»Eksota« na Konju

Ne, beseda ne bo o kaki redki rastlini ali živali, odkriti v Kamniško-Savinjskih Alpah, ampak o uresničitvi Janijeve želje, da bi se povzpela na Konja (1803 m) čez Presedljaj. Dokler se nisva naučila uporabljati plezalne opreme, si namreč tega nisva upala storiti. Želja se mu je uresničila na sončno soboto 24. junija. Za izhodišče sva spet izbrala Predbelo; že pred sedmo je bilo na parkirišču pol ducata avtov.

Do Presedljaja sva hodila po isti poti kot pred kratkim. Edine novosti so bili od vode popolnoma razdejana pot pred Brtucovo gričo, boljši, čeprav še vedno ne navdušujoči razgledi s Počivala in Dergančev križ, ki sva ga prejšnjikrat prezrla. To slabo opazno leseno znamenje brez napisa označuje kraj, kjer so maja 1951 našli oskrbnika Doma na Korošici Ernesta Derganca, ki ga je že decembra prejšnje leto odnesel plaz; baje je bil prva žrtev med oskrbniki slovenskih planinskih koč. In seveda so cvetele druge rože kot konec marca: bavarski zali kobulčki, lepki osati, velecvetni naprsteci, dlakavi sleči, kukavice, ciklame, grintovci, repuši, nokote. Na Presedljaj (1613 m), pod katerim so me razveselile kranjske in turške lilije, sva prišla v »predpisanih« dveh urah in pol, na Konja pa naj bi bilo še 45 minut.

Že kmalu po tistem, ko sva zapustila Presedljaj, sva zložila palice, ker so naju začele ovirati, saj si je bilo ponekod laže pomagati z rokami. Pot je bila slabo označena, a sem kljub nenehnemu oziranju za markacijami opazila cvetoče brusnice, vretenčaste ušivce in planinski srobot. Vzpenjala sva se med Lučko Kopo in Kranjskim Dedcem, po senčni strani, kar je bilo dobro za vzpon in slabo za fotografiranje. Pri začetnem plezanju nama je pomagalo nekaj klinov. Nato sva prečila ruševnato pobočje in ker so bile palice zložene, sva pač »trenirala« ravnotežje brez njih, kakor je priporočal Marko Jurič, po čigar mnenju smo pogosto preveč odvisni od palic. Nekateri klini so se majali. Po dobrih 20 minutah sva se lahko oprijela kratke jeklenice. 

Nedaleč nad kratko jeklenico sva dosegla greben Konja. Nekaj časa je bil še »sprehajalen«, po kakih 10 minutah pa se je postavil bolj pokonci in začele so se jeklenice. Nadela sva si plezalno opremo. Zdaj je bilo konec opazovanja rožic. Med plezanjem ne fotografiram, saj se ne zanesem, da ne bom napravila kake neumnosti, pa tudi precej zaposlena sem: prepenjanje vponk mi gre zelo počasi od rok. Plezanje ni bilo težko. Andrej Mašera je v knjigi Zavarovane plezalne poti (Sidarta, 2015, opis 10, str. 51) to verjetno najstarejšo slovensko ferato (iz zadnjega desetletja 19. stoletja) po svoji lestvici PP od 1 do »6 in več« ocenil z 2/3. A domnevna lahkost poti je lahko tudi potuha, da postanem premalo previdna, zato sem se obnašala zelo »šolsko«. Jani je večkrat pripomnil, da bi ta vzpon lahko opravila brez plezalne opreme, nazadnje pa je dejal: »Boš videla, da bova danes tukaj edina eksota s plezalno opremo.«

Po slabe pol ure sva priplezala do marmorne plošče z napisom: Štupar Janez / *16. IX. 1929 / †6. VIII. 1948. Komaj polnoletni elektrikar iz Šmarce si je med sestopanjem po kopnem grebenu hotel odpočiti sedé na cepinu, pa ga je teža nahrbtnika potegnila v globino proti Kamniški Beli. V takih primerih pomislim, da se zgodi tudi sposobnejšim od mene, in še bolj pazim.

