah (slabih štirih in pol hoje) še nismo bili posebno utrujeni, zato sva z Janijem sklenila končno poiskati znamenje Bornovima uslužbencema, ki ju je prepovedana ljubezen pognala v smrt. Jelendol sva že »vzela«, vendar pri iskanju znamenja nisva bila uspešna. O tej romantični, a žalostni zgodbi sva brala v knjigi Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016)* in na spletu. Vedela sva le to, da se moramo nazaj grede ustaviti v Jelendolu pri prvi hiši na desni, Za Kajžo, in se nekje na nasprotni strani ceste povzpeti v gozd. Zdaj je imel Tomaž priložnost spoznati najine »obplaninske dejavnosti«, ki nama pogosto popestrijo hribolazenje. Precej po naključju sem opazila stezico, katere začetek se je skrival v grmovju kakih 100 m nazaj od hiše proti Medvodju, zato tudi stopničk nismo videli. Više razločna potka z že podrto ograjo in celo z jeklenico nas je po nekaj težavah zaradi podrtega drevesa pripeljala do znamenja, pritrjenega na drevo. Fotografijo mladega para in sliki angelov je žal načela vlaga. Že velikokrat videno: z navdušenjem ustvarjeno propada, ker zmanjka navdušenja za vzdrževanje.

 

S svojim prvim skupnim hribolazenjem smo bili zadovoljni, zato smo sklenili, da pojdemo še kdaj družno v hribe. Za konec pa še Tomaževa panoramska slika Tolste Košute z okolico, kakršnih midva ne znava posneti.

 

* Odlomek iz knjige: »Franc Müller, rojen na Bistrici pri Rožu na Koroškem 8. oktobra leta 1909, je bil pri Carlu Bornu gozdarski pripravnik, Marija Ogris, rojena 28. maja 1908 v Borovljah na Koroškem, je bila pri njem sobarica /.../ Franc in Marija sta bila /.../ leta 1931 stara 22 in 23 let. Mlada, zaljubljena, a različnih stanov. Franc /.../ je bil namreč iz premožne in ugledne nemške družine, Marija /.../ iz preproste slovenske družine pa je na gradu opravljala hišna dela. /.../ Nekega dne /.../ ju je na zmenku zalotila Maria Renata /Bornova žena/ in jima naročila, da se morata naslednje jutro oba zglasiti pri njej. Ker sta vedela, da njune ljubezni ne starši ne ljudje iz okolice ne odobravajo in ker sta se ustrašila posledic svojih dejanj, sta se oba podala v smrt. Pred jutrom sta odšla v gozd, kjer je on ustrelil najprej njo, potem še sebe. Za nastalo nesrečo je bilo Marii Renati, ki je bila sicer dobrega srca, izjemno hudo, zato je naročila, naj ju pokopljejo skupaj. Pokopana sta na tržiškem pokopališču /.../, grob je še vedno redno vzdrževan /.../. Pokopali naj bi ju v dveh ločenih jamah, a je dež zemljo razmočil, da sta se jami združili in so ju pokopali skupaj /.../ V spomin na tragični dogodek stoji znamenje v Jelendolu za zadnjo hišo, za Kajžo. /.../ Elizabeth /ena od Bornovih dvojčic/ je priskrbela nosilni les, ograjo in pot do znamenja. 28. oktobra 2006 ob 13.30 je znamenje blagoslovil župnik Roman Starc /.../«

Dve košuti in en plešec nad dolgima njivama

Na poti iz Kort na Pristovški Storžič sva opazovala Tolsto Košuto (Breite/Dicke Koschuta) kot imeniten, a nama najbrž nedosegljiv cilj. Potem sva prebrala, da ni tak bav-bav, in v nedeljo sva se opogumila. Skozi Tržič sva se zapeljala do Jelendola, od tam pa je še kakih 10 km makadama (od Medvodja, to je približno od sredine, precej slabega) do parkirišča Pod Krnico. Z njega sva se povzpela najprej na Spodnjo Dolgo njivo, o kateri je Stanko Klinar v svojih Karavankah napisal, da je idilična in samotna, zdaj pa berem poročila o hrupni glasbi in razgrajanju pri lovski koči in planšariji. Pod planino sva bila res deležna temeljitega preskušanja basovcev, a preden sva dognala, od kod, so utihnili.

Na Zgornji Dolgi njivi so markacije odšle proti Košutnikovemu Turnu, midva pa sva nekoliko naprej zavila levo pri novem kažipotu Tolsta Košuta. Čeprav pot ni označena, nisva imela orientacijskih težav. Povzpela sva se skozi ruševje do ograje na koncu pašnika in jo prestopila. O poti pravzaprav ni povedati kaj posebnega, razen da je zelo strma in razgledna. V mokrem je ne priporočam, kajti travnata strmina utegne postati drsalnica, nekoliko siten pa je tudi vršni del, ker se drobir "spodmika" pod podplati. Kar prehitro sva bila na vrhu (2057 m), zato sva se napotila še proti drugemu, zahodnemu (2026 m), pa ne daleč. Nisva bila razpoložena za razbiti greben, na katerem je močno pihal prav strupen veter, zato sva se odločila podaljšati planinarjenje drugače. Vračanje na vzhodni vrh nama je "popestrilo" srečanje z gadom. Res sva brala, da je na Tolsti Košuti veliko kač. Tik pod vrhom sva šele nazaj grede opazila lepe rožice prijaznega imena: navadne zdravilke.

