Sveta planina – Partizanski vrh (1011 m)

Sobota je bila bolj klavrna in na zahodu so grozile celo padavine, zato sva se po dolgem času odpravila v Zasavje. Izbrala sva si Partizanski vrh (zemljevid Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000) oziroma Sveto planino (v letu 2002 vrnjeno ime, odvzeto leta 1955; Atlas Slovenije iz leta 2005 tega še “ne ve”).

V Trbovljah parkiramo pri znamenitem Domu svobode. Na naslednjem semaforiziranem križišču nas levo že čaka rdeča planinska tablica, potem pa se držimo Ceste Tončke Čeč (pri livarni desno!). Markacije nas v kakih dveh urah pripeljejo skozi Planinsko vas k cerkvi sv. Marije tik pod vrhom, ki je naš cilj. Ne nujno edini, kajti ko stojimo na njem, se zagledamo v Javor (1133 m), sicer nerazgleden, a najvišji vrh tam okoli. Pa hajdi še nanj (manj kot pol ure). Pot ni markirana. Ko pridemo do vodnega zajetja, ne izberemo ne desnega ne levega kolovoza, ampak se povzpnemo med njima na travnati greben, pri košatem listavcu ob robu gozda pa že zagledamo svojo potko in se je držimo do vrha. Če bi res deževalo, bi na poti na Sveto planino zlahka zamenjali pohodne palice z dežnikom, na Javor pa nikakor ne: po eni strani je preveč zaraščen, po opisani poti pa bi bila mokra travnata strmina prehuda drsalnica (na tisto “moj dežnik je lahko balon” se ne bi preveč zanašala). Pod Sveto planino je vsak dan razen četrtka odprta gostilna Planina (985 m).

Vrnemo se lahko skozi Čebine, a je treba potrpeti nekaj ceste, celo asfalta. Prej kot v tričetrt ure uživanja v prelepih jesenskih barvah, ki odevajo prijazno razgibano pokrajino, smo pri cerkvi sv. Križa. Nekaj korakov v desno je v Barličevi hiši na Zgornjih Čebinah muzejček ustanovitve KPS, kogar pa to ne zanima, naj kar nadaljuje na Spodnje Čebine. Potem ko se povzpnemo nazaj v Planinsko vas, se lahko odločimo za ponovitev poti, po kateri smo prišli gor, ali pa še za eno spremembo: skozi (vas) Klek pod (hribom) Klekom. Dolgočasni cesti se lahko ognemo po poti skozi Globušak; nanjo opozarja napis na obcestni ograji. To je vse prej kot dolgočasna strma drsalnica (ob skrivnostnem napisu Pumin rob in nje 48 stopnic levo!). V dobrih dveh urah, največ v dveh in pol, smo spet pri avtu.