Vrh ni bil več daleč. Ko sva se po leseni lestvi povzpela nanj (s Presedljaja sva potrebovala debelo uro), je bilo okrog žiga in vpisne skrinjice zbranih že nekaj planincev. Pokazalo se je, da je bila Janijevo domneva o najini »eksotičnosti« utemeljena. Nič ne de, da sva le živa in zdrava dosegla cilj. No, čisto zdrava ne: prejšnjo noč sem slabo spala in zjutraj sem bila omotična. Pravijo, da je (skoraj) vse v glavi ‒ sem se bala plezarije? Omotica je minila, namesto tega pa me je takoj za izhodiščem nekaj hudo uščipnilo v križu. Bolečine, na katere sem med plezanjem nekako pozabila, so se zdaj močneje oglasile, da nisem imela tolikšnega veselja z razgledi kot navadno, čeprav je bil pogled na Rzenikovo steno res lep.

Vrh sva zapustila po drugi strani, proti Veliki planini. Skalnata potka med ruševjem in cvetjem – repuši, zlaticami, potočnimi sretenami, jagodami, orlicami, grintovci, zalimi kobulčki, hribskimi rmani, spominčicami, pogačicami – naju je mimo krivenčastega macesna s kažipotom desno Rzenik v četrt ure pripeljala na planino Rzenik (1650 m). Pri Mlakarjevi bajti sva si »izposodila« klopco in medtem ko sva malicala, je prišel prijazen možak pogledat, kdo ropota na dvorišču. Ko sva poročala, kod sva hodila ta dan in kaj vse tam okoli sva že prehodila v preteklosti, je beseda nanesla tudi na Varvanje – ne čisto po naključju, ampak ker sva v Planinskem vestniku prebrala, da imajo pri tej hiši staro fotografijo brunarice v tisti votlini. Obljubil nama je, da nama jo bo poslal po e-pošti. Res sva kmalu dobila sliko z razlago »posnetek bajte v Varvanju (domačini rečejo v Cerkvi). posnetek je bil narejen okrog leta 1970« in dovoljenjem, da jo objavim (njen avtor je Janez Urbanija). Izkazalo se je, da je najin sogovornik Jože Urbanija iz Kamnika.

V gozdu pod planino Rzenik je na smreki še vedno viselo opozorilo, da so na poti na Konja opazili črnega gada. Strma skalnata stezica je čez slabih 20 minut pred veliko skalo zavila ostro desno navzdol. Na neoznačenem razcepu se je izkazala za pravo srednja pot. Pri vrtljivih vratih sva se pretaknila skozi leso in travnik pod njo so krasile posebno lepe prstaste kukavice. Od spodaj sva že lep čas slišala živinske zvonce, motorno žago, tovornjake ... Po tričetrt ure sva pristala na planini Dol (1308 m), kamor so ravno dovažali živino ‒ to je pojasnilo ves tisti hrup. Na cesti, ki pelje čez planino, sva srečala domačina, ki nama je razložil, kako prideva na nemarkirano Martèn stezo (torej ne Mártinj, kakor sva govorila doslej, ampak Martìnj): po cesti do obračališča in še naprej, nato v kalužo, navzgor in na vrhu vzpona levo na stezo. Pa pojdiva.

Na koncu planine sva stopila v gozd, a ne levo, na markirano pot proti Kraljevemu hribu, ampak naravnost naprej. Bukovi listi ob robu gozda so bili ozaljšani s številnimi rjavordečimi »okraski«, ki pa jih bukve gotovo niso posebno vesele, saj so to šiške, s katerimi drevo obda gosenice listnih hržic (Mikiola fagi), da ne bi obžirale listov (hvala Janiju Beletu za razlago). Gozdna cesta, porasla s travo ter ovešena z drevjem in grmovjem, se je res razširila v obračališče. Z njega sta vodila desno nekaj še bolj zaraščenega, levo pa gozdna cesta, podobna dotedanji. Nadaljevala sva po njej. Trava nama je segala do kolen, da so se kolesnice še komaj videle. Prišla sva do kaluže in se po lepem senčnatem gozdu začela vzpenjati, kakor je bilo napovedano. Za debelim drevesom z vrezanimi napisi I. F.J.B. 2007 (zadnja številka ni razločna) in MK je stal možic. Puščica je kazala levo. Zavila sva tja in šla po razločni stezi mimo še enega možica. Dosegla sva rob in se pred pomolčkom spustila desno. Pokazali so se Belska Kopa ter Kamniški Dedec in za njim Brana in Planjava. Spuščala sva se po silno ozki stezici ob skalni steni in pod nama je zijal prepad. Čez čas sta se razkrila še Varvanje in Martinj turn.

