20 november, 2006

Sveta planina – Partizanski vrh (1011 m)


Sobota je bila bolj klavrna in na zahodu so grozile celo padavine, zato sva se po dolgem času odpravila v Zasavje. Izbrala sva si Partizanski vrh (zemljevid Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000) oziroma Sveto planino (v letu 2002 vrnjeno ime, odvzeto leta 1955; Atlas Slovenije iz leta 2005 tega še “ne ve”).

V Trbovljah parkiramo pri znamenitem Domu svobode. Na naslednjem semaforiziranem križišču nas levo že čaka rdeča planinska tablica, potem pa se držimo Ceste Tončke Čeč (pri livarni desno!). Markacije nas v kakih dveh urah pripeljejo skozi Planinsko vas k cerkvi sv. Marije tik pod vrhom, ki je naš cilj. Ne nujno edini, kajti ko stojimo na njem, se zagledamo v Javor (1133 m), sicer nerazgleden, a najvišji vrh tam okoli. Pa hajdi še nanj (manj kot pol ure). Pot ni markirana. Ko pridemo do vodnega zajetja, ne izberemo ne desnega ne levega kolovoza, ampak se povzpnemo med njima na travnati greben, pri košatem listavcu ob robu gozda pa že zagledamo svojo potko in se je držimo do vrha. Če bi res deževalo, bi na poti na Sveto planino zlahka zamenjali pohodne palice z dežnikom, na Javor pa nikakor ne: po eni strani je preveč zaraščen, po opisani poti pa bi bila mokra travnata strmina prehuda drsalnica (na tisto “moj dežnik je lahko balon” se ne bi preveč zanašala). Pod Sveto planino je vsak dan razen četrtka odprta gostilna Planina (985 m).

Vrnemo se lahko skozi Čebine, a je treba potrpeti nekaj ceste, celo asfalta. Prej kot v tričetrt ure uživanja v prelepih jesenskih barvah, ki odevajo prijazno razgibano pokrajino, smo pri cerkvi sv. Križa. Nekaj korakov v desno je v Barličevi hiši na Zgornjih Čebinah muzejček ustanovitve KPS, kogar pa to ne zanima, naj kar nadaljuje na Spodnje Čebine. Potem ko se povzpnemo nazaj v Planinsko vas, se lahko odločimo za ponovitev poti, po kateri smo prišli gor, ali pa še za eno spremembo: skozi (vas) Klek pod (hribom) Klekom. Dolgočasni cesti se lahko ognemo po poti skozi Globušak; nanjo opozarja napis na obcestni ograji. To je vse prej kot dolgočasna strma drsalnica (ob skrivnostnem napisu Pumin rob in nje 48 stopnic levo!). V dobrih dveh urah, največ v dveh in pol, smo spet pri avtu.

7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Lep pozdrav. Vsekakor priporočljiv izlet, se pa vidi, da avtorica ni Trboveljčanka, saj je za nas (lokalne prebivalce) ime hriba še vedno Partizanski vrh. Na žalost pa poskuša Cerkev doseči svoje tudi v rdečih revirjih :(

jrch pravi ...

Zasavje!!! Ne Posavje, ne štajerska. Zasavje!!!

Mojca Luštrek pravi ...

Še več kot tri klicaje sem si zaslužila, razumela bi pa tudi enega. Se opravičujem. Popravljeno.

Anonimni pravi ...

Glede imena...sem trboveljčanka in za nas je vedno bila Planina; če je katero ime vsiljeno je to vsekakor Partizanski vrh.
Vsekakor pa zanimiva točka za izlete, neglede po kateri izmed številnih poti greš...

slučajno prisoten pravi ...

Ime zaselka so izbirali:1.Ljudje-romarji- Sveta planina je dobila ime po romarski Marijini cerkvi.2.Po letu 1945 jo je oblast preimenovala v Partizanski vrh (zasavci so jo imenovali Planina, tako kot Škofjeločani še vedno pravijo svojemu mestu Loka).3.Leta 1995 (tu nekje) so domačini izvedli referendum in se med možnostmi: Planina, Part. vrh in Sv.planina odločili za slednjo.

Anonimni pravi ...

zame je to partizanski vrh in tudi ostane-imamo vsaj na kaj biti ponosni

Anonimni pravi ...

Anonimna: za Trboveljčane je to še vedno ali Partizanski vrh ali (zelo redko) Planina. Nihče. Ponavljam NIHČE pa ne reče grem na Sveto planino, bil sem na Sveti planini... Izgleda, da niste pristna Trboveljčanka ali pa želite večini vsiljevati svoje mnenje. Me pa v tem primeru prav zanima, kako jim je uspelo prirediti referendum... Sodobna parlamentarna demokracija je pač diktatura manjšine nad večino...