Na Brano s čelado!

Že dolgo sva cincala, ali si upava na Brano ali ne, ker zadnji del poti velja za zelo zahtevnega. Potem pa so za prejšnjo soboto napovedali brezhibno (le "nekoliko" prevroče) vreme, dan je dolg, midva kar v formi, skratka, bolje ne bo nikoli. Sicer se ni obetala ravno romantična komedija, a sklenila sva poskusiti. Iz Kamniške Bistrice.

Mimo Galerij (človek se vedno česa nauči: prostor pod skalnim previsom se imenuje lopa – da se ne boste zaman ozirali kot midva, ko sva v vodniku prebrala, da je tam lopa, pa je »ni bilo«), spodnje postaje tovorne žičnice in votlin v skalovju, imenovanem Gornja griča, sva po lepo obnovljeni označeni poti dosegla "križišče" V Klinu, o katerem je bilo zaradi zagonetne (ne)označenosti že veliko besed (žal upravičeno). Opozorjenima, da se tam "nekaj dogaja", so nama bili oznake in svarilo, kam naj ne greva, sicer jasni, neopozorjenim (in nepozornim) pa mogoče res niso vsem. Poleg označene poti so si planinci utrli toliko bližnjic kot na kaki Šmarni gori; vsepovsod so proge sveže razhojenega humusa. Razen ciklam je bilo komaj kaj rož.

Smerna tablica pri malem parkirišču nad Domom v Kamniški Bistrici napoveduje do Kamniškega sedla (tudi Jermanova vrata imenovanega) 3 ure 45 minut. V Klinu sva bila v dobri uri, torej naj bi bilo do Sedla še 2 uri 40 minut, vendar tam piše, da je le še 2 uri, 10 minut naprej pa celo samo poldrugo uro. Počutila sva se kot v časovnem stroju. Nad planino Pri pastirjih (bolj »pravoverno« baje Na stanu), kjer nas je kar nekaj kratek čas počivalo, se svet odpre in lepo vreme je postalo vroče vreme. Od tam se že lepo vidi Sedlo (kot da je nanj nekdo odložil skalnato krono) in te vleče za nos: samo še malo! Začne se s cvetočimi travniki, poučno skalo (popisano s predolgim besedilom o morali doline in odlikah tistih, ki sledijo klicu srca v gore) in še eno, h kateri je prislonjena lestev (gor grede sem se spraševala, zakaj, potem pa sem videla dva malicati na tem »balkonu«), se vzpenja mimo skale z napisom Kamrica in nato v preštevilnih ključih do Koče na Kamniškem sedlu (1864 m). V stenah Planjave na desni je bilo precej hrupno. »Mojca, nehi varvat!« je zavpil nekdo. Še dobro, da je bila neka druga Mojca ... Tudi pogled na najin cilj s te strani naju ni ravno opogumljal, a ker sva do Sedla porabila le dobri dve uri in pol, naju vsaj ni skrbela najina počasnost v težavnejšem svetu.

Od koče se nas je precej odpravilo na Brano (2253 m). Ravno smo se začeli vzpenjati, ko nam je prišel naproti mladenič in nas presenetil z vprašanjem, kje je Kamniško sedlo. »Prvič sem tukaj,« je pojasnil – s Sedlom tik pred nosom. Prišel je z Okrešlja. Res se je od naše poti kmalu odcepila pot navzdol na Okrešelj. Vsenaokrog same »prave« gore, posebno lepo pa je bilo videti Mrzlo goro. Dolgo prečenje Braninega melišča v primerjavi z večino takih ni posebno sitno: pot je dovolj široka in nič ne visi. Kmalu za ploščo v spomin dvema ponesrečenima puljskima planincema (pozimi je na melišču brez dvoma zelo nevarno za zdrs) smo zavili levo, naravnost naprej pa se gre k Cojzovi koči. Od razcepa sva si lahko ogledala že vso Logarsko dolino, tudi slap Rinka, in še vedno tudi Sedlo s kočo. Med razkošnimi šopki kernerjevih makov (nekateri so bili čisto oranžni) se krušljiva pot čedalje strmeje vzpenja. Ker je bilo treba večkrat poplezati, sva zložila palice. Kmalu za velikim možicem sva dosegla vrh. Uro dolga pot ni toliko težka, kolikor je negotova, ker se je treba o vsaki skali, na katero stopiš ali se je primeš, prepričati, ali se ne maje, ali se ne bo odkrušila. Videla sva nadpovprečno veliko planincev s čeladami (to je pametno tudi zaradi velikega »prometa«), še vedno pa nas je bila velika večina brez njih. Moram priznati, da se mi ni zdelo prav. Na vrhu s kovinskim križem, majhno piramido iz skal ter vpisno skrinjico in žigom sva uživala razgled v družbi nekaj planincev in kavk, počakala, da so vsi odšli (tako in tako nazadnje pristaneva na repu), in se vrnila po isti poti.