Po 50 minutah sva ob jeklenici sestopila na mostiček. Slab je že, popraviti bi ga bilo treba. Tam so naju presenetile planike. Iz mrkega neba je začelo zlovešče grmeti in kmalu se je ulilo. Mimo odcepa na Belsko Kopo, skale, »podprte« s palicami, in ostankov rudnika boksitnih preperelin izpred druge vojne, čez obračališče in mimo čebelarske plemenilne postaje na Kopiščih sva se podvizala na cesto in desno po njej do Predbele. Žalostna sva ugotavljala, da zanimivi in razburljivi Martinj stezi slabo kaže, saj je posebno tisti del pod rudnikom že zelo zaraščen. Na parkirišče sva prispela v poldrugi uri. Poleg najinega avtomobila je bil tam le še eden. Tedaj je posijalo sonce in prenehalo je deževati. Konec dober ‒ vse dobro.

Planjava po Janijevo

Ker z zlomljenim gležnjem nisem za nikamor, se je v sredo po dopustu, ki sem ga preživela na berglah (lepote Korzike zato niso čisto nič trpele, jaz pač), Jani sam odpravil na Planjavo z Jermance (sprehod do nje v začetku junija je bil "ogledna tura" za ta namen). Moji dnevniški zapisi nastajajo tako, da najprej na dolgo popišem sprehod, pohod, turo zase, potem pa oklestim za objavo. Po dolžini zapisov lahko ugibate, ali zase napišem cel roman ali mi kleščenje ne gre najbolje od rok. Resnica je nekje na sredi. Jani je iz drugega testa: tole je njegov zapis za domačo rabo (dnevnika pa ne bo pisal, je bil odločen).

S parkirišča krene navzgor nemarkirana stezica, ki pa se že po 10 minutah združi z markirano iz Kamniške Bistrice. V pol ure smo V Klinu, kjer je nekoga zmotil zapis nadmorske višine na čisto novem kažipotu in je 920 m skoraj povsem spraskal; zemljevid navaja višino 1090 m. Do koče tik pod sedlom je dobri dve uri hoda. Pri koči zavijemo na stezico v desno, ki vodi pod slikovitimi kamnitimi stolpiči, imenovanimi Babe. Še posebej lep je pogled nanje z vzhodne strani. Sledi prečenje kratkega melišča, kar nas pripelje pod zahodno steno Planjave. Pot postane zahtevna in si po njej pomagamo s številnimi varovali (jeklenicami, klini, stopami). V steni je vse polno rdečerjavih lis, ki opozarjajo na prisotnost železa in s tem na nevarnost udara strele v nevihtnem vremenu. V tem pogledu izstopa Wisiakova grapa, nad katero se pne izredno slikovit Rdeči kup. Grapa se imenuje po alpinistu Sandiju Wisiaku, ki ga je tam 1933 zasul snežni plaz, in to sredi maja. Nanj spominja spominska plošča. Malo naprej je še ena v spomin na dve žrtvi. Kmalu za koncem varoval je precej zahteven (zelo pazi na markacije!) vzpon na travnato ramo Sukalnik. Na njem smo približno na polovici poti s sedla. Od tu so osupljivi razgledi, posebej na jug na med plezalci priljubljene Zeleniške špice z značilnimi lijakastimi pobočji, ki se na jugu končajo s Kamniškim Dedcem. Z njega sta vidna tudi oba vrhova Planjave. Naprej je pot bistveno lažja, a ker se pod njo raztezajo strme travnate vesine Planjavskih zelenic, moramo biti pazljivi. Prej kot čez pol ure se pot razcepi. Kažipot (2179 m) nas usmeri levo navzgor, desno navzdol pa se gre na Korošico. Sledi prečenje še enega zelo kratkega melišča in zadnje plezanje. Tik pod vrhom je še drugo križišče (2343 m), saj se nam z desne pridruži t. i. Dežmanova pot s Korošice. V 10 minutah se nato le še sprehodimo na vzhodni vrh Planjave (2392 m). Zahodni vrh je za 2 m višji, vendar nanj ne vodi nobena označena pot. Na vrhu je nekaj možicev in kar dve skrinjici. Vpisna knjiga je v novi, žig pa je pritrjen na staro. Razgledi z vrha so imenitni. Izstopa pogled na drzno konico Ojstrice, v globini proti severu pa lahko oko poišče znani slap Rinko.

