Ratitovec malo drugače

Z Janijem greva rada kam, kjer še nisva bila in kamor ne hodijo vsi. Na Ratitovcu sva že bila, seveda na Gladkem vrhu, kjer je koča, in na Altemavru, ki je najvišji vrh, tokrat pa sva si izbrala Kosmati vrh. Že imena nima posebno uglednega in še najnižji je (1643 m), pa kaj potem. Odpeljala sva se na prikupni Prtovč, kjer nama je Marija Pomočnica pazila avto (na sončni praznični četrtek je imela veliko dela!), in sva se podala za kažipotom Razor.

Po gozdu in grapi med Gladkim in Kosmatim vrhom, imenovani Razor, sva se povzpela do Vratc, od tam pa za kažipotom Klom. Sledilo je nekaj orientacijskih težav. Na mestu, kjer puščica na skali kaže navzgor, pot pa je videti le levo, je treba ubogati puščico in se po ne posebno očitni potki povzpeti na gozdno cesto, nato pa je ne glede na markacijo, ki vabi desno na zmedeno bližnjico, bolje odkorakati kar po cesti navzgor in za desnim ovinkom se že pokaže Kosmati vrh. Za naslednjim, levim ovinkom je treba najti rdeče črte na deblih in skalah v desnem bregu in se za njimi povzpeti na rob, s katerega se že vidi cilj. Še spust po desni strani kotanje in zadnji vzpon po strmem bregu (kakih 50 m desno je bunker) in že sva se veselila razglednega vrha. Sonce je sijalo in uživala sva svoj mir, saj so lastniki drugih avtomobilov zavili proti Gladkemu vrhu, ki se s Kosmatega zelo lepo vidi, in to s tiste strani, ki je doslej še nisva poznala.

Ker nama je bilo še premalo, saj je bil tak lep dan, sva se vrnila na Vratca, od tam pa zlezla še na Gladki vrh in Altemaver (strašno je pihalo in razgled ni bil nič lepši kot z »najinega kosmatinca«), nazadnje pa sva se v Krekovi koči pogrela s čajem in joto. Vrnila sva se skozi Razor do odcepa za lovsko kočo na Prtovču in mimo nje na skoraj že prazno parkirišče pri cerkvi.