Ko sva med spustom opazovala Klemenčo jamo in Krofičko nad njo, sva se čudila, kako sva zlezla tja gor. Preden sva šla v kočo na pivo, je bilo prijetno zaviti levo v breg nad njo in si na cvetoči trati odpočiti oči in noge. Pa seveda prav na vrh Sedla (1884 m) sva še morala stopiti. Dol grede naju je kmalu za Klinom za hip zmedel razcep: oba kraka sta markirana. Levi (spodnji) je pravi, desni pa vodi na Jermanco. Na Gornji griči sva se ustavila, da sva malo stikala po votlinah in kukala skozi okna. Z Brane na Sedlo nisva bila nič hitrejša kot gor, s Sedla do izhodišča pa sva prišla v dveh urah. Bolje ne bo nikoli je bila pravšnja spodbuda za ta »podvig«. Ko sva odhajala s Sedla, naju je par, ki je tam počival po vzponu na Planjavo, prepričeval, da ta ni nič težji kot na Brano, le daljši. Na Brani še nista bila ...

Planjava, velika varuhinja Kamniškega sedla

Lani, ko sem imela zlomljen gleženj, je šel Jani sam na Planjavo (2394 m). To me je veselilo, kajti ne bi marala, da bi zaradi mojih težav še on obtičal doma, a mi je bilo seveda tudi žal, da sem zamudila tak imeniten "hrib". Dan pred letošnjim dnevom državnosti pa sem dobila priložnost nadomestiti zamujeno.

  








Za izhodišče sva izbrala parkirišče pod planino Podvežak, tako kot lani, ko sva šla na Ojstrico. Edina novost je bila nova hiška na planini in tako milozvočnega petja kravjih zvoncev kot tisto jutro res še nisem nikoli slišala. Pot do odcepa proti Deski sva torej že poznala, neoznačeno pot do sedla med Desko in Tolstim vrhom pa sva z Ojstrice grede prehodila v nasprotni smeri, prav tako tisto mimo Vodotočnika na Korošico. Ta čas je tam užitek hoditi, saj rože kar tekmujejo, katera bo lepša. Ko sva prilezla na Prag (1910 m), sva bila nemalo presenečena: Kocbekov dom na Korošici je spremenil barvo! Oskrbnica Mojca je bila nadvse zadovoljna s prenovo: nobene vlage in celo poplav več.

Od doma sva sledila kažipotu Planjava 2^h. Okrog najvišjih vrhov so se vlačile megle, sicer pa je bil lep sončen dan. Nekaj časa je šlo bolj po ravnem, tako da sva utegnila oprezati in prisluškovati v Dedčevo steno, v kateri so viseli plezalci. Lučki dedec je res dedec in pol. Potka se je vila med ruševjem in pisanim cvetjem. Ne bom začela spet naštevati ... Prečkala sva več hudourniških strug, ki se stekajo na Petkove njive, in prišla do prvih jeklenic. Nenehno sva se ozirala k Lučkemu dedcu in še vedno se je videl tudi Kocbekov dom.