Vrnil se je po isti poti. Gor dobre 4 ure in pol, dol 3.

Čez Kamniškega Dedca v Repov kot

Zdaj se bo očitno večkrat zgodilo, da bom ostala doma. Tako je bilo tudi 20. junija. Objavljam Janijevo poročilo.

V severni steni Rzenika je 26. februarja prišlo do velikega podora in ogromna gmota skal je med drugim zaprla priljubljeno planinsko pot na Presedljaj. Sam ne vem, zakaj sem si vbil v glavo, da bi si rad posledice zrušitve – seveda z varne razdalje - ogledal na lastne oči. Pravi kraj za to se mi je zdel Kamniški Dedec. Ker sem pot nanj že poznal in se mi vsaj sestop ni zdel primeren za Mojčina kolena, sem se nanj odpravil s Tomažem. Vsa parkirišča pred in za Domom v Kamniški Bistrici so bila že ob osmih zjutraj polna. Pač pa sem presenečen opazil, da ob cesti proti Jermanci ne stoji več znak za prepoved vožnje v tisto smer. Odpeljala sva se naprej in z višjim izhodiščem prihranila okroglo uro hoda. Čeprav je cesta do Jermance še vedno v zadnjem delu zelo slaba, je bilo tudi tam ogromno avtomobilov, a z iskanjem prostora vseeno ni bilo težav.

Po 10 minutah sva že stala na stiku z običajno markirano planinsko potjo iz doline proti Kamniškemu sedlu. Seveda se je promet v trenutku močno zgostil. Ampak do razcepa V Klinu (po novem 1067 m), kjer so vsi zavili levo, ni bilo več niti četrt ure. Midva sva se tam poslovila od knafelčkov in krenila desno proti Repovemu kotu. A samo nekaj minut naprej naju je že pričakalo novo neoznačeno razpotje. Lovska steza naravnost vodi v Repov kot, desni odcep pa se spusti v običajno suho strugo Sedelščka in se vzpne proti Kamniškemu Dedcu. Trenutno je križišče označeno s kar postavnim možicem, ki ga ni težko opaziti. Šele onstran struge je postala pot bolj strma in naju v 20 minutah pripeljala do lovske koče. Kot običajno je bila zaprta. Z bližnjega razgledišča z mizo in klopmi se ponuja lep pogled na Kamniško sedlo, prvič pa sva med vejami razbrala tudi svoj cilj.

Za kočo je treba bolj resno zagristi v kolena. Kratkih strmih ključev kar ni hotelo biti konec. Skoraj celo uro so preizkušali najino zdržljivost, dokler se končno niso unesli na grebenu Črnega vrha. Toda predah je bil kratek. Steza se je spet hitro postavila pokonci. Ko se je začel gozd redčiti, se je pokazal skalnati vrh Kamniškega Dedca že čisto blizu. A preden se človek povzpne nanj, je treba z nekaj pomoči rok preplezati še kratek skalni odsek tik pod vrhom.

Razgled z vrha (1583 m) je razkošen. Najbolj imenitni se kažeta Brana in Planjava (pod njo idilični Repov kot), Zeleniške špice s Staničevim vrhom so tako in tako nadaljevanje grebena, ki ga začenja Dedec, sledijo Vršiči, Konj in Rzenik ter na zahodni strani dolg greben od Mokrice do Skute s poglavarjem Grintovcem na čelu. Seveda se je kot na dlani ponujala tudi sveža rana v Rzenikovi steni, a žal v protisvetlobi in močnem mrču ni bila najbolje vidna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker je bila ura še zgodnja celo za malico, sem Tomaža nagovoril, da bi se odpravila še malo po Repovem kotu navzgor. Kadar grem z njim v hribe, mu želim pokazati kak skrit kotiček, za katerega mislim, da sam vanj ne bi zašel. In slapiči in kotliči, ki jih dela brezimni hudournik v Repovem kotu, se mi zdijo pravi biserčki.