Za dodatek sva si izbrala Malo Košuto. Pišejo, da je nepomemben vrh, ampak nama je bila simpatična. Pot prav tako ni označena. Mimo mejnega kamna XXIV/29 sva se spustila na Orlovsko sedlo (Adlersattel; na sedlu piše Orlovo in višina 1672 m, v vodnikih 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni) in naprej na Zgornjo Dolgo njivo, od tam pa levo ob ograji in čeznjo. Večkrat je bilo treba gor in dol, preden sva stala na vrhu. Nekaj zmede je povzročil tržiški zemljevid mladega para, s katerim sva družno navigirala skozi ruševje: njun zemljevid je trdil, da je na vrhu Male Košute mejni kamen 28, vendar sva tega videla pri Orlovskem sedlu, tukajšnji pa ima številko 26. Dol smo se spustili po drugi strani in iz pretepanja z ruševjem izšli kot zmagovalci. Mladina je odšla domov, jaz pa sem na Janijevo vprašanje, ali bi se povzpela še na Plešivec, navdušeno pokimala (da je tam baje še več kač, sem od jutra že pozabila).

Spuščala sva se po kolovozu čez Zgornjo Dolgo njivo. Natanko nasproti kažipota Tolsta Košuta je v bregu na levi tabla, ki označuje državno mejo, in že pri njej se lahko "oprimemo" mejnih kamnov onstran ograje (tamkajšnji je 19), ki nas pripeljejo do kažipota Plešivec ob mejniku 13, potem pa gre večinoma kar naravnost navzgor, zato je pot precej strma. Nekajkrat sva se ustavila in občudovala predvsem "svoji" Tolsto in Malo Košuto, ki sva ju imela kot na dlani. Od kamna 1 je lep razgled, do najvišje točke pa se je treba prebiti še skozi nekaj ruševja.

Med vračanjem na Spodnjo Dolgo njivo sva pobrala športno bluzo, katere lastnik je že počival pri planšariji. Tako sva mimogrede opravila še dobro delo. Parkirišče Pod Krnico je bilo zjutraj nabito polno pločevine, zdaj pa je imel najin avto še komaj kaj družbe. Nad makadamom ni bil posebno navdušen, saj se je prašilo kot za stavo, a ob "spodobnih" cestah zlepa ne rastejo takele prikupne jerebike (tega avto seveda ne razume). Vse skupaj ni trajalo več kot sedem ur.

Virnikov Grintovec, zadnja snežna tura to zimo

Nekaj časa nisem mogla niti pisati, kaj šele hribolaziti, zdaj pa pišem že lahko in bom najprej »pospravila« zaostanke. 28. marca sva se namenila na dokaj »obskuren« hrib, Roblekov vrh (tako Janša v Karavankah, v Atlasu Slovenije in na zemljevidih pa piše Roblek, 1374 m). Na Jezerskem vrhu so bile še popolnoma zimske razmere. Parkirala sva na naši strani mejnega prehoda. Po dobrih 10 cm novega južnega snega sva se med slovensko in avstrijsko mejno tablo napotila proti gozdu, kjer je v jutranjem soncu že pošteno kapljalo z dreves. Po gozdni cesti se je po sneženju že nekdo peljal in med kolesnicami je bilo tudi nekaj stopinj. Pred gozdom so gazi odšle desno po označeni poti proti Pristovškemu Storžiču, midva pa sva ostala v kolesnicah.

 

 

Za začetnim vzponom se je cesta rahlo prevesila navzdol. Prečkala je številne potočke ali pa so potočki prečkali njo. Kmalu za Rakeževo hiško na majhni planini levo pod cesto sva prikorakala do telekomunikacijske antene. Tam stoji klopca – z razlogom: z nje je lep pogled na dolino in na gore nad njo; posebno zal je bil tisti dan Storžič.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Stopala sva po smrekovem gozdu mimo peskokopa in poseke, nato pa so se smreke postopoma umaknile listavcem. Ko sva ugibala, kako bova prepoznala Ankovo planino, naju je presenetil dovoz k veliki stavbi. To je nekdanja mejna stražarnica na Ankovi planini. Česa takega nisva pričakovala, saj Janša stražarnice ne omenja (Klinar niti planine ne). Nekdaj očitno precej imenitna stavba klavrno propada. Notri je videti prav nevarna. Na ometu, ki se že lušči, sta napisana himna 'Ankove stražnice' od 20. 7. 1991 (po Mežkovi Sivi poti) in Jezersko Blues by Phillip Burt & E.M.Z. v angleščini.