Pretikala sva se skozi ruševje, poplezala čez nekaj skal in opazovala naravno okno zgoraj v Najvišjem robu Zeleniških špic. Ne le na Lučkem dedcu, tudi na Vršičih in Ojstrici sva videla planince. Potem ko sva prečkala še zadnjo, zelo široko in skalnato hudourniško strugo, naju je pričakala kamnito-skalnata potka, vrezana v širok travnat jezik, in se v ključih pognala v strmino. Na vrhu jezika je zavila desno k naslednji jeklenici. Zatem se je začel zelo krušljiv svet. Iznad globoke udorine s snegom sva videla še nekaj snežnih zaplat (tam nekje na zemljevidu piše Debeli sneg). Po hudo skalnatem svetu sva dosegla Srebrno sedlo (2115 m). Tam je nekdo, ki je prišel gor skozi Repov kot, ravno snemal čelado (kljub krušljivi skali je bila to edina čelada, ki sva jo videla ta dan). Bližnji Najvišji rob (2127 m) je imel vsaj v mojih očeh podobo glave ležeče ženske. S sedla je prav lep pogled na Zeleniške špice. Od tam sva se nekaj časa vzpenjala po grebenu, potem pa prečila v levo. Kmalu za stičiščem najine poti s tisto s Kamniškega sedla sva obstala pod vršičem, kjer je zmanjkalo markacij. Splezala sva nanj in onstran vrha našla naslednjo. Od drugega stičišča s potjo s Kamniškega sedla ni bilo več daleč do vrha. K sreči sva se sonca in razgledov naužila med vzpenjanjem, kajti tedaj se je vrh zavil v oblak in le Logarsko dolino je bilo mogoče videti. Mlad par, ki je prišel z Ojstrice in nadaljeval na Kamniško sedlo, je kar odbrzel. Ko sva se spustila za njima, sta bila kmalu le še črni piki na sivih skalah, ne le zaradi najine počasnosti, ampak tudi zaradi "nujnega" postanka: kar nekaj časa sva opazovala prikupnega gamsa. 

Do Korošice sva se – spet v soncu – vrnila po isti poti. Oskrbnica zna povedati tudi marsikaj o poteh tod okoli, kar ni vedno (sicer pričakovana) odlika oskrbnikov. Plezalci so pospravljali opremo. Zdaj se nisva podala čez Prag, ampak sva se napotila med obiljem pisanega cvetja proti Sedelcu (1900 m) s precej zdelanimi kažipoti. Ubrala sva smer Molička peč. Z Veliko Zelenico in Velikim vrhom pred seboj sva stopala po dobro utrjeni potki med skalami, travami, rožami in ruševjem. Svet tam je zelo kraški. Mimo nekaj votlin (v eno sva videla smukniti lisico), več smernih napisov na skalah, spominske table še ne 23-letni Mimi, ki jo je pokopal snežni plaz, kažipota desno Voda (k Inkretovemu studencu tokrat nisva zavila) sva se lep čas izmenično vzpenjala in spuščala, nazadnje pa pristala pri ograji na dnu grapice. Tam sta na skalah napisa Korošica (nazaj) in Pl. Vodole (levo), nekoliko dalje pa kažipot, ki usmerja naprej na planino Podvežak. Kmalu sva bila pri odcepu neoznačene poti na Desko, torej na jutranji poti. Na planini Podvežak pri starem stanu je bilo živahno; planincem je očitno teknilo kislo mleko. Nekatere krave so že spokojno prežvekovale. Če se ves dan pasejo na tako lepem kraju in potem počivajo z razgledom na Rogatec in Lepenatko, morajo dajati dobro mleko. Vsakič ko zapuščava planino Podvežak, imava težave, ker "izhod" ni označen (ali pa vsaj za naju ne dovolj vidno). Tokrat sva se znašla pri stari, že razpadajoči staji, od nje pa sva se spustila na cesto že prenizko, zato sva naredila še tistih nekaj korakov po njej do parkirišča. Bilo je že na pol prazno. Slabih pet ur gor, štiri dol.

Kadar se v lepem vremenu peljem iz službe, se mi pred Mengšem oko vedno ustavi na Kamniškem sedlu in njegovih varuhinjah. Vesela sem, da sem za Brano zdaj spoznala še Planjavo. Vedno sta lepi, še posebno pa sveže pobeljeni s snegom. Takrat sta zame nedosegljivi, a morda prav zato še lepši.

Mavrica

Znad mokrih, s soncem obsijanih streh
se pne v čarobnem loku kakor smeh,
ki solze je premagal. Z njo dosežem
planine kamniške – ne po poteh,
po mavrici se vzpnem, svoj voz naprežem,
do Brane in Planjave, do obeh
varuhinj Sedla, skoz svetlobo sežem.
Meglice se kadijo iznad leh,
ko z vrha se ozrem; ves svet obsežem
s pogledom, s čarno mavrico v očeh.

(Iz pesniške zbirke Gora je moja muza, 2009)