 

Vrnila sva se po poti vzpona. Tudi navzdol sva do lovske koče potrebovala več kot uro. Malo pod njo se je z najine poti odcepila druga v desno. Iz literature sem sklepal, da je to tista, ki pripelje v Repov kot pod stenami Zeleniških špic, a ker nisva vedela, v kakšnem stanju je, sva nadaljevala kar po že znani vse do možica nad Sedelščkom. Tam sva zdaj zavila navzgor. Kmalu sem prepoznal mesto, kjer je treba z lovske steze kreniti k strugi, če želiš obiskati spominsko ploščo partizanskemu kurirju Ivanu Robleku - Petru. To danes pozna bolj malo kdo in če ne veš, kje je, je zaraslo stezico k njej res težko izslediti.

 

Repov kot je dobra 2 km dolga dolinica med Planjavo in Zeleniškimi špicami. Ker je zgrajena pretežno iz dolomitov, zadržuje vodo, ki ob ugodnih razmerah priteka izpod Srebrnega sedla. Med vzponom je treba paziti le, da človek ne zaide na levi krak, ki se kmalu vrne na pot na Kamniško sedlo, ali pa na tistega, ki vodi k Pastirjem čez Macesnovec. Že pred slednjim, približno tri četrt ure nad Klinom, sva spodaj v desni grapi opazila razločno potko, verjetno tisto, na katero nisva upala pod lovsko kočo. Jaz sem sopihal kot stara parna lokomotiva; že tako imam težave z dihanjem, ta dan pa me je še dodatno zdelovala vročina. Skoraj brez sape sem prilezel do mesta, kjer se v Repov kot izpod Planjavskih zelenic spusti grapa. Pozimi in spomladi po njej grme snežni plazovi. Tudi ta dan je bilo v dnu še zbito snežišče, ki sva ga previdno prečkala. Na stiku zapira Repov kot navpičen skalni prag, prek katerega pada več kot 30 m visok slap (Bojan Pollak mu v svojih Naravnih znamenitostih Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju pravi celo Slap). Ob najinem obisku je bilo vode že bolj malo, tako da na naju ni naredil večjega vtisa. Ko sva bila pred leti tam z Mojco jeseni, pa o slapu sploh ni bilo ne duha ne sluha.

V rušju nad slapom, kjer se pot najbolj približa vodi, je skrit odcep v desno, ki v nekaj korakih pripelje do izjemno slikovitih kadunj s kristalno čisto zeleno vodo (1400–1500 m). To se zgodi ravno pri verjetno najlepši in najgloblji. V kakšna 2 m globok tolmun pridrsi po skalnih ploščah 10-metrski slap. Nato voda pade še precej globlje v plitvejšo kadico, deloma zasuto z gruščem, ki ji zato Pollak reče kar »mini plaža«. Prav do nje vodi posebna stezica. Niže sta nanizana še dva kotliča: k privlačnosti prvega nekaj prispeva posušeno deblo, ki se je ujelo vanj, za drugega pa ni potrebno veliko domišljije, da dobi srčasto obliko. Medtem ko sem jaz počival pri najlepšem, je šel Tomaž pogledat še malo po strugi navzgor. Našel je še nekaj slapičev in kotlič, v katerega se je zvalilo več zajetnih skal.

 

Najini duši sta bili potešeni. Vrnila sva se po poti vzpona in bila v poldrugi uri spet pri avtu. Z Jermance so se tako rekoč vsi že odpeljali, gneča pri izviru Kamniške Bistrice pa je bila še vedno nepopisna.

Seveda jima ta čuda narave od srca privoščim, a ni lahko biti doma in potem opremljati spletni dnevnik s fotografijami (nekaj je tudi Tomaževih) lepot, za katere sem bila prikrajšana. Ampak trdno upam, da ne za vedno.