Sladkosti Špikovega vrha

Špik je lepotec, da malo takih. V otroštvu sem hodila na počitnice v Gozd - Martuljek, od koder je pogled nanj najlepši. Špikov vrh se je imenovala tudi imenitna sladica, po kateri je bil znan penzion Špik. Penzion žalostno propada, sladkega Špika ni več, pravi Špik pa se mi je vedno zdel nedosegljiv. Kljub temu sva v Miheličevih Julijskih Alpah prebrala poglavje o njem in se nama je zazdelo, da nam »navadnim planincem« morebiti le ni tako nedostopen. Tudi nekateri, ki so ga že osvojili, so menili, da ni nič posebnega, razen nekaj jeklenic in klinov. Za soboto je bila vremenska napoved spodbudna, pa sva si rekla – poskusiva.

Med vožnjo proti Kranjski Gori sva si že skoraj premislila, saj je bilo tako oblačno, da gora ni bilo niti slutiti. Skozi nekaj špranj v oblakih pa je bilo videti sinje nebo, zato sva upala, da se bova povzpela nad oblake. Začela sva pri Koči v Krnici (ubogala sva opozorilo, da je odcep pod hotelom Erika samo za lastnike zemljišč, in parkirala nad četrto serpentino vršiške ceste, saj je bilo obakraj tretje, kjer je odcep, že vse zaparkirano). Pot je dobro označena. Ko sva predrla oblake, se kar nisva mogla nagledati Prisojnika in sosedov – prelepo je bilo. Vsi so naju prehitevali, ker naju je precej dajala sapa. Na koncu jeklenic (s temi nimava težav, vzpon pravzaprav kar popestrijo) pa sva spoznala, da bo treba plezati tudi brez varoval. Tega nisva vajena; saj niti ni bilo tako težko, hujši je bil strah pred usodno napako. Na vrh sva prisopihala bolj zadovoljna, da se nama ni nič zgodilo, kot navdušena nad dosežkom in razgledi. Družbo so nama delale le kavke, planinci pa so se že vsi vrnili v dolino.

Za spust sva si izbrala Kačji graben. Dooolgo melišče naju je popolnoma izmučilo; tisti, ki znajo (in si upajo), po njem kar stečejo, midva pa ne. Ko sva bila že pošteno utrujena, pa se je začela strma gozdna pot s »stopnicami«, previsokimi celo za Janija, kaj šele zame. Vleklo se je res kot kača in ko sva prišla do potoka, sem se napila druge najboljše vode v svojem življenju (najboljša je v Hudičevem borštu). Tudi sonce, ki naju je prijazno spremljalo ves dan, se je že utrudilo, ko sva se med kravami, ki so spokojno prežvekovale na planini, odpravila proti vršiški cesti. V vodniku napovedanih 9–10 ur se je raztegnilo na skoraj 12. Tako se zgodi, če se navadna planinca odpravita na gorniško turo.

Ko sem na začetku avgusta stala na vrhu Fudžija, sem bila prepričana, da je to moj največji letošnji dosežek. Pa ni bil. Špik me je bolj utrudil. In tudi lepši je. Od daleč. Še naprej ga bom občudovala iz doline. Tudi z ljudmi je včasih tako: ko jih spoznaš pobliže, niso več tako čudoviti, kot so se ti zdeli od daleč.