 

 

 

Za ovinkom pri stražarnici so ostanki zapornice. Kmalu za njo se z gozdne ceste v desno odcepi še ena, pri kateri je pol znaka za prepoved prometa z napisom Forststrasse. Tik pred tem križiščem sva opazila mejni kamen XXIII/133. Na našem in Kompassovem zemljevidu se cesta konča pri Ankovi planini in nadaljuje pri Roblekovi, tako da tu na meji res nisva pričakovala kar dveh cest. Ob robu gozda sta ležali zverižena pločevina in pnevmatika preminulega vozila. Nadaljevala sva po dotedanji cesti. Kjer se je po dolgem, dasiravno ne strmem vzponu prekucnila navzdol, se je svet nekoliko odprl. Mimo ostanka še ene zapornice sva prišla do starega snežnega pluga, ki je sameval pred desnim ovinkom.

Nedaleč pod ovinkom s plugom sva pri mejni tabli in kamnu XXIII/141 pristala na Roblekovi planini (1294 m; sodeč po kažipotih in tablah, se sosedje ne morejo odločiti med Roblekalpe in Roblekalm). Pred nama je strumno stal Virnikov Grintovec, desno se je pretegovala Tolsta Košuta. Stan na planini ima hišno številko Trögern 12 Roblekalpe. Gozdna cesta, kolesnice in midva smo se še naprej držali smeri, ki nam jo je kazal Grintovec; bil je tako čeden, da sva se na hitro odločila zanj in sva se nehala ubadati z vprašanjem, kateri hrib je Roblek. Na drugem razcepu gozdnih cest sva zavila na levo (Kl. Grintoutz/Virnikov Grintovec, Jezersko 627), kažipot naprej pa je napovedoval Korte (Trögern). Na našem zemljevidu ni markirane poti na Virnikov Grintovec iz Avstrije, na Kompassovem pa pot, ki priteče iz Slovenije, le za kratko prestopi na avstrijsko stran.

 

 

 

 

Kmalu za  prežo in majhnim travnikom s  »kozolčkom« za seno sva zavila levo s ceste in na razcepu takoj zatem po levem kraku navzgor. Strmo sva se vzpenjala med nizkimi smrekami in dosegla prečno gozdno cesto. Onkraj nje je čez pot ležalo podrto drevo; sledila sva gazem okoli njega. Najprej po ravnem in nato rahlo navzgor sva šla mimo poseke. Ozrla sva se in zagledala Obir. Za mejnim kamnom XXIII/158 se je svet odprl in v nekaj minutah sva stopila na sedlo Žingerc (1345 m) s kažipoti. Mimo ostankov lesenega objekta sva znova prišla v gozd, med stare smreke. Opazila sva prvo Knafelčevo markacijo (do tu je bila pot nemarkirana). Sila strma pot se je vzpenjala v ključih. Ta, v čigar gaz sva stopala, jo je moral poznati, saj je tudi tam, kjer se ni videlo od ene do druge markacije, z gotovostjo stopal po označeni poti. Nataknila sva si dereze. Više so bile sledi zametene, in sva morala oznake iskati sama. Kar zmanjkalo jih je; morda so se skrivale pod snegom. Ko sva mukoma prigrizla na rob, sva ugotovila, da nisva na najvišji točki, saj sva očitno zgrešila markacije. Razmere so bile take, da nisva hotela tvegati, in sva se zadovoljila s stranskim vrhom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Virnikovem Grintovcu (1654 m) sva pred desetimi leti že bila, a jeseni in z Zgornjega Jezerskega čez Olipov rob. Z mesta, do koder sva prilezla tokrat, nisva bila deležna razgleda, kakršen se ponuja z vrha, bilo je silno malo prostora in preveč snega, nekoliko sva se pa le ozrla po Košuti in Obirju, preden sva se po hitrem postopku spustila nazaj po svojih sledeh. Dol grede sva se laže posvečala razgledom kot zgoraj na zračnem grebenu; pred nama so se vrstili vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, predvsem Grintovčeve skupine.

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva malicala na sedlu Žingerc, je nekdo prigazil z Jezerskega. Na Roblekovo planino sva prišla že precej utrujena, saj je bilo ponekod na gozdni cesti vsaj meter snega, ki se je globoko in neenakomerno udiral. Zdaj ko nisva dosegla vrha Virnikovega Grintovca, sva se spet vrnila k prvotni zamisli, Robleku. Poskusila sva pri plugu, kjer sva pod snegom slutila pot. Po kakih sto metrih vzpona ob lesenih kolih sva stala na dozdevno najvišji točki. Ob tamkajšnjem kolu sva razkopala sneg in našla kamen, zraven pa rumeno-rdečo plastično reč, kar sva kratko malo razglasila za dokaz, da sva dosegla cilj. Na Ankovi planini sva zlezla nad cesto, od koder je bil še lepši razgled kot od stražarnice. Kljub hudi zimi so se ponekod že prebili iz zemlje beli repuhi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po sedmih sončnih urah sva bila spet pri avtu (hoje je bilo le za štiri). Ustavila sva se še na imenitnem razgledišču nad Jezerskim in pri reliefnem zemljevidu, ki nama je povedal, kaj vse sva videla. Videti pa je bilo kaj!